7 brezdomcev

Brezdomci so hvaležen filmski material, saj s seboj tovorijo pretresljive življenjske zgodbe, ki so nemalokrat zavite v tančico skrivnosti. Le kaj jih je pripeljalo do tega, da so varno zavetje toplega doma zamenjali za nepredvidljive mestne ulice? 








Nekaj Coenovskega je na tem filmu maščevanja v katerem ima glavno besedo brezdomec. Zgodba, ki jo vodijo precej nenavadni liki, se odvija počasi, a kljub temu ne uspava, temveč je ravno nasprotno precej razburljiva, v njej pa je moč zaznati tudi kanček črnega humorja, malodane porogljivosti. Pri vsem skupaj pa je morda najbolj Coenovsko to, da je dogajanje tako zelo znano in že videno (kar zgodbe o maščevanju definitivno so), a kljub temu povsem novo. Pastem, ki se skrivajo v žanrskih klišejih, se namreč Blue Ruin (2013) izogne v velikem slogu. In ravno v tej nekonvencionalnosti oz. nepredvidljivosti se skriva največja odlika tokratnega filma. 












Presenečenja se namreč skrivajo tako rekoč v vsaki sekvenci. Osrednji lik filma je brezdomec Dwight (dokaj neznani Macon Blair). Le-ta je na cesti pristal zaradi brutalnega dogodka, ki je povsem spremenil njegovo življenje, t. j. umor njegovi staršev. Ko Dwight izve, da bo morilec spuščen na prostost se stvari odloči vzeti v svoje roke. Nič nenavadnega za kakšen akcijski triler, a gledalcu je že od začetka filma jasno, da pričujoči film ne spada v to kategorijo. Dwight je namreč nevešč rokovanja z orožjem, prav tako pa je tudi karakterno precej daleč od hladnokrvnega morilca, ki bi bil sposoben načrtovati in izvesti dovršeno maščevanje. Odlično izhodišče za zgodbo pri kateri nikoli ne vemo kam bo zavila.




Na začetku 80-ih let prejšnjega stoletja je bil Eddie Murphy na začetku in hkrati vrhuncu svoje igralske kariere. Takrat je s svojo komično prezenco kraljeval v komedijah in ena izmed njegovih najboljših vlog je bila zagotovo v zgoraj naslovljenem filmu. V njem Eddie upodablja klošarja iz Philadelphie, ki se mu nasmehne neverjetna sreča. Nehote namreč pristane v eksperimentu, ki si ga zamislita dva lokalna bogatuna. Za šalo nameravata preizkusiti kaj je v življenju slehernega posameznika pomembnejše, prirojene lastnosti ali izkušnje, ki si jih človek pridobi tekom življenja. V ta namen zamenjata vlogi brezdomca in bogatega mešetarja.















Ideja je sicer daleč od tega, da bi bila izvirna, a je kljub temu zelo dodelana. Komedija namreč ne ostane zgolj na situacijski ravni, kar bi glede na zapisano morebiti pričakovali, ampak svojo komičnost razvija tudi iz osebnosti obeh glavnih karakterjev (poleg Murphyja je tu še Dan Aykroyd). Med njima poteka močna interakcija in prav čuti se, da sta bila oba igralca del Saturday Night Live ekipe. Morda je tudi zaradi tega bil četrti najbolj donosen film leta 1983, kar je bil v izredno močni konkurenci, kjer je prvo mesto zasedel Star Wars Episode VI: Return of the Jedi (1983), zelo velik uspeh. Seveda pa celotna satira ne bi izpadla tako vrhunska, če glavna akterja ne bi dobila pomoči s strani igralskih veteranov.




Tudi nedavno preminuli Robin Williams je bil mojster komedije. S svojo dobrosrčno karizmo je v film nemalokrat vnesel toplino, najboljši pa je bil, ko je moral likom vdahniti tragikomični element (ob njegovem odhodu nam je vsem postalo kristalno jasno zakaj je bilo temu tako). Tako kot npr. v tej moderni romanci Terryja Gilliama v kateri upodobi zblaznelega brezdomca, ki je na cesti pristal kmalu po tem, ko je bil priča krutemu umoru svoje žene. Njegov lik v sebi nosi ogromno bolečine, a jo zna spretno prikriti z out-of-the-box humorjem, ki že meji na norost. Zveni znano? Jp, Robin Williams je v The Fisher King (1991) še enkrat več igral samega sebe.














Kot že omenjeno Robin igra brezdomca, ki je na cesti pristal po travmatični izkušnji. Šok je bil tako velik, da ga je iz realnosti premaknil v fantazijski svet. V njem je Robin Fisher King, se pravi zadnji izmed vitezov, ki se pehajo za izmuzljivim svetim gralom. Film se tako lahko gleda ne samo kot hollywoodska komična romanca s pridihom gilliamovskega nadrealizma, ampak tudi kot kritika brezglavega pehanja za nedosegljivimi stvarmi, za katere mislimo, da nas bodo, ko jih dosežemo osrečile. Seveda jih nikoli zares ne dosežemo, kar nas v končni fazi lahko privede do otopelosti ali pa norosti. Škoda, kajti sreča je povsod okoli nas, le vzeti si jo je treba. Točno tako kot pravi legenda o Fisher Kingu.






Preprost TV filmček primeren predvsem za deževne nedeljske popoldneve oz. dolge zimske večere, ko nimamo druge ideje, kako bi se kratkočasili. Pa tudi takrat ni povsem nujno, da nas bo pričujoči film zabaval oz. vsaj držal pokonci. Meni se je namreč precej vlekel in nemalokrat sem se med filmom zalotil, da počnem druge stvari. Zgodba je namreč precej premočrtna in razvlečena. Po mojem osebnem mnenju bi se jo dalo povedati v precej krajšem času kot pa v 100-ih minutah kolikor je dolg film. Zaradi tega dejstva je Stone Pillow (1985) na trenutke kar precej dolgočasen. K nedinamičnosti pa pripomore tudi dejstvo, da celotno zgodbo na svojih ramenih nosi zgolj ena igralka.



















Sicer gre za precej cenjeno in znano igralko Lucille Ball, ki je bila znana predvsem po svojih komičnih vlogah Lucy v sitcomih I Love Lucy (1951 – 1957), The Lucy-Desi Comedy Hour (1957 – 1960), The Lucy Show (1962 – 1968) ... V bistvu je bil ravno pričujoči film njen prvi poizkus v bolj resnih filmskih vodah, ki pa ni povsem uspel. Po njem se je namreč vrnila nazaj v komične vode. V njem je upodobila brezdomko, ki tako kot večina njih, z vozičkom v katerem tovori vse svoje imetje, ponosno paradira po svojih ulicah. Tej navidezni samostojnosti se ne želi odreči za nobeno ceno. Niti, ko je v igri popolna sprememba življenja in življenje v hiši. 




Japonski animirani filmi znani tudi kot anime so v nasprotju z zahodnjaškimi mainstream “risankami” bolj kot otrokom, namenjeni starejšemu občinstvu in tokratni primer to pravilo še kako potrjuje. Pa poglejmo zakaj. Časovni okvirji zgodbe so postavljeni v čas okoli božiča. Nič nenavadnega za animirane filme bi rekli in imeli popolnoma prav. Vse dokler ne bi spoznali treh glavnih likov, ki s pomočjo zavrženega novorojenčka tvorijo srčiko predstavljenega filma. Gre za brezdomce, ki s seboj nosijo dokaj tragične zgodbe. Prvi je zapita propalica, ki je ves svoj denar izgubil na stavah, drugi je transvestit, tretja pa je 11-letna deklica, ki je pobegnila od doma potem, ko je zabodla svojega očeta.














Če k temu dodamo še nekaj za animirani film precej nenavadnih prizorov (med njimi velja izpostaviti sekvenco v kateri skupinica prepotentnih in opijanjenih mladeničev brutalno pretepe enega izmed zgoraj omenjenih “junakov”, pri tem pa ne prizanese niti njegovemu že mrtvemu pajdašu) nam je kaj hitro jasno, da ne gre za izdelek v stilu Disneyjevih klasik. Režiser filma Satoshi Kon je inspiracijo za svoj izdelek našel v vesternu Johna Forda z naslovom 3 Godfathers (1948), v katerem trije kavboji na božični večer rešijo mladega dojenčka in se preizkusijo v starševstvu. Zelo soliden izdelek v katerem pa včasih zmotijo prevelika naključja, a nenazadnje gre za anime, ki se dogaja na božič.



Produkcija filma je bila tako kot ljubezen glavnih dveh protagonistov (brezdomcev Michele in Alexa) zaznamovana z nesrečo in tegobami. Med samim snemanjem tega francoskega izdelka sedme umetnosti je namreč umrl eden izmed producentov filma, kmalu zatem se je skrhal ljubezenski odnos med dolgoletnima partnerjema, režiserjem filma Leosom Caraxom in glavno zvezdo filma Juliette Binoche. Kot da vse te nevšečnosti ne bi bile dovolj, je snemanje filma že krepko prekoračilo časovne okvirje in posledično tudi proračun. Carax je bil tako primoran zapustiti lokacijo snemanja, najstarejši še stoječi most v Parizu, in postaviti njeno repliko, kar je še povečalo stroške in nezadovoljstvo ekipe.  
















Po vrhu vsega pa The Lovers on the Bridge (1991) ni doživel pretiranega uspeha na kino-blagajnah, povsem drugače pa jo je odnesel v kritiških krogih. Večina kritikov ga je namreč označila za vrhunski celuloidni izdelek, ki svojo moč črpa iz razkošne fotografije in bogatih podob. In res, pričujočo izdelek bi z lahkoto bil tudi nema melodrama, saj je večina zgodbe podana brez besed. Prav nič drugačna pa ni ljubezen med Michele in Alexom; molčeča a močna. Naj za konec omenim še največjo odliko filma in to je dejstvo, da kljub svoji intenzivni stilizaciji in nadrealizmu ta do takrat najdražji francoski filmski produkt, izpade precej realistično.




Film se na vse pretege trudi, da bi obudil staro slavo (in se z njo tudi šlepal) splatterjev ala The Evil Dead (1981), a mu to nikakor ne uspe. Sicer se njih grotesknosti močno približa, prav tako pa se lahko pohvali z odlično, morda celo najboljšo možno, izbiro glavnega igralca. V vlogi klošarja s pumparico si namreč le stežka predstavljam koga drugega kot Rutgerja Hauerja. Tudi krvav in bizaren je dovolj. Kje se torej zalomi, da film ni tisto kar je naprimer bila Evil Dead trilogija. Da bi bil za to kriv enodimenzionalen scenarij ni mogoče trditi, saj spletterji nikoli niso sloveli po dodelanih zgodbah. Slabi in leseni igralci? Nikakor, tudi to je zaščitni znak gore filmov. Torej?












Zdi se mi, da splatter filmi kljub izpiljenim efektom, ki pripomorejo k še bolj krvavemu vzdušju, dandanašnji preprosto ne zažgejo več kot včasih. Gledalci smo pač videli že vse kar se je na področju splatterjev dalo videti oz. najboljši filmi v omenjenem podžanru so bili že posneti. Hobo With a Shotgun (2011) tako ni nikakršen presežek, ampak zgolj povprečen filmski izdelek v katerem Rutger Hauer igra brezdomca, ki se odloči, da bo lastnoročno opravil s kriminalom zakotnega mesteca. Zdi se kot da od samega začetka pa vse do konca filma spremljamo zgolj eno krvavo sekvenco. Mimogrede, pričujoči izdelek je nastal kot posledica zmagovalnega napovednika pred kultnim Grindhouse (2007).










Objavljeno pod |

4 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Down and Out in Beverly Hills (1986), With Honors (1994), Stuart: A Life Backwards (2007), The Soloist (2009). ^_^

Sadako pravi ...

Skesano priznavam, da nobenega od naštetih še nisem videl :s

Domen Srebot pravi ...

Kaj pa the Road?
SIcer pa lepo da si omenu Hobota :D

filmoljub pravi ...

Klošarja iz Beverly Hillsa (1986) si moraš nujno pogledat. Nič posebnega sicer, a taka lahkotna, duhovita komedija stare šole, pravi kult osemdesetih. Nick Nolte, Bette Midler, Richard Dreyfuss. :)

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji