7 prelomnih režiserskih prvencev (v barvah)

Vsake toliko časa se zgodi, da režiserji že s svojim prvim filmom zadenejo žebljico na glavico in nase navlečejo gromozanski pritisk. Ljudje od njih namreč pričakujejo boljše in boljše filme, a vse to so prijetne skrbi, saj odličen prvenec praviloma pomeni tudi več finančnih sredstev za filmsko udejstvovanje.








Ob izidu Tarantinovega filmskega prvenca je mnogo kritikov pripomnilo za kako nenavaden film gre. Začudeni so bili predvsem nad dejstvom, da gre za roparski film, ki sploh ne prikaže ropa. Nič pretirano domiselnega, saj je bila podobna filmska ukana izvedena že kar nekajkrat, najbolj dovršeno že v They Live by Night (1948). Meni se je zdelo bolj prelomno dejstvo, da je Tarantino s svojim scenarijem (oz. uvodno sekvenco) dodobra spremenil dialog gangsterskega filma. Njegovi liki namreč ne govorijo zgolj o ropu in celotni proceduri, ki pritiče temu kriminalnemu dejanju, ampak raje debatirajo o povsem vsakdanjih rečeh (oz. v Tarantinovem primeru o filmih in glasbi).












Po kultni uvodni sekvenci v katerem izvemo resnični pomen Madonnine pesmi Like a Virgin in zakaj Mr Pink (Steve Buscemi) oz. Quentin Tarantino (Mr Brown) za katerega je bilo pametovanje o napitninah prvotno napisano, ne dasta napitnine kar tako, nas film prestavi direktno v obdobje po neuspešnem ropu draguljarne. Znervirani wanna be kriminalci (njihova imena so mimogrede referenca na The Taking of Pelham One Two Three (1974)) poskušajo v opuščenem skladišču izvedeti kdo jih je izdal (referenca na The Police Informant a.k.a. Le doulos (1962)). Nelinearno pripovedovanje precej spominja na Kubrickov The Killing (1956), medtem ko je sceno z rezanjem ušesa navdihnil Black Caesar (1973). Klasični tarantino.


















Strogo gledano sicer ne gre za prvi celovečerni film Stevena Spielberga, saj je le-ta že pred tem posnel dvourni sci-fi Firelight (1964) s katerim se je poskušal vpisati na filmsko univerzo Južna Kalifornija, a so ga odgovorni zavrnili (po drugi strani pa so sprejeli njegove sovrstnike Georga Lucasa, Johna Miliusa in Johna Carpenterja ...). Tudi po tej zavrnitvi ni izgubil upanja in se je še nadalje udejstvoval v filmskih vodah, kjer je pod kratkometražnem dokumentarcu Amblin' (1968) dobil delo kot  režiser posameznih TV epizod raznih serij. Tudi Duel (1971) je bil sprva TV film, a je zaradi uspeha temelječega predvsem na ustni reklami, leta 1973 doživel tudi kino-distribucijo in sicer v Avstraliji in Evropi.















Zdi se mi, da poanto zgodbe že poznate in tudi sam sem pred ogledom filma slišal že marsikaj. Najbolj me je zanimalo kako bo Spielberg speljal sila preprost scenarij, ki temelji zgolj na tem, da šlepar s cisterno eno uro in pol po cesti preganja avto (BTW, zelo slaba reklama za Plymouthov model Valiant 1971). Moram reči, da me ni razočaral, in je s pomočjo spretnih montažnih rezov, režije, glasbe in snemalnih kotov ustvaril sila napet film. Nemalokrat sem ob ogledu pomislil celo na njegovo mojstrovino Jaws (1975), ki je spremenila filmsko zgodovino. Nenazadnje je tudi pričujoči izdelek na nek način »monster movie«, le da je morskega psa tokrat zamenjal šlepar, morje pa cesta.





















Vsak pravi cinefil z lahkoto prepozna filme Wesa Andersona, saj ima ta režiser, scenarist in producent sila razpoznaven stil, ki ga je začrtal že s svojim filmskim prvencem. Bottle Rocket (1996), ki je nastal po istoimenskem kratkem filmu omenjenega režiserja nam namreč predstavi njegov filmski svet. V tem grenko-sladkem svetu kraljujejo melanholični junaki omejenih kognitivnih kapacitet, ki imajo velike sanje, katerim praviloma niso dorasli. A to dejstvo jih nikakor ne odvrne od želje po dosegu njihovih nerealnih ciljev. Tudi zato, ker si okoli sebe naberejo enakomisleče pajdaše. Kasneje je tem razpoznavnim scenarističnim prijemom dodal še razpoznavno scenografijo in fotografijo.














Že od samega začetka pa je v njegovih filmih moč najti dokaj identično igralsko zasedbo. Najpogosteje sta v njegovih filmih nastopila Bill Murray, ki je izpustil zgolj pričujočega in Owen Wilson, ki je izpustil zgolj Wesov (zaenkrat) predzadnji izdelek Moonrise Kingdom (2012). Wilson je na začetku kariere režiserskega hipsterja nemalokrat sodeloval tudi pri pisanju scenarijev, tudi pri tokratnem filmu. Poleg tega pa je s pomočjo svojega brata Luka nase prevzel tudi igralsko breme. Zgodba se vrti okoli skupinice treh ne preveč bistrih prijateljev, ki si želijo zakorakati v svet kriminala, a tako kot večina Andersonovih likov obujejo nekaj številk prevelike čevlje.




















Ko je že kazalo, da se igralska kariera Clinta Eastwooda ne bo premaknila iz mrtve točke (pri svojih 28. letih se je lahko pohvalil zgolj z nekaj Z vlogami v nepomembnih filmih in s sicer dokaj pomembno vlogo v TV vestern seriji Rawhide (1959 - 1965), s katero pa ni bil preveč zadovoljen). Ravno zaradi tega nezadovoljstva se je odločil, da se preizkusi v špageti vesternu takrat še dokaj neznanega italijanskega režiserja Sergia Leoneja (pogodbo je podpisal za 15.000 ameriških zelencev, za bonus pa so mu navrgli še Mercedesa). Vse ostalo je zgodovina. Slabo desetletje za A Fistful of Dollars a.k.a. Per un pugno di dollari (1964) je bil Clint že pripravljen na svoj režiserski prvenec in nalogo je tako kot vedno opravil profesionalno in z odliko. 















Tudi tokrat je Clint tako, kot v večini svojih filmov katere je režiral, odigral tudi glavno vlogo. Zanimivo, da je za svojo prvo vlogo katero je režiral izbral lik, ki ni ravno najbolj »možat« v filmu (glavno vlogo je ravno zaradi tega dejstva zavrnil Steve McQueen). Toda kljub temu, gre tudi tokrat za klasičnega Clinta, robustnega, pasivnega, nemalo da otopelega, a šov mu ukrade ponorelo ženšče Evelyn (Jessica Walter), ki se na smrt zatrapa v lokalnega radijskega napovedovalca (Clint Eastwood). Problem nastane, ko jo le-ta za eno noč spusti v svoj svet, iz katerega pa Evelyn ne želi oditi in za to je pripravljena storiti prav vse. Ni ga hujšega kot obsedena in ponorela ženska.





















Čeprav se je kot režiser filma podpisal Joel, sta brata Coen nerazdružljiva celota in tako je bilo tudi pri njunem prvem celovečercu. Gre za všečen neo-noir, filmski stil, ki sta se ga Joel in Ethan poslužila že kar nekajkrat v svoji karieri. Navdih zanj sta našla pri kultnih piscih hard-boiled kriminalk kot npr. Dashiell Hammet (v njegovem romanu iz leta 1929 Red Harvest naj bi si sposodila izraz blood simple - obsesija z nasiljem, ki sta ga očividno uporabila za svoj prvi filmski naslov), Raymond Chandler in še posebej James M. Cain (gonilni elementi pričujoče zgodbe so namreč na las podobni tistim iz leta 1934 spisanega romana The Postman Always Rings Twice).














Tako kot pri večini film-noir izdelkov je tudi tokrat zgodba na prvi pogled precej banalna, a kljub temu ponuja obilico napetosti. V središče je postavljena kvazi femme fatale Abby (žena režiserja Joela Frances McDormand v svoji prvi filmski vlogi), ki zaradi nezadovoljstva v svojem zakonu poišče zunajzakonsko afero s podrejenim (John Getz) svojega moža (Dan Hedaya). Ker gre za čislani filmski stil (izraz, ki ga za film-noir sam raje uporabljam kot pa žanr) seveda ne sme manjkati privatni detektiv (M. Emmet Walsh). Vsi štirje se zaradi svojih prehitrih in praviloma nepravilnih odločitev ter navzkrižnih interesov znajdejo v neverjetnih težavah. Klasika.




















»I guess it's all downhill from here«, je ob prejemu Zlate palme za svoj prvenec v Cannesu izjavil 26-letni Steven Soderbergh in za približno dekado celo zadel svojo napoved. Kljub velikanskemu uspehu, ki mu ga je prinesel njegov neodvisni in nizkoproračunski (jp, za ameriške filme 1 milijon pomeni, da gre za low budget film) se mu nikakor ni uspelo prebiti v mainstreamovske vode. To mu je uspelo šele leta 2000, ko sta luč sveta ugledali kar dve njegovi mojstrovini, Erin Brokovich (2000) in Traffic (2000). Filma nominirana za kar nekaj Oskarjev, a pri prvem je zmago slavila zgolj Julia Roberts, medtem ko je Zlati kipec pri drugem domov odnesel Soderbergh in to za režijo.














»I was just stunned that people seemed to find something to relate to in the movie«, je Soderberg izjavil za New York times, a glede na tematiko filma ga gledalčevo poistovetenje z zgodbo ne bi smelo preveč čuditi. Le-ta se namreč vrti okoli tekmovalnosti med sestrama, neizpolnjenosti in razočaranosti nad zakonskim življenjem ter spolni zavrtosti in poželenjem. Sad but true, ampak le redki so tisti gledalci, ki se ne najdejo v eni izmed zgoraj naštetih tematik. Glavna zvezda filma je zagotovo Graham (James Spader oz. režiserjev alter ego), lik ki s svojo neposrednostjo v ostalih treh protagonistih (še posebej v liku Andie MacDowell) prebudi občutja, ki so jih skrivali sami pred seboj.




















Vsake toliko se zgodi, da so zgodbe, ki so nastale pri snemanju filma prav tako zanimive kot tiste odvrtene na filmskem traku. Pri svojem celovečernem prvencu je imel Peter Bogdanovich (njegov oče je bil pravoslavni Srb, mama avstrijska judinja, sam pa je bil rojen v ZDA) neznansko srečo. Kot prvo je za eno izmed vlog v svojem filmu lahko uporabil legendo Borisa Karloffa, ki je filmu doprinesel avtorefleksijo in simboliko (Karloff je šefu studia Rogerju Cormanu dolgoval še dve filmski vlogi), pri pisanju scenarija pa je prostovoljno sodeloval izvrstni Samuel (Michael) Fuller, po katerem je Bogdanovich poimenoval lik, ki ga je v filmu odigral sam.















V filmu se prepletata dve dokaj nepovezani zgodbi, ki svoj skupni (filmski) smisel dobita šele v finalni sekvenci. V prvi spremljamo ostarelega Karloffa v nekakšni semi avtobiografski vlogi. Karloff namreč upodablja odsluženega igralca grozljivk Orloka (ena izmed filmskih referenc), ki se poskuša spraviti v penzion, drugo pa kroji resnična pošast Bobby Thompson. Na prvi pogled povsem normalen mladenič, ki pa v sebi nosi peklenske načrte povezane z morilskim pohodom. Ta zgodba je svojo inspiracijo našla v resničnem morilskem pohodu mladega Charlesa Whitmana, ki je leta 1966 kot tarče hladnokrvno umoril 16 ter ranil 32 ljudi (streljal je večinoma po kampu fakultete v Austinu). 













5 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Praviš celovečerec (dolgometražni) in v barvah?

Easy Rider (1969)
The Texas Chain Saw Massacre (1974)
Mad Max (1979)
The Evil Dead (1980)
Airplane! (1980)
This is Spinal Tap (1982)
Donnie Darko (2001)
Confessions Of A Dangerous Mind (2002)
Hunger (2008)

Ker črnobelih je pa kar nekaj, to itak veš. :)

Rado Mikolič pravi ...

Mislim da jih je več kot polovica z gornjega seznama že opisanih.

Sadako pravi ...

Jp, bo kar držalo. V bistvu vsi razen Donnie Darko (2001), je pa res, da bi prav vsak izmed njih lahko bil tukaj. Po dobrih štirih letih bloganja in s tempom, ki ga imam, se vsake toliko pojavi problem z že uporabljenimi filmi. Pa nič za to :D

Rado Mikolič pravi ...

Nekoč sem ti predlagal, da bi posamezen film kdaj uporabil ponovno, in da bi ga vsakič opisal z drugega zornega kota (kot recimo tokrat, prvič kot hilbilijih, drugič pa kot reźiserski prelomnik.) No, si bil odločno proti in po tolikem času lahko priznam, da si imel prav.
Edino kar pogrešam, je kakšna debata v komentarjih o kakšnem od opisanih filmov, dodana vrednost, ne pa skoraj standardih naštevanj katerega si "pozabil"

Sadako pravi ...

Jah, bloge večinoma ljudje samo preletijo in se jim z izjemo redkih zapisov, ne da pretirano komentirati. Poleg tega pa so moji zapisi večinoma bolj trivialne narave in niti ne ponujajo neke poglobljene filmske debate. Največkrat se le-ta sproži zgolj takrat, ko se nekdo ne strinja z mojim izborom.

Kar pa se tiče neponavljanja filmov še vedno 100 % stojim za svojo odločitvijo. Se pa vsake toliko časa malček zasekiram, ker kateri izmed filmov ni pristal na najbolj relevantni lestvici.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji