7 umetnih inteligenc

Ali bo človek kdaj izumil robota, ki bo čutil, se razvijal, imel zavest? Kaj bo to pomenilo za človeštvo, nov začetek ali začetek konca? Je sploh etično, da se igramo boga? Ne vem, vem pa da bi si z veseljem privoščil (pun intended) umetno inteligenco v podobi Brigitte Bardot.








Britanski minimalistični sci-fi je na medmrežju deležen praviloma zelo visokoletečih kritik. Prepričan sem, da v veliki meri tudi zaradi tega, ker gre za režiserski prvenec dosedanjega scenarista Alexa Garlanda, ki se je podpisal pod sledeče kultne filmske izdelke: The Beach (2000), 28 Days Later... (2002), Sunshine (2007), Never Let Me Go (2010) ter Dredd (2012). Tudi sam sem mnenja, da gre za nadpovprečen sci-fi izdelek, ki s svojim umirjenim tonom, predstavlja prepotrebno protiutež hiperaktivnim blockbusterjem. Kljub temu, da skozi celoten film spremljamo praktično zgolj Turingov test, so dialogi ter interakcije med igralskim trikotnikom dovolj premišljeno zastavljene, da nas držijo v napetosti.












Tako kot vsi boljši sci-fi filmi o umetni inteligenci nam tudi Ex Machina (2015) v razmislek ponudi kar nekaj vprašanj. Glede na burne razprave na enemu izmed slovenskih forumov je v ospredju dilema, kdo v filmu je resnični psihopat oz. bolje rečeno manipulator. Egocentrični znanstvenik Nathan (Oscar Isaac), ki je ustvaril androida (Alicia Vikander) z umetno inteligenco ter ga ima v raziskovalne namene zaprtega ali lucidni android, ki manipulira z nedolžnim in naivnim Calebom (Domhnall Gleeson), v želji da bi prilezel iz Platonove votline? Odgovor na to se zdi povsem preprost, če le sprejmemo tisto znano frazo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi.



















Tako kot večina filmov, je tudi tokratni najprej obstajal v knjižni različici in sicer v Aldissovi kratki zgodbi Super-Toys Last All Summer Long iz leta 1969. Njegova adaptacija za filmska platna se je začela že v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja, njen idejni vodja pa je bil nihče drug kot veličastni Stanley Kubrick. A perfekcionist kakršen je bil se nikakor ni zmogel sprijazniti z idejo, da bi otroškega androida Davida igral pravi deček in ne nekakšen napreden C.G.I. Le-ta pa za njegove zahteve v tistih letih še ni bila dovolj napredna. Tako je projekt leta 1995 predal mojstru posebnih učinkov Stevenu Spielbergu, a tudi to projekta ni premaknilo z mrtve točke. Stagnacija se je nadaljevala vse do Kubrickove smrti leta 1999.  















Toda Spielberg se za upodobitev dečka-robota ni poslužil uporabe posebnih učinkov, temveč je za vlogo angažiral mladega Haleya Joela Osmenta, ki ga je s svojo igro očaral v The Sixth Sense (1999). In morda se ravno tu skriva največja pomanjkljivost filma. Kljub izvrstni igri mladega Osmenta (ta je sicer povsem identična tisti v filmu o mrtvih ljudeh), se je namreč težko prepričati, da gre v resnici za androida in ne za pravega dečka. Sicer pa je to sci-fi zgodbo o Ostržku moč razdeliti na dva dokaj različna dela, ki pa vseeno premlevata isto vprašanje. Kaj je to ljubezen in ali se to čustvo, da poustvariti s pomočjo umetne inteligence. Je potem to še ljubezen?






















Okoli sci-fi kulta Blade Runner (1982) se je napletlo kar nekaj zgodbic, bajk, malodane legend. A pri vsem tem je morda najbolj zanimivo to, da za premnoge najboljši znastveno-fantastični film vseh časov, ob svojem izidu ni bil deležen prav nikakršni ovacij. V najboljšem primeru je nekaj filmskih kritikov menilo, da gre za vizualno izjemno presunljiv film. Pri tem je potrebno vedeti, da se je verzija (trenutno naj bi obstajalo kar sedem različic dotičnega filma), ki so jo vrteli kinoprojektorji, precej razlikovala od režiserjeve različice. Če želite videti kako si je adaptacijo Dickove novele zamislil Ridley Scott, bo potrebno poseči po leta 2007 izdani The Final Cut verziji.












Okvir zgodbe pri prav vseh različicah seveda ostaja isti. V bližnji prihodnosti megalomanske korporacije za težaška dela na oddaljenih kolonijah proizvajajo replikante oz. androide. Poleg dejstva, da se na Zemljo ne smejo vrniti, ljudi pred njimi varuje tudi njihova zgolj 4-letna življenjska doba. A tudi replikanti si želijo živeti in tako se mala skupinica odloči, da se bo zoperstavila tiranskemu režimu. Tu stopijo na sceno Blade Runnerji, ki so zadolženi za odstranjevanje upornih replikantov. Zgodba s precej enostavno premiso, ki pa pretresa morda enega najbolj kompleksnih vprašanj, t. j. kaj dela ljudi človeške. A tudi sam se moram strinjati, da je najmočnejša plat filma njegovo presunljivo neo-noir okolje.


















Ko boste naslednjič čakali v kakšni javni ustanovi ali pa se boste vozili z lokalnim javnim prometom, se ozrite okoli sebe in opazili boste, da film Her (2013) ni postavljen v prihodnost, ampak v sedanjost. Po vsej verjetnosti se boste namreč znašli obkroženi z ljudmi, ki brezizrazno bolščijo v daljavo ali pa s prsti resignirano drsajo po svojih pametnih napravah. Kup osamljenih duš brez medčloveških odnosov, ki mesečno odplačujejo svoj virtualni svet, katerega so zamenjali za realnega. Tako kot odlični Joaqin Phoenix v mojstrovini Spika Jonzeja (prvi film za katerega je scenarij spisal povsem sam), ki je povsem otopel in nezmožen navezati pristen stik s človeškim bitjem. 














Rešitev najde v naprednem operacijskem sistemu Samanthi, ki s pomočjo umetne inteligence postane njegov najboljši prijatelj, prijateljstvo pa sčasoma preraste celo v romanco. Jp, romanca med človekom in OS-jem, ki nima nikakršne fizične prezence (če se vrnemo na začetno razmišljanje hitro opazimo, da se to na nek način že dogaja). Enostavno, priročno in brez neprijetnih ter kompleksnih čustev, saj se OS konstantno prilagaja njegovim potrebam in željam. Sam sem mnenja, da bo umetna inteligenca dokaj kmalu prodrla na omenjeno tržišče. Le kdo si namreč ne bi želel partnerja, ki bi bil ukrojen točno po naših potrebah, poleg tega pa bi nam izpolnil tudi vsako željo? 





















Pri tem nizkoproračunskem britanskem sci-fi filmu je najbolj presunljivo to, kaj vse so filmski ustvarjalci uspeli ustvariti s proračunom, ki naj bi znašal manj kot milijon funtov. Kljub temu, da je večina dogajanja postavljena v temačna in opustošena vojaška skladišča, je vizualna podoba s svojo distopično cyberpunk atmosfero dovolj prepričljiva. Po drugi strani pa se manko financ pozna pri nekaterih akcijskih sekvencah, ki pa so tako ali tako v filmu povsem odveč. Namesto financ namenjenih krvavemu finalnemu spopadu bi moral režiser filma Caradog W. James denar raje porabiti za nadaljnje razvijanje svoje ideje, t. j. kaj je smisel človeštva, ko ga umetna inteligenca preseže tudi na področju čustvene inteligence. 















Zgodba je postavljena v bližnjo prihodnost, v obdobje hladne vojne med zahodom in Kitajsko. V Veliki Britaniji znanstveniki za vojne namene izdelujejo androide, ki bi se lahko infiltrirali na sovražnikovo ozemlje ali pa se z njim tudi spopadli. Stvari se zapletejo, ko v raziskovalni center pride preveč zvedava Ava. Že kaj kmalu po začetku filma je namreč jasno, da se v tajnih vojaških laboratorijih dogaja nekaj zelo sumljivega. Od tega trenutka dalje začne zgodba predvsem zaradi zmedene montaže in kakšne luknje v scenariju zgubljati svojo rdečo nit, a kljub temu je The Machine (2013) odličen žanrski izdelek, ki namiguje na post-človeško zemeljsko obdobje.






















Ameriški pisatelj ruskega rodu Isaac Asimov je med drugim znan po tem, da je v svoji zbirki kratkih znanstvenofantastičnih zgodb z naslovom Jaz, robot, ki so v celoti izšle leta 1950, zapisal tri zakone robotike. 1. Robot človeka ne sme poškodovati oziroma mu škodovati s svojim nedelovanjem. 2. Robot mora ubogati ukaze, razen če so v nasprotju s prvim zakonom. 3. Robot mora zaščititi sebe, razen če je to v nasprotju s prvima zakonoma. Zakoni, ki bi lahko postali temelj pri omejevanju umetne inteligence. Le-tem je Asimov kasneje dodal še ničti zakon, ki je nad zgoraj zapisanimi zakoni. 0. Robot ne sme škodovati človeštvu oziroma mu škodovati s svojim nedelovanjem.












V pričujočem filmu je robot Sonny osumljen, da je prekršil omenjene zakone. V lov za osumljencem se požene skeptični detektiv Spooner (Will Smith), ki je odločen, da bo upornega robota privedel pred roko pravice. Gre za dokaj lahkoten sci-fi izpod režiserske taktirke Alexa Proyasa, ki svoj sloves gradi predvsem na specialnih efektih in akciji. Tudi sama zgodba je precej generična s to razliko, da je človeškega zlikovca zamenjala umetna inteligenca. Tako bi vam v ogled raje svetoval nek drug Proyasov film, ki je prav tako kot I, Robot (2004) postavljen v bližnjo prihodnost. Gre za precej bolj temačen sci-fi, ki se skriva pod naslovom Dark City (1998).



















Nezaslišano in na nek način tudi žalostno je, da je velikan kinematografije Stanley Kubrick v svojem življenju prejel zgolj enega oskarja pa še tega »zgolj« v kategoriji za najboljše vizualne učinke; seveda za pričujoči film. 2001: A Space Odyssey (1968) je precej nekonvencionalen sci-fi film, ki bo navdušil predvsem ljubitelje sedme umetnosti in ne tistih, ki si vsake toliko časa radi pogledajo kakšen dober film. Ravno nasprotno, slednji se bodo skozi film le stežka prebili. Toliko bolj, ker sta približno prvih in zadnjih 25 minut filma povsem brez dialoga. Tudi kadar se le-ta pojavi je precej banalen in zdolgočasen. Marsikomu se bo tak zdel tudi sam film.












Po drugi strani pa ga bodo tisti katere bo navdušil, proglasili za sci-fi klasiko (v to drugo skupinico spadam tudi sam). Film se namreč lahko pohvali z enim izmed najbolj čislanih montažnih rezov vseh časov (evolucija človeštva skoncentrirana v tren oka), z relevantnim znanstvenim vložkom (zasluge za to si delno lasti tudi naš Herman Potočnik), s fascinantno fotografijo (tudi z zelo odbito LSD trip sekvenco) … in seveda kultnim računalnikom HAL-om 9000, ki je poleg vesoljske postaje Space Station V, glavna zvezda filma (med drugim je ta superračunalnik prisoten tudi v eni izmed najboljših morilskih filmskih scen). Skratka, pravi sci-fi balet.











Objavljeno pod |

3 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Da best izbor, moj bi bil bolj ali manj enak. ツ

Rado Mikolič pravi ...

Vsakih nekaj let si ogledam 2001 in vsakič jo vidim drugače.

Sadako pravi ...

Vsakič drug trip :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji