7 serijskih morilcev

Filmi o serijskih morilcih so ponavadi zelo priljubljeni, saj praviloma obljubljajo in ponujajo razburljiv dramski trikotnik. Posledično obstaja pravo malo morje takšnih filmov in z lahkoto bi lahko govorili kar o podžanru trilerja, včasih celo grozljivke. 









Mannova adaptacija knjige Thomasa Harrisa Red Dragon iz leta 1981 je prva ekranizacija, ki je svetu predstavila psihopatskega Hannibala Lecterja, a šele Demmeova adaptacija sedem let kasneje spisane knjige The Silence of the Lambs, je iz njega naredila kult. Pretežno zgolj po zaslugi izvrstnega Anthonyja Hopkinsa, ki je za svojo vlogo prejel tudi Oskarja (mimogrede, film je pokasiral velikih pet, se pravi zmaga za obe glavni vlogi, scenarij, režijo ter najboljši film leta, poleg tega pa gre tudi za prvo grozljivko, ki je slavila v kategoriji najboljšega filma leta). Hopkinsu je namreč uspelo nemogoče. S pomočjo vrhunsko dodelane igre (in scenarija) smo gledalci vzljubili tak izmeček kot je bil Hannibal Lecter.














Sicer pa zgodbo poganja nek drug serijski morilec in sicer Buffalo Bill. Le-ta si iz kože mrtvih žensk, ki jih je seveda ubil sam, izdeluje obleke po lastni meri (za inspiracijo naj bi pisatelju služilo kar šest serijskih morilcev in sicer: Jerry Brudos, Ed Gein, Ted Bundy, Gary M. Heidnik, Edmund Kemper in Gary Ridgway). Na sledi mu je nepopustljiva FBI-jevka Clarice Starling (Jodie Foster v vlogi svojega življenja). Za pomoč pri lovu se obrne na že omenjenega Dr. Lecterja, ki ji izza srhljivih steklenih sten pomaga, a za ceno igranja z njeno psiho. Ravno ti prizori oz. pogovori med Lecterjem in Starlingovo so tista največja dodana vrednost filma. Manipulativno intelektualno vrtanje v deviško psiho.




Moram priznati, da sem bil pred ogledom filma dokaj skeptičen. Razlog za to tiči v dejstvu oz. mojem vedenju, da se bo v vlogi serijskega morilca predstavil Kevin Costner. Njegova persona je v mojih mislih zaradi vseh njegovih vlog namreč močno povezana s podobo good guyja. A glej ga zlomka, Costner se tudi v vlogi psihopata počuti povsem udobno. Celo tako, da je njegova upodobitev razcepljenega serijskega morilca, ki spominja na Dr. Jekylla in Mr. Hyda, najmočnejši del filma (je pa tudi res, da mu je namenjenega daleč največ filmskega časa). Tudi kot celota je film precej dopadljiv, a trpi za dokaj pogosto filmsko napako. Okoli glavne zgodbe je nametanih preveč podzgodb. 














Poleg morilskih pohodov Mr. Brooksa in njegovega alter ega (William Hurt) in s tem povezanih težav se v filmu namreč znajdejo še: njegova noseča hčerka, ki pa skriva še večjo skrivnost, človek ki bi rad s pomočjo izsiljevanja prisostvoval nočnim pohodom Mr. Brooksa (Dane Cook), detektivka (Demi Moore), ki si želi ujeti Mr. Brooksa, hkrati pa je sama tarča še enega serijskega morilca, poleg tega pa ima še težave z ločitvijo od svojega bivšega moža … Skratka cela zbrka, ki je film kljub svojima dvema urama ne more razložiti dovolj temeljito. Pa vendar gre za povsem soliden triler, ki pa bi bil morda z malček drugačnim pristopom še precej boljši. Morda bi se morali filmski ustvarjalci dejansko poslužiti trilogije, o kateri se je šušljalo.




Andrei Romanovich Chikatilo (znan tudi kot Butcher of Rostov, Red Ripper in Rostov Ripper) je bil serijski morilec iz Sovjetske Zveze, ki je moril na območju današnje Rusije, Ukrajine in Uzbekistana. V dobrem desetletju (med letoma 1978 in 1990) je ubil najmanj 56 ljudi (toliko umorov je priznal sam), večinoma mlajših od 18 let. Njegov podpis je bil dokaj jasen; žrtve je zvlekel v gozd, jih s pomočjo večkratnih vbodov kuhinjskega noža ubil, kasneje pa tudi iznakazil (predvsem njihove genitalije). Nemalokrat se je pri tem nad njimi tudi spolno izživel. Pričujoči film v skoraj dokumentarnem slogu prikazuje večletno gonjo detektiva Burakova, da bi morilca pripeljal pred roko pravice.















Kar pa je bilo v obdobju Sovjetske Zveze izredno težko. Njihov socialistični aparat namreč ni dopuščal možnosti, da bi bila SZ okužena s serijskim morilcem. Kaj takega je bilo možno zgolj na pokvarjenem zahodu. Nadalje je v SZ vladala velika skorumpiranost, ki je v veliki meri skrbela zgolj za svoj ogled in ponos, kar je med drugim prepovedovalo sodelovanje s takratnim FBI-jem. Skratka boj z mlini na veter, ki je v končni fazi privedel do te farse, da je bil Chikatilo leta 1984 celo prijet z dokaznim gradivom, a je bil zaradi zastarelega načina jemanja vzorcev in šlamparije, izpuščen na prostost. Soliden opomin na neke druge čase s strani HBO-ja.




















Tudi era takih velikanov kot je bil Alfred Hitchcock se slej kot prej končna. Njegova zvezda je počasi začela ugašati po briljantnem psihološkem trilerju Psycho (1960), a zaradi njegovega odtisa v filmski industriji, ne bo nikoli zares ugasnila. Po omenjenem filmu je veliki Hitch namreč izgubil občutek za filmski suspenz prepreden s hudomušnostjo in detajli, ki ga je krasil na vrhuncu njegove kariere in mu tudi prislužil častitljivi rezime mojster suspenza. Ponovno ga je odkril šele pri svojih 73-ih letih in to ravno s tokratnim filmom, ki velja za njegovo zadnjo filmsko mojstrovino. Je pa res, da je pred svojo smrtjo leta 1980 posnel zgolj še en film in sicer Family Plot (1976).














Zgodba je postavljena v takratni London, po katerem ponovno pustoši serijski morilec, ki svoje žrtve posili in zadavi s pomočjo kravate. Tako kot v veliko zgodnejših filmih Alfreda Hitchcocka je tudi tukaj glavni osumljenec nekdo drug in ne dejanski morilec, pa čeprav je njegova identiteta razkrita že kmalu po začetku filma. Kljub temu pa film ponuja kar nekaj napetih trenutkov, saj se gledalci praktično skozi celoten film sprašujemo ali bo nedolžnežu, katerega bremenijo precej obtožujoči dokazi, uspelo dokazati svojo nedolžnost. Poleg tega pa je potrebno omeniti tudi znamenito filmsko sekvenco, v kateri se kamera prav po voajersko sprehodi mimo morilca in njegove žrtve, nato pa se preplašeno umakne v varno zavetje.




















Gre za film, ki je bil pred svojim časom in ga filmska srenja v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja ni bila pripravljena sprejeti. Izredno slabe kritike kot npr. »The only really satisfactory way to dispose of Peeping Tom is to shovel it up and flush it swiftly down the nearest sewer …« so na hitro pokopale kariero izredno perspektivnega britanskega režiserja Michaela Powella. Glede na to, da pri filmu ni moč najti praktično nikakršnih primanjkljajev na katerem koli filmskem področju, je moč sklepati naslednje; Peeping Tom (1960) je občinstvo prizadel s svojo iskrenostjo in razkritjem človeške nravi, ki pa je ljudje oz. predvsem filmski svet, preprosto niso bili pripravljeni sprejeti.
















Ta psihološki triler je namreč sofisticirana filmska študija, ki raziskuje povezavo med potrebo po voajerizmu na eni strani, in željo po biti opazovan na drugi. Poleg tega pa nam film tudi povsem odkrito namigne, da ljudje le stežka odvrnemo pogled, ko se v našem vidnem polju znajde kaj grozljivega. To obsedenost v filmu personalizira Mark (Carl Böhm). Le-ta je obseden z voajerizmom, seksom, strahom in nenazadnje izdelovanjem filmov. Vse te svoje fetiše združi v ubijanju mičnih gospodičen in snemanju storjenih zločinov. Preprosta, a učinkovita metaforika, ki je s pomočjo hipokritov pokopala zelo soliden film. Hvala bogu, je čas pokazal kdo je imel prav in kdo se je motil.


















Saw II (2005)



Glede na uspeh izvirnika Saw (2004) in njegovo zasnovo, ki je zaradi poteka zgodbe in odprtega konca dopuščala nemalo možnosti za nadaljevanje, ni bilo prav nič nenavadno, da je le-to luč sveta ugledalo že naslednje leto. Žal pa pričujočemu filmu ni uspelo, poleg nekaj dodatne razlage o tem, zakaj je Jigsaw oz. John sploh postal serijski morilec, v franšizo (do sedaj so naštancali še sedem delov) prinesti nobene dodane vrednosti. Vse je namreč bilo videno že v prvem delu. Poleg tega pa zaradi že znane formule mlačen priokus pusti tudi finalni twist. Medtem, ko so mi šle ob zaključku prvega dela pokonci vse kocine, tokrat namreč nisem doživel tega filmskega užitka.















Na svoji čarobnosti pa je izgubil tudi že omenjeni MTV-jevski serijski morilec Jigsaw (Tobin Bell oz. njegov lik je bil za svojo vlogo s strani MTV-ja tudi nominiran v kategoriji najboljših zlobnežev, a mu je nagrado speljal nihče drug kot Anakin Skywalker a.k.a. Darth Vader, ki ga je upodobil Hayden Christensen). Tako je že prvo nadaljevanje kultnega izvirnika pokazalo, kaj se bo v prihodnosti dogodilo s franšizo. In res, od leta 2005 so vsako leto posneli nadaljevanje, vsako slabše od svojega predhodnika. Serija je dno doživela s Saw 3D (2010), za katerega je producent Mark Burg zagotovil, da naj bi bil zadnji v seriji. Ja, če verjameš.




Film, ki je bil posnet že leta 1986 in to za skromnih 125.000 ameriških zelencev, je naslednja dobra tri leta obležal na cenzorski mizi. Težava je bila, da zagamani cenzorji filmu niso hoteli dodeliti oznake R (restricted; mladostnikom mlajšim od 17 let je ogled dovoljen zgolj v spremstvu odrasle osebe) in po dolgem prerekanju so mu pripopali oznako X (danes NC-17, kar pomeni, da je osebam mlajšim od 17 prepovedan ogled). A kljub temu je film v Ameriki izšel brez cenzorske oznake, kar mu je preprečilo pohod po kinodvoranah. Morda še bolje, saj je Henry: Portrait of a Serial Killer (1986) tudi zavoljo tega dobil četico zvestih oboževalcev in je posledično prerasel v kult. 



















Mene osebno ni med njimi in to ravno zaradi najbolj hvaljenega aduta filma, t. j. njegovega realizma. Vem, da življenje še zdaleč ni tako razburljivo in napeto kot to prikazujejo nekateri hollywoodski filmi in je povečini sestavljeno iz monotonega fucked up življenja ter brutalnih umorov, ampak od filma vseeno pričakujem malček bolj stilizirano podajanje zgodbe. Skratka nisem ravno ljubitelj tistega najbolj surovega realizma. Veliko bolj se mi na primer dopade Man Bites Dogs a.k.a. C'est arrivé près de chez vous (1992), ki se ukvarja s podobno tematiko, a s pomočjo precej drugačnega filmskega izrazoslovja. Krvavi realizem, ki pri meni ni pritisnil na prave tipke.


















Objavljeno pod |

1 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Sem bil prav pozoren, ali boš vključil zadnjega. Itak, da si ga. :avadodo:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji