Če že nimamo prave zime, ko pogledamo skozi okno pa jo imejmo vsaj ob pogledu na filmsko platno. Pred vami je sedem filmov, ki predstavljajo življenje Eskimov oz. Inuitov. Dobrodošli v pustinjo onkraj arktičnega kroga. 

PS Zahvala za idejo gre neusahljivemu filmskemu viru Cosmopapiju in njegovemu blogu Odvisni od neodvisnih filmov? 

V ZDA rojeni in v Kanadi šolani Robert J(oseph) Flaherty velja za očeta dokumentarnega filma, njegov pričujoči film pa za prvi celovečerni dokumentarec. Okoli njega so se razvile neštete debate o tem ali se Nanook of the North (1922) sploh lahko kvalificira kot dokumentarni oz. neumišljeni film, glede na to, da naj bi bili praktično vsi prizori skrbno načrtovani in dirigirani s strani samega režiserja. Tudi glavni akter Nanook naj bi vlogo v filmu dobil zgolj zato, ker je bil pač najbolj popularen inuitski lovec. Še več. Njegovi filmski ženi ter filmski otroci, le-to niso bili tudi v resničnem življenju. Toda kljub vsem tem dejstvom film sam z lahkoto uvrščam med dokumentarce.

Navsezadnje spremljamo precej avtentične običaje, ki pritičejo vsakodnevnemu inuitskemu življenju. Tu je obvezno grajenje igluja, spopadanje s snežnim viharjem (dokaj ironično naj bi Nanook dve leti po koncu snemanja filma svoje življenje dejansko izgubil v snežnem metežu), lov na tjulnje in mrože … Vendar od filma ne pričakujte nekih tehničnih presežkov. Navsezadnje gre za leto 1922, ko je bila celotna filmska industrija še v svojih začetnih povojih. Poleg tega pa je Flaherty celoten dokumentarec posnel zgolj z eno kamero ter brez dodatne osvetlitve v precej nečloveških pogojih. Dosežek vreden našega spoštovanja in pravi filmski mejnik.

Malo je Hollywoodskih filmov, ki uprizarjajo življenje Inuitov. Pa ne zaradi tega, ker bi bilo le-to dolgočasno in nezanimivo za filmske gledalce, ampak bolj zaradi povsem tehničnih dejstev. Kot prvo je potrebno snemati na precej odročnih in za življenje (kaj šele za snemanje filma) precej neprijaznih lokacijah (film o Eskimih posnet v studiu bi namreč izpadel precej amatersko in neavtentično), kot drugo pa k kvaliteti filma pripomore tudi to, če v njemu nastopijo naturščiki oz. pravi Inuiti (njih režiranje pa zna po vsej verjetnosti predstavljati kar nekaj preglavic). Tako naj bi bil The White Dawn (1974) po zgoraj opisanem ter filmu Eskimo (1933) šele tretji hollywoodski film o Eskimih, ki je bil dejansko posnet znotraj arktičnega kroga.

Gre za klasičen prikaz trka kultur v katerem se znajdejo Eskimi ter na njihovo ozemlje naplavljeni beli brodolomci. Le-ti se na njihovo gostoljubje odzovejo povsem različno. Najprej je tu Daggett (Timothy Bottoms), kateremu se inuitska kultura dopade in se je celo pripravljen odreči svojemu staremu življenju ter zaživeti v arktični skupnosti. Njegovo pravo nasprotje je Billy (Warren Oates), ki ne zamudi prav nobene priložnosti, da bi osleparil naivne domorodce. Tretji član preživele posadke kitolovcev Portagee (Louis Gossett, Jr.) pa je njuna zlata sredina. Režiserju Philipu Kaufmanu je kljub sila predvidljivemu koncu uspelo pričarati avtentično popotovanje podkrepljeno s presunljivo fotografijo.

Vsi poznamo štorije, ki obkrožajo kultnega igralca Stevena Seagala. Npr. da je bil prvi tujec, ki je na Japonskem vodil šolo Aikida ali pa da nad njim visi cigansko prekletstvo zaradi katerega si ne sme odstriči svojega famoznega čopka (tam se namreč skriva vsa njegova moč), da je zaprisežen budist … Malokdo pa ve, da je pričujoči film njegov prvi in zaenkrat tudi edini filmski izdelek katerega je režiral. Po vsej verjetnosti bo tako tudi ostalo, saj je bil celoten film deležen precej negativnih kritik, Steven Seagal pa je celo prejel zlato malino za najslabšega režiserja (film je bil za ta antipol oskarjem nominiran v praktično vseh kategorijah).

Glede na to, da imajo praktično vsi Seagalovi filmi identičen naslov, ki ima z videnim v filmu bolj malo skupnega, naj vam navržem še slovenski prevod naslova, t. j. Aljaska v plamenih. Gre za najbolj znan eko-akcijski film v katerem se naš junak s pomočjo Eskimov bori proti mogočni oljni korporaciji, ki želi s svojimi oljnimi vrtinami Aljasko preluknjati do nerazpoznavnosti. Film ima vse standardne elemente Seagalovih akcijad (pretepi, eksplozije, enovrstičnice, lesena igra …), zaključi pa se s Seagalovo naravovarstveno pridigo. Le-ta je sprva trajala kar 11 minut, a se občinstvo nanjo ni odzvalo najbolje, tako da jo je bilo potrebno porezati.

Odlika tistih boljših filmov se skriva v tem, da znajo že stokrat videno in klišejsko zgodbo predstaviti na nek nov ter svež način. Tako kot v dotičnem primeru. Map of the Human Heart (1992) namreč spada pod oznako ljubezenske vojne drame. Tako nam je že pred ogledom jasno, da se bo pred našimi očmi odvila zgodba o nesrečni ljubezni, ki jo razdvajata tako vojna kot tudi (v našem primeru) različno kulturno ozadje. In res, scenarij gre točno v to smer, a kljub temu se ob ogledu ne boste dolgočasili. Navsezadnje je v filmu moč najti enega izmed najlepših in najbolj zapomljivih ljubezenskih prizorov. Prizor, ki ga preveva čarobnost, katero premore zgolj ljubezen.

Nesrečna zaljubljenca sta pol Eskim/pol belec Avik ter pol staroselka/pol belka Albertine, ki ju tekom življenja ločujejo različne prepreke. Od samega kulturnega ozadja, preko strogih nun, posesivnih ljubimcev in nenazadnje 2. svetovne vojne. Poleg omenjenega ljubezenskega prizora ter srce parajočega konca, so ravno ti vojni prizori vrhunec filma. Tu imam v mislih predvsem legendarno bombardiranje nemškega mesta Dresden, pri katerem naj bi sodeloval tudi naš junak. Novozelandski režiser Vincent Ward je film posvetil svojemu očetu, človeku, ki je dejansko sodeloval v uničujočem bombardiranju in ki je umrl na dan, ko je njegov sin ravno zaključil s snemanjem omenjenega prizora.

Počasni triler s prečudovito fotografijo postavljen v sovjetsko/rusko arktično tundro zelo počasnega tempa. Tako kot v večini primerov, ko je govora o tistih pravih oz. avtentičnih filmih o Eskimih, sta tudi tokrat v ospredju osama in tišina. Zgodbo poganjajo zgolj trije liki; mati in njena posvojena hči (obe domorodki) ter vojak, ki ga rešita zagotove smrti. Med njimi se vzpostavi precej napet odnos (kako tudi ne glede nato, da gre za skupinico moškega in dveh žensk, ki so povsem izolirani od preostalega sveta), ki pa je bolj kot z besedami ponazorjen z dejanji in drobnimi gestami. Dejanja, ki svoj vrhunec dosežejo v precej nepričakovanem koncu. 

Far North (2007) je bil posnet na območju norveškega arhipelaga Svalbag. Gre za precej pusto in mistično pokrajino, ki nas popelje onkraj realnega. Tako je na primer praktično nemogoče določiti v katerem časovnem obdobju naj bi se film dogajal, kar se tiče mene bi bilo lahko dogajanje postavljeno tudi v prihodnost. Po drugi strani pa so čustva, ki se pojavijo v »ljubezenskem« trikotniku povsem vsakdanja. Posledično bi lahko filmu nadeli tudi oznako mističnega realizma prepletenega z elementi grozljivke, ki bo odgovarjal predvsem ljubiteljem bolj bizarnih, a po drugi strani precej umirjenih filmskih stvaritev. Zanimiva kombinacija vredna ogleda.

Natanko 20 let po izidu avtobiografskega dela z istoimenskim naslovom v katerem Farley Mowat (sicer na precej fantazijski način) opisuje svoje opazovanje volkov znotraj arktičnega kroga, je luč sveta zagledala tudi filmska adaptacija. Gre za precej umirjeno in mistično filmsko stvaritev katero v veliki meri poganjata zgolj igra Charlesa Martina Smitha in presunljiva fotografija aljaške pokrajine. Posledično bo film dogajal zgolj tistim največjim ljubiteljem divjine, ki vedo, da življenje v pustinji ni zgolj avantura, ampak bolj kot to osamljenost in neskončnost. Ne pričakujte torej filma v stilu Into The Wild (2007) ali pa Dances with Wolves (1990).

Gre za dokaj drzno stvaritev studia Walt Disney, ki do tedaj ni bil ravno znan po tako resnih filmih. Nenazadnje pa je Never Cry Wolf (1983) tudi prvi Disneyjev film, ki si je drznil pokazati golo zadnjico. Zgodba se vrti okoli biologa, ki je precej nepripravljen poslan na raziskovanje vpliva volkov in njihove vloge pri izginjanju severnih jelenov oz. karibujev. Na svoje veliko začudenje (dokaj nenavadno glede na to, da naj bi šlo za strokovnjaka na svojem področju) ugotovi, da za njihovo zmanjševanje niso odgovorni volkovi (le-ti pri ohranjanju vrste celo pomagajo) temveč (posredno) ljudje. Narava zna s svojimi ekosistemi povsem zadovoljivo poskrbeti za naravno ravnotežje. Če se v njih le ne bi vmešaval človek.

Nicholas Ray najbolj znan po svoji filmski mojstrovini Rebel without a Cause (1955), je v svojih filmih rad preučeval medčloveške odnose. V tokratnem se je podal onkraj arktičnega kroga in se posvetil odnosom med Eskimi ter v manjši meri tudi med Eskimi in belci, a prikaz njihovih odnosov se mu ni najbolj posrečil. Kot prvo je Inuite upodobil na precej infantilen način (zelo lep primer je, ko se eskimskemu paru rodi brezzobi otrok, starša pa sta prepričana, da so za ta povsem normalen pojav odgovorni zli duhovi), poleg tega pa jih igrajo igralci mehiških (Anthony Quinn) ter japonsko-francoskih korenin (Yôko Tani). Povrhu vsega pa je dobršen del filma posnet v studiu in ne na realnih lokacijah.

Glavna ideja filma je prikazati dvojnost inuitske kulture, ki je po eni strani precej nedolžna, po drugi pa precej kruta. Na slednje nas opozori že uvodni prizor, ko se dva eskimska lova s sulico lotita polarnega medveda in ga dejansko poškodujeta (ubijeta?). A kmalu zatem smo priča povsem sproščenemu vzdušju. V igluju seksa (se smeji, kot naj dejavnost spolnost simpatično poimenovali Eskimi) »poročeni« par in se ob tem sproščeno pogovarja z voajerskim gostom v sosednji »sobi«. Po končanem “smejanju” sledi še sklepno dejanje, v katerem je na seks povabljen še dotedanji opazovalec. Navede in običaji, ki so dobršnemu delu “civilizirane” populacije povsem tuji. Zgolj eden izmed razlogov zakaj se ne bi smeli vmešavati v tuje kulture.