7 cheesy metal grozljivk

Ljubitelji metal glasbe so praviloma tudi ljubitelji grozljivk in seveda tudi obratno. Tako kar malček preseneča dejstvo, da na filmskem tržišču ne najdemo več filmskih izdelkov, ki bi prepletali omenjena žanra. Ravno nasprotno, metal grozljivke so celo tako redke, da marsikateri filmski gledalec, sploh ne ve, da obstajajo ter da tvorijo tudi prav poseben podžanr.  









Moj guilty filmski pleasure so cheesy 80's filmi kot je npr. tokratni. Filmi, ki v bistvu niso nič posebnega, a kljub temu s seboj nosijo nek filmski gušt, ki mi tako ugaja. V prvo vrsto je postavljen srednješolski izobčenec Eddie (več kot solidni Marc Price, najbolj znan po svoji vlogi v Family Ties (1982 - 1989)), ki ga večina njegovih sovrstnikov zavrača, zaradi njegovega glasbenega okusa. Eddie je namreč die hard metalec, ki se ne ozira na medvrstniške zahteve po normalnosti. Uteho pred vsakdanjimi tegobami najde v poslušanju težkometalnih plošč, med katerimi najbolj časti zvoke Sammija Curra in ko le-ta umre v sumljivih okoliščinah, se Eddijev svet sesuje kot hišica iz kart. 














A ne za dolgo. Sammi je za seboj zapustil svojo poslednjo LP-jko, katero dobi v roke ravno Eddie. Kot pravi metalec preveri, če plošča pri predvajanju nazaj skriva kakšno skrivno sporočilo in glej ga zlomka, vrata pekla se odpro. V filmu se za kratek čas pojavita tudi basist slovite skupine Kiss in frontman skupine Black Sabbath Ozzy Osbourne. Njuni vlogi v filmu sta res zgolj epizodni, a to ustvarjalcev DVD naslovnice ni preveč zanimalo in je nanjo poleg goreče hiše in lobanje umestilo zgolj še omenjena metalca. Skratka s to komično grozljivko, ki slavi neke druge čase, ko tisti pravi metalci v raztrganih majicah, pajkicah in s košatimi trajnami niso bili zgolj nostalgija, ampak del vsakdana.





















Glavni problem filma zna biti njegova ponavljajoča se zgodba v katero je vključen heavy metal band, ki je svojo kariero kot kaže zgradil zgolj na dveh komadih. Odloči se, da bo tekom svoje turneje počastil tudi malo mestece v katerem bo nastopil kar nekaj večerov zapored. Že prvi večer se zgodi nekaj sumljivih reči, katere začne preiskovati naš glavni junak, ki je tokrat ne boste verjeli, učitelj zgodovine. In tako dalje iz nastopa v nastop, vse do finalnega koncerta, ki predstavlja vrhunec filma. Scenaristični pristop, ki bi se ga zagotovo dalo izpiliti, da se zgodba ne bi tako ponavljala. A kljub temu Black Roses (1988) ima svoje svetle in zabavne trenutke, ki film naredijo pogojno gledljiv. Seveda le za tiste največje metalsploitation zanesenjake.














Največ zadovoljstva bodo gledalci zagotovo našli v krvavih prizorih, ki pa vsi, tako kot večina filma, potekajo po enem in istem kopitu. Začnejo se z zapeljevanjem mladih in mičnih deklin, ki želijo v svoje mreže ujeti starejše moške. A pozor, nekateri prizori zaidejo v precej presenetljive vode. Poleg tega se v filmu najde tudi kar nekaj presenetljivih, malo bolj znanih igralcev, a svoje delo vsi brez izjeme opravijo precej mizerno. Nenazadnje pa je tu tudi soundtrack, ki je za ljubitelje heavy metala zagotovo največja dodana vrednost tega sila povprečnega filma, saj so pri njem sodelovale mnoge priznane skupine tistega časa kot npr. King Kobra, Tempest, Lizzy Borden …





















Brez dvoma je glasbena podlaga najboljši del filma, kar niti ni presenetljivo, saj je zanjo poskrbel pravi heavymetalski bend Sorcery (gre za nekakšno mešanico skupine Judas Priest in Merciful Fate), ki se v finalnem 15 minutnem koncertnem izseku, celo znajdejo na filmskem platnu. Na tej točki pa se tudi končajo pozitivne stvari, ki bi jih lahko rekli o pričujočem filmu. Najbolj bode v oči zgodba, ki je popolnoma absurdna in povsem neverjetna praktično skozi celoten film, vrhunec absurdnosti pa scenarij doživi s finalnim preobratom. Nič boljši od scenarija pa niso igralci, ki leseno recitirajo dialog in sočne enovrstičnice v stilu :« I want your hot, steaming pussy blood all over my face. Muahahahahaha!«


















Rocktober Blood (1984) je tipičen produkt svojega filmskega obdobja, ko so med grozljivkami kraljevali slasherji, a kljub temu boste v filmu zapazili bore malo krvi (je pa v filmu prisotna, za slasherje tako značilna, golota). Praktično so vsi prizori nasilja narejeni precej ceneno, k čemur v veliki meri pripomore tudi zelo slaba osvetlitev. Posledično boste morali v nekaterih sekvencah uporabiti kar precej domišljije, če si boste želeli pričarati dogajanje na filmskem platnu. Mirno lahko zaključimo, da je predstavljeni film produkt manjka idej in prevelikega uživanja drog, a če se v ogled ne odpravite s prevelikimi pričakovanji, vas zna ta heavymetalski cheesy biserček celo zabavati.


























Po vsej verjetnosti edina heavymetalska grozljivka iz dežele javorjevega lista. V njej nastopa sam Mr. Canada Jon Mikl Thor, ki se je poleg bodybuildinga ukvarjal tudi z glasbo. Ob poznavanju dejstva, da je sam spisal in tudi produciral dotični film, ki se je sprva imenoval The Edge of Hell, se ne smemo čuditi, če ga bomo spremljali v praktično vsakem kadru. Še več, celoten film deluje kot nekakšna reklama ali videospot za Thorovo glasbo. K temu dodajmo še dejstvo, da je bil film posnet v zgolj sedmih dneh (sprva so jih načrtovali deset, a je eden izmed filmskih sodelavcev zbolel in snemanje je bilo potrebno skrajšati) in pričakujete lahko popolno filmsko krpucalo, ki ga boste tudi dobili. 
















A glej ga zlomka, film je kljub temu nadvse gledljiv in celo zabaven. Gre torej za enega izmed tistih tako slabih, da so že dobri, filmskih izdelkov. Glavna zahvala leti na samega Thora, ki se je kot kaže vsekakor zavedal, da svojega filma ne sme jemati preveč resno. Posledično je moč čutiti, kako se je ob snemanju filma zabavala celotna filmska ekipa. Omeniti pa je potrebno vsaj še dva velika plusa filma. Prvi so zagotovo eni izmed najslabših specialnih efektov, kar sem jih videl do sedaj (ja, z lahkoto se kosajo s tistimi iz Plan 9 from Outer Space (1959)), drugi pa je finalni twist, ki je tako noro trapast, da sem se ob njem prav pošteno nasmejal. Da spopada, ki sledi temu preobratu, sploh ne omenjam.





















Pogostokrat se zgodi, da filmskim skrpucalom ne uspe prestopiti tiste tako željene meje med slabim filmom in tako slabim, da je že zabavno filmom. Tudi tokratnemu ni uspelo pa čeprav je bil potencial precej velik. V filmu namreč najdemo zombije, volkodlake, pritlikavce, zapeljive dekline, rock balade in celo samega Hitlerja. A kaj ko so vsi ti kulski elementi, kar tako povprek nametani po filmu in jih ne povezuje nikakršna smiselna zgodba. Nič čudnega, saj je bil filmski projekt sprva mišljen zgolj kot 20 minutni film, ki naj bi se pojavil v American Drive-In (1985). A ustvarjalci so se odločili drugače in tako smo namesto enega dobili kar dva precej slaba filmska izdelka.
















Posledično boste zaradi te filmske zmešnjave ob ogledu precej zmedeni in na trenutke tudi precej zdolgočaseni. No razen v primeru, da ste tisti najbolj zagrizeni ljubitelj obskurnih filmskih skrpucal ali pa da ste pred ogledom zaužili kakšne halucinogene droge. V tem primeru vam zna tripy nesmisel pošteno dogajati. Vsem ostalim pa ta filmski spopad med ameriškim rokenrolom in voditeljem nemškega nacizma (kakor koli mamljivo se to že sliši) močno odsvetujem. Od njega namreč ne boste odnesli ničesar drugega razen občutka, da ste doživeli milejšo obliko lobotomije ter spoznanja, da se primerno ohranjena človeška dlan ne razlikuje od gumaste replike.
























Cheesy metalske grozljivke je moč najti tudi med novodobnimi filmski izdelki. Za njih je značilno, da v njih praviloma nastopajo vampirji, tu pa tam pa se najde tudi kakšna resnična rock zvezda oz. legenda. V tokratnem je npr. moč uzreti Iggyja Popa in Alica Cooperja. Poleg tega je za njih značilen dokaj cenen CGI, v filmih pa najdemo tudi obilico melanholičnih rock balad. V pričujočem filmu jih je npr. kar pet in vse po vrsti so precej najedajoče. Za njih je odgovorna neuspešna rock skupina, kateri pa se nasmehne sreča, ko njihova seksi basistka preživi noč z vampirjem. Le-ta jo kakopak preobrazi v kraljico noči, kar kasneje poskrbi za nekaj komičnih elementov v filmu.














Le-ti pa so precej medle narave in dokaj hitro izgubijo svojo udarno noto. Brez večjega učinka pa so tudi vampirske gostije, ki se odvijajo na filmskem platnu, da o medlosti finalnega spopada sploh ne govorim. Se pa po drugi strani film lahko pohvali s kar nekaj lepimi pokloni glasbeni industriji. Med že omenjenima rockerjema je tu tudi Moby (njegovo veganstvo je v filmu izkoriščeno nadvse domisleno), tisti največji poznavalci pa bodo tekom filma lahko našli tudi nekaj poklonov kultnim naslovnicam albumov. Med najbolj očitnimi je tu seveda Abbey Road britanske zasedbe The Beatles, medtem ko bo ostale (album skupine The Who ali pa Bruca Springsteena) malenkost težje opaziti.





















Čeprav je bil film posnet na začetku 90. let prejšnjega filma, gre v bistvu za povsem tipičen produkt 80. Tu so bujne trajne, pajkice, slabo narejene joške, porno zvezde in tu je heavy metal. Morda gre v dotičnem celo za najbolj težkometalni film vseh časov. Kako tudi ne, saj kot nadomestni kitarist v close-up prizorih nastopajo hitri prsti samega Michaela Angela Batia, bolje znanega kot božanstvo speed metala. Ja, saj vem da vas bolj kot to zanima kakšno povezano imajo porno zvezde s filmom. V njem v eni izmed svojih prvih vlog po izstopu iz porno industrije najdemo Traci Lords, ki naokoli paradira v mali in oprijeti črni oblekici. A to je tudi vse, za kaj več od tega je potrebno poiskati kakšen njen film starejše izdelave. 

















Tokratna zgodba se namreč vrti okoli Martina. Nerdy picopeka, ki si na vse pretege želi postati kitarska rock zvezda, a mu uresničitev sanj preprečuje majhen problemček. Martin namreč milo rečeno nima nikakršnega talenta za igranje kitare. Tako mu preostane zgolj ena možnost, t. j. zaveza s hudičem in tako Martin v zameno za svojo dušo postane najboljši kitarist vseh časov, poleg tega pa v paketu dobi tudi vse dobrine, ki pritičejo rock zvezdi. V to dokaj konvencionalno ogrodje je umeščenih kar nekaj bombončkov, ki Shock 'Em Dead (1991) dvignejo nad povprečje filmov tokratne lestvice. Gre za precej nenavadne ideje, ki dokazujejo, da so imeli ustvarjalci filma precej bujno domišljijo ali pa so med samim snemanjem pokonzumirali kar nekaj drogic.
















6 komentarjev:

filmoljub pravi ...

\m/

Anonimni pravi ...

Deathgasm?

Sadako pravi ...

Čist možno, nism ga še vidu.

filmoljub pravi ...

Saj ga tudi nisi mogel, na noben način. Razen, če živiš čez lužo. (Kar verjetno ne.)

Sicer pa kul ideja, cheesy. ^_^

sadako pravi ...

Cheesy is my third middle name. :)

Also: nekaj the cheeZov je dejansko vrednih ogleda.

filmoljub pravi ...

OMG, OMG, OMFG. :o Moraš videti Deathgasm, stari. Dejansko poseka vse na tvoji lestvici. \m/

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji