Sodišča ponujajo odlično scenaristično podlago, saj se z njihovo pomočjo lahko ustvarijo precej napete zgodbe. Le-te ponavadi poganjajo zelo močne igralske impersonacije predvsem odvetnikov, ki se strastno borijo za svoje kliente.

Če se na sodišču spopadeta lika, ki sta jim svoj igralski pedigre vdahnila Tom Cruise in Jack Nicholson, nam je kaj hitro jasno, da bo zaradi merjenja tičev sodna dvorana pokala po šivih. V pričujočem filmu se zgodi ravno to, a kaj, ko so nas scenaristi oropali vrhunskega filmskega spopada. Vsem dobro znana fraza »You can't handle the truth!« in sekvenca, ki do nje privede, bi imela še nekajkrat večji vpliv, če gledalec ne bi vedel, da se bo dejansko zgodila. Presenečenje oz. vrhunec filma nam namreč pred tem do zadnjega detajla natančno razloži že sam Cruise, ki prijatelju obelodani, kako želi ukaniti starega lisjaka v podobi Nicholsona. Gre torej za spoiler v samem filmu. Neverjetno. 

Se pa scenarij po drugi strani izogne tisti najbolj očitni stvari, ki jo gledalci od njega pričakujejo, t. j. romanci med mičnima Tomom in Moorovo. Zadeva, tako zaradi prej omenjenega kvarnika, postane celo največje presenečenje filma. Sicer pa je scenarij črpal iz resničnega dogodka, ki se je v malček drugačni verziji kakopak, dejansko zgodil v ameriškem zaporu na Kubi, Guantanamu. Gre za dogodek, ko je skupinica vojakov pri izvrševanju ukaza svojega nadrejenega, skoraj ubila svojega sovojaka. Sprva je leta 1989 po incidentu nastala broadwayska igra, ki se je je kasneje lotil še priznani režiser Rob Reiner. Delo je opravil zelo solidno, a za vedno bo ob ogledu ostal grenak priokus.

Sidney Lumet je že s filmom 12 Angry Men (1957) dokazal, da je mojster filmov, ki se dogajajo na sodiščih. Toda za razliko od črno-bele mojstrovine, ki se dejansko cela zgodi na sodišču oz. v sobi za porotnike, je pričujoči film bolj kot »courtroom« drama oz. triler, eksistencialna drama. V ospredju namreč ni toliko sam primer, ampak odvetnik, ki se s primerom spopade. Gre za prepitega Franka, ki zaradi nesrečnega spleta okoliščin tone vse globlje in globlje. Izvrstno ga uprizori Paul Newman (kot zanimivost naj omenim, da je bil za isto vlogo sprva mišljen njegovi filmski sidekick Roberd Redford), ki tokrat prvič v svoji filmski karieri upodobi ostarel in utrujen lik. 

Lik je potem upodabljal znova in znova, vse do konca svoje filmske kariere, ki se je končala nekje na prelomu milenija. In zame osebno je bila ravno njegova prva uprizoritev tudi njegova najbolj dodelana, kar je bil zagotovo dosežek vreden vsakega spoštovanja. Seveda ne zaradi tega, ker bi bil Paul Newman igralec ne zmožen odigrati tako kompleksne vloge (v svoji bogati karieri je bil namreč samo kar se Oskarjev tiče, devetkrat nominiran za zlati kipec, tudi v predstavljanem filmu), ampak predvsem zaradi dejstva, da je v svoji karieri praviloma nastopal zgolj v vlogah, ki so bile pravo nasprotje od njegovega tokratnega zapitega, utrujenega, naveličane, pesimističnega … lika.

Ko sem se odločal kateri izmed mnogih filmov, ki se ukvarjajo s predstavljeno tematiko, bi si zaslužil mesto na tokratni lestvici, je bil v tistem najožjem izboru tudi Kramer vs. Kramer (1979). Film omenjam zato, ker je ravno zaradi tokratnega filma vlogo v njem zavrnil Al Pacino med drugim morda misleč, da ima s tokratnim filmom več možnosti za osvojitev svojega prvega Oskarja. V omenjeni kategoriji sta bila nominirana oba filma, a je Zlati kipec domov Dustin Hoffman. Al Pacino pa je moral kljub renomeju na svoj zlati kipec čakati še kar nekaj let, osvojil ga je namreč šele leta 1993 (takrat je bil nominiran tudi kot stranski lik) za svojo vlogo v filmu Scent of a Woman (1992).

Tudi tokrat se je poslužil svojega energičnega stila igranja, ki med drugim temelji tudi na improvizaciji, kar naj bi dodatno pripomoglo k avtentičnosti likov (v ozadju je sicer Pacinova lenoba, saj se mu naj ne bi dalo učiti celotnega teksta na pamet). Njemu gre tudi zahvala, da se gledalci prebijemo skozi zamotan scenarij, ki je bil poleg Pacina edina nominacija pričujočega filma za nagrado Oskar. Za moj okus ima …And Justice for All (1979) preprosto preveč močnih likov, ki v glavno zgodbo prinašajo svoje podzgodbe, a Pacino jih s svojo predanostjo in zavzetostjo nekako uspe povezati v smiselno celoto. "You're out of order! You're out of order! The whole trial is out of order! They're out of order!" 

Joel Schumacher je bil svoj čas mojster filmske obrti, kar je močno razvidno tudi v tokratnem filmu. A Time to Kill (1996) je namreč kljub (pre)mnogim družbenim klišejem ter stereotipom sila gledljiv film. Še več. Kljub dejstvu, da nekatere sekvence (predvsem govori na sodišču) in igra nekaterih igralcev (predvsem Kevina Spaceyja) že meji ne chees, je pričujoči film zelo kvaliteten izdelek. Razlogov za to je več. Prvi se skriva ravno v stereotipni zgodbi, ki se zanaša na človeško fascinacijo nad rasno segregacijo, za drugega pa je odgovorna številčna zvezdniška zasedba med katerimi najdemo eminentna imena kot so: Matthew McConaughey, Samuel L. Jackson, Kevin Spacey, Sandra Bullock, Donald Sutherland, Keifer Sutherland, Ashley Judd … 

Na z rasno nestrpnostjo prepojenem jugu ZDA se zgodi krut zločin, ko dva rasistična rednecka brutalno posilita 10-letno črnsko deklico. V strahu pred nepravičnim sojenjem se njen oče (Samuel L. Jacskon) odloči, da bo zakon vzel v svoje roke. Z zločincema obračuna sam, kar ga posledično postavi na zatožno klop. O tem ali bo pristal v plinski celici ali se bo kazni izognil odločata vrhunska pravnika (tožilec v podobi Kevina Spaceyja in odvetnik obtoženega Matthew McConaughey). Celotno izkušnjo napetega filma sicer priskuti zadnjih 10 minut filma, ko gredo stereotipi ter igranje na to kako super so v bistvu ZDA, preko meje dobrega okusa.

Svoj čas (v mojih srednješolskih letih) mi je bil Edward Norton Norton najboljši oz. eden izmed najboljših filmskih igralcev. Svoj neizmerni igralski talent je namreč razkazoval v filmih kot so: Rounders (1998), American History X (1998), Fight Club (1999) ... Naravnost blestel pa je tudi v tokratnem trilerju, ki je mimogrede predstavljal tudi njegov igralski prvenec (Norton, ki je na avdicijo zasenčil nekaj bleščečih igralskih imen, prišel že transformiran v svoj lik). Kmalu po začetku novega milenija pa je njegov igralski talent potonil neznano kam. Škoda, kajti že s svojim prvencem je dokazal, da bi z lahkoto sodil med največje igralce.

Bolj kot izvrstna igra Nortona pa zna marikaterega gledalca presenetiti zelo soliden nastop Richarda Gera, ki se je tekom svoje kariere znašel v mnogih vlogah sumljivega kakovostnega razreda. Tokrat pa se odlično znajde v koži egoističnega in vzvišenega odvetnika, kateremu več kot pravica pomeni publiciteta (lik v katerem bi se odlično znašlo kar nekaj slovenskih odvetnikov). Pod svoje okrilje sprejme tudi umsko zaostalega Aarona (Edward Norton), ki je obtožen krutega umora lokalnega nadškofa. Ali je mladenič kriva ali ne odvetnika sprva niti ne zanima, saj gre za najbolj odmeven primer leta. Priložnost, ki je naegotripani pravnik ne more spustiti iz rok, a tokrat situaciji morda ni povsem dorasel.

Larry Flynt, Ustanovitelj revije za odrasle Hustler, se je zaradi svojega hedonističnega obnašanja kar nekajkrat znašel na zatožni klopi. Najbolj znan je primer, ki se je leta 1988 reševal kar na ameriškem vrhovnem sodišču in v katerem je Flynta tožil eminentni pastor evangeličanov Jerry Falwell. Revija Hustler je namreč na svojih straneh objavila parodijo na Campari reklamo, v katerem je pastorja obtožila občevanja s svojo materjo. Kako se je ta borba za pravico svobode govora, ki je mimogrede zapisana že v prvem amandmaju ameriške ustave (amandma je bil dodan že davnega leta 1791) vam ne želim izdati. Lahko rečem le to, da se je vseh osem sodnikov (eden ni želel sodelovati) odločilo enako. 

A kot že omenjeno je bila to zgolj ena izmed sag v izredno razburljivem življenju pornografskega mogotca, režiser filma Milos Forman pa je v filmu pokril kar dobršen del Flyntovega življenja. Več kot odlično ga je upodobil Woody Harrelson, ki se najbolje znajde ravno v vlogah ekscentrikov. Solidno delo je opravila tudi Courtney Love, ki v filmu upodobi Flyntovo dolgoletno spremljevalko, a tu je treba priznati, da ji ni bilo potrebno pretirano igrati. Vloga zadrogirane razuzdanke ji je bila namreč pisana na kožo. Film pa pokonci drži še en lik in sicer zagnani odvetnik (dobrih živcev) Larry Flynta, ki ga v pričujočem filmu upodobi Edward Norton.

Kot že rečeno je bil v igri za tokratni zapis tudi Kramer vs. Kramer (1979), a je iz njega izpadel v zadnjem hipu, nadomestil pa ga je opisani. Razlogov za to je kar nekaj (od tega, da se filma ukvarjata s podobno tematiko, t. j. bitko za skrbništvo, da oba poganja izvrstna igra, pa to tega da želim izpadlega uporabiti za neko drugo lestvico), a eden izmed njih zagotovo ni ta, da je »zmagovalni« boljši (tudi sicer se filmi na moje lestvice praviloma ne uvrščajo zaradi svoje (ne)kvalitete). Je pa I Am Sam (2001) vsekakor primeren kandidat za tokratno lestvico in to kljub dejstvu, da je edini čigar zgodba se ne razpleta v veliki sodni dvorani, ampak v mali sobici, kjer se rešujejo bolj družinske in socialne zadeve.

A tudi zgodbe malih, na prvi pogled nepomembnih ljudi lahko v sebi skrivajo oblico melodrame in prav nič drugače ni v Samovem primeru. Sam (Sean Penn) je predan, a umsko zaostal oče samohranilec, ki se na vse kriplje trudi, da bi svoji bistri hčerkici (Dakota Fanning) ponudil vse, kar si odraščajoči otrok zasluži. Seveda zaradi svoje omejenosti tega ne zmore in to posledično opazi tudi socialna služba, ki se odloči, da bo hčerkico raje oddala v rejniško družino. Sam se s tem seveda nikakor ne more sprijazniti in posledično »najame« eno izmed najboljših odvetnic v mestu (Michelle Pfeiffer) in bitka na sodišču se lahko prične. S čustvi nabit filmski izdelek.