7 transvestitov/transseksualcev

Ženske s tiči že dolgo niso zgolj domena Tajske in njihovega seks turizma. Živimo pač v časih, ko se je tudi film osvobodil konservativnih okov do te mere, da ga ni strah pokazati trannyjev. Kako le, saj le-ti zmagujejo tudi na Evroviziji. Pri nas se še nekaj ljudi vzgojenih v strogo-krščanskih manirah dere:"Za otroke gre!" Ja, saj vam verjamemo.





Morda najbolj znan queer film, ki je poleg reklame za transvestite poskrbel tudi za reklamo avstralske kinematografije. The Advetures of Priscilla, Queen of the Desert (1994) je namreč road trip film, v katerem spremljamo popotovanje treh transvestitov preko širne avstralske puščave, bolj natančno od Sydneyja do Alice Springsa. Naokoli potujejo v predelanem šolskem avtobusu s simpatičnim imenom Priscilla. Gre za zelo drzen podvig, saj naj bi bila oz. kot je razvidno iz filma je homofobija v avstralski divjini še močno prisotna. Iz tega vidika je dotični film na nek način podoben še enemu road trip filmu in sicer prav tako kultnemu EasyRider (1969). 












Kraljične (v glavnih vlogah najdemo tri precej zanimive igralce in sicer Huga Weavinga, Guya Pearca in Terenca Stampa) namreč s svojo izstopajočo opravo, over the top mejkapom in obnašanjem zbujajo pozornost na prav vsakem koraku. Še toliko bolj, ker se pri tem ne ozirajo na druge. Vse kar si namreč želijo je le-to, da bi uživale in se imele dobro. Žal pa gre ravno ta hedonističen odnos večini zaplankanega prebivalstva na živce. Kako tudi ne, saj jim srečni transvestiti nakazujejo kako veliki ujetniki svojih majhnih življenj so. Ljudje pa v svoji omejenosti najbolj sovražijo ravno to, da nekdo uživa v tem, česar si sami (predvsem zaradi moralnih zadržkov) ne upajo poizkusiti.

















Trenutno najbolj znan španski režiser Pedro Almodovar je znan po svojih filmih v katerih dominirajo predvsem ženske, moške vloge pa so zreducirane na obstranske like. Tudi tokratni film nosijo predvsem ženski liki. V njem sicer najdemo nekaj moških v malenkost vidnejših vlogah, a prvi filmsko platno zapusti že kmalu po začetku filma, drugi pa je transvestit. A ravno ta slednji poskrbi za to, da ima ta sicer tematsko dokaj morbiden film (zgodba se namreč vrti okoli smrti v družini, prostitucije, aidsa …) tudi svoje svetlejše momente. Lahko bi celo rekli, da je tokrat ravno transvestit Agrado tista dodana vrednost, ki pričujoči film definira kot Almodovarjev.












Nič nenavadnega, če omenim obče poznano dejstvo, da je Almodovar gej, in posledično tematiko homoseksualnosti nemalokrat vključi v svoje filme. Verjeli ali ne na filmsko sceno prodrl že leta 1980 s svojim prvim celovečercem Pepi, Luci, Bom and Other Girls Like Mom a.k.a. Pepi, Luci, Bom y otras chicasdel montón (1980), širšemu občestvu pa je postal znan z Women on the Verge of a Nervous Breakdown a.k.a. Mujeres al borde de un ataque de"nervios (1988), medtem ko mu je tokratni prinesel njegovega prvega oskarja in sicer v kategoriji za najboljši tujejezični film. Svojega drugega pa je prejel že s svojim naslednjim filmom (oskar za izvirni scenarij) Talk to Her a.k.a. Hable con ella (2002).


















Vem, da je uvrstitev dotičnega filma na tokratno lestvico ogromen kvarnik, a sem se za to drzno dejanje kljub temu odločil in sicer iz preprostega razloga. Večino populacije, ki spremlja moj blog imam za izkušene filmofile, ki so v svojem življenju videli marsikateri film in slišali že marsikatero filmsko. Predvidevam torej, da so v svoji karieri zagotovo že naleteli na The Crying Game (1992) in posledično že bili seznanjeni z enim največjih (not really) presenečenj sedme umetnosti. Poleg tega pa je ta twist zgolj eden izmed mnogih in kljub svoji šokantnosti ne vpliva preveč na potek zgodbe. Sicer pa mi še vedno ni jasno, kako to, da nismo tega opazili sami.












Režiser filma Niel Jordan je zgodbo postavil v okvirje tako imenovanih the Troubles, a film je vse prej kaj drugega kot pa zgodba o nemirih na Severnem Irskem in to kljub dejstvu, da se prva polovica filma dogaja prav tam. Pripadniki IRE ugrabijo temnopoltega britanskega vojaka (Forest Whitaker) in v zameno zanj zahtevajo izpustitev svojih pripadnikov. Nekje na polovici se zgodba z elementom presenečenja v stilu Hitchcockovega filma Psycho (1960) povsem obrne in dogajanje je prestavljeno v London. Od tu dalje spremljamo zgodbo enega od ugrabiteljev (Stephen Rea), ki si poskuša olajšati vest. Film preobratov in presenečenj, ki pa tudi kot celota deluje izvrstno.


















Najbolj umirjena, iskrena in resnična od vseh možakarjev, ki se radi oblačijo v ženstvene oblekice, na tokratni lestvici. To pa zaradi tega, kot nam razloži kar sama Bree oz. Stanley (fantastična Felicity Huffman, ki na svojih ramenih praktično sama nosi breme celotnega filma), ker v njenem primeru ne gre za transvestita, ampak za transseksualca v nastajanju (transseksualci dejansko zamenjajo spol, medtem ko transvestiti predvsem s pomočjo ženskih kosov oblačil to počno zgolj občasno). A kljub tej na videz zelo močni in izstopajoči tematiki, je Transamerica (2005) v prvi vrsti film o družinskih odnosih ter njih vrednotah in ne film o spremembi spola.












Bree namreč tik pred operacijo v kateri ji nameravajo kurca obrniti navznoter izve, da mu je tekom svoje ne preveč bogate seksualne kariere uspelo zaploditi otroka. Le-tega je najstniško uporništvo privedlo do zapora za mladoletnike, iz katerega ga osvobodi ravno Bree. Prvič združena se oče/mati ter sin odpravita na dolgo potovanje iz New Yorka proti Los Angelesu. Seveda to dolgo potovanje, ki smo mu priča na filmskem platnu služi tudi kot preprosta metafora za zahtevno pot, ki jo morata opraviti oba protagonista. Med njima je namreč ogromno skrivnosti in še več izgubljenega časa, ki ga bosta le stežka nadoknadila. Težka življenjska drama predstavljena na dokaj lahkoten način.



















Film je svojo pot začel kot precej uspešen mjuzikl iz odrskih desk, tako da mu je bil uspeh položen v zibelko. Toliko bolj, ker precej spominja na morda najbolj kulten mjuzikl The Rocky Horror Picture Show (1975). Tudi tokrat je v ospredju glamurozen transvestit (John Cameron Mitchell, ki je poleg glavne vloge tudi režiser v tem svojem celovečernem prvencu), ki nam s pomočjo rockerskih komadov predstavi svojo življenjsko zgodbo ter videnje na svet. Hedwig je odraščal na vzhodni strani berlinskega zidu (asociacije z režiserjevim resničnim življenjem), se zaljubil v ameriškega vojaka in za odhod onkraj luže moral pustiti delček sebe v domovini.














A tudi v kapitalistični deželi sanj ni Hedwigu prav nič bolje. Usoda nanese, da postane nepomemben glasbenik, ki izza solatnih barov redkim naključnim poslušalcem razlaga svoje življenjske travme. Na tem mestu bi rad omenil, da so komadi kljub svoji pripovedni naravnanosti (praktično celotno življenje Hedwiga nam je predstavljeno preko njegovih komadov) prekleto spevni. A največja odlika filma se skriva v tem, da kljub svoji camp teatralnosti oriše in predstavi like, za katere je gledalcu mar. Največja nevarnost queer filmov, ki v naslovnih vlogah predstavljajo transvestite je namreč v tem, da kaj hitro zapadejo v izumetničeno pretiravanje in samovšečen kvazi glamur.





















Transvestiti in transseksualci so marginalna skupina, često odrinjena na rob družbe. Zaradi svoje nenaravnosti so praviloma deležni čudnih pogledov, zasmehovanja in nasilja. Posledično se še bolj kot večina ljudi raje zadržujejo v družbi sebi enakih, znotraj teh ozkih krogov pa si poiščejo tudi svoje ljubezni. Tako kot v tokratnem koprodukcijskem filmu francoskega režiserja Sebastiena Lifshitza, ki je znan po svojih umirjenih filmskih dramah in to kljub dejstvu, da se le-te ukvarjajo s precej razburljivimi tematikami. V Wild Side (2004) je npr. v ospredju dokaj nekonvencionalen ljubezenski trikotnik, ki ga sestavljata dva moška in shemale.











Lifshitzu uspe spreten preplet zelo nežnih momentov (film je namreč poln čutnosti in ljubezni) s tistimi precej bolj brutalnimi (dokaj eksplicitne sekvence hladnega in prisiljenega seksa). Po drugi strani pa se zgodba ne premakne praktično nikamor in na trenutke ima gledalec občutek, da gre za precej improviziran film a temu ni tako (tako, da bo dogajal predvsem ljubiteljem malih neodvisnih filmov, ki malenkost že mejijo na art). Pričujoči filmski izdelek je pač eden izmed tistih, ki daje človeška občutja pred njihove zgodbe. Je pa omembe vredno tudi dejstvo, da dve oglišči ljubezenskega trikotnika (tudi transseksualka Stephanie) predstavljata naturščika, ki pa se na filmskem platnu počutita nelagodno domače. Točno tako kot od njiju zahtevata vlogi.


















Kultni dokumentarec, ki se ukvarja s kvazi gala prireditvami marginalnih skupin med katere spadajo tudi transvestiti in transseksualci. Le-te so bile dolgo časa precej underground in so bile znane zgolj ozkemu krogu, vse dokler ni njihov prepoznavni plesni stil voguing (mešanica plesa in poziranja) postal atrakcija v plesnih klubih, med drugim pa je za njegovo propagando poskrbela tudi Madonna. Režiserka filma Jennie Livingston, ki se mu tudi zaradi svoje kontroverznosti ni uspelo uvrstiti med nominirance za oskarja, je med omenjeno družbo socialnih odrinjencev preživela približno sedem let. V tem času je opravila intervjuje z najbolj markantnimi osebami teh kičastih prireditev.
















Tako se v dokumentarcu izmenjujejo posnetki plesnih tekmovanj in že omenjeni intervjuji. Vse skupaj zaradi izumetničenosti in želj po nedosegljivem (večina nastopajočih namreč v svojih nastopih posnema življenja ljudi iz zgornjega sloja, medtem ko sami spadajo praktično povsem na dno družbene piramide) deluje precej tragikomično. Posledično bo kljub večletnemu trudu, ki je bil vložen v snemanje dokumentarca, in queer ikonam, ki v njem nastopajo (med njimi je zagotovo najbolj znan Willi Ninja), dokumentarec ugajal zelo ozkemu krogu gledalcev. Naj vas ocena na IMDb-ju torej ne zavede, tako visoka je predvsem zaradi tematike s katero se dokumentarec ukvarja.














5 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Neil Jordan je na podobno temo posnel še en zanimiv film, odličen predvsem po zaslugi briljantnega Cilliana Murphyja v glavni vlogi: Zajtrk na Plutonu (2005). Zelo soliden je tudi Schumacherjev Flawless (1999), po zaslugi pokojnega Philipa Seymourja Hoffmana. Odličen je še Jared Leto v Klubu zdravja Dallas (2013), na temo nejasne spolne identitete pa seveda ne gre spregledati Boys Don't Cry (1999), ki je prinesel oskarja Hilary Swank. Zdaj pa čakamo še na film o Lani Wachowski. ツ

Sadako pravi ...

Ojoj, to da sem na Dallas Buyers Club pozabil, me pa kar malo jezi. Bi sedel na tokratno lestvico kot ata na ata.

Iztok Gartner pravi ...

Kaj pa Some Like It Hot, M. Butterfly, Too Wong Foo, The Rocky Horror Picture Show, Soldier's Girl, Ma Vie En Rose, An Englishman in New York, A Girl Like Me: The Gwen Araujo Story in recimo Kinky Boots?

Sadako pravi ...

Od teh, ki si jih naštel je bil v ožjem izboru zgolj The Rocky Horror Picture Show, a sem ga že "ponucal". Ostali tvoji mi nekako ne pašejo na lestvico ali pa jih ne poznam.

filmoljub pravi ...

Gartner spet na prvo žogo iz riti butne kar nekaj, ne da bi sploh prebral (ali razumel), za kaj gre. Prispevek govori o transvestitih oz. transseksualcih. On pa -PUF!- iz čelnega režnja, seveda, če se npr. v komediji Nekateri so za vroče Tony Curtis in Jack Lemmon zaradi krinke preoblečeta v ženski, potem je to ziher to, a ne. Jp, še en gartnerizem.™

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji