7 sila dobrih igralcev v sila povprečnih filmih

Skoraj vsak igralec si je v svoji karieri privoščil kakšen igralski kiks. Ponavadi predvsem na začetku svojih igralskih karier. Sam pa sem se tokrat osredotočil na obdobje že uveljavljenih igralskih imen, ki so se znašli v filmih precej dvomljive kakovosti.









Tom Hardy je trenutno eden izmed mojih najljubših novodobnih igralcev. Ta simpatični angleški igralec je svojo igralsko kariero začel v kultnem Black Hawk Down (2001), istega leta pa je nastopil tudi v odlični mini seriji Band of Brothers (2001). Seveda obakrat v precej postranski vlogi. Nase je nato opozoril šele sedem let kasneje, z upodobitvijo ekscentričnega zapornika Bronsona, kar zame osebno vse do današnjega dne ostaja njegova najboljša filmska vloga. Kljub mojstrski igri v: Warrior (2011), The Dark Knight Rises (2012), Lawless (2012), Locke (2013) in The Drop (2014). Zato še toliko bolj čudi dejstvo, da se je med te nadpovprečne filme vrinil tokratni, sila povprečni. 












Gre za romantično komedijo, ki svoj zaplet gradi s pomočjo ljubezenskega trikotnika. Njegovo vrhno ogljišče predstavlja mična Reese Witherspoon, za njeno naklonjenost pa se potegujeta že omenjeni Hardy in Chris Pine. Nič nenavadnega in že stokrat videnega, z eno majhno izjemico. Oba šarmerja namreč pripadata posebnim CIA enotam, sta sodelavca, ki sta stacionirana v isti pisarni in nikoli ne uganete, sta tudi najboljša prijatelja. Po eni strani ima film izjemno banalen scenarij, ki pa je kljub temu sestavljen iz kar nekaj neprepričljivih in posiljenih zapletov. Vse skupaj bi morda celo delovalo, če bi šlo za najstniško romantično komedijo.



















Kljub temu, da sem izjemno velik ljubitelj visoko stiliziranih filmov (še toliko bolj, če so posneti po stripovski predlogi), mi tokratni film ni preveč ugajal. Pomagalo ni niti dejstvo, da v njem nastopa kar nekaj precej solidnih igralcev, med katerimi se najde tudi meni tako ljub Michael Fassbender. Igralec, ki me je pošteno impresioniral s svojimi nastopi v filmih: Hunger (2008), Shame (2011) ter 12 Years a Slave (2012). Tokrat mu družbo delata še prekaljena igralska mačka Josh Brolin in John Malkovich, medtem ko za vizualno privlačni del poskrbi seksi Megan Fox. A kot že omenjeno, kljub tem zvenečim imenom Jonah Hex (2010) zaudarja po povprečnosti.












K temu v dobršni meri pripomoreta luknjičast scenarij in katastrofalna montaža. Vse skupaj pa je rezultiralo v temu, da je Jonah Hex pošteno pogorel na kino-blagajnah. Film v katerega je bilo vloženih okoli 47 milijonov, jih je namreč povrnil le dobrih 10. Kritike in kino-obisk so bile celo tako slabe, da je pričujoči film kar hitro zletel iz kino-sporedov ter svojo kariero nadaljeval na ploščkih. Škoda, kajti tako igralska zasedba kot stripovska predloga o mističnem kavboju iz obdobja ameriške državljanske vojne, sta obetala boljši filmski izdelek, a več kot očitno je, da kanadski režiser Jimmy Hayward v svojem celovečernem prvencu ni bil kos nalogi.


















Sir Daniel Michael Blake Day-Lewis je eden izmed najbolj izbirčnih igralcev, saj vsako vlogo izbere zelo načrtno, v lik pa se vživi do zadnje podrobnosti. To ga je nenazadnje pripeljalo tudi do treh oskarjev za glavno moško vlogo: My Left Foot (1989), There Will Be Blood (2007) in Lincoln (2012). Day-Lewis tako zaenkrat ostaja edini moški igralec s tremi oskarji za glavno moško vlogo. Zato še toliko bolj čudi dejstvo, da se je odločil za nastop v pričujočem mjuziklu. V njem poleg njega nastopajo še: Nicole Kidman, Marion Cotillard, Penélope Cruz, Judi Dench, Sophia Loren … a ves ta ansambel zvezd filma ne reši pred njegovo povprečnostjo.











Zgodba je osnovana na življenju italijanskega režiserja Federica Fellinija oz. na njegovem semi avtobiografskem delu (1963). Ni torej naključje, da je pričujoči film mjuzikl. Fellini je namreč tako kot večina italijanskih režiserjev, ki so za svoje filme angažirale tuje zvezde, filme snemal brez filmskega dialoga. Le-tega so dosneli kasneje v post-produkciji. Posledično se je na snemalnih lokacijah posluževal orkestrov, ki so s svojim igranjem skrbeli za vzdušje in igralcem na dan pomagali izvabljati različne emocije. Film pa ima s Fellinijem še eno skupno točko, t. j. bleščava zmedenost, a kljub temu vam v ogled raje kot tokratnega, priporočam kakšen film, ki ga je dejansko posnel ta legendarni italijanski režiser.


















Ob ogledu filma bi si le redko kdo mislil, da je bila ekipa Bob Rafelson (režiser), Carole Eastman (scenaristka) in Jack Nicholson (igralec) v nekih drugih časih odgovorna za filmsko klasiko Five Easy Pieces (1970). Le-ta je namreč imel povsem jasno vizijo kaj je in kam želi spadati, medtem ko je Man Trouble (1992) skupek zmedenosti in nedodelanosti. Je že res, da želi izpasti romantična komedija s pridihom kriminalke, a pogori tako kot romantična komedija kot tudi kriminalka. To, da filma ne more rešiti niti legendarni Jack Nicholson pove o izdelku ogromno. Jack je namreč igralec, ki je poleg zgoraj omenjenega Daniela Day-Lewisa in Walterja Brennana edini, ki je v svoji karieri prejel tri igralske oskarje.

















Dva izmed njih sta bila podeljena celo za glavno moško vlogo in sicer za nastopa v filmih One Flew Over the Cuckoo's Nest (1975) in As Good as It Gets (1997). Poleg vseh teh objektivnih razlogov (je tudi največkrat nominirani igralec) pa je meni eden izmed najljubših tudi zaradi povsem subjektivnih, saj v njem prepoznam karizmatičnega igralca, ki je s svojim igralskim talentom gromozanska dodana vrednost skoraj vsakemu filmu. Razen v pričujočem filmskem izdelku (za igro je bil celo nominiran za zlato malino), kjer je več kot opazno, da se počuti nelagodno. Ne, to ni pravi Jack Nicholson, ki zna ukrasti vsako, še tako trapasto sekvenco. Leto 1992 res ni bilo njegovo najboljše leto. Hoffa (1992) anyone?
























Film o katerem kroži malo morje legend, je luč sveta mukoma ugledal ob 100-letnici kultnega istoimenskega romana izpod peresa H. G. Wellsa. V njem naslovno vlogo odigra po nekaterih ocenah igralec, ki naj bi imel največ vpliva na razvoj moderne filmske igre. Gre za mojstra over the top igralskega realizma Marlona Brandota, ki je nase opozoril s kričanjem v A Streetcar Named Desire (1951), vlogo, ki mu je prinesla njegovo prvo nominacijo za oskarja. Nominacijo je v zalti kipec spremenil že tri leta kasneje in sicer za svoj nastop v On The Waterfront (1954), čemur je sledilo obdobje bolj medlih igralskih uprizoritev, a Marlon se je kmalu pobral.












Leta 1973 je namreč pobral svojega drugega oskarja in sicer za legendarno vlogo Vita Corleoneja v filmu The Godfather (1972). Proti koncu svoje filmske kariere se je v filmih pojavljal le še poredko (najraje v kakšni precej stranski vlogi), a za ogromne denarje. Za svoj kratek nastop v kultu Superman (1978) naj bi npr. dobil kar 3,7 milijonov ameriških zelencev. Tako kot pri večini igralskih genijev je v svojih poznih letih začel z nepremišljenimi igralskimi potezami in vloga Dr. Moreauja je njegov največji fiasko. Veliko pa k temu seveda pripomore tudi sam film, ki je zaradi svoje zmedenosti in nekonsistentnosti sila povprečen ter ne vreden legende.


















Filmska kariera Roberta De Nira se je začela vzpenjati, ko ga je pod svoje okrilje prvič vzel legendarni Martin Scorsese in sicer v filmu Mean Streets (1973). Že leto poprej je sicer kandidiral za vlogo Sonnyja Corleoneja, ki pa je ni dobil. Še dobro, kajti v nadaljevanju kultne sage o mafijski družini, se je prelevil v samega patriarha družine Corleone. Vloga mladega Vita mu je prinesla njegovega prvega oskarja, za začetek za stransko vlogo. De Nirove najboljše vloge so bile tiste, ki so nastale pod režisersko taktirko že omenjenega Scorseseja. Tako je bil kot igralec nominiran še v treh njegovih filmih: Taxi Driver (1976), Cape Fear (1991) in Raging Bull (1980).














Za vlogo v slednjem je prejel svojega prvega in zaenkrat edinega oskarja za glavno moško vlogo, nominiran pa je bil še za svojo igro v The Deer Hunter (1978), Awakenings (1990) ter Silver Linings Playbooks (2012), kar dokazuje, da je Rober De Niro kljub vsem kritikam, ki letijo na njegove novejše izbire filmov, še vedno soliden igralec. Žal pa ima to smolo, da zadnje čase večinoma nastopa v sila povprečnih filmih, med katere spada tudi Little Fockers (2010). Tretje nadaljevanje o težavah in tegobah ekscentrične družine Fockers. Trilogija, ki se je začela nadvse obetavno z Meet the Parents (2000), v pričujočem delu deluje zgolj še na že 100-krat prežvečene fore.





















Na koncu filma Al Pacino, ki igra samega sebe, izusti: »Burn this. This must never be seen by anyone. All copies. Destroy them.« Govora je sicer o reklami Dunkaccino, ki jo je posnel, a povedano bi se prav z lahkoto nanašalo tudi na pričujoči film. Gre namreč za eno najmanj smešnih in najbolj mučnih komedij, kar sem si jih uspel ogledati. Večina ljudi za to krivi Adama Sandlerja, ki je tečen in antipatičen že po naravi, kaj šele takrat, ko se tako kot v tokratnem filmu pači na vse pretege (v eni izmed vlog), a sam bi mu vseeno stopil v bran. Nekdo mu je pač moral napisati tako neslane šale in skeče. Aja, pardon, sam si jih je. Shame on you, Adam Sandler.














Kot zanimivost naj povem, da je Jack and Jill (2011) prvi film, ki mu je uspelo zmagati v vseh desetih kategorijah Zlatih malin. Jp, pobral jo je tudi legendarni Al Pacino, ki se med drugim lahko pohvali kar z devetimi nominacijami za nagrado oskar. Eno izmed njih je tudi pretvoril v zlati kipec, in sicer si ga je prislužil za glavno moško vlogo v filmu Scent of a Woman (1992). Morda ta popolni »uspeh« na Zlatih malinah niti ni bil tako presenetljiv, bolj me čudi dejstvo, da je bil pričujoči film deležen tako velikega finančnega uspeha na kino-blagajnah. Le kdo pri zdravi pameti bi si namreč želel gledati dvojno dozo Adama Sandlerja v filmu za katerega si je šale spisal sam?













1 komentarjev:

paucstadt pravi ...

Fina tematika. Bi se dalo precej napisat. Verjetno pa bi vse naslove zlahka pobral Robert De Niro. Zadnja leta v totalno blesavih filmih.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji