7 Bondovih deklet

Pred kratkim je luč sveta ugledal že 24. uradni Bond. Odlična priložnost, da se posvetimo enemu izmed ključnih elementov franšize, t. s. Bondova dekleta. Mične in seksapila polne gospodične, ki se niso zmogle upreti čarom tajnega agenta. Le-ta jih je iz dela v del polagal eno za drugo, praviloma ne zgolj ene na film. 








Filmi o Jamesu Bondu so zaradi svoje prepoznavnosti in uspešnosti dobili malo morje posnemovalcev, nemalokrat tudi v bolj satirični obliki ali pa že kar parodiji. Med njimi zagotovo izstopa Casino Royale (1967), ki ne spada med tiste »uradne« Bonde in to kljub dejstvu, da je bil (deloma) osnovan na prvi Flemingovi knjigi o tajnem agentu 007 in da v njem kot James Bond nastopi tisti, ki si ga je za to vlogo od nekdaj želel sam pisatelj, t. j. David Niven. No, poleg njega v filmu z izbranimi režiserskimi (med drugimi tudi John Houston) in igralskimi imeni nastopi še kar šest Bondov, med njimi tudi seksi povratnica Ursula Andress kot vohunka Vesper Lynd. 











Le-ta je kot Honey Ryder burila moško domišljijo v prvem "uradnem" Bondu Dr. No (1962). Tokrat ob njej nastopijo še že omenjeni David Niven, Peter Sellers, Orson Welles, Woody Allen, John Houston, Jean-Paul Belmondo … Skratka sama eminentna igralska imena, ki pa žal niso vedela, da bodo nastopila v taki filmski trapariji. V trapariji nad katero bi bil zagotovo ogorčen tudi Ian Fleming. In ko so na kupu zvezde tako egoističnega kova zagotovo pride do trenj in nemalo ljudi bi si raje kot sam film ogledalo tako imenovan behind the scenes. Random trivia 1: V filmu nastopi tudi Deborah Kerr in s svojimi 46. leti postane najstarejše Bondovo deklete. Random trivia 2: psihadelični reklamni poster za film je ustvaril sam Orson Welles.


















Že tretja filmska adaptacija (a prva »originalna«) Flemingovega knjižnega prvenca o tajnem agentu 007 spisanem leta 1953, je povsem na novo začrtala zgodbo o Jamesu Bondu. Kot prvo je v službo njenega veličanstva prvič stopil Daniel Craig in odlično opravil svoje delo. Bond se je iz klišeja in stereotipa končno prelevil v človeka. Poleg tega pa je kljub zvestemu sledenju knjižni podlagi, Casino Royale (2006) povsem na novo ustvaril tudi časovnico Jamesa Bonda. Vsi nadaljnji deli so namreč direktna nadaljevanja pričujočega reboota in to kljub dejstvu, da niso direktno osnovana na Flemingovih knjigah. Se pravi povsem v nasprotju z dotedanjo prakso.











To da bo v ospredju Bond je nakazano celo z antologijskim prizorom prihoda iz vode, saj tokrat iz morja prikoraka sam Bond in kakšna izmed njegovih deklet. 21. originalni Bond je tudi prvi v katerem ne zasledimo kultne tajnice Miss Moneypenny. A brez skrbi lepotice so še vedno tu, je pa res, da ne predstavljajo zgolj objekta poželenja ampak so njihovi liki kompleksnejši. Vesper Lynd je tokrat upodobila Eva Green (za vlogo sta se sicer potegovali še Charlize Theron in Angelina Jolie), ki postane ljubezen Bondovega življenja. Je pa omembe vreden tudi Mads Mikkelsen, Danec ki je več kot odlično upodobil Bondovega nasprotnika Le Chiffreja. Zagotovo eden najbolj dodelanih zlodejev v tej brezčasni franšizi.


















Pri 13. filmu o tajnem agentu 007, ki je nastal s pomočjo britanske produkcijske hiše Eon Productions (se pravi, da gre za »originalnega« Bonda), je bilo pomembno zgolj to, da bo zmagal v finančni bitki z še enim Bondom posnetim istega leta. Precej težka naloga, kajti v konkurentu Never Say Never Again (1983) je nastopil sam Sean Connery. A misija nemogoče je uspela in starikavi Moore (56 let) se je lahko nadejal uspeha nad prav tako ne več rosno mladim Conneryjem (52 let). No, roko na srce, tudi Bondova deklina Maud Adams a.k.a. Octopussy ni bila več rosno mlada, a neki modrec je nekoč rekel:« Stara koka, dobra supa.« Se povsem strinjam. 











Je pa ta bivša manekenka postala prva ženska, ki je v vlogi Bondovega dekleta nastopila kar dvakrat. Moorovim čarom je namreč podlegla že pred dobrim desetletjem in sicer v filmu The Man with the Golden Gun (1974), vlogo (sicer precej obrobno) pa je imela tudi v A View to a Kill (1985). Tokrat je bila nad provokativnim naslovom in hkrati tudi imenom, ki so ji ga nadeli filmski ustvarjalci, kar malček šokirana, a le-ta je imel svoj izvor v Flemingovi zbirki kratkih del Octopussy and the Living Daylights, ki je izšla posthumno. Sicer pa gre za enega bolj povprečnih Bondov, v katerem je že dodobra vidno, da sicer odličnemu Rogerju zmanjkuje šarma in kondicije. 

















16. James Bond iz britanskega studia Eon Productions, je bil prvi, ki se ni polastil knjižnega naslova Flemingovih umotvorov. V njem je drugič in tudi zadnjič v službi njenega veličanstva nastopil Timothy Dalton. Mnenja o njegovi interpretaciji slavnega vohuna so bila zelo deljena. Kritiki so njegov resnejši in bolj mračen pristop hvalili, medtem ko gledalci niso bili tako navdušeni (še posebej je film s prodajo vstopnic razočaral preko Luže). Pogrešali so stare dni, ko je bil Bond še bolj lahkotnejše in vedrejše narave ter se je znal pošaliti tudi na svoj račun. Korak v drugo smer pa so producenti naredili tudi pri Bondovih dekletih. Od preprostih seks simbolov so prešli h kompleksnejšim likom.











Odličen primer za to je ravno tokratno Bondovo dekle Carey Lowell, katere lik je precej inteligenten, če ne že kar malo zastrašujoč. Nekaj česar do tedaj v Bondovih filmih nismo bili vajeni. No kljub spremembi, sta lepota in seksapil ostala. Premik pa je bil viden tudi v smislu glavnega junaka, čigar zlobni načrti so postali precej manj ambiciozni. Namesto uničenja ali pa vsaj podreditve celotnega sveta, tokratni zlikovec hrepeni zgolj po tem, da bi postal vodilni narko kralj. Po drugi strani pa so tu ostali vsi scenaristični klišeji, ki so to kultno franšizo delali že preveč predvidljivo. Saj veste: začetni pregon in predstavitev pomočnika glavnega zlikovca, popotovanje v njegov skrivni brlog, trenutek ko se zlikovčeva priležnica zacopa v Bonda …


















Po blagem fiasku, ki ga je doživel Licence to Kill (1989) in zapletih, ki so sledili, se je zdelo, da je franšizi dokončno odklenkalo. A po šestih letih se je z novim igralcem v glavni vlogi vrnila v velikem slogu. Pierce Brosnan, ki je bil v igri že pri prejšnjih Bond projektih, je svoje delo namreč opravil odlično. Film zažge že s uvodno glasbeno špico, ki sta jo spisala The Edge in Bono, gonilna sila severnoirske skupine U2, odpela pa jo je seksi babica Tina Turner. Svoje je k filmu dodala tudi legendarna Judi Dench, ki se je tokrat prvič znašla v vlogi M (menjavo spola na vodilnem položaju MI6 v filmu je inspirirala resnična menjava na taistem delovnem mestu). Gledalci so bili navdušeni.











K tej paleti je potrebno dodati tudi prelestno lepotico danskih korenin Famke Janssen, ki v filmu upodobi eno izmed Bondovih deklet a.k.a. Xenio Onatopp. Le-ta deluje kot češnjica na vrhu te akcijske torte. GoldenEye (1995) je bil sicer prvi v seriji, kjer se ustvarjalci pri pisanju scenarija niso poslužili nobene izmed Flemingovih zgodba. A kljub temu so britanskemu pisatelju namenili posvetilo, saj se naslov filma nanaša na pisateljevo posest, ki jo je le-ta imel na Jamajki. Prav tako pa so se po eksperimentih z Daltonom in potrebo po renovaciji Bonda, v serijo vrnili klasični elementi, med katere med drugim spadata hudodelec, ki želi vladati svetu in seks bomba s pomenljivim imenom.
 

















Po odličnem rebootu bondiad, se je udarni val kar hitro polegel, saj Quantum of Solace (2008) ni dosegel visokih pričakovanj. Eden izmed problemov je tičal v samem Jamesu Bondu, toda ne v Danielu Craigu, da ne bo pomote. Le-ta je svoje delo ponovno opravil vrhunsko, a kaj ko so mu scenaristi pripravili tako mrk in redkobeseden lik, kar je sicer na tragedijo, ki se mu je pripetila v prejšnjem delu (zgodba tokratnega filma se namreč nadaljuje tam, kjer se je končala v prejšnjem delu) povsem razumljivo. A večini gledalcev tak emo Bond ne odgovarja. Mnoge (predvsem filmske kritike) pa je tudi zmotilo, da se je James Bond prelevil v sterilnega akcijskega junaka.












Med drugim se je ta sterilnost dotaknilo tudi Bondovega dekleta. Francoska lepotica ukrajinskih korenin Olga Kurylenko je namreč upodobila Bondovo dekle, ki so ji filmski ustvarjalci nadeli ime Camille. Precej milo ime glede na nekatera bivše domislice, ki smo jih bili deležni ljubitelji bondiad. A nič ne de, Olga je izredno lepa ženska, ki se je za svojo vlogo tudi pošteno pripravila. Več tednov je namreč trdo trenirala ter se pripravljala na to, da bo sama izpeljala fizično najbolj zahtevne prizore v filmu (za inspiracijo ji je služilo še eno Bondovo dekle in sicer Michelle Yeoh). Pošteno in hvala vredno, a kaj, ko so v večini akcijskih prizorov uporabljeni CGI in MTV-jevski montažni rezi.

















Drugi nastop Rogerja Moora v vlogi tajnega agenta 007 se ni končal po pričakovanjih vseh vpletenih. Film je namreč kritiško povsem pogorel, slabo pa se je odzvalo tudi občinstvo. The Man with the Golden Gun (1974) je sicer prinesel dobiček, a je kljub temu postal drugi najmanj dobičkonosen James Bond (slabše se je na kino-blagajnah odrezal le še Licence to Kill (1989)). Film je namreč narejen v stilu B kompilacij, saj so filmski ustvarjalci vanj nametali vse kar je bilo popularno na začetku 70. let prejšnjega stoletja (svetovna energetska kriza, kung fu, azijske dežele, pri tem pa na žalost pozabili na zgodbo. Pa tudi Moore se v devetem Bondu ni predstavil v najboljši luči.














Najsvetlejši zvezdi filma tako ostajata mična švedska lepotica, tokratno Bondovo dekle Britt Ekland ter še bolj glavni negativec, ki ga je upodobil nihče drug kot Christopher Lee. Le-ta je bil tudi Flemingov bratranec (skupaj pa sta hodila tudi na partije golfa), in govorice pravijo, da naj bi ga slavni pisatelj celo želel v vlogi glavnega negativca v prvem Jamesu Bondu. No to se žal ni zgodilo, kar je velika škoda. Lee bi namreč še dodal na kultnosti filma Dr. No (1962). Precej zapomnljiv pa je tudi njegov tokratni pomočnik, pritlikavi Herve Villechaize s precej posrečenim filmskim imenom Nick Nack. Skrata Bond, ki smo si ga zapomnili pa vsem drugem kot Jamesu Bondu.













Objavljeno pod |

3 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Meni je bila vedno všeč tudi Carole Bouquet v bondiadi Samo za tvoje oči. ^_^

Sadako pravi ...

Ma neko mistično domino prezenco, ki tudi meni odgovarja.

filmoljub pravi ...

A-ha !!!

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji