7 psihiatričnih klinik

Psihiatrične klinike so od nekdaj burile našo domišljijo. Le kaj se dogaja za avtoritativnimi zidovi izza katerih baje ni izhoda. Welcome to where time stands still, no one leaves and no one will.







Film, ki se na večini TOP lestvic redno uvršča med najvišja mesta in eden izmed zgolj trojice, ki ji je do sedaj uspelo pobrati velikih pet (Oskarja za najboljši glavni vlogi, Oskarja za režijo, scenarij ter najboljši film leta). Zanimivo, da je bil One Flew Over the Cuckoo's Nest (1975) nominiran še v štirih drugih kategorijah, a je domov odnesel zgolj omenjene Zlate kipce. Največ zaslug za to ima zagotovo odlični Jack Nicholson, ki je še enkrat več dokazal, da se odlično znajde v grenko-sladkih, rahlo odtrganih vlogah. Obstaja namreč velika verjetnost, da bi bili brez njegove dovršene igre upornika brez razloga, vsi ostali filmski elementi precej manj izraziti.















Nekateri pikolovski filmski kritiki filmu sicer očitajo, da na dokaj izkrivljen način prikazuje razmere v psihiatričnih ustanovah (predvsem s pomočjo sestre Ratched), a pri tem pozabljajo na dejstvo, da želi biti predstavljeni film vse prej kaj drugega, kot pa dokumentarec o življenju onkraj zidov umobolnice. Glavno vodilo režiserja čeških korenin Miloša Formana oz. bolje rečeno avtorja istoimenskega romana Kena Keseyja po kateri je film nastal, je namreč bila želja prikazati praviloma brezsmiselni upor posameznikov zoper restriktiven sistem. In sam si pri omejevanju in zatiranju drugače mislečih ne predstavljam boljšega kandidata, kot pa je psihiatrična ustanova.






















Psihološki triler, ki se napaja predvsem s pomočjo konfuznega scenarija. Le-ta je na trenutke dokaj nesmiseln in nepovezan, a film kljub temu izpade sila gledljiv. Največje zasluge za to gredo glavnima igralcema, Keiri Knightley in še bolj Adrienu Brodyju, ki  sta svoje delo vzela precej resno (Brody je od režiserja Johna Mayburyja celo zahteval, da ga resnično zapira v mrtvaško komoro in ga tam tudi pusti, vse dokler se mu ne bo resnično odpeljalo, kar se mu tudi je). Njegov trpeči obraz in stil igre sta namreč kot naročena za like katerim se godi nepopisna krivica, kar lik po krivici obsojenega vojnega veterana tudi je. Mimogrede, Adrien Bordy je edini igralec, ki je prejel Oskarja za najboljšo glavno moško vlogo pred svojim tridesetim letom.












Kot že omenjeno Adrien Bordy upodobi vojnega veterana Jacka Starksa, ki zaradi strela v glavo trpi za amnezijo. Nekega zimskega dne se po eni izmed svojih izgub spomina zbudi ob krvavem truplu policista. Posledično je obtožen umora, a je zaradi neprištevnosti namesto v zapor poslan v psihiatrično ustanovo. Tam je podvržen krutim metodam oskrbnika (Kris Krisstoferson), ki naj bi pacientom pomagale pri odpravljanju psiholoških težav. Pri eni izmed metod norčke strpajo v prisilni jopič, jih polijejo z vodo in jih zaprejo v temačno ter hladno mrtvaško komoro. Pri eni izmed takih terapij Jack ugotovi, da lahko tako potuje v prihodnost in serija nesmislov se lahko prične.


















Veliko filmov ne izkoristi svojega potenciala in med njimi je tudi tokratni. Session 9 (2001) skozi praktično celoten film gradi zelo soliden nastavek, ki pa ostane neizkoriščen zaradi preveč preprostega finalnega »twista«. Tako kot večina ljudi, ki so si film ogledali sem tudi sam mnenja, da je glavni adut filma temačna in grozeča atmosfera (le-to je doseženo s pomočjo temačnih in utesnjujočih kadrov, praviloma posnetih od daleč). Dogajanje je namreč postavljeno v opuščeno psihiatrično bolnišnico v kateri se znajde neuravnovešena skupinica odstranjevalcev azbesta, ki s seboj na delo prinese še sveže življenjske travme. Skratka odlični nastavki za napet psihološki triler.














Še več. Med čiščenjem umobolnice skupinica naleti na posnetke dokaj nenavadne terapije v kateri ima glavno vlogo pacientka z razcepljeno osebnostjo. Eden izmed čistilcev na skrivaj posluša omenjene terapije in skupaj z njimi počasi tone v blaznost. Na žalost pa ta obetaven scenaristični zaplet ni popolnoma izkoriščen in zgodbe karakterjev nekako obvisijo v zraku oz. niso bolj podrobno predstavljene, kar je precej frustrirajoče. Največje razočaranje pa je sam konec filma po katerem se gledalec počuti opeharjenega. Ravno zaradi te ambivalentnosti je bil film deležen precej mešanih kritik. Na kino-blagajnah je pogorel, večina kritikov pa mu je namenila pozitivne recenzije. Resnica se skriva nekje vmes.




















Kaj pričakovati od nadaljevanja, če že izvirnik ni bil bog ve kako prida? Ne prav veliko, še posebej, če gre za found footage grozljivko. Nadaljevanja le-teh imajo namreč tendenco, da zgolj ponavljajo kadre (seveda s še več »strašljivimi« trenutki), ki so delovali v predhodniku in Grave Enconters 2 (2012) ni pri tem nikakršna izjema. Je pa pri tokratnem nadaljevanju zanimivo predvsem to, da ima film dokaj soliden začetek in katastrofalen konec. Ponavadi je pri nadaljevanjih zgodba ravno obratna. Pri opisanem filmu pa lahko z natankostjo pokažemo kje vse skupaj razpade na prafaktorje. [spoiler]Trenutek, ko skupinica filmskih entuziastov v opusteli umobolnici najde preživelega Prestona iz prvega dela.[/spoiler]















Posledično je film bolj gledljiv dokler filmsko platno ne preplavita nasilje in spakature. Zanimivo, da se filmski ustvarjalci še vedno niso naučili zlatega found footage pravila, manj je več, pa čeprav jim je to nakazal že kultni The Blair Witch Project (1999). Povsem dovolj je, da so kamere zgolj postavljene v temačne in srhljive prostore ter, da je uporabljen način za nočno snemanje. Vse ostalo bo opravila naša domišljija. Grave Encounters (2011), čigar opis najdete pod 7 najdenih posnetkov, se je tega dejstva zavedal veliko bolj kot njegov naslednik in je zategadelj tudi bolj grozljiv. Ima pa tokratni bolj seksi dekline in še enkrat več spakatur.





















Tretji del kvadrologije o sadistični Ilsi, ki jo je upodobila bujna Dyanne Thorne, sprva ni bil mišljen kot film o Ilsi. V prevodih naslova je bil lik oskrbnice psihiatrične bolnišnice namreč poimenovan Greta ali pa Wanda. V Ilso je bil film preimenovan šele naknadno, ko so nasneli nekaj dodatnih prizorov in film sinhronizirali v angleščino. Na režiserskem stolčku je sedel mojster seksploatacije Jesus Franco, kar je v stilu filma močno razvidno. Za razliko od ostalih filmov o Ilsi je pričujoči precej manj sadističen in veliko bolj sleazy. Že prvih 10 minut filma naprimer sestavlja 5-minutna erotična kopel Dyanne Thorne in tudi kasneje je večina sekvenc sestavljena iz golih deklet.














Delno tudi zaradi dejstva, ker je film nastajal skupaj z BBB oz. WIP oz. CIC predstavnikom Barbed Wire Dolls a.k.a. Frauengefängnis (1976) (uporabljene so bile namreč iste lokacije in podobna igralska zasedba). S to razliko, da stavba v tokratnem predstavlja psihiatrično bolnišnico v predhodniku pa zapor. Vrhunec tega sicer precej trapastega filma je zagotovo lezbični prizor med dvema ikonama seksploatacije med Francovo muzo Lino Romay in prsato Dyanne Thorne. Sicer pa je glavni nauk filma to, da se v psihiatričnih ustanovah ne nosi spodnjega perila ter da imajo vsa hospitalizirana dekleta homoseksualna nagnjenja. Skratka film, ki se ga gleda zaradi cheesy sleaza.





















Ena izmed najboljših režisersko-igralskih navez je še enkrat več poskrbela za izvrstno filmsko izkustvo. Že prvo sodelovanje med Martinom Scorsesejem in Leonardom DiCapriom Gangs of New York (2002) je nakazovalo, da se zna med tema dvema ikonama sedme umetnosti splesti profesionalen odnos, od katerega bomo imeli največ cinefili. Pred tokratnim filmom sta skupaj sodelovala še v: The Aviator (2004) ter The Departed (2006); za katerega bom tudi tokrat omenil, da je Akademija le popravila napake z novo napako (dati Oskarja za najboljšo režijo režiserju kova Martin Scorsese za rimejk je milo rečeno absurd). Nazadnje pa sta moči združila v The Wolf of Wall Street (2013).












Prav vsi filmi v katerih sta sodelovala imajo vizualno zelo prepoznavno kičast, nasičen neo-noir stil. Tokratni je izmed četverice skupnih projektov zagotovo najbolj temačen in zlovešč (kar je bil mimogrede tudi slovenski prevod naslova). Zgodba nas popelje na odročen bostonski otok, kjer je postavljena umobolnica za kriminalce. Tja sta z nalogo, da raziščeta skrivnostno izginotje ene izmed pacientk poklicana Teddy (DiCaprio) in Chuck (Mark Ruffalo). Kmalu po njunem pristanku se na otoku začnejo dogajati sumljive stvari, ki nakazujejo, da njun sprva dokaj preprost primer ne bo šel ravno po načrtu. Napeta Martin-Leo mojstrovina.


















Hitro pozabljiv slasher, ki je le-to postal zaradi dejstva, da mu je večina filmskih kritikov in gledalcev očitala šlepanje na legendarni Halloween (1978). Pomagalo ni niti dejstvo, da v filmu nastopijo tri dokaj eminentna igralska imena kot so Jack Palance, Donald Pleasence ter Martin Landau. Zgodba o iz psihiatrične ustanove pobeglih osebkih, ki terorizirajo bližnje mestece, je bila preprosto preveč podobna tisti iz zgoraj omenjenega kulta. Po drugi strani pa ji je manjkalo srhljivosti, ki jo je znal Carpenter pričarati s pomočjo voajerskih snemalnih kotov, creepy psihopata in seveda legendarne glasbene podlage. V opisanem filmu pa so grozljivi elementi bolj na prvo žogo. 














Poleg tega je Alone in the Dark (1982) prepreden s klišeji podžanra kot so: svoj bridki konec prvi dočaka črnec, hedonizem oz. seks pred poroko (seveda je v igri varuška) se kaznuje s smrtjo, eden izmed morilcev nosi masko (v tem primeru hokejsko), opazovanje okolice skozi okno je smrtno nevarno, dvoumen konec, ki dopušča možnost nadaljevanja … Zgodba se prične v psihiatrični bolnišnici, kjer se ob izpadu elektrike (eden izmed mnogih nesmislov) na prostost uspe prebiti štirim motenim osebkom. V svojih zblojenih glavah si ustvarijo idejo, da je za odhod (po njihovem videnju smrt) prejšnjega doktorja, kriv novi. Odločijo se, da ga bodo v svojo pest dobili preden bo on dobil njih. As simple as that.













Objavljeno pod |

2 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Ajd, moram bit pain in the ass, pa bi dodal samo še eno norišnico: tisto iz Twelve Monkeys (meni tudi ena boljših vlog Brada Pitta). Sicer pa: lepe praznike in vse dobro v 2015, kolega.

Sadako pravi ...

Enako blog buddy.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji