7 sodobnih nemih filmov

Čeprav so nemi filmi predvsem stvar filmske preteklosti, se vsake toliko časa tudi med novodobnimi stvaritvami najde kakšen njihov predstavnik. Še več, eden izmed njih je pred kratkim pometel s prav vso konkurenco na podelitvi oskarjev. Tudi sam vedno znova ugotavljam in sem hkrati presenečen nad dejstvom, kako dobri so lahko nemi filmi.








Na 84. podelitvi oskarjev je s konkurenco pometel The Artist (2011) in tako postavil kar nekaj novih mejnikov. Kot prvo je bil nominiran kar v desetih kategorijah, zmagal pa je v petih. A ta uspeh je bil še najmanj markanten, saj je že kar nekaj filmom uspelo podobno zmagoslavje. Veliko večjo sled je pričujoči film pustil z dejstvom, da je šlo za prvi francoski film, ki je slavil kot najboljši film leta, Jean Dujardin pa je postal prvi francoski igralec, ki je slavil v kategorije glavne moške vloge. Poleg tega pa je bil film šele drugi nemi film - po zmagovalcu prvih oskarjev leta 1929 Wings (1927) - ki je uspel slaviti v zgoraj omenjeni kategoriji. Poleg tega pa mu je uspelo postaviti še kar nekaj novih mejnikov kar se tiče črno-bele fotografije. 


















Na nek način gre tu seveda za poklon kultni klasiki Singin' in the Rain (1952), saj je premisa zgodbe skoraj povsem identična. Gre za obdobje, ko so v Hollywoodu neme filme začeli izpodrivati tako imenovani talkiji. Le-ti so s svojim neustavljivim stampedom na filmska platna pod seboj pokopali kar nekaj filmskih zvezd, ki so imele filmski obraz a žal ne tudi glasu. Med njimi se znajde tudi George Valentin (Jean Dujardin). Igralec obraza kot izklesanega za neme filme, a po drugi strani z napako, ki je talkiji ne bodo prenesli, t. j. francoskim naglasom. Seveda je to kruto spoznanje o koncu njegove kariere zanj velik šok, ki ga privede na sam eksistencialni rob propada. Jp, filmska industrija zna biti še kako kruta in tudi zvezde so zgolj samo številke.

























Na Finskem je leta 1957 na svet privekal fantič, ki je s filmoma Ariel (1988) ter The Match Factory Girl a.k.a. Tulitikkutehtaan tyttö (1990)  postal najbolj priznani finski režiser (pred njim je ta titula pripadala njegovemu bratu Miki). Režiser, ki za svoje filme odkrito priznava, da niso prav nič dobri oz. da so »za en drek«. Pa vendar so po njegovem mnenju kljub temu za nekaj stopenj boljši od tistih, ki jih dandanašnji producirajo znotraj Hollywooda. Je že res, da je tega ekscentričnega umetnika, ki svet rad opazuje skozi gost cigaretni dim zelo težko jemati povsem resno, saj je njegova nagnjenost k črnemu humorju oz. samoironiji nadvse dobro poznana, vendar mu moram na tem mestu pritrditi in se z njim strinjati.




















V njegovih filmih prevladujejo eksistencialistične teme, ki odražajo predvsem borbo po preživetju z nadvse zanimivim filmskim dodatkom, tako imenovanim Akijevim besednjakom. Gre za besedni zaklad, ki je sestavljen predvsem iz humorja nadvse subtilne narave in z njegovo pomočjo naredi Aki svoje filme, ki so kar po pravilu okrnjeni kakršnih koli pretiranih dialogov - najboljši primer je ravno pričujoči film - nadvse tople, lahkotne ter hudomušne. Tako njegov sicer realen in nič kaj prijazen filmski svet kar naenkrat dobi komponento vseprisotnega sentimentalnega upanja, kateremu so podvrženi tudi njegovi filmski liki, ki se sicer ne smehljajo dosti, ampak le žalostno prikimavajo.


























Tudi Avstralci so prispevali k maloštevilnim sodobnim nemim filmom in sicer je za to poskrbel Rolf de Heer, avstralski režiser nizozemskih korenin. V poklon umetnikom neme komedije ala Charles Chaplin, Buster Keaton, Harold Lloyd in še posebej skupinici komičnih policistov imenovanih Keystone Cops. Tako je tudi njegov film prepleten z burleskno komedijo, ki jo sestavlja nemalo število brc v zadnjo plat, akrobatsko podenje ter zaletavanje, spretno žongliranje s pripomočki, ki protagonistom pač pridejo pod roke, živalski triki … Poleg teh slapstick elementov zgodnjih komedij pa je režiser duh časa ujel tudi s pomočjo »starinskih« tehničnih prijemov. 


















Tako se je med drugim odrekel uporabi umetne svetlobe, ko je snemal na prostem, za dosego slapstick komedije je pri raznih pregonih pohitril posnetke, za nekatere sofisticirane elemente kot je npr. časovni stroj pa je uporabil povsem preproste zadeve. V zadnjem primeru je bil to kar preprost lesen zaboj. Z njegovo pomočjo nato Dr. Plonk potuje v prihodnost, ker bi rad zbral dokaze za svojo ugotovitev o koncu sveta. Tu pa film tudi nekako izgubi na svojem začetnem zagonu, saj so si sekvence preveč podobne ena drugi. Precej bolje bi bilo, če bi se de Heer tudi pri dolžini filma držal standardov iz začetnega obdobja komedij in svoj film še malenkost skrajšal.























Brata Jacob in Wilhelm Grimm sta po vsej verjetnosti najbolj znana pravljičarja kar jih pozna tako imenovani zahodni svet. Le malo ljudi pa se zaveda, da so bile njune pravljice precej temačne. Tu nosi glavno odgovornost Walt Disney, ki je njuna dela precej omilil, večina ljudi pa pozna zgolj te malenkost prirejene verzije. Na tem mestu je potrebno pohvaliti španski film Snow White (2012), ki je odlično ujel pripovedno temačnost nemških bratov. Gre za moderno videnje vsem znane Sneguljčice, prenesene v španski svet bikoborb. Film je bil tudi uradni španski kandidat za oskarje, a se med finalne nominirance ni uspel uvrstiti. Po vsej verjetnosti zato, ker je akademija menila, da se želi šlepati na račun uspeha filma The Artist (2011). 


















Je pa po drugi strani film pobral večino nagrad na španskih oskarjih a.k.a. Goya Awards. Zgodba se prične s strašno nesrečo slavnega matadorja in smrtjo njegove žene, ki za seboj pusti novorojenko. Kot v pravljici tudi tu le-ta dobi hudobno mačeho, ki se zanjo in za svojega novega moža ne zmeni kaj dosti. Zadeva gre celo tako daleč, da si hudobna mačeha zamisli načrt, s katerim se bo znebila obeh. Temačna in morbidna zgodba, ki je pospremljena s precej čutno glasbeno podlago je bila posneta v barvah, le-te pa so kasneje odstranili v posprodukciji. Prav tako pa so precej čutne obrazne mimike glavnih igralcev, ki se odlično znajdejo v tem novodobnem nemem filmu.

























Božje bitje stori samomor, a iz njegovega semena se rodi Mati Zemlja, ki kmalu zatem rodi povsem odraslega sina. Le-tega kasneje ugrabijo zamaskirani nomadi, ga mučijo, zlorabljajo in se nasploh izživljajo nad njim. Mučenik jim v zameno ponudi življenje, a nomadi ga kljub temu, tako kot njegovo mati, ubijejo. Toda iz njunega večnega počivališča se rodi novo življenje. Vsebina, ki pa še zdaleč ni tako pomembna kot sama forma tokratnega filma. Gre namreč za neverjetno vizualno filmsko izkušnjo, ki vas bo dodobra pretresla. Ustvarjalci so namreč skoraj ves svoj trud vložili v postprodukcijo (za minuto filma so porabili od 8 - 10 ur editiranja) in tako ustvarili nekakšen prafilm. 
















Slika je namreč na trenutke tako močno obdelana, da nam pri prepoznavanju dogajanja na platnu pomaga zgolj naša domišljija. Ob dejstvu, da je večina prepoznavnih podob precej srhljivih, k čemur seveda pripomore tudi zrnasta črno-bela fotografija, nam lahko naša domišljija Begotten (1990) spremeni v eno najbolj creepy grozljivk vseh časov. Po drugi strani pa zna veliko gledalcev pripomniti, da gre zgolj za pretenciozno art sranje, ki se trudi šokirati s pomočjo nedoločljivih podob. Sam sem tekom filma spoznal, da se pred mojimi očmi odvija film, ki bo zaradi svojega unikatnega vizualnega popotovanja, še dolgo ostal v mojih mislih. Odličen filmski Rorschachov test.






















Postapokaliptični Pariz, ki je očigledno doživel katastrofo biblijskih proporcev. Tu je povsem zdemolirana infrastruktura obkrožena s puščavsko vegetacijo, ljudje so izgubili zmožnost govorjenja, kot kaže pa je v tem Mad Maxovskem Parizu (svetu?) ostalo le še za prgišče žensk. Gre za prvi celovečerec priznanega francoskega režiserja Luca Bessona, ki pa ni nemi film v tistem pravem pomenu besede, saj se film poslužuje diegetskih zvokov (to so tisti zvoki, ki imajo svoj izvor v sliki oz. če poenostavimo, to so zvoki, ki jih naši junaki slišijo). Poleg tega pa sta v filmu izgovorjeni tudi dve besedi. V prvi vrsti gre torej za film brez dialoga in ne za nemi film. 











Ugibam, da se je Besson odločil posneti nemi film zaradi tega, da bi še poudaril nemir in stisko v kateri so se znašli postapokaliptični prebivalci Pariza, poleg tega pa je zagotovo računal tudi na dejstvo, da bo s to svojo drzno in dokaj unikatno zadevo, lažje izstopal med poplavo drugih filmov. Namera mu je več kot uspela, saj je njegov celovečerec pobral kar nekaj nagrad, Bessonu pa je na široko odprl vrata v svet filmske industrije. Poleg tega pa je v filmu v svoji prvi vidnejši vlogi nastopil Jean Reno, ki je kasneje postal tako rekoč stalni sodelavec Bessona. A pozor, kljub tem filmskim prelomnicam gre še vedno za dokaj nenavaden film, ki zagotovo ne bo po godu prav vsem.


















Na 13. festivalu slovenskega filma ja največ vesen, kar šest (tudi za najboljši film), pobral film Janeza Burgerja Circus Fantasticus (2010). Šlo je za prvo slovensko-irsko-švedsko-finsko koprodukcijo pri kateri je sodelovala ekipa iz kar 18. držav. Gre za film, ki je po vsej verjetnosti dogajal zgolj žiriji, medtem ko so gledalci za svojega favorita izglasovali Gremo mi po svoje (2010). Nič nenavadnega, saj gre za nasprotno diametralna si filma. Med tem ko je naslovni film nekakšna artsy fartsy umetnija, ki se zanaša predvsem na lepo podobo in nje simboliko, je film Mihata Hočevarja komedija na prvo žogo. Jasno je katerega izmed njih so nagradili slovenski gledalci.











Pričujoči film je tudi edini barvni »nemi« (tudi tokrat je uporabljen diegetski zvok) film na tokratni lestvici in edini pri katerem manko dialoga nima nekega bistvenega pomena. Režiser Burger je svojo odločitev sicer zagovarjal z dejstvom, da besede v vojni ne veljajo nič ter da film govori o tem, kar ne more biti izraženo z besedami. Precejšnja traparija, če vprašate mene. Ne prepriča me niti preplet surovega nadrealizma z magično poetiko, ki ga tako močno opeva Zdenko Vrdlovec. Kot že omenjeno je v tej časovno nedoločljivi zgodbi o življenju med vojno nekaj dih jemajočih podob (Vrdlovec celo govori o antologiji slovenskega filma), kar pa je premalo za kakšno zadovoljivo filmsko izkušnjo.










Objavljeno pod |

2 komentarjev:

Wega pravi ...

Včasih človek niti ne ve, kam bi umestil kakšen (slovenski) film. V mislih imam recimo meni ljub film Express Express..

No, pa Solzice, recimo. :)

Sadako pravi ...

Slovenski filmi so res svet zase. Sam sem bil npr. pri ogledu Circus Fantasticus kar malček jezen, češ slovenski filmi so že tako precej težki za gledat ali je bilo res potrebno odzveti še dialog na račun neke kvazi art komponente.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji