Večino svojih otroških strahov pred raznimi bavbavi, ki so se skrivali v temačnih kotičkih naše sobice, smo prerasli. S pomočjo racionalnih razlag smo se nekako uspeli prepričati, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Vse lepo in prav, a obstajajo tudi strahovi pred katerimi človek ne more ubežati. So namreč del njega in vedno vedo kje se skriva. Eden izmed njih se imenuje klovnofobija. 

Glede na to, da kar lepo število ljudi moje generacije dotični film opisuje kot enega izmed najbolj groznih, kar so jih videli, mi je precej žal, da ga sam nisem videl kot mali mulec. Poleg dejstva, da smo kot človeški mladiči precej dovzetnejši (tudi za grozljivke), sem prepričan, da bi me precej bolj prestrašil tudi zaradi same tematike. Eno izmed glavnih vlog (film je bil posnet kot mini TV serija v dveh delih in je razdeljen na dve življenjski obdobji istih oseb) namreč odigrajo otroci, ki bi bili ob mojem ogledu filma moji vrstniki. Posledično bi se z njihovimi travmami in bitkami poistovetil veliko lažje. Potem pa je tu še kultni glavni negativec Pennywise v podobi klovna.

Njemu pa gre prav posebna omemba, saj je lik, ki ga je odlično upodobil Tim Curry, eden najbolj srhljivih. Pri tem vaša leta ob ogledu filma ne igrajo prav nikakršne vloge. Škoda le, da njegovo celostno podobo malenkost skazi precej posiljen in nepotreben konec. Pa tudi sicer začne film v svoji drugi polovici precej izgubljati na ostrini. Klovn je pač podoba, ki veliko bolj kot v svet odraslih, paše v svet otrok. Prav zaradi tega dejstva morda deluje, da otroci celo svojo igralsko nalogo opravijo bolje kot njihove starejše igralske različice, pa čeprav gre za povsem neizkušene igralce, medtem ko v drugem delu nastopajo preizkušena igralska imena.

Obožujem filmski stil Roba Zombija, ki je pusto surov in navdahnjen s strani tistih res prvih začetnikov slasher podžanra ala The Texas Chain Saw Massacre (1974), The Last House on the Left (1972), The Hills Have Eyes (1977) … Že s svojim prvencem House of the 1000 Corpses (2003) je nakazal, da zna filmski svet grozljivk z njegovimi stvaritvami pridobiti na svoji kvaliteti in Rob je ta pričakovanja s svojimi prihodnjimi deli več kot opravičil. Praktično vsi njegovi filmi so namreč dosegli kultni status. Zasluge za to gredo v veliki meri že njegovemu dokaj prepoznavnemu filmskemu slogu, ki temelji na eksplicitnem nasilju, krvi, bizarnosti, seksu, mučenju, umorih …

Zaradi njegovega neposrednega stila bi ga lahko poimenovali kar Tarantino grozljivk (nemalokrat v njegovih filmih namreč najdemo tudi reference na širni filmski svet). Tokratni film je nekakšno nadaljevanje in zaključek njegovega prvenca, v katerem spoznamo morilsko družino Firefly, ki jo sestavljajo precej divji liki. Le-ti so na begu pred roko zakona, a ker pač ne morejo iz svoje kože, za seboj puščajo precej krvave sledi, vse dokler tudi sami ne postanejo žrtve izprijencev. Naj omenim le še to, da ima film enega najboljših zaključkov, ki v stilu tistega iz Bonnie and Clyde (1967) ter s pomočjo fantastične glasbene podlage (Free Bird - Lynyrd Skynyrd) parodira hollywoodske srečne konce.

Po ogledanem filmu in nekaj prebranih internetnih recenzijah me čudi to, da je večina njih do videnega zmazka precej prizanesljiva, nemalo pa je tudi takih, ki 100 Tears (2007) odkrito poveličujejo. Večina njih je seveda ljubiteljev splatter filmov, a med njih spadam tudi sam, pa mi je dotični izdelek kljub temu eno veliko sranje. Lesena igra, luknjast in nesmiseln scenarij ter katastrofalna montaža so le nekateri izmed filmskih elementov, ki filmu ne delajo prav nikakršne usluge pa čeprav nas večina recenzentov poskuša prepričati, da so tu z namenom ter da so dodana vrednost filma. Sam sem mnenja, da v filmu niso namensko, ampak zgolj kot posledica dejstva, da je izdelek ustvarila nesposobna ekipa. 

Morda so edina dobra stran filma nazorni umori polni krvi s strani glavnega negativca, ki se vršijo kot po tekočem traku. Tudi uporabljeni efekti so glede na dejstvo, da gre za nizkoproračunski filmski izdelek (baje je bil proračun filma zgolj 75.000 ameriških zelencev), na precej visokem nivoju. Zapomljivih je tudi nekaj enovrstičnic s strani tabloidnih novinarjev, ki se odločita, da bosta raziskala zgodbo o brutalnem serijskem morilcu. Njuno pehanje za tračem je sicer precej nesmiselno in nepovezano, a nekaj mora poganjati »zgodbo«. Tako da, če lahko odmislite vse negativne stvari filma in jih vzamete za pozitivne  ̶ v stilu tako zanič, da je že dobro  ̶  potem znate ob ogledu morebiti celo uživati.

Zanimivo, da je eden izmed bolj kontroverznih ameriških serijskih morilcev deležen tako malo filmske pozornosti. O Johnu Waynu Gacyju znanem tudi kot Killer Clown je namreč posneto zgolj za prgišče filmov, pa še ti so širšemu občestvu povsem nepoznani. Gacy je bil obsojen za 33 posilstev in umorov najstnikov oz. mladih fantičev, predvideva pa se, da je bilo njegovih žrtev še vsaj nekaj. Vse žrtve razen ene naj bi med leti 1972 in 1978 zadušil (prva njegova žrtev je bila zabodena), večino njihov trupel pa zakopal kar v kletnih prostorih pod svojo hišo v Chicagu. Ko je tam zmanjkalo prostora je nekaj trupel zakopal na dvorišču, zadnja štiri pa odvrgel kar v reko Des Plaines.

Pričujoči film se sicer dotakne kar nekaj pomembnih življenjskih dejstev serijskega morilca, ki je svoje življenje s pomočjo smrtonosne injekcije končal leta 1994 (njegove zadnje besede naj bi bile »Kiss my ass.«), a je za podrobno predstavitev Gacyja teh enostavno premalo. Res je, da je za to kriv tudi filmski čas (film traja slabo urico in pol), zaradi česar vam priporočam, da si raje ogledate TV serijo v dveh delih To Catch a Killer (1992). Navsezadnje je v njej tudi izbira glavnega negativca precej bolj posrečena. Mark Holton je namreč kljub vizualni podobnosti karakterno precej slab Gacy, saj mu ne uspe ujeti njegove hladne preračunljivosti in šarmantne karizme, ki naj bi jo Killer Clown posedoval.

Po vseh pregledanih filmih mi je ob takem naslovu hitro jasno, da se bo pred mojimi očmi odvrtela filmska traparija. Edina dilema, ki pri tem ostaja je ali bo film zgolj trapast ali pa bo eden izmed tistih, ki so trapasto dobri. Tokratni je eden izmed redkih pri katerem po ogledu nisem dobil konkretnega odgovora, tako da se bom raje poslužil obče veljavne kritike. Die hard ljubitelji eksploatacijskih B filmov so ga pošteno pohvalili. Celo tako močno, da film velja za pravi kult, a pozor, ti ljubitelji obskurnega pohvalijo marsikaj. Po drugi strani so ga filmski kritiki pošteno skritizirali, a pozor, ti ljudje popljuvajo marsikaj. Ja vem, najbolje, da si ga pogledate sami. 

Kot se za film dotičnega kalibra spodobi, je scenarij odštekano preprost. Na našem planetu pristanejo nezemljani v podobi klovnov (na tem mestu vse pohvale režiserjema/scenaristoma, ki sta poskrbela za precej spodobne maske). Na žalost Zemljanov nas niso obiskali zato, da bi nas zabavali, temveč da bi ljudi spremenili v energijske tablice oz. v njihovem primeru človeško sladkorno peno. Poleg te, je v filmu moč najti še kar nekaj posrečenih domislic (najbolj se mi je dopadla tista, ki klovni s pomočjo psa izdelanega iz balonov zasledujejo človeške ubežnike. Po drugi strani pa ima film tudi precej neposrečenih in razvlečenih sekvenc. Bomo videli kaj bo prineslo napovedano 3-D nadaljevanje.

Konec 80. let prejšnjega stoletja je žanr grozljivk doživljal globoko krizo. Na dan so večinoma prihajala nadaljevanja že precej obrabljenih slasher klasik ala Halloween, Nightmare on Elm Street ter Friday the 13th (zgolj te tri franšize so leta 1989 dočakale enega izmed svojih premnogih nadaljevanj). Posledično so bili predvsem ljubitelji grozljivk navdušeni že, če je luč sveta ugledalo kakšno relativno izvirno filmsko delo in pričujoči film lahko uvrstimo ravno v to kategorijo. A bolj kot po svoji »izvirnosti« je film znan po zakulisni zgodbi, ki je precej bolj temačna od tiste, ki se je odvila pred filmskimi kamerami. Režiser filma Victor Salva je bil namreč obtožen spolne zlorabe glavnega igralca.

Spolno izživljanje nad takrat 12-letnim Nathanom Forrestom Wintersom je kasneje tudi priznal. Dejstvo, ki je še posebej moteče in moreče ob ogledu prvih nekaj sekvenc filma. Tudi zaradi tega dejstva je bil film kar dolgo časa potisnjen nekam v ozadje in širšemu občinstvu precej neznan (kar je roko na srce še danes). A če pustimo ta črni madež ob strani in se osredotočimo zgolj na film, lahko ugotovimo, da je precej dobro tempiran, do samega konca oz. finalnega lovljenja po hiši, ki je preveč razvlečeno, ter da se lahko pohvali z domišljeno osvetljavo, ki dodatno pripomore k grozljivosti filma. Dokaj solidna uspeha za precej nizkoproračunski film.

Kadar je največji plus filma to, da je kratek, lahko kaj hitro sklepamo o njegovi kvaliteti. Pričujoči naravnost-na-plošček izdelek traja zgolj 72 minut, toda kljub temu se čezenj ni enostavno prebiti. Gre namreč za nizkoproračunski izdelek, ki je glede na kvaliteto nekje v rangu višje opisanega 100 Tears (2007), vendar je precej bolj dolgočasen. V njem namreč ni krvavih umorov (skoraj vsi se namreč zgodijo izven kadra), uporabljeni specialni efekti pa so po vsej verjetnosti narejeni v slikarju. Edino pohvalo bi tako namenil sami ideji, ki morilskega klovna postavi v geto (posledično ne manjka over the top street talka) in glasbeni podlagi (zaradi nje sem konstantno pričakoval, da se bodo igralci vsak trenutek slekli in začeli seksati).

V morilskega klovna se tokrat prelevi nesrečno zaljubljeni Michael, ki zaradi osvajanja punce, nesrečno konča pod streli lokalne tolpe. S pomočjo črne magije se kot Killjoy vrne v življenje ter se odpravi na maščevalni pohod. Le-tega uspešno zaključi že v prvi polovici filma. V drugi polovici filma, ki je precej nadrealistična (ob ogledu se nisem mogel znebiti občutka, da se film na vse pretege trudi doseči vzdušje The Nightmare on Elm Street franšize) tako spremljamo dokaj zmedeno gonjo za klovnom in to s strani tistih, ki naj bi ga imeli radi. Film tako ponudi kar nekaj nerazrešenih vprašanj, a najbolj misteriozno je zagotovo to, kako da je tak drek od filma (zaenkrat) dobil še kar tri nadaljevanja.