7 dvojčkov

O dvojčkih sem na blogu sicer že pisal, a takrat sem se osredotočil zgolj na siamske dvojčke, tokratni zapis pa je posvečen ostalim, če lahko rečem navadnim dvojčkom, ki so prav tako kot siamski hvaležen filmski material.








Arnold Schwarzenegger je že povsem na začetku svoje filmske kariere s prvencem Herccules in New York (1969) dokazal, da ima smisel za komedijo, toda zaradi njegovega fizičnega izgleda so ga pota zanesla predvsem v akcijske vode. Ponovno se je v komične vode vrnil ravno s tokratnim filmom, ki je mimogrede, če gre verjeti podatkom, tisti za katerega je prejel najvišje plačilo. Skupaj s soigralcem Dannyjem DeVitom sta se namreč odpovedala fiksnemu plačilu in se raje odločila za 20 % tega, kar bo film pridelal na kino-blagajnah. Glede na uspeh, ki ga je film požel širom sveta, se je ideja izkazala za briljantno. Množicam se pač dopadejo preproste komedije.  















In glavna odlika tokratnega filma je ravno preprostost. Vsi gagi namreč izhajajo zgolj iz dejstva, da se v istih kadrih pojavljata nenavadna dvojčka, popolni Adonis v podobi Arnolda Schwarzeneggerja in mali škrat Danny DeVito. Dvojčka sta bila produkt oz. stranski produkt eksperimenta, ki je želel ustvariti super-človeka. Ločena ob rojstvu sta bila nezavedajoč se drug drugega vzgajana v povsem drugačnih manirah. Lik Arnolda je postal vljudni svetovljan, medtem ko se je lik Dannyja razvil v zvitega sleparja. Ko se njuni poti po več kot 30-ih letih ponovno združita, je vse nared za komedijo. Režiser Ivan Reitman se je s pomočjo lastnega rip offa Junior (1994), še enkrat poslužil preverjene formule.




Kanadski režiser David Cronenberg je znan po svojem filmskem podpisu, body horrorju. Njegovi filmi so praviloma precej bizarni, malodane nagnusni, a gledalci kljub temu ob ogledu ne moremo odvrniti pogleda. Točno tako kot pri tokratnem filmu pa čeprav Dead Ringers (1988) ne sodi med njegove najbolj odvratne filmske izdelke. Pravzaprav sta v celotnem filmu zgolj dva prizora ob katerih se znajo gledalci z bolj občutljivim želodcem počutiti malček nelagodno. Bolj kot z vizualnimi elementi Cronenberg v tokratnem filmu za bizarnost skrbi s pomočjo scenarija. V ospredje zgodbe sta potisnjena identična dvojčka, ki se s pomočjo menjave identitet igrata z naivnimi ljudmi.















Oba lika je upodobil Jeremy Irons in svoje delo je opravil izvrstno. Ne samo, da je obema osebama vdahnil različen karakter, od časa do časa s svojo igro gledalca celo zmede, katerega od dvojčkov sploh gledamo (namerno ali nenamerno, to je sedaj vprašanje). Oba brata sta priznana ginekologa, kar Cronenbergu ponuja izhodišče za njegov filmski podpis (posebne omembe je vredna sekvenca, ko mlajši izmed bratov zdizajnira pripomočke za operacijo žensk, ki imajo zmutirana ženska splovila). Kot negativno stran filma pa moram omeniti prepogosto uporabo tako imenovanega over the shoulder snemalnega kota, ki je Cronenbergu pomagal pri kadrih v katerih se znajdeta oba dvojčka, a je po drugi strani precej umeten.




Kdor pozna stil Charlieja Kaufmana ve kakšen film pričakovati. Njegovi scenariji so namreč odpičena grenko-sladka mešanica drame in komedije. Le pomislite na filma Being John Malkovich (1999) in Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004) in hitro boste vedeli o čem govorim. Toda scenarij za tokratni celuloidni izdelek, ki ga je režiral Spike Jonze, je še bolj dodelan, še bolj odpičen kot pri zgoraj omenjenih filmih. Tako kot pri filmu Being John Malkovich (1999) gre za nekakšen preplet realnega in filmskega življenja. Zgodba se namreč vrti okoli likov, ki dejansko obstajajo in igrajo sami sebe, okoli likov, ki dejansko obstajajo a jih igrajo igralci in okoli likov, ki so povsem izmišljeni.














Scenarista in njegovega fikcijskega dvojčka Donalda Kaufmana je upodobil Nicholas Cage v enem izmed svojih redkih igralskih prebliskov. Navdih za zgodbo je Charlie našel v svojem resničnem življenju, ko se je pri adaptiranju knjižnega dela The Orchid Thief na vse pretege boril z ustvarjalno krizo. V tej blokadi je na dan priplavala briljantna ideja. Charlie se je namreč odločil, da bo namesto scenarija po knjigi raje napisal scenarij o tem, kako je hotel napisati scenarij po knjigi. Odlična domislica, ki je bila s pomočjo dobro izbrane igralske zasedbe (Chris Cooper je prejel celo Oskarja za najboljšo moško stransko vlogo, nominirna pa sta bila tudi Cage in Meryl »nominated every year« Streep) tudi perfektno realizirana.




Mary-Kate in Ashley Olsen sta edini dve pravi dvojčici na tokratnem seznamu. Njuna filmska kariera in pot med zvezde se je začela že zelo zgodaj, ko sta leta 1987 kot 6-mesečni dojenčici izmenjaje začeli z nastopanjem v priljubljeni sitcom seriji Full House (1987 - 1995). S šestimi leti sta pričeli z nastopanjem v raznih filmih ter ustanovili sta podjetje Dualstar, kar je rezultiralo v dejstvu, da sta kmalu postali eni izmed najpremožnejši punčar na svetu. Dokaj zanimivo glede na dejstvo, da ne posedujeta praktično nikakršnega igralskega talenta in sta slavni zgolj zaradi tega, ker sta pač luštni dvojčici porinjeni v ospredje s pomočjo medijev. Prototip familije Kardashian.














Dober povzetek njune filmske kariere nam lahko ponudi praktično kateri koli film v katerem sta nastopili, tudi tokratni. V njem svoj stas posodita karakterno različnima dvojčicama (skupno jima je le-to, da sta za svoja leta precej otročji), ki se jima brez repa in glave ena za drugo dogajajo neverjetne stvari. Mimogrede, New York Minute (2004) je prvi njun film po It Takes Two (1995), ki je doživel kino distribucijo. Vsi vmesni so končali ali na TV-ju ali pa direktno na ploščkih in roko na srce, tudi tokratni si ni zaslužil, da bi ga prikazovali v kinematografih. A zadeva je zelo preprosta; dokler bo obstajalo povpraševanje, bo obstajalo tudi tržišče in na svetu je precej zmedenih najstnic, ki občuduje življenje dvojčic Olsen.




Malček višje omenjeni It Takes Two (1995) v katerem sta nastopili dvojčici Olsen, je zgolj eno izmed (pre)mnogih filmskih del, ki so svojo inspiracijo našli v nemškem romanu Ericha Kästnerja Das doppelelte Lottchen. Najbolj znano je tokratno, ki je navrglo še tri nadaljevanja in rimejk v katerem se je v dvojni vlogi preizkusila mlada Lindsay Lohan. V pričujoči Disneyjevi klasiki pa je to zahtevno nalogo prevzela mlada studijska zvezda Hayley Mills. Štorija je znana; po več letih se ponovno srečata kmalu po rojstvu ločeni dvojčici. Razlog za njuno ločitev je bila ločitev staršev, a deklici sta prepričani, da bosta s pomočjo prefriganega načrta med staršema ponovno prižgali iskrico.















Kljub temu, da gre za precej simpatično in navihano zgodbico, se le-ta, ko namesto deklet glavno vlogo prevzamejo starši, začne vleči in postaja dolgočasna. Tako je prva polovica filma, ko dvojčici zganjata norčije precej zabavna. Tudi starša se sicer trudita s humornimi vložki, ki temeljijo predvsem na dokaj sramežljivih seksualnih šalah (navsezadnje gre za mladinski Disneyjev film), a film ponovno oživi šele, ko glavno besedo ponovno prevzame Hayley Mills. Kar se same ideje tiče pa bi lahko rekli, da gre za nostalgičen film, ki obuja čase, ko so se ljudje še trudili reševati svoje zakone in niso tako hitro vrgli puške v koruzo, kot to počno danes.




Teorije zarot so zelo hvaležen šund filmski material. Ena izmed najbolj znanih je zagotovo tista o možu z železno masko, ki ponuja kar nekaj možnih teorij. Najbolj provokativna je zagotovo tista, ki govori o tem, da je bil za zaporniško masko skrit dvojček Ludvika XIV. Odstranjen in skrit pred očmi javnosti naj bi bil zaradi strahu pred bitko za francoski prestol, kar naj bi Sončnemu bogu omogočilo, da je brez večjih pretresov vladal kar 72 let (svojo vladavino je pod okriljem kardinala Mazarinija nastopil kot 5-letni deček). Ne glede na to ali je teorija zarote resnična ali ne, se The Man in the Iron Mask (1998) ne more ravno pohvaliti z avtentičnimi zgodovinskimi dejstvi.














Lahko pa se »pohvali« s kopico hollywoodskih klišejev, ki filmu delajo medvedjo uslugo. Tudi kopica zvezdniških imen kot so Jeremy Irons, Gerard Depardieu, John Malkovich in Leonardo DiCaprio ter Gabriel Byrne k filmu z izjemo slednjega ne doprinesejo kaj dosti. Škoda, kajti sama zgodba, ki je mimogrede doživela že kar nekaj ekranizacij, ima veliko večji potencial. Tu so francoski narodni heroji štirje mušketirji, tu je ena najbolj znanih teorij zarot in nenazadnje tu je ikona absolutnega vladanja Ludvik XIV, čigar življenje je bilo polno razburljivih dogodkov. Jp, zadnji stavek v filmu o mirnih in idiličnih časih Ludvika XIV nikakor ne drži.




Gre za enega izmed spregledanih biserčkov Universalovih grozljivk iz začetka zvočnega filma, v katerem glavni vlogi odigra ikona grozljivk Boris Karloff. Tako kot v večini klasik kar se tiče grozljivk omenjenega studia, sta tudi tokrat v ospredju scenografija in fotografija. Z njuno pomočjo nas film popelje v ne povsem definiran pravljičen svet temačnih razsežnosti. Še bolj kot sama scenografija si omembo zasluži fotografija. Le-ta je v pričujočem filmu mnogo bolj dovršena kot v večini sodobnih grozljivk. Nemalokrat so namreč uporabljeni domiselni snemalni koti ter različne stopnje osvetlitve, ki še dodatno podkrepijo dogajanje na filmskem platnu.

















Lahko bi celo rekli, da je film posnet v meni tako ljubem ekspresionističnem stilu. Za razliko od kompleksnih vizualnih prijemov pa je narativni del filma precej preprost. Gregor in Anton (obe vlogi odlično odigra Boris Karloff) nad katerima visi prekletstvo, ki napoveduje, da bo eden izmed bratov ubil drugega in tako končal rodbino baronov kateri pripadata. A naj vas to ne zavede, prekletstvo je zgolj okvir v katerega je  postavljena ta preprosta, a privlačna in napeta zgodba. Ne tem mestu ne bi želel razkriti preveč, tako da vsem ljubiteljem grozljivih klasik iz konca 20-ih in začetka 30-ih let prejšnjega stoletja predlagam, da se o kvaliteti filma prepričajo na lastne oči.
















Objavljeno pod |

5 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Vedno me spomniš na kakšnega, ki je vreden večkratnega ogleda. Adaptation je tako like eden boljših filmov zadnjega ducata let. :avadodo:

Domen Srebot pravi ...

Pogrešam SPOILER: The prestige ;)

Sadako pravi ...

Glih zaradi spoilerja ga nisem hotu dat, ker kvarniki so pa stvar, ki jih pri filmu najbolj sovražim.

filmoljub pravi ...

No ja, pa pozabil si tudi najboljšega med filmi o dvojčkih: Jack and Jill (2011) z Adamom Sandlerjem in Adamom Sandlerjem. Saj res, pa še Double Impact (1991) oz. Žan-hlod von Dumme krat dva. :D

Sadako pravi ...

Van Dammov masterpiece sem že ponucal, za Jack and Jill sem si pa rekel, da teh jajc ne bom tukaj zraven dajal pa čeprav lestvica ni sestavljena iz samih biserčkov. Ampak ga bom ponucal :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji