7 vitezov

Vitezi so v umetnosti često predstavljeni kot moralni steber srednjega veka. Večni romantiki, ki so se na viteških turnirjih borili za čast in slavo svojih gospodarjev ter srčnih izvoljenk. Nemalokrat so stopili tudi na stran zatiranih množic ter v deželo korupcije in pohlepa vrnili pravičnost. Skratka, prerasli so v mit, ki se mu ni zmogel izogniti niti film.









Med ljubiteljskimi zgodovinarji je pogosto moč zaslediti debato ali lahko obdobju evropskega srednjega veka upravičeno nadenemo oznako temačnosti ali je Petrarcovo poimenovanje pretirano. Kakorkoli, dejstvo ostaja, da je iz civilizacijskega vidika Evropa po propadu zahodnorimskega cesarstva zagotovo naredila korak nazaj. A ob ogledu večine hollywoodskih filmov o omenjenem obdobju, si gledalec praviloma ustvari povsem drugačno sliko. Velika večina filmov je namreč srednji vek prikazovala kot obdobje junaških in častnih viteških spopadov, milostno zaljubljenih princes ter pravičniških kraljev. Vse, dokler ni na sceno stopil tokratni film. 












V njem so namreč čemerni prav vsi prikazani družbeni sloji, od vitezov do tlačanov, in prav nikomur ni življenje postlano z rožicami. V središče zgodbe je postavljen normanski vitez (Normani so bili potomci Vikingov, ki so se iz Skandinavije sprva preselili na sever Francije, kjer se po njih imenuje Normandija, leta 1066 pa so zasedli dobršen del Anglije) Chrysagon de la Cruex (Charlton Heston), ki pred Druidi brani močvirnate predele Normandije pred Frizijci (Germani, ki so naselili obalni pas Nizozemske in Nemčije). V središče tega spopada je postavljena zakleta ljubezenska zgodba med lokalno tlačanko in omenjenim vitezom ter njegova Droit du seignor (jemanje nedolžnosti hčerkam tlačanov) pravica.



















Že omenjeni Normani so po izkrcanju na Britanskem otočju, ki ga je leta 1066 vodil Viljem Osvajalec oz. Viljem I. Angleški, naleteli na tja prav tako priseljeno germansko pleme Saksoncev. Med njimi se je kakopak vnel spor, katerega izsek prikazuje tudi tokratni film, posnet po istoimenski knjižni klasiki. V njem kot legendarni Saksonec Ivanhoe (Robert Taylor), ob bok pa sta mu postavljeni lepotici v podobi Elizabeth Taylor (ki mimogrede ni bila žena zgoraj omenjenega Taylorja) ter Joan Fontaine. Glasbo za ta prvi del neuradne Thorpe-Berman-Taylor trilogije v katero spadata še Knights of the Round Table (1953) in Quentin Durward (1955) je ustvaril legendarni Miklós Rózsa.



















Poleg izvrstne glasbe in nenazadnje tudi igre film odlikuje tudi za današnje razmere presunljiva Technicolorjeva fotografija (vsi trije omenjeni filmski elementi so bili tudi nominirani za oskarja, a film je domov odšel prazni rok). Vrhunec filma je prav gotovo viteški turnir na katerem se spopadeta Ivanhoe ter Sir Brian de Bois-Guilbert (George Sanders), medtem ko končno obleganje gradu Front de Boeuf, ki je bilo prav gotovo mišljeno kot glavni vrhunec filma, zaradi nedodelane koreografije, izpade precej amatersko. Mimogrede, nekam v ozadje te viteške zgodbe sta potisnjena tudi najbolj znani angleški kralj Richard Levjesrčni ter princ tatov Robin Hood.


























Obdobje evropskega srednjega veka lahko brez težav označimo za temačno, še toliko bolj, če mu ob bok postavimo muslimansko cesarstvo, ki je v istem obdobju doživljalo svojo zlato dobo. Nič čudnega torej, da so se muslimani iz Arabskega polotoka zlahka razširili po obalah Severne Afrike in preko nje zasedli celo del Evrope, bolj natančno Španije. Zaradi različnega kulturnega ozadja ujetega v ozkogledna načela religije, je kaj kmalu prišlo do velikih konfliktov, ki so svoj vrhunec dobili v križarskih vojnah. A tudi v Španiji kristjani in muslimani niso bili sposobni koeksistirati, kar med drugim prikazuje tudi pričujoči zgodovinski ep. 












V središče zgodbe je postavljen kastiljski narodni heroj Rodrigo Diaz de Vivar (ponovno Charlton Heston), ki so ga muslimani poimenovali El Cid (the Lord). Le-ta je v filmu predstavljen precej idealistično in mitizirano oz. kot največji pravičnik, ki je kadar koli tlačil špansko grudo. Počne namreč zgolj tisto, kar je moralno prav, neozirajoč se na lastne želje, čustva in ambicije. Ne premamita ga niti krona niti prelestna Sophia Loren. A tako je itak pri večini filmskih epov, ki se lotijo tematike narodnih herojev. Bolj pomembno se mi zdi dejstvo, da je El Cid (1961) fantastičen zgodovinski ep, ki se lahko pohvali z izjemno scenografijo, kostumografijo, glasbo in fotografijo. Elementi, ki pri epih dejansko štejejo.


















Zgodovinska dejstva se v umetnosti nemalokrat pomešajo z miti in legendami in Excalibur (1981) je zgolj eden izmed neštetih primerov. Film je namreč osnovan na knjigah Sira Thomasa Maloryja, spisanih ob koncu 15. stoletja, le-te pa so nastale po mitih in legendah o kultnem kralju Arthurju, ki morebiti sploh ni nikoli obstajal. Če že, potem je moč njegove korenine iskati v prvotnih keltskih naseljencih Britanskega otočja, ki so se na na prelomu iz 5. v 6. stoletje zoperstavljali invaziji Saksoncev. A nič ne de, kajti oddaljeni odmevi mita nam lahko povedo mnogo več kot neznatne laži in nepomembne resnice zapisane zgodovine. In mit o kralju Arthurju je že eden izmed takšnih.















Film se strogo drži omenjene legende in je morebiti tudi zaradi tega scenaristično precej zmeden, a je po drugi strani prava paša za oči, ki še poudari čarobnost legende. Zgodba o drobnem fantiču, ki je s pomočjo čarovnika Merlina uspel iz marmorne plošče in nakovala izruvati legendarni meč Excalibur je sicer sčasoma pridobila še druge zgodovinske elemente, med katere spada celo Sveti gral. Tokratna ekranizacija, ki je bila v celoti posneta na Irskem in z irskimi igralci, se osredotoča predvsem na samega kralja in njegove viteze. Povsem dovolj, kajti že sama legenda o kralju Arthurju je večdimenzionalna pripoved o največjem britanskem mitu.





















Ridley Scott je eden izmed mojstrov zgodovinskih epov, za njegov največji uspeh pa lahko mirne duše štejemo film Gladiator (2000), toda tudi tokratni ni od muh. Zgodovinsko ozadje predstavlja obdobje križarskih vojn oz. bolj natančno 3. križarska vojna. Obdobje, ki so ga mnogoteri prebivalci obubožane Evrope videli kot priložnost za novo življenje. Mednje naj bi sodil tudi glavni lik Kingdom of Heaven (2005), francoski kovač iz. 12 stoletja Balian (Orlando »pašem zgolj v romantične komedije« Bloom), ki se tako skupaj s svojim očetom odpravi na pot proti Jeruzalemu. V sveti deželi se nato, kako nepričakovano, začne dokaj hitro vzpenjati po družbeni lestvici. 












Seveda gre za filmsko izkrivljanje zgodovinskih dejstev, ki igrajo na noto vzpenjajočega se predstavnika srednjega razreda. Le-temu je v deželi sanj dostopno praktično vse, tudi sestra samega kralja novoustanovljenega kraljestva na ozemlju Palestine. Film je bil posnet v obdobju, ko so bili odnosi med kristjani in muslimani precej zaostreni, a njegovo sporočilo je bilo povsem na mestu. Pripadniki obeh religij bi z lahkoto sobivali, če se med njimi ne bi pojavljale ekstremistične podskupine, ki onemogočajo sožitje. Naj si bo to dandanašnji ali pa pred tisoč leti. Po drugi strani pa je povsem na mestu tudi vprašanje ali so se križarske vojne sploh zares končale.


















Obstajata dva različna načina na katera lahko gledate Braveheart (1995), t. j. skozi oči zgodovinarja ali pa skozi oči filmofila. V prvem primeru znate biti krepko razočarani, saj pričujoči film velja za enega izmed zgodovinsko najmanj natančnih. A če boste pikolovska očala sneli in si film ogledali kot heroično ekranizacijo legende, znate ob tem neizmerno uživati. Za nemalo ljudi je pričujoči film, najboljši izdelek sedme umetnost vseh časov. Poleg tega pa je njegove kvalitete prepoznala tudi filmska akademija in ga posledično nominirala kar v desetih kategorijah, v petih izmed njih (najboljši film, režiser, fotografija, montaža zvoka in maska) pa je film tudi slavil.












Sir William Wallace (Mel Gibson, ki je film tudi režiral in za to prejel oskarja) je bil škotski vitez, ki zaradi svojega srboritega nasprotovanja Angležem, na Škotskem uživa status heroja. Njegova vloga je bila najbolj vidna v škotski vojni za neodvisnost (1296 - 1328), ko je s svojo karizmo vodil škotsko vojsko v boju zoper vojsko Edwarda I. Tako kot večina zgodovinskih epov tudi tokratni film temelji na čustvih povezanih z domovino, ljubeznijo in patriotizmom, vsem ki so si film že ogledali pa bo v spominu za vedno ostal Williamom krik: »Freedom!« Le-ta je seveda povsem izmišljen, a kot sem že omenil, povsem na vas je, katera očala si boste pred ogledom filma nadeli.


















Kljub temu, da veliki večini ljudi srednjega veka ni bilo pretirano do smeha, se seveda najdejo tudi komedije o omenjenem obdobju. Zame osebno so najboljše tiste, ki se poslužujejo predvsem črnega humorja in sarkazma kot npr. Monty Python and the Holy Grail (1975), po drugi strani pa me kar malo odbijajo romantične komedije o srednjem veku. Pa ne zgolj zaradi dejstva, da je bil evropski srednji vek romantičen zgolj v umetnosti, ampak predvsem zaradi tega, ker so si podobne kot jajce jajcu. Ko si videl eno, si videl praktično vse. S tako miselnostjo razumljivo tudi pred ogledom tokratnega filma nisem imel zelo visokih pričakovanj.












Morda sem bil tudi zaradi tega toliko bolj presenečen, ko se je pred menoj znašel precej zabaven filmski izdelek, ki ga med drugim krasi neposiljen humor, kar je za novodobne komedije prava redkost. Svojo največjo moč črpa iz simpatičnih likov, ki vam bodo zlahka prirasli k srcu. V njihov center je postavljena prezgodaj ugasla filmska zvezda Heath Ledger, ki pa dobi ogromno podpore tudi ostalih filmskih likov. Nekaterim ljudem bi morebiti znalo iti v nos dejstvo, da se A Knight's Tale (2001) v dobršni meri poslužuje modernih pristopov (predvsem s pomočjo novejše rock glasbe) in tako na trenutke celo meji na parodijo. Sam to vidim kot dodano vrednost.











Objavljeno pod |

4 komentarjev:

Sadako pravi ...

Ja, sploh orkestralne podlage so v teh filmih nadmočne. Men je morda še bolj kot tista iz Excaliburja ostala v spominu podlaga iz El Cida. Sicer pa tud kakšen šlager paše vsake toliko časa :D

Invictus pravi ...

O Fortuna je res praktično v vsakem filmu izpadla fenomenalno, kjerkoli se je že pojavila. Nisem pa vedel da se je prvič pojavila ravno v Excaliburju, potem niti ni čudno da mi je že od malih nog bila pri srcu, saj sem ta film pogledal prvič že zelo mlad.

Pri Kingdom of Heaven je vredno pripomniti da director's cut izdelka izpade precej bolje kot pa krajši theatrical release, nekako celoten film deluje bolj smiselno. Vsaj pri meni je bilo tako in mi je film kljub zgodovinskim nepravilnostim precej dober. Mi je pa najbolj v spominu ostal tisti stavek iz konca filma ko ga Balian vpraša: "What is Jerusalem worth?"In mu pač pač Saladin odgovori: "Nothing" Nato se pa obrne in reče: "Everything!". Se mi je zdelo so freaking true.

Hja Braveheart je pa točno tako kot si rekel, imaš v bistvu dva zelo različna pogleda na film ki bosta narekovala tvoj užitek pri gledanju le-tega. Pri meni bo Braveheart vedno zapisan na posebnem mestu, saj še je vedno edini film ki sem ga gledal dvakrat zapored en ogled za drugim. Se vidi da sem tedaj pri prvem ogledu bil star zgolj 13 let, ko sem imel še vedno nek romantičen pogled na svet in navsploh zgodovino.

Sicer je minilo od prvega ogleda že skoraj 20 let, ampak se še zdaj spominjam kako je bratranec prinesel film tedaj še seveda na videokaseti in smo ga najprej gledali skupaj s celotno familijo. Potem ko so ostali šli spat pa sem kar še enkrat pogledal celoten film od začetka do konca. Skozi leta sem seveda kasneje naletel na mnoga razočaranja ko sem bral stvari o dogajanju v tistih časih, ampak zame še je vedno tole zgolj film in nič kaj več.


Od naštetih filmov še moram pogledat Ivanhoe in pa The War Lord. Ajde saj A Knight's Tale še tudi nisem gledal, ampak me nič kaj ne vleče. ;)

Invictus pravi ...

No pa je odšel eden teh veličastnih filmskih skladateljev. Njegovih soundtrackov sem res dosti preposlušal, sploh tistega iz Braveheart. Počivaj v miru James.

Sadako pravi ...

Ja, vsak pravi filmofil ima kakšen film, ki ga je kot mulc pregledal po dolgem in počez. Mene je morebiti še najbolj zaznamoval Trashin', ki seveda ni nikakršna filmska mojstrovina in je po kvaliteti daleč od Braveheart, a me je vseeno popeljal skozi moje otroštvo. Pogledal sem ga pa pač tolikokrat, kolikor je dopuščala VHS-ka.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji