7 Meyerjevih joškaric

Russ Meyer, kralj nizkoproračunske seksploatacije, katerega zaščitni znak so bile prsate ženske, ki so se lahko pohvalile z (vsaj) D košaricami. Njegovi filmi so polni teh neustrašnih amazonk, ki so prevzele vlogo herojev, do takrat praviloma rezervirane za moške vloge. 









Gre za prvi resnejši poskus Russa Meyerja, da bi posnel »pravi« film in ne zgolj tako imenovanih nudie-cutiesov. Njegovi prejšnji filmi kot npr. The Immoral Mr. Teas (1959) namreč niso imeli prav nikakršne vsebine in so služili zgolj za prikazovanje golih deklet. No golota je prisotna tudi tokrat, a v filmu je moč zaznati kanček zgodbe. V središče je postavljena seksi Lorna (Lorna Maitland), ki je kljub svojemu možu spolno povsem nepotešena. Posledično se zaljubi v svojega posiljevalca, pobeglega kaznjenca, ki jo zaloti med namakanjem v lokalni reki. Tu sta še potrebna pajdaša Lorinega moža ter vsevedni pridigar (James Griffith), ki nas popelje skozi zgodbo.



















Le-ta je tudi napisal scenarij in to zgolj v štirih dneh, film pa je bil nato posnet v desetih. Meyer se je odločil za črno-belo fotografijo in s tem nekako že zakorakal v svoj nov filmski stil imenovan urban gothic, ki ga je kronal s kultom Faster, Pussycat! Kill! Kill! (1965). Vse to rezultira v tem, da se filmu precej pozna Meyerjeva neizkušenost in nedodelanost, a kljub temu so njegovi najbolj prepoznavni filmski elementi že vidni. Korak v pravo smer je bil torej narejen pa čeprav Lorna (1964) v primerjavi s kasnejšimi Meyerjevimi filmi izpade precej šovinistično (predvsem s tem, ko se Lorna zaljubi v svojega posiljevalca). Vse njegove kasnejše junakinje so namreč praviloma prave amazonke.    

























Brez dvoma Meyerjev najboljši in najbolj kulten film v katerem pa začuda ne boste našli razgaljenih deklin (vsaj ne v tistem pravem Meyerjevem smislu). Morda je tudi zaradi tega v nasprotju z večino ostalih njegovih filmov ob izidu skoraj povsem pogorel in ni prinesel nikakršnega dobička. Kultni status si je tako s pomočjo art kinematografov in polnočnih projekcij pridobil šele skozi leta. Po tem ponovnem odkritju pa je film postal kult v tistem pravem pomenu besede, saj je pridobil ogromno število fanatičnih oboževalcev, med katerimi se npr. najdeta John Water in Quentin Tarantino, ki se je pričujočemu filmu poklonil v svojem izdelku Death Proof (2007).


















Režiserju se je zahvalil v odjavni špici, medtem ko se je glavni igralki Turi Satani poklonil s pomočjo majice, ki jo nosi Shanna. Tura je tudi srce filma, saj je filmsko platno po njej in pred njo videlo le malo tako karizmatičnih bad-ass ženskih likov. S svojima dvema pajdašicama (ena izmed njiju je tudi Turina ljubimka) divja po kalifornijski puščavi in išče priložnosti za hiter zaslužek. Ekipa, ki ne poklekne pred nobenim moškim, je precej razjezila takratne feministe, ki so Russa Meyerja še enkrat več označile za šovinista. Zanimivo, kajti ravno on je tisti, ki se je v svojih filmih izogibal stereotipov povezanih z moškimi junaki. Spretnosti in veščine do takrat nemenjene zgolj njim, je podaril ženskam in tako na filmskem platnu povsem obrnil vlogo spolov.


























Leta 1968 je Haysov togi produkcijski kodeks zamenjalo MPAA-jevo rangiranje, ki je filme sprva razdelilo v štiri kategorije (G – za vse; M – za zrelejše občinstvo, svetuje se spremstvo staršev oz. skrbnikov; R – mlajšim od 16 let ogled dovoljen samo v spremstvu staršev oz. skrbnikov; X – mlajšim od 16 let ogled prepovedan). Vixen! (1969) se lahko tako pohvali, da je postal prvi ameriški film, ki si je zaradi svoje vsebine prislužil oznako X. Poleg tega pa je širom ZDA dvignil ogromno prahu in ponekod so prepoved predvajanja dosegli celo s pomočjo sodišča. Meyerju se je seveda samo smejalo, saj je vedel, da bo taka vrsta reklame filmu dela odlično in ni se motil. 


















Film, ki je stal dobrih 70.000 dolarjev, je tako v dobrem letu navrgel preko 7 milijonov in tako postal Meyerjev najuspešnejši film ter mu omogočil poigravanje s precej višjimi proračuni, ki jih do tedaj ni bil vajen. Poleg brezplačne reklame za katero so poskrbeli puritanci, se lahko mojster seksploatacije za uspeh filma lahko zahvali tudi Erici Gavin, ki upodobi naslovno nimfomanko. Za njo je bila to prva filmska vloga in v njej je kljub kočljivim situacijam v katerih se znajde, nadvse prepričljiva. Sicer pa tudi tokrat od zgodbe ne pričakujte preveč in to kljub dejstvu, da zaključek filma povleče celo na politično satiro, v kateri se Russ Meyer ponorčuje iz komunizma.


























Ena izmed legend pravi, da je približno polovica filma zgorela v požaru filmskega studia, medtem ko nas druga poskuša prepričati, da je glavna igralka zapustila prizorišče snemanja (morda ni resnična nobena). Kakorkoli, Russu Meyerju naj bi zmanjkalo približno 20 minut za dokončanje tega že tako kratkega filma. V ta namen je k snemanju privabil prelestno joškarico Uschi Digard s katero je nato posnel individualne prizore, v katerih kakopak nastopa praktično povsem gola. Še dobro, kajti ostali dve prsati deklini, ki nastopata v filmu sta precej neizraziti in to kljub svojemu bujnemu oprsju. Kar je sprva izgledalo kot katastrofa, se je tako izkazalo kot rešitev za film.


















Seveda pa Meyer vsega tega na novo posnetega materiala ni hotel vstaviti na sam konec ali pa začetek filma. Posledično je te zapeljive posnetke razporedil čez cel filmski izdelek, kar Cherry, Harry & Raquel (1970) spremeni v precej nadrealistično filmsko izkušnjo. Najbolj tripy sicer izpade sam konec, v katerem pa Uschi ne nastopa. Tam se s pomočjo agresivne MTV-jevske montaže izmenjujeta moški boj na smrt in divji ženski seks. Vrhunsko! V njem nastopata sicer precej bledi Larissa Ely in Linda Ashton, ki tudi v tej sekvenci ne bi pustili vidnega pečata, če k temu ne bi pripomogla divja montaža. V filmu pa se prvič pojavi Meyerjev ljubljenec Charles Naiper.

























Meyerjev najbolj znan in najdražji film, kateremu pa večina njegovi oboževalcev zameri, da je preveč mainstreamovski. A Russ Meyer se za to ni kaj preveč sekiral, saj je film, ki je stal slab milijonček ameriških zelencev, takoj po izidu navrgel desetkratno vsoto samo na ameriškem tržišču. Tekom let pa naj bi po besedah Rogerja Eberta zanj zmetali celo okoli 40 milijonov (kino + izposoje v videotekah). Ebert je takrat kot mladi filmski kritik in scenarist sodeloval celo pri scenariju samega filma in sodelovanje z legendarnim Russom Meyerjem hrani v zelo lepem spominu. To je več kot razvidno v zapisu, ki ga je Ebert poklonil Meyerju ob njegovi smrti leta 2004.











Film je bil sprva mišljen kot uradno nadaljevanje Robsonovega Valley of the Dolls (1967), a se je Meyer v zadnjem hipu premislil in se odločil za nekakšno satiro oz. parodijo. Ni pa pričakoval, da bo film dobil oznako X, kar je ob izidu filma pomenilo, da ga ne sme videti nihče, ki je mlajši od 17 let. Povedal je, da če bi vedel, da se bo zgodilo kaj takega, bi v film zagotovo vključil več golote, drog in ostalih swinging 60's elementov. No zgodilo se je kar se je pač moralo zgoditi in Beyond the Valley of the Dolls (1970) je postal prvi film filmskega studia Fox, ki je prejel oznako X. Prelomen film na več področjih torej, žal tudi kar se tiče kariere Meyerja, ki je s tokratnim filmom izgubil ves svoj žmoht.


















Vsi Meyerjevi filmi so neka zmedena zmes prsatih deklet, čudnega humorja in nerazumljivega scenarija, a Up! (1976) je zagotovo na samem vrhu zblojenih filmskih idej kalifornijskega kralja seksploatacije, poleg tega pa je tudi najbolj ekspliciten. Začne se z divjo sadomazo sceno v kateri se pusti zlorabljati Arnold Schwarz, ki je več kot očitna karikatura Adolfa Hitlerja. Že v naslednji sekvenci pa ga doleti sumljiva smrt, ko se v njegovi banji znajde piranha in ga povsem obgloda (mimogrede, njegov nacistični dvorec se nahaja v središču Kalifornije). Seveda je potrebno ta skrivnostni zločin nemudoma razrešiti, a Meyer na njega (namenoma?) pozabi do samega konca.


















Kot rešitev za skrivnost nato ponudi tri ločene konce, v katerih je moč zaslediti potomko Eve Braun, dildota in kunf fu. Jp, Meyerjev izprijeni um at its best. Film je celo tako nerazumljiv, da Russ vsako sekvenco celo povzame. To stori kako drugače, kot s pomočjo razgaljene ženske. Mnogi ljubitelji Meyerjevih filmov, imajo tokratni izdelek za zadnjo »mojstrovino« režiserja pred njegovim dokončnim zatonom, katerega je v bistvu povzročil Meyerjev odmik od obskurnih nizkoproračunskih seksploatacij. Gre torej za film, ki se ga splača pogledati predvsem zaradi bizarnih idej in kakopak malega mejnika v filmski karieri ljubitelja žensk z velikim oprsjem.

























Zadnji kino film Russa Meyerja, ki se je dobrih dvajset let kasneje sicer ponovno vrnil na sceno (z direktno-na-plošček posvetilom porno igralki Pandori Peaks), je bolj kot zaključena zgodba nekakšen skupek vinjet. V njih ima glavno besedo nimfomanka Lola (prsata Kitten Nadvidad), ki pa je zgolj ena izmed nenavadnih prebivalcev Small Towna. Tukaj je še njen mož, ki spolno naslado najde le v analnem seksu; prsta nadzornica avtomobilskega odpada, ki spolno izkorišča svoje delavce; radijska voditeljica z največjim oprsjem, ki spolno občuje z ljudmi v krsti ter sam napovedovalec, ki si svojo avstrijsko ženo (Uschi Digard) ponosno deli s svojim štirinajstletnim sinom.




















Beneath the Valley of the Ultra-Vixens (1979) je tudi zadnji film pri katerem je kot scenarist sodeloval Roger Ebert. Tudi ta ima vse značilne prvine Meyerjevih filmskih stvaritev, od že omenjenih prsatih deklin, preko divjih montažnih rezov in snemalnih kotov, vse do razpoznavnega Meyerjevega humorja, pogosto prepletenega s satiro. Kralj seksploatacije se je tako poslovil v svojem slogu in to kljub očitkom in zameram, ki jih je bil deležen po Beyond the Valley of the Dolls (1970). Prav tako pa ni popustil pritiskom, ki jih je s prodorom trdoerotičnih filmov na tržišče veleval filmski trg. Meyer je vse do konca ostal zvest svojim »softičem« oz. seksploataciji.



















Objavljeno pod |

6 komentarjev:

Iztok Gartner pravi ...

Bravo, majstore!

Sadako pravi ...

Se mi je zdel, da ti zna ugajat :D

Rado Mikolič pravi ...

Pa kje zaboga najdeš te filme?

Rado Mikolič pravi ...

Mislim resno. V Big Bangu na policah jih ni, na Partisu pa tudi ne... :)

Sadako pravi ...

Hja, mam dobrega dilerja :D

Sicer pa, nekaj se jih najde celo na YouTubu.

filmoljub pravi ...

To zadnje. Na Tubi je čuda filmov v celoti, ki jih Tubovci (zaradi kršenja avtorskih pravic) ne morejo tako hitro odstranjevati, kot jih folk gor nalaga -- zdaj, ko je (že nekaj časa) odpravljena omejitev minutaže. Marsikateri je celo v solidni, pravzaprav zelo dobri kakovosti.

Nazadnje gledal recimo tole:
https://www.youtube.com/watch?v=7kLSs4OhS0o
(prvi del sem pa videl že prej, v zalivski različici)

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji