V času moje rane osnovnošolske kariere so bili v lokalni videoteki najpogosteje izposojeni filmi tisti o ninjah. Mulci smo namreč občudovali ninje in se nemalokrat prepirali, katere so tiste najboljše: črne, bele, rdeče, zelene, rjave ... Nemalokrat pa smo se tudi sami spopadli in preizkušali razne tehnike. Dovolj so bili kapuca, kakšna rutka, palica, kamenje ... in ninja spopad se je lahko pričel.

Klasika mojega otroštva, ki sem jo kot smrkavec občudoval, dandanašnji pa je precej izgubila na svoji k00lskosti. Včasih me je bilo namreč precej lažje nafarbati, da nekdo obvlada borilne veščine. Ponavadi je bilo dovolj že to, da je bila ta oseba oblečena v neko borilno uniformo, da je brcala in krilila po zraku ter pri tem ustvarjala odrezave zvoke. Skratka vse to kar v filmu American Ninja (1985) zganja Michael Dudikoff. Nič čudnega, da njegov ninjutsu izgleda tako neprepričljivo, saj je s svojimi prvimi treningi pričel šele ob začetku snemanja. A pri svojem amaterstvu in neznanju ni edini, v celotnem filmu se zna namreč pretepati natančno ena ninja.

A to nas mulcev ni pretirano motilo, ker tega preprosto nismo opazili. Kot kaže pa to ni motilo tudi nikogar drugega, saj je pričujoči film doživel še štiri nadaljevanja (zgodba petega dela s svojimi predhodniki sicer nima prav nikakršne povezave). Izvirnik, ki so ga snemali na Filipinih, je precej cheesy in to je tisto kar ga rešuje še danes. Film nikakor ne gre jemati resno, še posebej če želite v njem uživati. Je namreč poln nesmislov in nepomembnih dialogov ter bo po vsej verjetnosti dogajal le tistim, ki imajo nanj lepe spomine iz otroštva. Nostalgija pri nas praviloma vzbudi pozitivna čustva, ki lahko tudi tako trapast film kot je tokratni, spremenijo v klasiko.

Zapis o ninja filmih ne more obstajati brez Ed Wooda hongkonške kinematografije Godfreyja Hoja. Le-ta naj bi zgolj med letoma 1980 in 1990 posnel preko 80 (se pravi približno 8 filmov na leto!) filmov, ki se praviloma dotikajo tematike borilnih veščin. Kako mu je to uspelo? Precej preprosto. Godfrey Ho je bil namreč mojster minimaliziranja stroškov s pomočjo recikliranja. Enake posnetke je namreč uporabljal znova in znova in pri tem početju se ni prav pretirano obremenjeval s tem od kod prihajajo. Če mu je zmanjkalo lastnih je preprosto uporabil tuje. Njegovi filmi tako spadajo v prav posebno podkategorijo ninja filmov in sicer v cut/paste ninja filme.

V tokratnem si je na primer sposodil posnetke iz korejskega filma ter vanj vključil posnetke s Pierrom Kirbyjem (njegova največja ameriška zvezda je sicer bil Richard Harrison). V nekem trenutku je s pomočjo neposrečene montaže želel filma celo spojiti (v isti sekvenci naj bi se namreč znašla glavna protagonista obeh filmov, a pozorno oko bo hitro opazilo, da se ozadji nikakor ne ujemata) in gledalce nekako prepričati, da spremljajo zgolj eno zgodbo in ne dveh. Posledično so njegovi filmi precej zmedeni, a kljub temu med ljubitelji Z ninja filmov velja za izredno čislanega režiserja. Navsezadnje niti sam ne ve koliko filmov je v svoji karieri »zlimal« skupaj.

Novodobni ninja film, ki je gledalcem ponudil to, kar smo pri večini ostalih filmov o zamaskiranih bojevnikih pogrešali. Govora je seveda o krvi, ki je kljub prikazanemu nasilju na filmskem platnu, praviloma umanjkala. Posledično so nekateri spopadi, še posebej, če so vsebovali kakšno hladno orožje, izgledali precej nerealistično. Ninje so s katanami rezale in sekale svoje nasprotnike, krvi pa od nikoder. No tokratni film je našo krvoželjnost več kot potešil, saj gre za pravo krvavico, a je na žalost pri tem pozabil na vse ostalo. Zgolj CGI klanje, hektolitri krvi in visoka stiliziranost spopadov (četudi za tem stojita »brata« Wachowski) za filmske sladokusce pač ni dovolj. 

Bolj pozornemu gledalcu bo tudi dokaj hitro jasno, da je bil film ustvarjen še z enim poglavitnim razlogom, t. j. lansiranjem korejske glasbene zvezde na filmski zemljevid. Vloga glavnega protagonista je bila namreč dodeljena Rainu, ki je sicer več kot solidno grajen za ninjo, a kaj, ko ne premore nikakršnih igralskih sposobnosti. Tudi kot misteriozni morilec, ki je večino filma brez dialoga se ne znajde najbolje. A roko na srce, v filmu s tako šibkim scenarijem, bi se dobro znašel le redko kdo. Prav zaradi njega je tako velika priložnost, ki jo je imel ta visokoproračunski film z vrhunskim zaledjem in neomejeno svobodo kar se tiče nasilja, splavala po vodi.

Zgodba novodobnih blockbusterjev izgleda nekako takole: za producentski stolček sede uveljavljena ikona Hollywooda, ki okoli sebe nabere ekipo zvezdniških imen, od katere je še najmanj pomemben režiser (navsezadnje bo imel glavno besedo producent). Važno je le, da igralsko zasedbo zastopajo osebe katerih glavni atribut je njihov seksapil in ne njihove igralske sposobnosti. Že med snemanjem se film na veliko promovira, propagandno posiljevanje pa doživi vrhunec tik pred izidom in seveda takoj po premieri. Filmski kritiki novodobne blocbusterje pravilo raztrgajo, raja pa jih nagradi z rekordnimi obiski. Čez nekaj let se zgodba ponovi bodisi z nadaljevanjem, preddelom ali pa z rimejkom.

Prav nič drugačen ni bil potek dogodkov pri tokratnem filmu. Še več, zaradi dejstva, da se je kot producent podpisal Michael Bay, bi lahko Tenage Mutant Ninja Turtles (2014) strpali v še ožje okvirje filmskih stereotipov. Verjamem, da vam je zgodba o štirih ninja-želvah, ki so svoja imena dobila po renesančnih umetnikih, njihovem učitelju Splinterju ter njihovemu največjemu sovražniku Shredderju, povsem znana (obstajajo sicer majhne variacije o njihovih biografijah in tokratni film ni nobena izjema). Zgodba se vrne na sam začetek, ko želvice prvič v svojem življenju zapustijo kanalizacijo. Gre torej za nekakšen reboot, kar pomeni, da lahko v naslednjih letih pričakujemo še kar nekaj podobnih skrpucal.

Čeprav je že leto poprej luč sveta ugledal The Octagon (1980) v katerem svoje borilne veščine kot ninja prikazuje legendarni Chuck Norris, je predstavljeni film tisti, kateremu širša množica pripisuje zasluge za popularizacijo ninja filmov na začetku 80. let prejšnjega stoletja. Po vsej verjetnosti zato, ker je bil zanj odgovoren kultni filmski studio Cannon, ki je kmalu za pričujočim filmom sponzoriral še Revenge of the Ninja (1983), Ninja III: The Domination (1984) ter seveda American Ninja (1985). A sam sem film na lestvico uvrstil predvsem zaradi tega, ker v njem nastopa Franco Nero, legenda »italijanskega« Divjega zahoda, najbolj znanega po svoji vlogi v špageti vesternu Django (1966).

Franco se je v filmu znašel povsem naključno med potepanjem po Filipinih. Režiser filma namreč ni bil zadovoljen z igralskimi sposobnostnimi Mika Stona in ker mu je na uho prišlo, da se nekje v bližini nahaja Franco, ga je hitro rekrutiral kot nadomestek za Stona. Kultni revolveraš seveda ni imel prav nikakršnega znanja kar se tiče borilnih veščin (to je lepo razvidno v smešno-patetičnem prizoru, v katerem Franco Nero zgoraj brez vihti nunchake), tako da je praktično vse pretepaške prizore še vedno odigral Stone. Nisem povsem prepričan ali je svojo vlogo oddelal resno ali ne, tako kot nisem povsem prepričan ali so nekatere sekvence namerno smešne ali ne.

Film v katerem vzhod sreča vzhod in v katerem pesti prekrižata borilni veščini, ki sem ju kot mlado dete najbolj občudoval. Kung fu vs. ninjutsu (za slednjo, ki jo prakticirajo ninje, kakopak takrat še nisem poznal izraza). Prvo predstavlja klon Jackieja Chana, takrat še novinec na filmski sceni Conan Lee. V Hong Kongu rojeni in v Queensu odraščajoči mladenič, naj pred začetkom snemanja ne bi imel nikakršnega znanja o borilnih veščinah, kar pa je glede na videno v filmu nemogoče verjeti. Nasproti mu stoji že uveljavljena japonska zvezda Hiroyuki Sanada, ki je na pota slave zašel predvsem zaradi dejstva, da je bil učenec legendarnega Sonnyja Chibe.

Sicer ne gre za prvi filmski prikaz, ko si nasproti stojita omenjeni borilni veščini (le-ti sta se npr. spopadli že štiri leta poprej v legendarnem Heroes of the East a.k.a. Zhong hua zhang fu (1978)), a je opisani film vseeno malček poseben. Prvič sta bili namreč borilni veščini (in s tem simbolično tudi državi) predstavljeni povsem enakovredno. Dejstvo, ki lahko privede zgolj do tega, da omenjena protagonista združita svoji tehniki ter se spopadeta proti skupnemu sovražniku (v tem primeru še ena legenda kung fuja in sicer Hwang Janh Lee). Film je posnet v stilu zlatega obdobja cheesy kung fu filmov, tako da mu poleg vrhunske koreografije pretepov ne manjka niti kanček humorja.

Tako kot večina zgodovinskih obdobij je tudi filmsko obdobje v katerem so se na Japonskem potepale ninje, mitiziran in pretirano prežet z romantiko. Zgodovinsko gledano niso bile ninje nič drugega kot plačanci v obdobju fevdalne Japonske, ki so posedovali veščine povezane z infiltriranjem na sovražnikovo ozemlje in njega eliminacijo. Največ ninj oz. shinobijev naj bi na Japonskem bilo v času med 15. in 17. stoletjem, kasneje pa so praktično povsem izginile. To izginotje pa je bila idealna priložnost, da se iz zgodovinskih virov preselijo v domišljijo in narodno zavest ljudi, kjer so njihova dejanja ponavadi dobila mističen in junaški prizvok. K mitiziranju pa so svoj delež seveda prispevali tudi filmi.

Eden najbolj avtentičnih filmov, ki se ukvarja z omenjenim obdobjem je Ninja, Band of Assassins (1962). Film, ki je nastal po romanu spisanem istega leta (v isti seriji so bili spisani še štirje romani, po še dveh sta bila posneta tudi filma; medtem ko je ostalih pet filmov iz Shinobi no mono serije nastalo po izvirnem scenariju), se največkrat omenja kot tisti, ki naj bi na začetku 60. let prejšnjega stoletja populariziral filme o ninjah. Zgodba nas popelje v obdobje Sengoku, v ospredje pa je postavljena izobčena ninja, ki se bori proti lokalnim veleposestnikom in njihovim samurajem. Če vas zanima zgodovina in vsakdanje življenje ninj, je to vsekakor film za vas.