7 italijanskih softičev ala Tinto Brass

Nekako od konca 50. pa vse do začetka 80. let prejšnjega stoletja se lahko šteje kot zlato obdobje evropskega filmskega ustvarjanja. V kinematografih so kraljevali filmi, ki so se zavedali svoje cenenosti, a so kljub temu uspeli nabrati zelo širok kult oboževalcev. Šlo je za pravi eurocinetrash, ki mu je tempo dajala predvsem Italija, s svojim Hollywoodom imenovanim Cinecitta. Žanri znotraj tega eurotrasha so bili precej raznovrstni, med njimi pa je svoje mesto našla tudi mehka erotika, na čelu katere je bil Tinto Brass. Režiser, za katerega se omenjeno obdobje ni nikoli zares končalo.









Giovanni Brass, bolje znan koz Tinto Brass, je italijanski filmski režiser, ki je najbolj znan po svojih mehkoerotičnih filmih. Le-ti so si podobni kot jajce jajcu. V njih namreč kraljujejo emancipirane naravno obdarjene ženske, ki rade (najraje v javnosti) pokažejo svoje grmičke. Brassova kamera jih naravnost obožuje, saj smo jih tekom filma deležni iz vse mogočih kotov, režiser pa se najraje poslužuje fotografije od zadaj. Nadalje je v skoraj vseh njegovih softičih moč najti sanjsko sekvenco, ki se ponavadi dogaja na plaži. Tu so tudi žive barve, med katerimi prevladujejo rdeča, modra in rumena pa tudi »zgodbe« so si precej podobne. Edina razliko tako praviloma delajo glavne igralke.
















Ritasta Serena Grandi je zagotovo ena bolj zapomljivih. V pričujočem filmu igra Mirando, hedonistično gostilničarko, ki je v 2. svetovni vojni izgubila svojega moža. Posledično se ji v domači Padski nižini poznih štiridesetih let prejšnjega stoletja, ponuja malo morje snubcev, v ožjem izboru pa so zgolj trije: bogati penzionist, ki jo obklada z darili; agresivni prevoznik, ki jo obdaruje s kurcem in umirjeni natakar, ki si jo zgolj želi obdarovati (na tak ali drugačen način). Dokaj zakomplicirana izbira, skozi katero se Miranda prebija celoten film. Gre torej za še eno klasično erotično dramedijo izpod peresa Tinta Brassa, ki pa velja za eno njegovih najbolj prepoznavnih in čislanih.























Tinto Brass je režiser, ki se ne ozira kaj dosti na moderne kinematografske smernice. Ustvarja namreč filme, ki so posneti v duhu nekega drugega, preteklega časa. Tako je tudi Cheeky (2000) film novega milenija, ki odraža duh 70. let prejšnjega stoletja. Še dobro, kajti to je bilo zlato obdobje mehke erotike. V nasprotju z novodobnimi softiči, ki praviloma težijo zgolj k čim več golote, se lahko pričujoči pohvali s precej lepo fotografijo in tudi igralci, ki v filmu niso zgolj za to, da se slačijo. No to sicer počnejo precej pogosto, a na okusen in očem prijazen način. Tinto Brass je tako še enkrat več poskrbel za erotiko posneto v stilu softcore klasik oz. bolje rečeno, poskrbel je za erotiko s stilom.














Glavna zvezda filma je seksi Carla (Yuliya Mayarchuk), ki je ravnokar prispela v London. Zaradi svojega seksapila z iskanjem stanovanja nima pretiranih težav, le-te pa nastopijo, ko njen fant Matteo, ki je ostal v Italiji, postane strašansko ljubosumen. Kako tudi ne, saj Carla zelo težko zdrži brez rednega seksa. Metteu tako ne preostane nič drugega, kot da se še sam odpravi v London, a že kmalu po pristanku doživi precej hladen tuš. Carla mu namreč izda, da ga je kar nekajkrat prevarala, a to njuno zvezo samo še podkrepi. Ja, Cheeky (2000) je film, ki nam na nek način dopoveduje, da človek ni monogamno bitje, ter da varanje oz. izvenpartnerski seks, ljubezensko zvezo samo še krepi.





















Če bi bil primoran priporočiti zgolj enega izmed kopice Brassovih softičev, bi brez pomisleka izbral Private (2003). Kar se tiče zgodb(e) film ni praktično nič posebnega v primerjavi z ostalimi, a kar ga dela posebnega je to, da je razdeljen na šest kratkih vinjet. Prav vse pa so kakopak posnete v predrzno-prostaškem stilu italijanskega mojstra mehke erotike. Odlična ideja, še posebej, če tvoji filmi niso ravno osnovani na neki kompleksni zgodbi, ki bi gledalca v napetosti držala uro in pol. Krajše, pa čeprav dokaj identične zgodbice, so tako precej lažje prebavljive, hkrati pa gledalec ni prikrajšan za prav nobeno Brassovo prvino. Najbolj vztrajni ljubitelji in poznavalci žanra bodo kultnega režiserja na filmskem platnu celo uzrli.


















Prva zgodba govori o mladem paru, ki v Maroku praznuje sedmo obletnico svoje poroke, za darilo pa si privošči trojčka z lokalnim natakarjem. Druga zgodba govori o dveh nezvestih prijateljskih parih, ki naskrivaj vsake toliko zamenjajo partnerje. Tretja zgodba nas popelje v svet sadomazo seksa in je daleč najbolj komičen od vseh. Četrti nas popelje na sončno plažo, kjer hedonistka opisuje svoje spolne »fantazije« ljubosumnemu, a od zgodb vzburjenemu fantu. Peti nas popelje v prekletstvo analnega seksa, medtem ko se šesti dotakne voajerizma. Skratka vse zgodbe na nek način pretresajo vpliv varanja in svobodnega seksa na ljubezensko razmerje. V svetu Tinta Brassa torej nič novega.

























Eden izmed manj cenjenih, a zelo znanih Brassovih softičev, je nastal na podlagi prvega »pornografskega« romana. Gre za delo angleškega avtorja Johna Clelanda iz leta 1748 z naslovom Memoirs of a Woman of Pleasure oz. bolje znanega kot Fanny Hill. Tinto Brass je sprva želel ustvariti kar se da avtentično adaptacijo kultnega romana, a mu nikakor ni uspelo. Po letih borbe z adaptacijo se je odločil, da bo scenarij malenkost predelal in dogajanje postavil v povojno Italijo. A kljub temu mu je na nek način uspelo in Paprika (1991) velja za eno izmed bolj zvestih adaptacij Clelandovega romana. Opisani film je nekaj let kasneje obdelal še en mojster italijanske erotike Joe D'Amato in iz njega naredil pravi pornič.















Gre za dokaj realistični prikaz najstarejše obrti na svetu v 50. letih prejšnjega stoletja na apeninskem polotoku. Znotraj zidov bordela se znajde mlada in naivna Peepa, ki se je v prostitucijo podala z željo, da bi svojega zaročenca rešila finančnih težav. Zaradi svojega nedolžnega videza in lepo zaobljenih oblin med moškimi kar hitro postane zelo zaželena roba. Tekom filma spremljamo njen degradacijo, ko vse hitreje tone v nečedni svet prostitucije in naivne misli, da bo po dveh tednih bordel zapustila, se kar hitro razblinijo v prah. Seveda ne gre celotna zgodba zgolj nizbrdo, a pričujoči film zagotovo ni hollywoodska pravljica v stilu Pretty Woman (1990).




















Filmi Tinta Brassa z lahkoto padejo v kategorijo tako imenovanega »guilty pleasure«, saj poleg golote, le stežka ponudijo še kaj drugega. No, razen redkih izjem, med katere zagotovo spada tudi The Voyeur (1994), ki je še najbližje konvencionalnemu pojmovanju filma. Jp, pričujoči film se lahko celo pohvali z zgodbo in kompleksnimi liki oz. bolje rečeno likom. O fotografiji Brassovih pa itak ne gre izgubljati besed. Le-ta tokrat poskrbi za precej sanjsko neo-noir vzdušje in kar je še pomembnejše; že tako seksi telo na poljskem rojene Katarine Vassilise nadgradi v pravo boginjo. Res mi ni jasno, kako ji kljub svojem stasu in kultni vlogi ni uspelo zgraditi filmske kariere. 

















Glavni lik filma je sicer Dodo (Francesco Casale), predavatelj na Univerzi v Rimu, ki se v svojih zrelih letih sooča z življenjsko krizo. Kot prvo ga je zaradi skrivnostnega ljubimca zapustila njegova senzualna žena (Katarina Vassilisa), a tisti glavni problem tiči v njegovem patriarhalnem očetu. Z njim ima Dodo težave že celo življenje in prav nič drugače ni sedaj in to kljub dejstvu, da je oče bolj kot ne prikovan na posteljo (zanj skrbi hotna negovalka Fausta v podobi Cristine Garavaglie). Poleg tega kompleksnega oče-sin odnosa pa se film dotika tudi kontrasta med ljubezensko intimnostjo in objestnostjo naslado in se pri tem sprašuje, kaj od omenjenega je bližje človeški naravi.























Monella je lahkomiseln in potreben deklič, ki je tik pred tem, da se bo poročil. A ker je to v življenju zelo resen korak, si na vsak način želi preizkusiti robo, katero bo nato uporabljala do smrti. Žal pa je njen zaročenec Masetto (Max Parodi) vzgojen v strogi krščanski veri (tako kot še nekaj Tintovih filmov je tudi ta postavljen v tradicionalno povojno italijansko podeželje) in se mesenim užitkom pred poroko ne misli predajati. Lola se tako skozi celoten film na vse pretege trudi, da bi ga zapeljala in ga zvabila v posteljo in glede na njene neverjetne ženske čare (glavni lik je upodobila nagajivo čutna Anna Ammirati), je Masetto zagotovo latentni gej ali pa nekakšen verski fanatik.















Daleč najbolj zapomljiva je že uvodna sekvenca filma, v kateri se svobodomiselna Lola oblečena v lahkotno poletno oblekico s kolesom prevaža po italijanskem podeželju. Pri tem brez kakršnegakoli sramu koketira z mimoidočimi, med katerimi se znajdeta tudi lokalna duhovnika (ta dva nato celo ovohavata sedež ob katerega se je drgnilo Lolino mednožje). Poleg te scene pa je potrebno omeniti še tisto v kateri Lola pred svojim zaročencem na skladbo Mambo Italiano zapeljuje tri vojake. Jp, podobna sekvenca kot tista v Brassovem softiču Miranda (1985). Pa tudi nasploh se Monella (1998) ne razlikuje prav dosti od ostalih erotičnih filmov italijanskega filmskega maestra.






















Na nek način bi lahko rekli, da gre za rimejk japonskega filma Odd Obsession a.k.a. Kagi (1959) priznanega režiserja Kona Ichikawe, ki je nastal po istoimenskem romanu. Dogajanje je iz Japonske seveda preneseno v Italijo oz. bolj natančno v Benetke, za katere je Tinto Brass izjavil, da imajo vonj po ženskem spolovilu. Čas je fašistična Italija, ki se pod vodstvom Mussolinija pripravlja na začetek 2. svetovne vojne. A ta preteča nevarnost je potisnjena nekam v ozadje, medtem ko je v ospredje potisnjena družinska zgodba, v katero sta vpletena Teresa (Stefania Sandrelli v svojih najbolj ženstvenih letih) in njen precej starejši mož Nino (Frank Finlay), ki je ni več sposoben spolno zadovoljiti.














Svoje frustracije oba zapisujeta v dnevnik, njuna zveza pa dobi nov zagon, ko začneta skrivoma prebirati drug drugega izpovedi. Pod črto je The Key (1983) za svoj žanr presenetljivo zanimiv film, ki se lahko pohvali z dokaj solidno igralsko zasedbo in čutno fotografijo (seveda predvsem takrat, ko so v glavnem kadru ženske obline). Le-ta pa zgolj še doda na erotičnosti filma, za katero v prvi vrsti poskrbi že omenjena Stefania Sandrelli, ki pri svojih 37. letih izgleda neverjetno seksi. Kot zanimivost naj dodam še to, da je za glasbeno podlago poskrbel nihče drug kot veliki Enio Morricone, ki se je kot kaže precej zabaval pri ustvarjanju precej lahkotnejše glasbene partiture, kot je sicer značilno zanj.














2 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Debora Caprioglio ❤

Sadako pravi ...

Res je neverjetno seksi, čeprav se mi dopadejo praktično vse iz tokratne lestvice. Jebat ga, nor na naravne obline.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji