7 čarovnic

Bliža se noč čarovnic, praznik ki je vse bolj popularen tudi v Sloveniji. Po nekih čudnih poteh, katere prehodi večina najbolj skomercializiranih praznikov, se je sprevrgel v neko groteskno mešanico grozljive komičnosti. Posledično tudi tokratni zapis sestavljajo tako grozljivke kot tudi komedije ter njih obeh mešanice, ki se nanašajo na večer pred vsemi svetimi (Hallow Eve).







Britanski pisatelj Roald Dahl je najbolj poznan po zgodbah za otroke, ki so bile precej temačne narave. Med najbolj znane zagotovo spadajo: Charlie and the Chocolate Factory, Matilda, Fantastic Mr Fox in The Witches. Vse tri so doživele tudi svojo filmsko verzijo. Slednja, ki je kot filmska verzija predstavljena tukaj, je tekom transformacije izgubila nekaj svoje Dahlovske temačnosti. Seveda predvsem pri samem koncu, ko se je ponovno izkazalo, da se filmi nikakor ne morejo odreči težnji po happy endu pa čeprav le-ta nemalokrat deluje posiljeno in pokvari filmsko izkušnjo. Na srečo pa so ostali pisateljevi elementi, med katerimi prednjači predvsem bizarnost, v filmu še vedno prisotni.














Vodilno čarovnico je upodobila Anjelica Houston pa čeprav je režiser Nicolas Roeg, ki je morda najbolj znan po kontroverznem Don't Look Now (1973), na tem mestu sprva želel Cher. No Anjelica je svoje delo opravila več kot solidno, saj njen domina/vamp videz deluje precej čarovniško. Odlično je  predvsem v sekvencah, v katerih se skriva pod precej dodelano masko (za njen nanos so porabili približno osem ur). Sicer pa film nekje po prvi tretjini izbere precej nepričakovano pot, ko čarovniški zbor dva otročička spremeni v miši. Od tu dalje film v katerem med drugim nastopa tudi Rowan Atkisnon namreč spremljamo iz mišje perspektive.





















Italijanski Hitchcock Dario Argento je zaslovel s svojimi stiliziranimi trilerji, ki so se v Italiji imenovali giallo. Občutek za stiliziran dekor je prenesel tudi v svojo prvo grozljivko Suspiria (1977), ki mu je med drugim prinesla tudi mednarodno prepoznavnost in morda kar je še pomembnejše, inspirirala je režiserje kova John Carpenter in Quentin Tarantino. Scenarij je skupaj s svojo takratno partnerico Dario Nicoldi Argento osnoval na knjižni avtobiografski klasiki Thomasa De Quinceyja Confessions of an Opium Eater, Walt Disneyjevi klasiki Snow White and the Seven Dwarfs (1937) ter pričevanjih Darijine babice. Le-ta je obiskovala švicarsko šolo, ki je imela na svojem predmetniku tudi čarovništvo.











Dario je ta zanimivi narativni miks odel v bujno, bizarno in na trenutke precej gnusno formo s pomočjo katere je poskrbel za povsem nova filmska občutja, ki jih ob ogledu doživlja gledalec. K temu nelagodnemu občutku ob ogledu je zagotovo pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo precej scenografski elementov pretirane velikost, kar naj bi pripomoglo k občutku, da je zgodba podana skozi otroške oči. Skratka Dario je s svojimi vizualnimi prijemi zadel žebljico na glavico in ustvaril enega najbolj norih popotovanj po filmskem svetu grozljivk. Njegova mojstrovina je kaj kmalu dobila tudi nadaljevanje, a Inferno (1980) ni dorasel svojemu predhodniku, kakor tudi ne zaključek trilogije Mother of Tears a.k.a. La terza madre (2007).


















Obstajajo filmi, ki svojo reprizo doživijo praktično vsako leto ob točno določenem času. Svoj čas je bil to tudi Hocus Pocus (1993), ki je svojih pet minut slave praviloma doživljal na noč čarovnic. S pomočjo tega vsakoletnega posiljevanja TV gledalcev si je film uspel priboriti celotno kulten status, kar je glede na dejstvo, da je bil ob premieri deležen večinoma negativnih kritikih, precej velik uspeh (mar ni tako praktično z vsakim kultnim filmom?). Kritiki so mu očitali predvsem manko konsistentnega scenarija, ki ga film zakriva s pomočjo bombardiranja naših vizualnih in predvsem slušnih čutil. Imeli so povsem prav, a pri tem pozabili, da gre v bistvu za film namenjen mlajšim gledalcem. 














Če ga jemljemo kot takega, gre za povsem simpatičen izdelek, ki dokaj spretno prepleta elemente komedije in grozljivke (slednji so sicer precej mili, a kar je glede na ciljno občinstvo povsem razumljivo). Poleg tega pa so čarovnice upodobljene precej ekspresionistično, kar je še dodatna voda na mlin pri osvajanju mladeži. Le-ta je namreč še kako odvisna od vizualnih dražljajev, medtem ko jim je dovršenost scenarija in dialogov zadnja briga. Tako torej tisti, ki so film videli v svojih otroških letih, le-tega nosijo v precej lepem spominu, medtem ko ga odraslo občinstvo praviloma dojema povsem drugače. Pa nič hudega, vsake oči imajo namreč svojega malarja.




















Pred Dariom Argentom je italijansko horror kinematografijo zaznamoval Mario Bava, za katerega je bil Black Sunday (1960) uradni prvenec (Bava naj bi namreč pred omenjenim filmom zaključil že kar nekaj filmskih projektov, a večinoma kot asistent). Filmu se močno pozna, da je bil Mario Bava pred svojim režiserskim poklicem direktor fotografije, saj je največja odlika pričujočega filma ravno mračna chiaroscuro fotografija (Bava se je še kako zavedal, da je ravno fotografija ključna za vzpostavitev srhljivega vzdušja). Drugi adut pa je zagotovo Barbara Steele, ki je s svojo erotično na eni strani ter nedolžno persono na drugi, burila domišljijo moških gledalcev.















Film je osnovan na režiserjevi najljubši zgodbi o duhovih in sicer na kratki zgodbi Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Viy. V obdobju evropskega srednjega veka sta na kruto smrt zaradi čarovništva (uvodna sekvenca, ko Steelovi na glavo pribijejo železno masko tudi po dobrih 50. letih ni izgubila na svoji šokantnosti) obsojena princesa Asa (Barbaraa Steele) in njen ljubimec Javutich (Arturo Dominici). Hitri preskok na 200 let mlajše obdobje nas pripelje v čas, ko se truplo princese Ase s pomočjo prekinitve uroka, želi maščevati za svojo kruto smrt. Ta temačna pravljica za odrasle je postavljena v zlovešče okolje, ki na trenutke spominja celo na klasike nemškega ekspresionizma.






















Lepotica iz zlatega obdobja Hollywooda Veronica Lake je bila najbolj znana po svojih filmskih vlogah fatalke v film noirjih ter po svoji peek-a-boo pričeski. A žal ji je slava precej stopila v glavo, kar je imelo za posledico hedonistično življenje, ki se je končalo s prezgodnjo smrtjo (odpoved ledvic ter hepatitis) pri njenih 50. letih. Tako kot v zasebnem življenju pa je bila Veronica težka na snemanjih, kjer se je do svojih soigralcev in nadrejenih obnašala precej nespoštljivo ter neprofesionalno. Tudi tokratni film pri tem ni bil nobena izjema, a sreča v nesreči je hotela, da je bilo to Veronicino zbadanje Fredrica Marcha, dodana vrednost samega filmskega izdelka.


















Celoten dramski trikotnik je namreč zastavljen na interakciji med glavnima igralcema, le-ta pa večji del filma zahteva, da je med Veronico in Fredricom vzpostavljeno stanje napetosti (za tega je med snemanjem Veronica znala poskrbeti, npr. tudi z brcami v mednožje). Veronica igra femme fatale čarovnico, ki se skupaj s svojim očetom odloči, da bo maščevala svojo smrt. Nad dinastijo Wooleyjev prikliče prekletstvo, ki moškim članom na grbo nakoplje neljubeznive in tečne žene. Skratka, onemogoči jim najti srečo v ljubezni. Da bi vso stvar še potencirala pripravi ljubezenski napoj, s pomočjo katerega se bo Wallace (Fredric March) vanjo zaljubil. Problem se pojavi, ko pomotoma ta napoj popije sama.


























Tudi take igralske legende kot so Jack Nicholson, Susan Sarandon, Cher (vsi trije dobitniki oskarja), Michelle Pfeiffer in Richar Jenkins (oba nominirana za oskarja) si vsake toliko privoščijo vlogo v kakšnem bolj trapastem filmu lahkotnejše narave. The Witches of Eastwick (1987) je že eden izmed takih. Gre namreč za nekakšno čudno zmes komedije, fantastike, grozljivke in romantične drame, ki pa jo malenkost nad povprečje dvigujejo ravno zgoraj omenjeni igralci. Še posebej Jack Nicholson, ki še enkrat več poganja tako rekoč celoten film, izkaže pa se tudi kot zelo soliden komik. Sekvenca v kateri zapeljuje Cher, je brez dvoma ena izmed njegovih najbolj humornih.











Film je namreč zgrajen na tako krhkih temeljih, da bi se le-ti zagotovo porušili, če v njem ne bi nastopili prekaljeni igralci. Tako pa celotna zadeva izpade dokaj posrečeno. Cher, Susan in Michelle upodobijo tri osamljene ženske, ki se ne zavedajo svojih čarovniških potencialov. Nekega večera tako ob kozarcu vina in objokovanju svojih zavoženih življenj, v malo mestece prikličejo moškega svojih sanj (Jack Nicholson). Problem nastane, ker pričarani moški predstavlja ideal za vse tri prijateljice hkrati. No ja, poleg tega pa je v njem tudi nekaj peklenskega. Zgodba se tako zapleta in razpleta, vse njene niti pa do over the top konca v svojih rokah drži ekspresionistični Jack Nicholson.

















Pionir danske kinematografije je poskrbel za enega izmen najbolj bizarnih dokumentarcev svetovne kinematografije. Njegov izdelek je morda celo prvi mockumentarec, saj je danski režiser v njem dodobra pomešal resnične fakte, ljudsko vraževerje in svojo domišljijo. A težko je reči, saj v tako zgodnjem obdobju sedme umetnosti žanrski kriteriji še niso bili povsem dodelani. Tako lahko Häxan (1922) brez težav gledamo tudi kot grozljivko, ki tudi po skoraj stoletju na trenutke deluje precej srhljivo. Benjamin Christensen je kadre namreč zapolnil z bizarnimi osebki, mučilnimi napravami, sumljivimi antičnimi spisi, temačnostjo in nenazadnje samim satanom.


















Celoten izdelek, ki je dokaj bizaren, a je hkrati imel tudi izreden vpliv na kasnejše grozljivke, je razdeljen na štiri dele. V prvem izvemo nekaj o zgodovini čarovništva in vraževerja; drugi nas popelje v obdobje evropskega srednjega veka in nam predstavi ljudsko verovanje v vraže (v tem delu satana upodobi sam Christensen); tretji del je od vseh še najbolj dovršen, v njem pa spremljamo pot domnevne čarovnice od obtožbe do obsodbe; zadnji del pa nam s sodobnega stališča poskuša razložiti, zakaj so bili nekateri ljudje v srednjem veku obtoženi čarovništva. Vse skupaj je zapakirano v vizualno dovršen paket, ki vas bo kljub temu, da gre za nemi film, z lahkoto prikoval pred filmsko platno.

















Objavljeno pod |

3 komentarjev:

filmoljub pravi ...

-=Approved=- ツ

Še en zanimiv letošnji, sicer verjetno ne za na lestvico, ampak menda dobro izdelan indie projekt. Samo ne vem, kje bi se ga dalo pogledat (zaliv ga nima). The Witch (2015)

Primoz pravi ...

kje pa je ostal Blairwitch1?

Sadako pravi ...

Kaj je tam kakšna čarovnica ali kaj?

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji