8. januarja bi Elvis Presley praznoval svoj 81. rojstni dan. Legenda znana tudi kot kralj rokenrola oz. preprosto the King se je preizkusil tudi v filmskih vodah. V kratki filmski karieri je nastopil v kar 31. filmih, zaradi česar je moral začasno prekiniti celo svojo bleščečo glasbeno kariero.

Elvis Presley je v svojem prvem filmu nastopil pri 21. letih. Gre za edini filmski izdelek v katerem Elvis ni upodobil glavnega lika, a seveda je kljub temu več kot kristalno jasno kdo je glavna zvezda filma. Že sam naslov filma je bil na primer naknadno spremenjen zgolj zaradi dejstva, ker je Elvisov singel Love Me Tender dosegel neslutene višave (postal je namreč prvi singel, ki se je prodal v milijonski nakladi). Sprva naj bi film namreč nosil naslov The Reno Borthers. Zgodba se namreč vrti okoli kriminalne tolpe, ki se je z ropi ukvarjala med ameriško državljansko vojno in tudi tik po njej. A ko so se pri 20^th Century Fox odločili, da bo v filmu nastopil tudi Elvis, je bilo potrebno spremeniti marsikatero stvar.

Kot prvo je bilo treba nizkoproračunski B film nadgraditi v visokoproračunski A film. Prav tako je bilo potrebno za Elvisa posneti nekaj naknadnih prizorov, saj je bil njegov lik sprva mišljen kot zelo postranski. Nenazadnje pa so si producenti belili glavo ali Elvisa v film umestiti kot igralca ali kot pevca. Naredili so oboje in tako dejansko že s prvim filmom zapečatili njegovo igralsko kariero. Je pa Love Me Tender (1956) prelomen še zaradi enega dejstva. Gre namreč za enega izmed prvih filmov namenjenih predvsem mladostnikom. Posledično je svojo premiero doživel med prostimi dnevi okoli zahvalnega dne. Na kino-blagajnah se je odrezal fantastično in tako nakazal pot za vse nadaljnje mladostniške filme.

Tretji Elvisov film je bil prvi v katerem je celotno pozornost nase prevzel sam zvezdnik. Elvis Presley dominira praktično v vsakem kadru. Glavna igralka Judy Tyler, ki je tragično preminula v avtomobilski nesreči zgolj nekaj dni pred premiero filma, se na filmskem platnu pojavi šele po dobrih 25. minutah, medtem ko glavni moški stranski lik sredi filma ne dobi priložnosti kar dobre pol ure. Vse oči so bile tako prvič uperjene zgolj v Elvisa in v njegovo igro, s katero pa kritiki praviloma niso bili zadovoljni. A nič hudega, Elvis je bil kljub svoji filmski karieri v prvi vrsti vedno glasbena zvezda. V opravičilo pa mu lahko štejemo tudi dejstvo, da je bil že njegov lik spisan precej stereotipno in enodimenzionalno. 

Vseeno pa v filmu najdemo kar nekaj legendarnih sekvenc, ki jih marsikdo postavlja v sam vrh Elvisove igralske kariere. V prvi vrsti je tu plesni prizor z legendarno skladbo Jailhouse Rock, v katerem Elvis nakaže česa so bili sposobni njegovi boki. Poleg tega pa je tu še komična sekvenca (ki zagotovo ni imela takega namena), ko Elvis silno poljubi svojo glasbeno menedžerko (Judy Tyler) in ji pri tem zabrusi:« That ain’t tactics, honey. That’s just the beast in me.« Sicer pa je bila Elvisova igra kljub slabim kritikam korak v pravo smer, ob filmu pa velja omeniti še to, da se je veliko puritancev ustrašilo kakšen vpliv bo imel film na že tako podivjano mladino. Šlo je namreč za pravi rock'n'roll flick.

Četrti Elvisov film je moj osebni favorit, ki nam lepo nakaže kaj bi lahko kot igralec Elvis bil, če bi mu kasneje v njegovi igralski karieri filmski studii namenili še kakšno kompleksnejšo vlogo. Toda že pri njegovem četrtem filmu je bilo vsem jasno, da Elvisov film brez njegovega prepevanja, ne bo obstajal in ravno to je zagotovo največji minus filma King Creole (1958). Nekatere sekvence so preprosto preveč resne in temačne za Elvisovo žvrgolenje. Pričujoči film je namreč film-noir in nekatere Elvisove poskočnice preprosto ne sodijo vanj. Elvis tu nastopi kot mladi upornik, ki se v domačem okolišu ne znajde najbolje in pri tem s svojimi 23. leti doživi tudi vrhunec svoje igralske kariere. 

Seveda pa film ne odstopa od ostalih Elvisovih filmskih izdelkov zgolj zaradi tega, ker sam prikaže svojo najboljšo igro. Tu je seveda potrebno omeniti tudi scenarij, ki je po svoji kompleksnosti neprimerljiv z ostalimi copy/paste Elvisovimi filmi. Tu sta tudi odlična chiaroscuro fotografija in priznani režiser Michael Curtiz. Ne smemo pa pozabiti niti na stranske like, ki v ostalih Elvisovih filmih delujejo bolj ali manj kot statisti, v pričujočem filmu pa so dejansko dodelani in usmerjajo tok zgodbe. Skratka King Creole (1958) je v vseh pogledih pomenil vrhunec igralske kariere Elvisa Presleyja in bog si ga vedi kaj vse bi lahko še ponudil, če ne bi vajeti njegove igralske kariere v svoje roke prevzeli lakomni filmski studii.

Osmi Elvisov film je pri 26. letih dokončno zapečatil njegovo filmsko kariero. Blue Hawaii (1962) je namreč postal njegov najbolj dobičkonosen film, kar je pomenilo, da se filmski producenti niso več odmikali od preverjene formule in tako je Elvis Presley do konca svoje kariere žvrgolel zgolj še v lahkotnih mjuziklih. Več kot je bilo prepevanja in manj kot je bilo igranja, bolj srečni so bili gledalci in posledično tudi studijski mogotci, ki so si zaradi visokih zaslužkov meli roke. Pričujoči film tako drži poseben rekord, saj v njem najdemo kar 14 Elvisovih pesmi. Med njimi se skriva tudi legendarna Can't Help Fallin in Love, ki je zagotovo ena izmed njegovih najbolj prepoznavnih. 

Še bolj prepoznaven pa je sam soundtrack, saj gre za najbolj prodajan Elvisov album. In kaj je tako razvnelo gledalce, da so mrzlično drli v kinematografe in kupovali LP-jke? Najprej predvsem dejstvo, da je Elvis iz svojih problematičnih in uporniških likov, ki jih je upodabljal v najzgodnejših filmih, presedlal v bolj preproste, umirjene in simpatične vode. Tudi sam scenarij je precej bolj lahkotne narave v primerjavi z Elvisovimi prejšnjimi filmi. Nadalje je tu eksotična lokacija Havajev, ki je na velikih platnih zagotovo delovala precej čarobno. Na koncu pa seveda ne smemo pozabiti na njegove skladbe, ki so bile glavni razlog, da je Elvis sploh dobil možnost za filmsko kariero.

Za mnoge ljubitelje Elvisa in njegovih filmov je njegov osmi filmski izdelek najljubši in res rahlo odstopa od predvidljivega povprečja tako imenovanih Presley pix. V njem namreč Elvis Presley nakaže v kakšnega igralca bi se morebiti lahko razvil, če ne bi bila glavna želja produkcijskih hiš zgolj uspeh na kino-blagajnah. Le-te so se namreč zanašale zgolj na Elvisovo glasbeno popularnost in posledično štancale zgolj banalne filmske izdelke, ki so delovali kot nekakšni Elvisovi videospoti. Ravno nasprotno pa so se pri filmskem studiu United Artist drznili Elvisovo glasbo postaviti v ozadje in v ospredje postaviti druge filmske elemente. V Follow That Dream (1962) boste tako našli zgolj pet Elvisovih skladb.

Gre za rom-kom hillbilly mjuzikl v katerem je najbolj izpostavljen ravno hillbilly element. Okoli njega so namreč napletene praktično vse šale, ki so enakomerno razporejene preko celotnega filma. V samem zaključku pa se film celo prelevi v dramo, znotraj katere Elvis nakaže nekaj igralskih prebliskov. Mimogrede, za igranje zaostalega hillbillyja je naravnost rojen. Mnogi kritiki so film popljuvali zgolj že zaradi podobnosti z zgoraj omenjenim Blue Hawaii (1961), ki je izšel zgolj leto pred pričujočim filmom. A pozor, edina prava podobnost med filmoma je zgolj v eksotični lokaciji (predstavljeni film se namreč dogaja na Floridi), v vseh ostalih elementi pa se filma kar precej razlikujeta.

Petnajsti Elvisov film je zagotovo tudi njegov najbolj znan, za kar obstajata vsaj dva razloga. Najprej je tu neverjetni duo Elvis Presley in Ann-Margret, ki sta svoj čas veljala za najbolj vročo robo Hollywooda. Prvič in zadnjič se je zgodilo, da se je Elvis Presley pred filmskimi kamerami znašel z nekom, ki mu je bil konkurenčen. Še več, Ann-Margret s svojimi plesnimi sposobnostmi in tudi karizmo v nekaterih sekvencah celo zasenči samega Kralja. Potem pa je tu seveda tudi legendarni štiklc Viva Las Vegas, ki je služil tudi kot naslovni komad istoimenskega filma. A kljub vsemu film ob izidu ni bil deležen pretirano toplega sprejema. Vsaj pri tistemu delu občinstva, ki se ni zmogel sprijazniti z dejstvom, da bo Elvis nastopal zgolj v lahkotnih mjuziklih.

Konec koncev pa so morali tudi ti nergači priznati, da sta Elvis in Ann prava lepotca, ki s svojim žarom zapolnita celoletno filmsko platno (nekateri so drznili celo več in priznali, da jim dogaja tudi avtomobilska dirka, ki se odvije ob zaključku filma). Pri dveh tako velikih glasbenih talentih vas ne sme presenetiti, da je celoten film praktično ena sama glasbena točka. Elvis ima npr. sedem solo glasbenih točk, medtem ko Ann zažvrgoli dvakrat, a zato toliko večkrat zapleše in pri tem dvigne pritisk predvsem moškemu delu občinstva (pajkice FTW1!). Kemija med omenjenima igralcema je na filmu naravnost fantastična, šušljalo pa se je tudi, da se naj bi dobivala tudi, ko so luči kamer ugasnile.

Glede na to, da je Elvis Presley po Blue Hawaii (1961) nastopal zgolj še v filmih, ki so bili bolj kot ne kopija eden drugega, sem se odločil, da spustim več kot polovico njegove filmske kariere (z izjemo Viva Las Vegas (1964) in Follow That Dram (1962)) in skočim povsem na njen konec. Change of Habit (1969) je bil 31. in tudi zadnji film v katerem je nastopil the King. Film je luč sveta ugledal slabih deset let pred njegovo prezgodnjo smrtjo leta 1977 in praktično nihče ni takrat slutil, da gre za njegov zadnji filmski nastop. Posledično in tudi zaradi dejstva, da film nikakor ne izstopa med ostalimi filmskimi izdelki, ter da je Elvis vrhunec svoje slave že doživel, se je njegov labodji spev na kino-blagajnah odrezal precej slabo.

Za razliko od ostalih, se Elvis tokrat znajde v precej nenavadni vlogi. Upodobi namreč zdravnika, ki znotraj geta (jp, film je nastal kmalu po uspehu njegovega najnovejšega hita In The Ghetto) poskuša pomagati obubožanemu prebivalstvu. Na pomoč mu priskočijo tri sila simpatične nune, a Dr. John Carpenter (Elvis Presley) žal ni seznanjen z njihovimi zaobljubami. Tako si dneve in noči beli glavo s tem, kako njegovi mistični čari niso dovolj, da bi zapeljal eno izmed novih sodelavk. V resničnem življenju pa si je takrat Elvis Presley belil glavo predvsem z njegovim naslednjim albumom. Šlo je namreč za njegov prvi dvojni album in prvi, ki je bil posnet v živo, sicer pa že za 36.