7 hotelov

Hoteli imajo svoj čar, saj je bivanje v njih nemalokrat povezano s potovanjem, kar pomeni da nas prestavijo v nek drug svet. Pomenijo spremembo ter priložnost na eni ter ujetost na drugi strani. V njih so na enem mestu zbrani dokaj različni si liki, kar je odličen povod za filmske štorije.








Letošnje nominacije za oskarje sta s po devetimi nominacijami zaznamovala Birdman (2014) ter The Grand Budapest Hotel (2014), oba nominirana v kar nekaj eminentnih kategorijah kot so: najboljši film, najboljši režiser in najboljši izvirni scenarij, a slednjemu manjka nominacija v eni izmed kategorij za glavno vlogo. Nič nenavdnega, saj so filmi Wesa Andersona često deležni vseh možnih nominacij, a tokratni je presegel vsa pričakovanja. Kategorije v katerih so njegovi filmi često nominirani (in v katerih tudi pobirajo nagrade) so ponavadi sledeče: izvirni scenarij, režija in fotografija. Wes Anderson je namreč eden izmed tistih cineastov, ki je ustvaril unikatna in razpoznavna filmska vesolja.














Tokrat je dogajanje postavljeno izmišljeni hotel (kateremu sta za inspiracijo sicer služila prava hotela na Madžarsekm in Češkem). Kot je za Andersona značilno, zgodbo naprej poganjajo bizarni, a ekstremno zanimivi liki. Tu je večina njegovih standardnih igralcev (Bill Murray, Jason Schwartzman, Owen Wilson), njegovih novih pridobitev (Edward Norton, Tilda Swinton, Harvey Kietel) in tudi nekaj povsem novih, katerim so bile celo zaupane glavne vloge (Ralph Fiennes in Tony Revolori). Tu je fantastični (nad)realizem začinjen z inovativnimi snemalnimi koti in živimi ter nasičenimi barvami. Skratka tu so vsi elementi Andersonovega filmskega kozmosa.




















Gre za antologijski filmski izdelek, ki je kot očigledno že iz naslova, sestavljen iz štirih delov. Pod njih so se v sledečem vrstnem redu podpisali: Allison Anders, Alexandre Rockwell, Robert Rodriguez (ki je bil tudi pobudnik ideje) in Quentin Tarantino. Skupna točka vsem štirim zgodbam, ki se dogajajo na božični večer v namišljenem hotelu, je postrešček v podobi Tima Rotha. In že iz njegove igre je moč videti razliko v kvaliteti med vsemi štirimi režiserskimi prijemi. V prvi zgodbi spremljamo dokaj amaterski poskus Allison, kateri težave povzročajo že najbolj osnovne režiserske prvine, kot je na primer kadriranje. Edina omembe vredna zadeva v prvem delu je Madona v oprijetem črnem lateksu.    














Tudi naslednja epizoda se bolj ali manj lahko pohvali zgolj z dejstvom, da v njej nastopa seksi deklina (Jennifer Beals v prav tako dokaj nespodobni opravi). Zgodba, ki jo je ustvaril in tudi režiral R. Rodriguez je po mnenju večine kritikov tisti najboljši del in prekaša celo Tarantinovo vizijo (njegov glavni doprinos je bilo itak njegovo ime, ki ga je zastavil za to sila povprečno zadevo). Gre za nekakšno slapstick komedijo polno zmešnjav in neverjetnih situacij. Za konec pa je tu še zvezda večera Quentin Tarantino, ki pa razen nekaterih svojih trademarkov (med drugim v prizoru seveda tudi nastopi), filmu ne prida neke dodane vrednosti.



















Filmi kot je ta bodo zaradi izbrane tematike v prihodnosti dobivali vse večjo veljavo. Dejstvo je, da se populacija v razvitem svetu od koder do nas praviloma prihajajo filmi, nezadržno stara. Na to demografsko spremembo se postali pozorni tudi filmski ustvarjalci oz. filmski studii. Tako so nedavno tega pričeli s pogostejšim ustvarjanjem filmskih izdelkov, v katerih glavne vloge zasedajo starejši ljudje. Tako kot mladi in malo manj mladi imajo tudi oni svoje probleme povezane z ljubeznijo, prijateljstvom, družino, osamljenostjo … Skratka daleč od tega, da bi bile njihove življenjske zgodbe povsem izpete. Želijo si živeti in se pri tem imeti kar se da lepo.












To njihovo neugasljivo željo po življenju je odlično ujel The Best Exotic Marigold Hotel (2011). Še toliko bolje, ker je v glavne vloge zaupal prekaljenim igralskim veteranom kot so Judie Dench, Tom Wilkinson, Maggie Smith, Bill Nighy … Le-ti so svojo delo opravili vrhunsko, za kar pa gre v prvi vrsti zahvala scenariju nastalemu po v letu 2004 izdanemu romanu These Foolish Things. Scenarij je namreč vsem likom dovolil, da gledalcem predstavijo svojo zgodbo in prav vse od njih nas uspejo očarati s svojim grenko-sladkim dogajanjem. Ni pa pozabil niti na komičen element, ki ga v veliki večini pokriva mladi in zagnani indijski lastnik razpadajočega hotela.


















Kljub temu, da so praktično vsi filmski kritiki drugi celovečerec mlade režiserke Sofie Coppole kovali v zvezde (med drugim je bil tudi nominiran za štiri oskarje, domov pa ga je za izvirni scenarij odnesla zgolj Sofia), je na drugi strani veliko gledalcev nad njim izrazilo svoje razočaranje. Motilo jih je to, da se po njihovem mnenju v filmu ne dogaja praktično nič. Seveda pri tem niso pomislili na dejstvo, da poskuša pričujoči film uprizoriti resnično življenje in ne želi biti še ena stereotipna ameriška filmska romanca. Tako v Lost in Translation (2003) resda ne boste našli vseh filmskih klišejev, ki bi jih morda pričakovali na zaplet zgodbe, a ravno to je tista najmočnejša plat filma.














Glavni zvezdi filma sta Scarlett Johansson in Bill Murray (še posebej slednji je uprizoril eno od svojih najbolj dovršenih iger in to kljub dejstvu, da gre za izredno minimalističen nastop). Med njima se v oddaljenem tokijskem hotelu prižge iskrica. Oba se namreč počutita precej osamljeno, poleg tega pa sta se njuni življenji ustavili na mrtvi točki. Nič čudnega torej, da uteho najdeta v drug drugega bližini, a kot sem že omenil, na filmsko precej nekonvencionalen način. Na hitro vzpostavljena toda kompleksna čustva, ki vstopijo v njuna življenja niso zaigrana, temveč živeta. Romance in ljubezni namreč niso besede, temveč tiha dejanja, ki za vedno ostanejo v naših srcih.




















Film, ki je najbolj znan po dveh stvareh. Kot prvo gre za do sedaj edini film, ki je prejel oskarja za najboljši film leta in to kljub dejstvu, da ni bil nominiran v nobeni drugi kategoriji. Prav tako pa gre za prvi hollywoodski filmski izdelek, ki si je v en film drznil vključiti celo paleto filmskih zvezd. Vloge so namreč dobile naslednje MGM-jeve zvezde: Greta »I want to be alone« Garbo, brata Barrymoore (John in Lionel), hitro vzpenjajoča se novinka Joan Crawford ter Wallace Beery. Zvezdam primerno je bilo tudi okolje v katerem se dogaja pričujoča zgodba in sicer gre za luksuzni hotel v Berlinu, v katerem se kot presta prepletajo usode zgoraj omenjenih.


















Zaradi takrat tako izvirnega in predvsem novega načina podajanje filmske zgodbe, se je izraz »Grand Hotel tematika« začel uporabljati za vse filme, ki so se posluževali podobnih prijemov. Pomembno je bilo le-to, da so se zgodbe glavnih protagonistov prepletale ter da je bilo dogajanje postavljeno v nek vrveža poln večji a omejen prostor (hoteli, letališča, križarke ...). Kar se tiče same zgodbe oz. kar filma v celoti, le-ta v večini primerov novodobnih ljubiteljev sedme umetnosti ne bo potešil. Po drugi strani pa je pravim ljubiteljem filmov pravo veselje videti vse omenjene zvezde v enem filmu in to celo v takem, ki je nastal še pred tako imenovano Haysovo produkcijsko zapovedjo.
























Tudi Adam Sandler zna nastopiti v precej spodobnem filmu in v njem celo odigrati glavno vlogo, za kar je dokaz ravno opisani filmski izdelek. Aja, če morda ne veste, Hotel Transylvania (2012) je animirani film, tako da je Sandler svojemu liku Draculi posodil zgolj glas. Toda glede na skrpucala v katerih nastopa zadnjih nekaj let je tudi to precej velik dosežek. Toliko bolj, ker gre za sila simpatično izrisanko prežeto s humorjem, za katerega v veliki meri skrbi ravno omenjeni lik in ne spomnim se kdaj bi me Adam Sandler nazadnje tako nasmejal, kot ravno v tem filmu. Po drugi strani pa so nekateri zadrteži film popljuvali ravno zaradi njegove prisotnosti. Tokrat povsem neupravičeno.














Hotel Transylvania je odročno zatočišče za pošasti tega sveta (ne tiste človeške, ampak pravljične). Njegov upravnik je Dracula, ki se na vse pretege trudi, da bi njegovi gostje v njem čim bolj uživali ter bili predvsem deležni prepotrebnega miru. Precej težka naloga glede na to, da mora skrbeti še za svojo 118 let staro punčko. Zadeva se še dodatno zakomplicira, ko v hotel pomotoma zaide mladi človeški popotnik, v katerega se njegova mlada princeska hipoma zaljubi. Od tu naprej se štorija postavi na klišejske tirnice o preveč zaščitniškem očetu in jih do odjavne špice ne zapusti. A ne skrbite, kljub temu se boste na tej predvidljivi, toda prisrčni vožnji zabavali.




















Zanimiva in predvsem neizmerno ustvarjalna sta brata Coen. Med ustvarjalno krizo med pisanjem scenarija za njuno gangstersko mojstrovino Miller's Crossing (1990), sta namreč v pičlih treh tednih spisala novega. S tokratnim filmom posnetim po scenariju nastalem med ustvarjalno krizo, sta nato osvojila žirijo v Cannesu. Barton Fink (1991) je tam namreč pobral kar tri prestižne nagrade (najboljši režiser, najboljši igralec; v tem primeru John Turturro ter tudi tisto najbolj čislano, se pravi zlato palmo). Dokaj nenavadno, saj naj bi na filmskem festivalu v Cannesu veljal tihi dogovor, ki naj bi zagovarjal, da lahko en film pobere zgolj eno nagrado.














Po trojčku pričujočega filma so dogovor celo zapisali in se odločili, da film lahko maksimalno pobere zgolj dve nagradi. In kako to, da je temu na hitro spisanemu filmskemu izdelku uspelo iz Azurne obale prinesti toliko nagrad (pri podelitvi oskarjev je bil film skoraj popolnoma spregledan)? Predvsem zaradi obravnavane tematike. Zgodba se namreč vrti okoli scenarista in na splošno filmskega šovbiznisa, kot vemo, pa filmska srenja najbolj (ego)tripa ravno na tako tematiko. Na filmskem platnu pač rada občuduje »sebe«. Če temu scenarističnemu okviru dodamo še mnoge filmske reference in »skrivnostno« simboliko, ki jih je moč najti v samem filmu, je uspeh na filmskem festivalu zagotovljen.













Objavljeno pod |

6 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Ful dobra ideja in odličen prispevek. Bravo!

filmoljub pravi ...

p.s. Je pa res, da sem eden od zadrtežev, ki animiranke Hotel Transylvania sicer niso totalno popljuvali, a tudi niso bili ravno navdušeni nad njenim infantilnim straniščnim adam-sandler-humorjem.

Sadako pravi ...

Ma jaz sem totalen sucker, ko pride do risank. Pri meni imajo že a priori oceno višje.

Also: pa mi povej boljši Sandlerjev film. I dare you, I double dare you.

filmoljub pravi ...

The Wedding Singer (1998), Punch-Drunk Love (2002), Anger Management (2003), 50 First Dates (2004), Funny People (2009). Daleč od kakšnih mojstrovin, but still. :D

Sadako pravi ...

Meni osebno ni bil noben pretirano boljši sta pa nekje v istem rangu Anger Management pa 50 First Dates. Mi je pa za razliko od večine Punch-Drunk Love precej najedal.

paucstadt pravi ...

Fajn nabor, predvsem pri Bartonu Finku sem zastrigel z ušesi. Budapest hotel je res hecna in samosvoja zadeva, všečno do neba.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji