7 Irskih republikanskih armad
Zadnje čase zavoljo dejstva, da se septembra odpravljam na njihov koncert, kar precej poslušam U2. Ta irska pop/rock skupina, ki je najbolj znana po svojih baladah, se poleg jamranja o ljubezni često poslužuje tudi bolj perečih tematik povezanih z Irci in njihovo zgodovino. V tej kategoriji je najbolj znana skladba legendarna Sunday Bloody Sunday. Gre za pesem, ki jo U2 v spomin na dogodke iz leta 1972 zapojejo na prav vsakem koncertu. Koliko časa še?
Britanski imperij je bil do sedaj največji imperij, ki si je večino teritorija prisvojil s pomočjo odlične mornarice, vojske in prefrigane politike. Svoj ozemeljski vrhunec so doživeli po I. SV, a tako kot v večini primerov, je vrhunec imperija napovedoval tudi njegov zaton. Že kmalu po I. SV so med drugim izgubili dobršen del Irske. V vojni za irsko neodvisnost je največji trn v peti Velike Britanije predstavljala IRA, ki je nastala na temeljih vojaške organizacije irskih prostovoljcev. Njen predsednik je postal Eamon de Valera, a z lahkoto trdimo, da je bil njen resnični vodja Michael Collins. Po uradni osamosvojitvi Irske leta 1922 sta se možakarja sprla in izbruhnila je državljanska vojna.
Spor
je nastal zaradi neuslišanih ozemeljskih zahtev (Severna Irska je namreč ostala
pod britansko oblastjo), ki jo je zagovarjal de Valera, medtem ko je bil
Collins z izkupičkom zadovoljen. Vojno je dobila Collinsova struja, ki je
posledično postala tudi legitimna naslednica predvojne IRE. Film irskega
režiserja Neila Jordana se ukvarja ravno s tem krvavim delom irske zgodovine.
Glavno vlogo je ta režiser, ki je znan tudi po kontroverzen filmu o
severnoirskih težavah The Crying Game (1992), zaupal v Severni Irski rojenemu Liamu Neesonu. Le-ta Collinsa upodobi
kot pokončnega in zagnanega revolucionarja, heroja gverilske IRE.
V podobne časovne okvirje irske vojne za neodvisnot (1919 – 1921) in kasnejše državljanske vojne (1922 – 1923) je postavljen tudi tokratni film. V vojni za neodvisnost, ki je večinoma potekala na gverilski način, je življenje izgubilo malček preko 2.000 ljudi (od tega okoli 750 civilistov). Približno enako število ljudi je padlo tudi v irski državljanski vojni, a seveda s pomembno razliko. V vojni za neodvisnost so se Irci zoperstavljali Britancem, medtem ko so v civilni vojni orožje uperili eden proti drugemu. Razlog za bratomorstvo je bil že omenjeni sporazum med Irsko in Veliko Britanijo, ki ni bil po godu vsem. Radikalnejša stran se nikakor ni mogla sprijazniti z izgubo Severne Irske in statusom dominiona.
Za razliko od filma Michael Collins (1996), ki se ukvarja s političnimi akterji omenjenega obdobja, se pričujoči ukvarja s preprostimi
ljudmi. V središču zgodbe sta brata (verjetno vam je v tem trenutku jasno v
katero smer se bo zgodba razvijala), ki okoli sebe nabereta revolucionarno razpoložene sovaščane in skupaj prisežejo zvestobo IRI. Večino igralskega
bremena na svojih ramenih nosi odlični Cillian Murphy, ki je bil za svojo igro
tudi nominiran na raznih festivalih (nominacijo je v nagrado uspel pretvoriti
le na domačem, se pravi irskem, filmskem festivalu). Se pa lahko film
angleškega režiserja Kena Loacha pohvali z zlato palmo osvojeno na filmskem
festivalu v Cannesu.
Film, ki me je poleg U2 spodbudil k tokratnemu zapisu, nas popelje v tista bolj zgodnja leta severnoirskih težav a.k.a. The Troubles (otok je sicer postal razdeljen na Republiko Irsko in Severno Irsko leta 1921, ko je Irska razglasila samostojnost od Velike Britanije, šest severnih grofij pa je ostalo pod Veliko Britanijo). Dogajanje je postavljeno v razdeljeno mesto Belfast, kjer so vsakodnevni izgredi prej pravilo kot izjema. Eden izmed njih izbruhne ob hišni preiskavi katoliške družine, ki naj bi v hiši skrivala orožje. Lokalnim preiskovalcem podporo nudi britanski polk, sestavljen iz precej neizkušenih in naivnih vojakov. Posledično se rutinski pregled sprevrže v nemire in beg za življenje.
Film
odlikujejo surovost, mojstrska fotografija, temelječa na kameri iz roke (še
posebej impresiven je prvi pregon odtujenega vojaka) ter vrhunska igra mladega
Jacka O'Connella, ki se kot kaže razvija v izjemnega igralca, na katerega sam v
prihodnosti polagam precej velike upe. Edina negativna opazka, ki bi ju namenil
filmu je njegova hollywoodskost. Scenarij je namreč na trenutke (na silo) celo
preveč napet, kar privede do prisiljenih situacij, ki se obračajo in
spreminjajo v zadnjih trenutkih. Vse to pa ravno ne paše v filmski izdelek, ki
se ukvarja z nemiri na Severnem Irskem. Po drugi strani pa se bo ravno zaradi
tega '71 (2014) dopadel širšemu
krogu občinstva.
Ob 30-letnici krvave nedelje sta luč sveta ugledala dva filma, ki sta želela predstaviti kaj se je zgodilo tisto nesrečno nedeljo 30. januarja 1972. Precej večjega medijskega pompa in slave je bil deležen Bloody Sunday (2002), ki se je pretežno ukvarjal zgolj s samim protestom in masakrom s strani britanskih vojakov. Le-ti so po tem, ko so se sicer mirne demonstracije sprevrgle v izgrede (kar sicer za Severno Irsko na začetku 70. let ni bilo nič nenavadnega) neupravičeno uporabili strelno orožje in streljali na neoborožene civiliste. Pod njihovimi streli je na londonderryskih ulicah življenje končalo 13 ljudi (eden je umrl nekaj mesecev kasneje). Pravih sankcij za napadalce, kljub leta 2010 izrečenemu opravičilu in priznanju krivde, ni bilo nikoli.
Tokratni
film se od svojega bolj slavnega »brata« bolj kot s samim protestom in izgredi,
ukvarja z dogodki, ki so sledili tej tragediji. Gre za žalovanje družin umrlih
in nekakšno zrežirano sojenje, ki je še bolj razjezilo katolike Severne Irske.
Posledično je »nova« IRA (včasih imenovana tudi PIRA; Provisional Irish
Republican Army), ki je konec leta 1969 nastala na pogoriščih »originalne« IRE,
doživela enormno povečanje svojih članov. Poleg tega so katoliki povsem obrnili
hrbet britanski vojski, ki je sprva veljala za njihove varuhe. Posledično je
bilo leto 1972 najbolj krvava prelomnica v štiri desetletja trajajočem
konfliktu; pred 43. leti je v nasilju umrlo skoraj 500 ljudi.
IRA je svoje nestrinjanje z britansko politiko glede Severne Irske pogosto izražala z bombnimi napadi. Eden izmed takih je odjeknil 5 oktobra 1974 v dveh pubih južnozahodnega Londona v katerih so se redno zbirali britanski vojaki. V napadu je umrlo 5 ljudi, medtem ko je bilo 65 ranjenih. Kmalu po napadu je britanski parlament na hitro sprejel protiteroristični zakon, ki je britanski policiji omogočil ogromna pooblastila. Z njihovo pomočjo so za neposreden napad obtožili Guildfordsko četverico, kot njihove pomagače pa sedmerico Maguire. Na sodišču sta bili obe skupini obsojeni na dolge zaporne kazni in preteklo je kar nekaj let (večina je kazen že odslužila) preden je bila dokazana njihova nedolžnost.
Film
je bil nominiran za kar sedem oskarjev in to v precej prestižnih kategorijah, a
je pogorel na celi črti. Osvojil ni namreč niti enega zlatega kipca, na
podelitvi pa je triumfiral Schindler'sList (1993), ki je kot po naključju prejel ravno sedem oskarjev. Toda kljub
temu »porazu« je opisani film odličen izdelek, ki svojo največjo moč črpa iz
čutne igre Daniela Daya-Lewisa. Le-ta se je po slabem oskarjevskem večeru lahko
tolažil, da je v navezi z režiserjem filma že osvojil oskarja za
glavno moško vlogo in sicer za nastop v My Left Foot: The Story of Christy Brown (1989). No pa tudi kasneje tekom
svoje kariere je še dvigoval kipce za svoje izjemne igralske sposobnosti.
Pet let kasneje je irski režiser Jim Sheridan ponovno posnel film o Irski republikanski armadi in tudi tokrat je v glavno vlogo postavil že preizkušenega Daniela Daya-Lewisa. Za razliko od njegovega prejšnjega filmskega izdelka o nemirih na Severnem Irskem, ki se osredotoča predvsem na bitko na sodišču ter življenje v zaporu, tokratni v ospredje postavlja boks in nesrečno ljubezen. Na nek način bi lahko celo rekli, da se The Boxer (1997) nadaljuje tam kjer se je In the Name of the Father (1992) končal, t. j. z izpustitvijo Daniela Daya-Lewisa oz. njegovega lika iz zapora. A da ne bo pomote, kljub vsem podobnostim navkljub, zgodbi filma nista povezani.
A
ideja ostaja enaka. Tudi tokrat je v središču borba posameznika, ki se spopada
z okovi družbenega reda. Boks se zdi tu kar posrečena prispodoba, pa čeprav bi
film verjetno brez njega celo bolje funkcioniral. Že brez vseh borb in zadev
povezanih z boksom ima namreč za ponuditi ogromno. V prvi vrsti je tu
prepovedana ljubezen med Dannyjem (Daniel Day-Lewis) in Maggie (Emily Watson). Njuna ljubezen je bila
kruto presekana že v njenih najstniških letih, ko je moral Danny zaradi sodelovanja
z IRO za 14 let v zapor. Maggie se je med tem poročila, a tudi njen izbranec je
moral za zapahe. Vse lepo in prav, če med člani IRE ne bi obstajal nenapisan
zakon, da morajo žene zvesto čakati svoje može.
Zadnji zapis na tokratni lestvici naj bi sprva pripadel filmu Hunger (2008) v katerem blesti Michael Fassbender, a kot strela z jasnega me je prešinilo, da je omenjeni film že »vrtel« na Filmskem platnu št. 7. Statut le-tega pa je neizprosen in tako je bilo potrebno poiskati njegov nadomestek, kar pa se ni izkazalo za pretirano težko nalogo. Some Mother's Son (1996) se namreč prav tako kot zgoraj omenjeni ukvarja z gladovno stavko, katere se je leta 1981 kolektivno lotila skupinica belfaških zapornikov, povečini pripadnikov IRE. Njihova glavna zahteva je bila, da bi jih angleška krona obravnavala kot politične zapornike in ne kot navadne kriminalce.
Idejni
vodja stavkajočih je bil Bobby Sands, ki ga v filmu Hunger (2008) upodobi Michael Fassbender. Njegov lik najdemo tudi v
pričujočem filmskem izdelku, a to le-ta za razliko od filma Steva McQueena nima
glavne vloge. Tokrat sta v ospredje postavljeni dve mami obdolženih mladeničev,
ki na situacijo gledata iz precej nasprotujočih si perspektiv. Ena je zagrizena
pripadnica IRE in je zanji pripravljena žrtvovati celo lastnega sina, medte ko
ima druga do omenjene organizacije precejšnje zamisleke. Njuna vera je
postavljena pred težko preizkušnjo, ko njuna sinova zaradi izstradanosti padeta
v komo. Po zakonu so namreč od tega trenutka dalje svojci odgovorni za nadaljnji
potek, t. j. prisilno hranjenje ali smrt.
0 komentarjev:
Objavite komentar