Veseli december je v polnem teku. Kako tudi ne, saj se vsako leto začenja kakšen dan prej. Trend, ki je v našo deželico prišel iz ZDA, kjer se prednovoletno obdobje začne s četrtim četrtkom v novembru oz. z zahvalnim dnem, ki mu sledita še črni petek in spletni ponedeljek. Pri tem nikar ne pozabimo, da je bil zahvalni dan sprva verski praznik, ko so se ljudje zahvaljevali za dobro letino, medtem ko je to danes predvsem praznik izobilja in znanilec brezglavega zapravljanja. 

Prazniki so stresno obdobje predvsem za tiste, ki se morajo v tem času dokazovati in/ali pretvarjati. Večinoma to breme leži na mlajših ljudeh, saj starejša generacija v druženju praviloma uživa. Še posebej takrat, ko breme organizacije gostitve preložijo na svoj podmladek in od njega zahtevajo, da pripravijo spodobno pogostitev. Pritisk na eni in pričakovanja na drugi strani so takrat na precej visokem nivoju, a večje breme praznikov ponavadi vedno občuti tisti, kateremu pripade čast gostitelja. V pričujočem filmu ta čast doleti mlado upornico April (Katie Holmes) za katero je že na prvi pogled jasno, da si je morda na svoja ramena naložila preveliko breme, ki mu ne bo kos.

Filmu se žal pozna, da je bil narejen precej na hitro in s pomočjo majhnih finančnih sredstev. Primanjkljaj ameriških zelencev se najbolj pozna pri fotografiji, ki se je pozna slaba osvetlitev, in montaži. Tudi sama dolžina filma ni zavidanja vredna, gledalec pa ima celo občutek, da se ne konča tako kot so si sprva zamislili ustvarjalci. To pa seveda ni zmotilo filmskega festivala Sundance in ostalih podobnih filmskih festivalov, ki slavijo neodvisne filme. Nagrado za izjemno igro so tako podelili Patriciji Clarkson. Zasluženo? Morda. Je pa vsekakor neizpodbitno dejstvo, da je ravno igralski aspekt filma (poleg hudomušnega scenarija) njegov najmočnejši element, kar pa seveda ni nič nenavadnega za nizkoproračunske filme.

Najbolj znana in zabavna praznična komedija režiserja Johna Hughesa je zagotovo Home Alone (1990), tudi tokratna je na precej visokem nivoju. Glavno orožje kvalitetne komedije je poleg domiselnega scenarija tudi sproščena in naravna igra glavnih akterjev, ki znajo poskrbeti za to, da skeči delujejo naravno. Za komedijo namreč ni hujšega kot posiljene fore. Iskreno povedano me je bilo pred ogledom kar strah, da zna ravno ta rak rana uničiti filmsko izkušnjo, saj v filmu nastopata Steve Martin in John Candy, ki sta znana po svoji na trenutke pretirani igri. K sreči se bojazen ni uresničila, saj sta tako Martin kot tudi Candy povsem naravna. Lahko bi celo rekel, da ne igrata, ampak zgolj sta. 

Še posebej John Candy, ki poskrbi za malenkost grenak priokus komedije. Njegov lik si namreč na vse pretege želi ugajati okolici, pri tem pa često pozablja, da je med prijaznostjo in vsiljivostjo zelo tanka meja. John je bil tak tudi v resničnem življenju, v katerem zadnja leta, kjub temu, da je ljudi znal nasmejati, ni uspel najti skoraj nikakršne utehe. Po drugi strani pa Martin močno preseneti s svojo energijo (njegov lik je drugače precej zadržan), ki vrhunec doživi v tako imenovani fuck sekvenci, ki je kljub preprostosti in vulgarnosti, nekaj najboljšega kar je uspel ustvariti ta priznani komik. Praznična usoda ta na prvi pogled tako različna lika združi in ju prisili, da neka časa pred dnevom zahvalnosti preživita skupaj.

Večina prazničnih družinskih srečanj poteka po istem kopitu: nervoza pred prihodom, nasmeški, objemanja in oguljene fraze ob snidenju, obujanje spominov ter pripovedovanje zgodb med požrtijo in zadovoljstvo ob odhodu, ki se prepleta z nervozo ob pomisleku na naslednje snidenje. Seveda pa se vmes lahko zgodi še marsikaj nepredvidljivega in zanimivega, kar pa je ponavadi odvisno predvsem od disfunkcionalnosti družine, popitega alkohola in seveda strankarske pripadnosti. Lahko bi torej rekli, da je poleg požrtije glavna komponenta družinskih srečanj neka konstantna napetost, saj človek nikoli ne ve kdaj bodo npr. kakemu članu zavore povsem popustile. Ta malokrat izpostavljen duh praznikov je med drugim tudi glavno vodilo filma priznane igralke, redko režiserke, Jodie Foster.

V središče zgodbe je postavljena Claudia (Holly Hunter), ki se ji tik pred odhodom k staršem na pojedino za zahvalni dan, svet postavi na glavo. Pred odhodom na letalo je namreč odpuščena, poleg tega pa ji hčerka sporoči, da ne bo odpotovala z njo, saj bo zahvalni dan raje preživela s fantom, s katerim kani imeti tudi prvi spolni odnos. Kot da za Claudio ni dovolj že to, da se bo morala spopasti s pisano in redkoma kompatibilno paleto karakterjev svoje razširjene družine. Na tem mestu velja izpostaviti predvsem njenega gejevskega brata (Robert Downey Jr.), ki pa se tekom filma izkaže za njeno največjo oporo. Vrhunec filma je seveda družinska večerja, ki se spremeni v pravo farso. Za praznike torej nič novega.

Prazniki, ki so praviloma namenjeni veselju, se nemalokrat končajo v žalosti. Kako tudi ne, saj je veselje za praznike postalo nekakšna družbena prisila, ki od nas terja, da se veselimo, družimo, skačemo od veselja ter proslavljamo tudi če nam ni do tega. Če k temu dodamo še prisilna družinska srečanja podprta z zvrhano mero alkohola, je recept za nesrečo tu. Po drugi strani pa je za tiste brez prijateljev in družine vsa stvar še toliko hujša. Tudi tokratni film se na nek način ukvarja z nesrečnimi življenji, ki vrhunec svoje mizerije doživijo ravno za praznike. Ogromno te tegobe in žalosti je v filmu prikazane, še več pa jo je zgolj subtilno nakazane. Kot v resničnem življenju. Kje boste pa vi preživeli prihajajoče praznike?

V ospredje filma sta postavljeni dve precej dobro situirani, a precej disfunkcionalni sosedski družini. Starši so že davno izgubili ljubezen ter se v stilu že izživetih 60. let predajajo hedonističnim užitkom drog in swinganja. Nič boljši pa niso njihovi otroci (kako le), ki kljub relativno rosnim letom prav tako eksperimentirajo s prepovedanimi substancami in spolnostjo. Seveda je v film vključena tudi praznična pojedina v kateri slišimo morda najbolj relevantno zahvalo: »Dear Lord, thank you for this Thanksgiving holiday. And for all the material possessions we have and enjoy. And for letting us white people kill all the Indians and steal their tribal lands. And stuff ourselves like pigs, even though children in Asia are being napalmed.«

Najbolj hvaljen in kritiško priznan film iz bogate kariere Woody Allena je tudi med mojimi najljubšimi iz njegove zbirke pa čeprav sem bolj ljubitelj njegovih najnovejših filmskih stvaritev. Pri njih se mi namreč najbolj dopade to, da je Allen kot igralec stopil povsem v ozadje oz. se je povsem odstranil iz svojih filmov. Le-ti so tako postali precej manj nevrotični in prijaznejši do gledalca. Podobno je tudi s pričujočim filmom pa čeprav Woody Allen v njem nastopi, a ne v glavni vlogi. V glavno vlogo je postavljena Hannah (Mia Farrow) s svojima dvema sestrama, medtem ko »glavno« moško vlogo nase prevzame Michael Caine. »Glavno« zato, ker je bil Caine na oskarjih nominiran za najboljšo moško stransko vlogo. 

Nominacija se je tekom večera spremenila v zlati kipec, poleg tega pa je Hannah and Her Sisters (1986) tisti večer slavil še dvakrat. Kipec sta poleg Caina domov odnesla še Dianne Wiest za stransko žensko vlogo ter sam Woody Allen za izvirni scenarij. Zgodba je postavljena v časovni okvir dveh let, znotraj katerega se zvrstijo kar trije zahvalni dnevi. Da bi bilo to mogoče se film prične in konča z večerjo v spomin na ameriške pionirje. Vmes pa nas Woody popelje v zgornji sloj umetniških družin Manhattna, ki se zapletajo v burna romantična razmerja. Ni čudno, da je Woody spisal tako dovršen scenarij, saj je njegovo življenje sestavljeno iz ravno takih razmerij. V enega izmed njih se je zapletla tudi zvezda tokratnega filma Mia Farrow.

Nesamozavestni Charlie Brown je poleg ustrežljivega Snoopyja glavna zvezda ameriškega stripa Peanuts, ki je redno izhajal skoraj 50 let (od leta 1950 do leta 2000). V tem obdobju je bilo izdanih neverjetnih 18.897 stripov, kar Peanuts uvršča na sam vrh najbolj vplivnih stripov. Na vrhuncu svoje slave je strip namreč hkrati izhajal v preko 2.600 časopisih in to kar v 75. državah (preveden je bil kar v 21 jezikov). Pravi kult, ki se je med drugim dodobra prijel tudi v Jugoslaviji. Zanimivo, glede na to, da so liki v stripu z izjemo Snoopyja in Woodstocka (rumeni ptič) otroci, strip pa je bil bolj kot ne namenjen odrasli publiki. Kot kaže se je odrasla populacija zlahka prepoznala v imaginarni otroški skupnosti. 

Seveda so liki zaradi popularnosti kaj kmalu prerasli okvirje stripa in se začeli pojavljati tudi v knjigah in raznih televizijskih reklamah ter celo dokumentarcih. Pravi preboj na TV ekrane pa je predstavljalo leto 1965, ko je luč sveta ugledala 25-minutna risanka A Charlie Brown Christmas (1965), ki se že vse od izida vrti nepretrgoma vsako leto. Nekaj let kasneje je luč sveta ugledala pričujoča risanka, ki je predstavljala jubilejni 10. televizijski izdelek cenjenega stripa. V njem se Charlie Brown na pobudo Peppermint Patty odloči, da bo priredil pojedino v čast zahvalnega dne. Za njo zadolži Snoopyja, le-ta pa poskrbi za nepozaben meni, katerega bi bil vesel marsikateri pobalin.

Odličen film o družinskih tegobah povezanih s prisiljenimi in zaigranimi čustvi ter o medsebojnem nerazumevanju družinskih članov. Ja, družinski odnosi so precej kompleksna stvar s katero je ponavadi zelo težko shajati. Toliko bolj, če se znotraj teh vezi počutimo utesnjujoče in konstantno na udaru. Tako kot glavna zvezda tokratnega filma Jeremy (zelo solidni Emilo Estevez, ki je film tudi režiral in bil eden izmed koproducentov), ki po vrnitvi iz pekla vietnamske vojne nikakor ne more ponovno vzpostaviti »normalnih« družinskih odnosov in to kljub dejstvu, da se celotna družina trudi, da bi mu na nek način pomagala. Vojna se zanj žal ni končala v vietnamskih džunglah.

Napetost in trenja se med družinskimi člani samo še stopnjujejo, ko se bliža praznovanje zahvalnega dne. Kako tudi ne, saj se od družine takrat pričakuje, da se bo pred sorodniki prikazali v svoji najbolj popolni luči. A kaj, ko družina Colier to že dolgo ni, največji grešni kozel za nastalo situacijo pa je ravno Jeremy. Mati (Kathy Bates) se na vse pretege trudi, da bi svojega sinkota ponovno ukrojila po svojih pričakovanjih, a se ji ta namera nikakor ne posreči. Zato mora vmes s svojimi pater familias veščinami poseči Bob (Martin Sheen, ki je mimogrede oče Emilia tudi v resničnem življenju), a tudi on pogori na celi črti. Jeremyju do živega ne pride niti razumevajoča sestra (Kimberly Williams-Paisley). Zanj so prazniki preprosto pekel.