7 Spencer/Hill komedij

Vsakdo, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja odraščal v Sloveniji zagotovo pozna akcijsko/komični dvojec, ki ga sestavljata mrki Bud Spencer in razigrani Terence Hill. Italijanska Stan in Olio križana z Jackie Chanom. Odlično za filmsko nezahtevno odraščujočo mladež.







Bud Spencer in Terence Hill sta bila na filmskem platnu prvič združena v peplumu (izraz peplum so tako kot izraz film noir skovali Francozi, zajemal pa je italijanske filme o antičnem Rimu) Hannibal a.k.a. Annibale (1959), a v njem nista odigrala glavni vlogi. Poleg tega sta bila v odjavni špici zapisana še z njunimi pravimi imeni, t. j. Carlo Pedersoli in Mario Girotti. Svojo filmsko pot kot nerazdružljivi dvojec sta začela s Colizzijevem špageti vesternom God Forgives… I Don't a.k.a. Dio perdona… Io no! (1967), a tudi v tem filmu njuni vlogi še nista bili tisti pravi. Omenjeni vestern je bil namreč precej surov in prav nič komičen. Tako sta pravi Bud Spancer in Terence Hill postala šele z vesternom Enza Barbonija.











They Call Me Trinity a.k.a. Lo chiamavano Trinità (1970) sta bila namreč postavljena v razpoznavni komični vlogi, ki sta postali njun zaščitni znak. Film je bil tako popularen, da mu je sledilo tokratno nadaljevanje, ki pa je bilo od svojega predhodnika še uspešnejše (gre za enega izmed največjih italijanskih hitov vseh časov, ki še vedno spada na lestvico TOP 10, ko je govora o zaslužkih italijanskih filmov). Premiera nadaljevanja, ki je sicer nastalo takoj za izvirnikom, je bila ravno zaradi že omenjene uspešnosti le-tega kar nekajkrat prestavljena. Sicer pa je njegova zgodba precej podobna predhodni, le da tokrat vsebuje še več norčij in pretepov. 


















Kmalu po huronskem uspehu komičnega špageti vesterna Trinity Is Still My Name (1971) sta se Bud Spancer in Terence Hill podala v drugačne žanrske vode. Na vrsti so bile avanture in omenjeni dvojec se je med drugim znašel med karibskimi gusarji, južnoameriškimi iskalci diamantov, karibskimi evangeličani, afriškimi zavojevalci … skratka na vrsti so bile eksotične lokacije in filmi, ki so v Italiji rušili rekorde gledanosti. Med vsemi temi pustolovščinami, ki so se praviloma posluževale istega recepta (eksotična lokacija, neločljiva prijatelja, pohlepni nepridipravi, norčije ter burleskni pretepi) pa sta si nadela tudi policijsko uniformo. Res da, povsem po naključju.
















Lokacija pa je tudi tokrat ostala precej eksotična, saj se Bud Spancer in Terence Hill potikata po Miamiju. Tu iščeta priložnostno delo, ki pa ga tudi zaradi svojega težkega in nebrzdanega karakterja, nikakor ne zmoreta najti. Posledično se odločita, da bosta oropala supermarket, a po spletu naključij se znajdeta na pravi strani zakona. Tako kot pri praktično vseh njunih filmih je scenarij tudi tokrat precej šibak in na začetku se zna gledalcu morebiti celo zazdeti, da se zgodba nikakor ne bo premaknila z mrtve točke. A kot vedno na hitro spisan scenarij rešujeta Spancer in Hill s svojimi vragolijami ter neizmerno karizmo. Skratka še ena v vrsti njunih slapstick komedij.





















V pričujočem filmu Bud Spencer in Terence Hill odigrata dvojni vlogi. Na eni strani kot prepotentna bogataška snoba ter na drugi kot oportunistična flegmatika. Poti četverice se prekrižajo, ko prestrašena bogataša za izvedbo pomembnega posla najameta svoja dvojnika. Komedija zmešnjav se tako lahko prične. Najeta Spencer in Hill sta namreč zgolj vizualna kopija svojega bogatejšega dvojca, medtem ko se karakterno od njiju ne bi mogla bolj razlikovati. S svojo ležernostjo, neomikanostjo in željo po divji zabavi kar hitro pričneta z uničevanjem ugleda svojih delodajalcev, a kot ponavadi se za to ne sekirata prav dosti. Njuna glavna skrb je namreč zgolj dobro počutje.














Dogajanje je tokrat iz Miamija prestavljeno v še bolj eksotični Rio de Janeiro po katerem harata naša zabavljača. Tako so tu seveda tudi mične Brazilke, samba in karneval, ki dajejo geografski okvir še eni v vrsti Spancer/Hill komedij. Za njih je med drugim značilno tudi to, da kljub nešteto pretepom, avtomobilskim pregonom in celo streljanjem, ne boste videli niti kapljice krvi. Nič čudnega torej, da so njuni filmi odigrali tako veliko vlogo pri odraščanju marsikaterega mulca. Včasih je bilo namreč moč njune filme na filmskih ekranih zapaziti precej pogosto (sicer praviloma bolj na tujih kanalih) ali pa si jih preprosto izposoditi v lokalni videoteki. Ah, stari dobri časi.




















Poleg Trinity vesternov v katerih sta nastopila Spencer in Hill, mi je tokratni film njun najljubši. Med drugim se mu pozna tudi to, da je bil osnovan na malenkost višjem proračunu kot večina ostalih njunih filmov, ki praviloma spadajo med nizkoproračunske. Gre za nekakšno parodijo na slavno franšizo o tajnem agentu 007, saj poleg dejstva, da italijanska komika prevzameta vlogo skrivnih agentov, v filmu najdemo kar nekaj dejanskih referenc na filme kot so: Goldfinger (1964), Diamonds Are Forever (1971), The Spy Who Loved Me (1977) ter Moonraker (1979). Spencerju in predvsem Hillu pa na trenutke celo uspe ujeti tisti značilni šarm Jamesa Bonda. 















Seveda pa Spencer in Hill ne bi bila to kar sta, če se ne bi v tej vlogi znašla povsem po naključju oz. zaradi zmote v identiteti. A tudi tokrat sta kljub neizkušenosti nalogi zlahka kos. Seveda se večina zapletov v njuno korist razvije povsem naključno. Nasprotnik, ki ga morata premagati, je misteriozna miamijska kriminalna združba, katero vodi K1. Le-ta ima (kako nepredvidljivo) zloben načrt kako zavladati svetu, kar eventuelno privede do enega izmed bolj bizarnih koncev Spencer/Hill trilogije. Morebiti pa velja omeniti tudi, da je v filmu uporabljen resnični posnetek izstrelitve Challengerja, ki je svoj neslavni konec dočakal 28. januarja 1986 pri čemer je umrlo vseh sedem članov posadke.




















Gre za zgodnejše sodelovanje med Spencerjem in Hillom, ki ga večina ljubiteljev njunih filmov uvršča med njuna najboljša dela. Pri tem ne pozabijo omeniti, kako domiselno so skoreografirani divji pretepi (predvsem tisti v telovadnici) in kakšna kemija vlada med omenjenima igralcema. Zame osebno pa je film sila povprečen in tudi sami pretepi niso nič posebnega. Pač klasično Spencer/Hill deljenje bomb pravice. Šibka stran filma je zagotovo tudi glavni negativec (le-ti sicer v praktično nobenem Bud Spencer in Terrence Hill filmu niso preveč izraziti), ki ne predstavlja dostojne protiuteži omenjenega dvojca. Po karizmi ga prekaša celo njegov sidekick (Donald Pleasence). 















Tokrat sta Spencer in Hill off-road dirkača, ki se potegujeta za mikavno nagrado, mičnega buggyja. Situacija nanese, da ciljno črto prečkata povsem poravnana, kar pomeni, da si bosta morala nagrado deliti. Seveda to pri dveh tako velikih egih ne pride v poštev in dirkača organizirata še eno tekmovanje. Dogovorita se, da bo avto dobil tisti, ki bo pojedel več klobasic in popil več vrčkov piva. Njun spopad prekine gruča huliganov, ki raztrešči lokal, poleg tega pa se znese tudi nad njunim buggyjem. Seveda tako hudodelstvo ne more biti nekaznovano in Bud Spencer in Terence Hill se odpravita na maščevalni pohod, na katerem zahtevata povračilo škode.



















Filmski ustvarjalci Spencer/Hill komedij (oz. mojstri italijanske eksploatacije) so bili morda med najbolj doslednimi in to kljub dejstvu, da so pri njunih filmih večinoma sodelovali različni producenti, režiserji, scenaristi … Ko so namreč odkrili formulo, ki prinaša denar, so jo kar se da hitro izmolzli do zadnjega cekina. Pričujoči film je tako bil že tretji v vrsti Spencer/Hill komedij, ki se dogajajo v džungli in med katere poleg predstavljenega sodita še: All the Way Boys a.k.a. ...Più forte ragazzi! (1972) in I Am for the Hippopotamus a.k.a. Io sto con gliippopotami (1979). Skratka Bud Spencer in Terence Hill sta kar nekaj časa razgrajala tudi po džungli.
















Je že res, da si je bila večina teh filmov podobna kot jajce jajcu, a ta domača poznanost jim je po drugi strani prinesla oboževalce širom sveta. Spencer in Hill sta bila še posebej priljubljena med otroki in kako tudi ne, saj sta tudi sama nič drugega kot otroka ujeta v odraslih telesih. Navihana in razigrana, a v kritičnih trenutkih vedno postavljena na pravo stran. Tokrat se odpravita na skrivnosti tihomorski otok, na katerem naj bi se glede na govorice nahajal skrit zaklad. Med raziskovanjem otoka naletita na zanimivo prvobitno pleme, ki se poslužuje matriarhata, pirate, ki se kljub tropski klimi oblačijo v usnje ter na japonskega vojnega veterana, ki ne ve, da je vojne že konec. Džumbus zagotovljen.























Seveda to ni bilo prvič, da sta si Bud Spencer in Terence Hill nadela policijski uniformi (tokrat ju je v to vodil precej butast razlog, saj v filmu nastopita kot FBI agenta, ki delujeta pot krinko kot policista) ter lovila nepridiprave po Miamiju. Ne gre niti za njun najboljši »policijski« film. Ravno nasprotno, gre za enega izmed bolj dolgočasnih v njuni dolgoletni seriji. Toda ne glede na to Miami Supercops (1985) predstavlja velik mejnik v njuni filmski karieri, saj gre za njun zadnji filmski izdelek v 80. letih prejšnjega stoletja. Po njem sta se namreč italijanska filmska zvezdnika posvetila solo karierama, ki pa sta bili daleč od njune Spencer/Hill ere.















Po približno 20. letih sodelovanja v katerih sta kot komični duo nastopila v približno prav toliko filmih, sta svojo skupno filmsko pot (v resničnem življenju sta namreč še vedno velikanska prijatelja) zaključila na precej klavrn način (leta 1994 je sicer sledila kratka združitev v filmu Troublemakers a.k.a. Botte di Natale (1994), ki ga je režiral sam Terence Hill). Pričujoči film je v primerjavi z njunimi ostalimi filmskimi izdelki preveč kompleksen in na trenutke vsebuje celo elemente kriminalke oz. trilerja. No, njuni šegavi elementi so še vedno tu, a vsako železo se enkrat ohladi. Njuno je žarelo zelo dolgo, kovali so ga mnogi in je za vedno pustilo pečat v filmski zgodovini.













Objavljeno pod |

0 komentarjev:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji