7 divjih zabav

Veselodecembrske norčije so mimo in upam, da ste med žuranjem ustvarili tudi kakšno zgodbo za vnuke in pravnuke. Srečno 2016!









Prav osvežujoče je za spremembo videti film v katerem nastopajo zgolj ameriški črnci in ki ni povezan s kriminalom ali z rasnimi nemiri. House Party (1990) je namreč povsem preprost film o mladostnikih, ki si bolj kot kar koli drugega želijo dobrega žura. Zanj v dobršni meri poskrbi svoj čas popularni hip hop duo Kid 'n Play (sprva sta bila kot glavna akterja mišljena nihče drug kot DJ Jazzy Jeff in The Fresh Prince), ki je bil razpoznaven predvsem po Eraserheadovski pričeski Kida. Kid (Christopher Reid) pa je s svojo neprisiljenostjo in iskrenostjo tudi glavno gonilo pričujočega filma, kar je glede na njegov precej vpadljivi stil, precejšnje presenečenje.














Tako kot pri večini filmov o divjih zabavah je tudi pri tokratnem celotna zgodba skoncentrirana na en sam večer, v katerem pa se praviloma zgodi ogromno stvari. Poleg tega bi lahko rekli, da gre do neke mere celo za mjuzikl, saj v filmu naletimo tako na plesni kot tudi rap spopad. Medtem, ko Kid poskrbi za osnovo filma pa za njegovo začinjenost predvsem v obliki humorja poskrbi njegov filmski oče Robin Harris. Le-ta sinu zaradi težav v šoli prepove odhod na zabavo in ko izve, da sin ni upošteval njegovih navodil, se razkačen odpravi od doma, da bi svojemu neubogljivemu potomcu napel nekaj krepkih. Žal je v resničnem življenju Harris svojo življenjsko pot končal kmalu po premieri filma. Vsekakor precej prezgodaj.





















Pred ogledom omenjenega filma sem bil precej skeptičen. Predvsem zaradi dejstva, da je Baz Luhrmann ta klasični roman odel v precej moderno obleko. Tudi filmski kritiki so ta njegov prijem praviloma raztrgali in ga označili kot najslabši element filmske adaptacije. Sam sem povsem drugačnega mnenja. Divje zabave, ki jih je tudi s pomočjo CGI-ja pričaral Luhrman so namreč naravnost neverjetne in ravno takšne kot sem si jih predstavljal sam. Glasne, barvite, kričeče, dekadentne, seksi, hedonistične, pijanske … To, da so podkrepljene z mešanico moderne in zaitgeist glasbene podlage pa je samo še dodaten plus. Oh kako mi je žal, da nisem kot aristokrat živel v tako imenovanih the roaring twenties.











Glavna zvezda filma je seveda Jay Gatsby oz. še bolje rečeno Leonardo DiCaprio, ki se je razvil v res fantastičnega igralca (dajte mu že oskarja za božjo voljo). Njegova upodobitev Gatsbyja, kot moža, ki je ujet v lastne iluzije, je vrhunska. Skozi fasado blišča in divjih zabav se namreč čuti njegova bolečina, ki je v bistvu gonilna sila celotne zgodbe. Več kot solidni pa so tudi ostali igralci, ki so nabrani okoli skrivnostnega mogotca. Nenazadnje pa je potrebno omeniti razkošno scenografijo in kostumografijo, ki s pomočjo specialnih efektov, pričarata nemirni duh 20. let prejšnjega stoletja. Skratka razkošna ekranizacija kultne knjige, ki odlično funkcionira na vseh filmskih prvinah.


















Fantovščine imajo izredno dolgo tradicijo in so v bistvu nekakšen pogoj, da ženinovi prijatelji sploh dovolijo poroko. V kaj vse se na fantovščinah dogaja se ne mislim spuščati, a glede na videno in slišano so ti dogodki bolj kot ženinu namenjeni njegovi družbi. Tudi filmov o omenjenem poslovilnem obredu je kar nekaj. Med novejšimi so zagotovo najbolj znani The Hangover (2009) in njegova nadaljevanja. Sam sem se odpravil malenkost bolj v preteklost in se odločil za Bachelor Party (1984). Za svoj čas kar vulgaren film v katerem na fešti najdemo transvestita, osla in plesalko, ki ima z njim sumljive namene, sadomazo, full frontal goloto, droge, prostitutke, striperje …














Ima pa tudi mladega Toma Hanksa, ki je bil v tem filmu še povsem na začetku svoje igralske kariere in to v zanj precej nenavadni vlogi. On je namreč tisti za katerega se prireja fantovščina, a to vsekakor ni največje presenečenje filma. Precej bolj zapomljiva je njegova igra, saj Tom upodobi precej odpuljenega ženina, ki mu ni mar praktično za nič drugega kot za svojo zaročenko (seksi Tawny Kitaen). Požvižga se celo na njene aristokratske starše in mišičastega konkurenta za srce izbranke. Med samo fantovščino pa kot sem že omenil nima glavne besede. Tam je zgolj zato, ker mora biti, da bi se lahko njegovi kolegi v miru še zadnjič nafukali in napili na prijateljev račun.





















Večina filmov o srednješolcih oz. zaključku njihovega srednješolskega izobraževanja - se pravi maturi - se praviloma konča z divjo zabavo, ki je ponavadi tudi vrhunec filma. Kot kaže ustvarjalci tokratnega filma niso želeli dolgoveziti in so se odločili, da bodo prikazali samo zabavo. Na začetku filma nam namreč na hitro, zgolj s kratkimi opisi, predstavijo glavne junake, potem pa preidejo direktno na žur. Tam ima vsak od poprej predstavljenih junakov svoj cilj. Eden bi končno rad osvojil svojo dolgoletno skrito ljubezen, drugi izgubil nedolžnost, tretji pa bi se rad zgolj maščeval učencem, ki so ga tekom let nadlegovali. Statisti se na to ne ozirajo kaj dosti in zgolj divje žurajo.














Gre za enega izmed tistih filmov v katerem nastopa kopica mladih igralcev, ki bodo šele postali (relativno) slavni. Med drugim tako najdemo seksi Jennifer Love Hewitt, Setha Greena, Lauren Ambrose, Peter Facinelli, Jaime Pressly, Ethan Embry …Sicer pa film ni nič posebnega in gre za precej klišejsko in predvidljivo, a kljub temu simpatično najstniško komedijo. Posamezni prizori so dodatno podprti in obrazloženi s poslušljivim soundtrackom. Kot se za film o končani maturi spodobi, je tudi Can't Hardly Wait (1998) luč sveta ugledal ob zaključku šolskega leta. Posledično je bil v kinematografih zelo dobro sprejet in je producentom prinesel kar zajeten kupček denarja.




















Peter Sellers je bil svoj čas kralj filmske komedije pa čeprav je znal nastopiti tudi v precejšnjih filmskih polomijah ala Casino Royale (1967). Tokratna vloga je ena izmed njegovi boljših, kjer ponovno dokaže, da je mojster igralske improvizacije. Njegov režiserski kompanjon Blake Edwards mu je namreč dal povsem proste roke pri grajenju lika in njegovih norčijah. Vse kar mu je rekel je, da se mora obnašati kot indijski igralec, ki je pomotoma povabljen na prestižno zabavo. In to je praktično tudi celoten scenarij filma. Od tu naprej je vajeti v svoje roke vzel Peter Sellers in počasi iz kadra v kader stopnjeval komedijo, ki v zaključnih sekvencah preraste že v pravi kaos.











Osebno mi ta zaključni kaos ni preveč odgovarjal in mi je nekako priskutil celostno filmsko izkušnjo. Deluje namreč kot nekakšen slapstick, ki je ušel izpod nadzora, glede na to, da je celotna komedija narejena v stilu oldschool slaptick komedij. Posledično zagotovo ne bo odgovarjala mlajšemu delu gledalcev, saj le-ti komedijo doživljajo ne neki povsem drugi ravni. Na ravni, ki že meji na vulgarnost oz. jo često tudi presega. The Party (1968) spada v povsem drugačno kategorijo, saj gre za toplo ter prijazno komedijo umirjenega humorja in to kljub dejstvu, da se na divji zabavi znajde celo pografitiran slon, fešta pa se zaključi z dekadentnim pena partijem.


















Za nadaljevanja imam praviloma precej nizka pričakovanja, še toliko bolj, če gre za nadaljevanja komedij pri katerih ti je kristalno jasno, da bi filmski ustvarjalci radi le do konca pomolzli hollywoodsko kravo. Tako sem se takrat še kot najstnik zelo previdno odpravil na ogled nadaljevanja kultne najstniške komedije American Pie (1999) in moram priznati, da sem bil prijetno presenečen. Kljub nekaterim foram, ki so bile zgolj reciklirane, sem bil deležen precej solidne komedije. Poleg tega pa se spominjam, da sem v Jimovi sramotilni sceni odkril tudi precej lično glasbeno priredbo klasike Michaela Jacksona. Skratka, odlična filmska izkušnja, ki jo je nato (pričakovano) pokvaril tretji del. Kasnejša nadaljevanja pa so serijo dokončno ubila.














Medtem, ko se je prvi del vrtel okoli želje po izgubi nedolžnosti še preden bi se peterica prijateljev odpravila na fakulteto, se drugi del vrti okoli njihove ponovne združitve. Gnani z nostalgijo na najlepše leto njihovega življenja se odločijo, da bodo organizirali še zadnjo nepozabno zabavo. Le-ta naj bi služila kot spomin in hkrati dokončno slovo od brezskrbnih najstniških let. A saj veste, če so pričakovanja previsoka, poleg tega pa je nekaj narejeno na silo … Vsak od nas ima v svoji karieri kakšno epsko žurko, ki bi jo na vsak način želel ponoviti, a mu to nikakor ne uspe. Sploh, če se ne prepusti toku zabave in hoče vse načrtovati. Najboljše žurke so pač vedno bile in vedno bodo spontane.





















Večina izmed nas s kančkom nostalgije časti klube, v katerih smo doživeli največje žure. Za marsikaterega newyorškega disko freaka na prelomu 70. v 80. leta prejšnjega stoletja je to brez dvoma Studio 54. Popularni nočni klub je namreč veljal za pribežališče, kjer so bile dovoljene sanje. Tako so se pod njegovo disko kroglo zelo rade opajale tudi zvezde tipa Andy Warhol, Mick Jagger, Liza Minelli, David Bowie, Freddie Mercury, Elizabeth Taylor … You name it. V poznih 70. letih je Studio 54 tako brez težav veljal za najboljši nočni klub na svetu. Nič čudnega torej, da so bila pričakovanja filmskih producentov, kar se tiče dobička, ki naj bi ga prinesel 54 (1998) zelo visoka.













A žal se ni izšlo po njihovih načrtih. Kot prvo so totalno zgrešili že pri sami zgodbi, ki so jo namesto okoli lastnika kluba (Mike Myers v svoji prvi resni vlogi), zgradili okoli natakarja (Ryan Phillipe). Tako smo namesto tistih pravih spletk, deležni zgolj neke banalne melodrame, ki bi bila brez težav postavljena v praktično katero koli drugo okolje. Nadalje dejstvo, da so glavni igralci z izjemo Myersa vsi po vrsti izjemno leseni, nikakor ne pripomore k temu, da bi se gledalec lahko vživel v duh časa. Kljub nekaterim impresivnim posnetkom hedonističnega dogajanja znotraj kluba, namreč nisem imel občutka, da spremljam dogajanje, ki naj bi bilo postavljeno v bleščečo disko ero. Škoda za zamujeno priložnost.













Objavljeno pod |

1 komentarjev:

filmoljub pravi ...

The Party (1968), oh yeah. Peter Sellers je bil genij, resnično.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji