7 radioaktivnih živali

Kmalu po 2. svetovni vojni je v Hollywoodu vzniknil sci-fi podžanr, ki je v sebi skrival dobršno mero paranoje pred rdečo pošastjo z vzhoda in pred negotovostjo, katero je med ljudi zasidral začetek atomske dobe. "When man entered the atomic age, he opened the door to a new world. What we may eventually find in that new world, no one can predict."







Žanr znanstvene fantastike je bil v 50. letih prejšnjega stoletja že dodobra uveljavljen. Nenazadnje je moč na sam začetek filmske kino-industrije postaviti A Trip to the Moon a.k.a. Le voyage dans la lune (1902). A žanr naj bi nov zagon dobil ravno na začetku omenjenega desetletja, ko sta luč sveta ugledala The Day the Earth Stood Still (1951) ter When Worlds Collide (1951). Ko je bil naslednjega leta v kina ponovno poslan RKO-jev King Kong (1933) in pri tem doživel ogromen finančen uspeh, se je z njegovim uspehom želelo okititi ogromno posnemovalcev. Če k tej želji dodamo še duh časa, prepredenega s paranojo, dobimo predstavljeni podžanr.


















Večina izmed njih je bila precej podpovprečnih, a tokratni obče velja za enega izmed najslabših. Baje je bil celo tako zanič, da ga nekatere kinodvorane sploh niso hotele predvajati. Zanimivo, kajti meni ni posebej odstopal od sivega povprečja sci-fi radioaktivnih pošasti. Če že, potem navzgor in ne navzdol. Najbolj posrečena mi je bila ravno ideja, ki jo je večina ljudi popljuvala, t. j. uporaba posebnih učinkov za prikaz orjaških kobilic. Namesto stop motion tehnike, so se filmski ustvarjalci poslužili precej bolj enostavnega trika in so s pomočjo split screen tehnike združili posnetke kobilic in posnetke ljudi. Posledično izgledajo kobilice povsem realno in precej creepy. Preprosto a učinkovito.

























Čeprav obče priznano filmsko dejstvo pričujoči film omenja kot tistega, ki je pričel s podžanrom radioaktivnih pošasti, je potrebno vedeti, da je bil pred njim vsaj še dobro znani The Beast from 20,000 Fathoms (1953). Je pa res, da je Them! (1954) po vsej verjetnosti prvi, ki je za simboliko o preteči nevarnosti z vzhoda uporabil (povečano) sodobno žival in ne dinozavra, kot je to storil njegov predhodnik. Priznanje za spočetje radioaktivne big bug filmske štancarije mu torej ne uide. Poleg tega pa mu je potrebno priznati, da gre tudi za najbolj kvaliteten filmski izdelek na tokratni lestvici in tudi na sploh, ko je govora o radioaktivnih živalih.



















Sprva so film o orjaških mravljah (njihovo mutacijo povzroči radioaktivnost, ki je bila posledica prvega uspešnega poskusa detonacije atomske bombe; gre za resničen zgodovinski podatek, o testu izvedenem 16. julija 1954 v Novi Mehiki) želeli posneti v barvah in celo v 3-D. Zaradi težav s kamerami so to misel opustili in se odločili, da bodo film posneli vsaj v widescreen formatu in se tako približali svojemu poprejšnjemu filmskemu uspehu o pošastih, zgoraj omenjenemu The Beast from 20,000 Fathoms (1953), a tudi ta ideja je splavala po vodi. Toda kljub tem porodnim krčem, je filmskim ustvarjalcem uspelo ustvariti kult, ki je prestal preizkuse časa.
























S stališča moderne kinematografije in njene sposobnosti poustvarjanja grozljivega, se bo povprečnemu gledalcu prav vsak film na tokratni lestvici zdel sila dolgočasen. Tudi če nas poskuša prestrašiti s pomočjo velikanskih pajkov (izjema bodejo morebiti ljudje z arahnofobijo). Povsem drugače pa je znalo biti pred šestdeset ali več leti, ko ljudje še niso poznali CGI-ja in so že povsem preprosti specialni efekti (gledano seveda z vidika današnjega časa) veljali za vrhunske. Tako je bila raba le-teh pohvaljena tudi v primeru pričujočega filma pa čeprav gre v večini primerov zgolj za split screen tehniko, miniaturnega modela ali pa zoom resničnih živali.



















Je pa to eden izmed redkih iz omenjenega obdobja, kjer so atomski poskusi uporabljeni v dobro človeštva. Profesor Deemer namreč z njihovo pomočjo poskuša ustvariti umetno hranilo. Z njegovo pomočjo naj bi v prihodnosti ljudje lažje prebrodili pomanjkanje hrane, ki naj bi bilo posledica prenaseljenosti zemlje. Profesor namreč predvideva, da naj bi prebivalstvo do leta 2000 naraslo na približno 3,6 milijarde ljudi. Ne preveč smela napoved, glede na to, da se je uštel za približno še enkrat toliko. Film je morda še bolj kot po orjaškemu pajku znan po tem, da se v zares majhni vlogici za kratek čas pojavi tudi takrat še neznani Clint Eastwood.

























Za razliko od ostalih strah vzbujajočih radioaktivnih pošastih na tokratni lestvici orjaška hobotnica v tokratnem filmu ni bila ustvarjena zaradi mutacije povzročene s stani sevanja, ampak je radioaktivnost zgolj poskrbela za to, da je morala zapustiti svoje temačne globočine. Podvodno testiranje vodikovih bomb na območju Filipinskega globokomorskega jarka, ki je s svojimi 10.540 metri globine tretji najgloblji jarek na svetu, je namreč povzročilo, da je radioaktivna postala tudi velikanska hobotnica. Na njeno smolo so to njeno sevanje začele zaznavati tudi ribe, ki naj bi bili njen potencialni plen. Posledično so svojega predatorja lažje zaznale in se mu v velikem loku izognile. Paranoična sci-fi znanost at its best.














Kot že omenjeno je glavna zvezda filma orjaška hobotnica, ki jo je s pomočjo stop motion tehnike k življenju spravil legendarni in pred kratkim preminuli Ray Harryhausen. Mojster omenjene tehnike, ki je najbolj znan kot avtor slavnega spopada okostnjakov v filmu Jason and the Argonauts (1963). Tokrat je delal na projektu s precej omejenim proračunom, tako da je bila njegova octopus v bistvu zgolj sixtopus (denarja je bilo namreč zgolj za šest lovk), a Ray je svojo nalogo kljub temu opravil brezhibno. Omembe vredno je tudi dejstvo, da se poleg klasičnega sci-fi scenarija značilnega za paranoične filme hladne vojne, pred našimi očmi odvija še ena zgodba v duhu časa in sicer o emancipaciji ženskega spola.





















Škoda je, da filmski ustvarjalci teh sci-fi obskurnežev niso bolje izkoristili praviloma krajše minutaže. Z njeno pomočjo bi namreč svoje filme bolje tempirali, tako pa se vrhunci filma ponavadi zgodijo nekje povsem na začetku in na samem koncu. The Deadly Mantis (1957) pri tem ni nobena izjema. Je pa morda od vseh generičnih skrpucal na pričujoči lestvici še najbolj odkrito usmerjen proti Sovjetom. V njem je namreč predstavljenih kar nekaj (seveda izmišljenih) preventivnih ukrepov, ki naj bi prebivalce ZDA zaščitili pred morebitnim sovjetskim jedrskim napadom preko Severnega ledenega morja. Seveda gre za precej smešne in dokaj nesmiselne ukrepe (legendarna je sekvenca s štirimi telefoni).

















Film se prične z znanostjo za otroke, ki nam razloži, da ima vsaka akcija svojo reakcijo. Tako smo priča izbruhu ognjenika nekje v južnem Atlantiku (katerega že?), ki povzroči, da se nekje znotraj arktičnega kroga od ledenika odlomi delček ledu (velikokrat sem že bil šokiran nad vzročno-posledičnimi reakcijami v filmih, ampak tale je zagotovo nekje pri vrhu najbolj trapastih). V tem ledu je bila milijone let zamrznjena tudi orjaška bogomolka, ki se po reanimaciji znajde v zanjo precej neprijaznem okolju. Nagon ji veli, da se mora vrniti v toplejše kraje, kar pomeni, da se preko Severne Amerike odpravi proti jugu. Žal ravno v obdobju, ko so se Američani strogo držali reka: »Take no chances, report any unusual flying object.«






















Naslov, ki se mu je praktično nemogoče upreti pa čeprav veste, da gre za še en generičen izdelek iz predstavljenega podžanra. Tu so namreč vse prvine paranoičnih sci-fi antikomunističnih izdelkov 50. let prejšnjega stoletja, ki so ljudi strašile s pomočjo radioaktivnih pošasti: slaba igra, precej poljudna znanost, postranska ljubezenska štorija, vojaki, omemba orožja za množično uničenje in seveda sama pošast. Le-to je tokrat zelo težko povsem natančno uvrstiti v sistematiko organizmov. Zvemo zgolj to, da gre za deblo mehkužcev, potem pa je nadaljnja klasifikacija prepuščena naši domišljiji. Sam sem mnenja, da gre za mešanico med morsko kumaro, polžem in gosenico.

















A kljub vsemu neizpodbitno dejstvo ostaja to, da je izbrana pošast precej nezanimiva in deluje nekako tako neškodljivo kot želatina v legendarnem The Blob (1958). Vse do finalnega prizora, ki se odvije znotraj utesnjujočega vojaškega laboratorija. Toda vseeno ne moremo reči, da gre za slab filmski izdelek, še posebej, če vemo kaj od njega pričakovati. Na obljubljeno v naslovu lahko kar takoj pozabimo, nas pa zna po drugi strani presenetiti dejstvo, da je v filmu moč najti celo nekaj gravža v podobi izmaličenih trupel. Škoda je le, da so ti momenti v pričujočem celuloidnem izdelku prekratki in preredki oz. so pretežno skoncentrirani na drugo polovico in sam konec filma.






















Pričujoči film ne predstavlja zgolj žanrske prelomnice, ampak tudi prelomnico na področju specialnih efektov. Za to je odgovoren že omenjeni Ray Harryhausen. Mojster posebnih učinkov ni v svojem življenju nikoli režiral filma, a veliko filmov pri katerih je sodeloval, naslavljamo kot njegovih. Tokratni je njegova prva spodobna filmska stvaritev in tudi prva pri kateri je bil zgolj on odgovoren za posebne učinke. Dinozaver, ki ga je ustvaril na prvi pogled morda res zgleda kopija tiranozavra, a bolj natančno oko bo opazilo, da temu ni tako ter da pošast morda celo bolj kot na dinozavra spominja na kakšnega zmaja. Tudi animacija s pomočjo katere je zmajozavru vdahnil življenje je vrhunska.

















Kot že rečeno naj bi bil ravno The Beast From 20,000 Fathoms (1953) filmska A-bomba, ki naj bi sprožila predstavljeni podžanr, vsaj delno pa naj bi bil film odgovoren tudi za japonski ekvivalent Godzilla a.k.a. Gojira (1954). Skratka gre za inovativen izdelek, ki pa je bil nasprotno s pravilom, kar se tiče kvalitete le redko presežen. A kljub vsej tej hvali ne smemo pozabiti, da gre še vedno za dokaj povprečen B film, ki od ostalih na tokratni lestvici ne odstopa prav dosti. Kot zanimivost naj dodam še to, da če je bilo v filmu Tarantula (1954) moč za kratek čas uzreti Clinta Eastwooda, je v tokratnem filmu svoj prostor našel njegov smrtni sovražnik iz dolarske trilogije Lee Van Cleef.
















Objavljeno pod |

0 komentarjev:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji