7 vojnih ujetnikov

POW (prisoner of war) so si tako podobni in hkrati tako številčni, da z lahkoto govorimo že o pravem podžanru vojnih filmov. Njihovo število je bilo najbolj v porastu kmalu po 2. svetovni vojni, a tudi dandanašnji filmska industrija vsake toliko izpljune kakšnega. Zaradi številčnosti podžanra je bila izbira tokrat malodane povsem naključna. 








Angleški režiser David Lean po svojih epskih filmih kot so: Lawrence of Arabia (1962), Doctor Zhivago (1965), A Passage to India (1984) in seveda The Bridge on the River Kwai (1957) (pa čeprav veliko ljubiteljev sedme umetnosti bolj čisla njegova zgodnejša, ne tako epska filmska dela). Slednji je npr. prejel kar sedem zlatih kipcev od osmih nominacij (izmuznil se mu je zgolj v kategoriji moške stranske vloge, kjer je bil nominiran Sessue Hayakawa). In zakaj njegovi filmi tako impresionirajo filmsko Akademijo. Kot prvo gre za visokoproračunske zgodovinske spektakle, ki natančno upodobijo določeno zgodovinsko obdobje, k temu pa Lean praviloma doda še melodramo, ki jo filmske zgodbe obožujejo.











Tokrat nas s pomočjo dodelane scenografije in kostumografije popelje v čas 2. svetovne vojne in sicer v Burmo, kjer so v japonskem vojaškem taborišču zajeti vojaki zavezniških sil (v veliki meri Britanci). V tropskih razmerah jih doleti sila zahtevna naloga, in sicer gradnja mostu preko reke Kwai. A ravno ta na videz nemogoča naloga jim da novega zagona ter jih še tesneje poveže. Žvižgajoč si znano melodijo koračnice Colonel Bogey, se pod vodstvom svojega generala (stoični Alec Guinness) pogumno zapodijo v na pogled nemogočo nalogo. Gre za zgodovinsko dokaj prijazen film, ki se boji pokazati vojna grozodejstva, katera so se dogajala v vojaških taboriščih, a kljub temu (oz. morda ravno zaradi tega) izpade precej gledljiv.
















Originalna verzija filma francoskega režiserja Jeana Renoirja je dolgo časa veljala za izgubljeno, saj so jo med 2. svetovno vojno ob okupaciji Francije zasegli Nemci ter prepovedali njeno prikazovanje. K sreči so negativ ob osvoboditvi Berlina zasegli Sovjeti, a se dolgo časa niso zavedali, do kakšnega filmskega zaklada so se dokopali. Restavracija originalne verzije je tako žal sledila šele po Renoirjevi smrti 1979. In kaj je tako razjezilo nacistični propagandni stroj, da so Grand Illusion (1937) uvrstili na listo prepovedanih filmov? V prvi vrsti je tu zagotovo njegova humanistična nota, ki opozarja na nesmiselnost vojne ter nad njo postavlja medčloveške vezi.


















Najhuje pa je morda to, da je eden izmed likov Jud, a je kljub temu povsem človeški. Sicer pa glavnino likov sestavljajo vojni ujetniki, ki so med prvo svetovno vojno končali v nemškem vojnem taborišču. Med njimi izstopa polkovnik Marechal (Jean Gabin), ki hitro najde svojega zaveznika v nemškem vojaku enako visokega čina Rauffensteinu (Erich von Stroheim). Na osnovi čaščenja izumirajočih aristokratskih idealov, se namreč med njima razvije visoko medsebojno spoštovanje, malodane platonska ljubezen. A prihodnost pripada drugim, nižjim socialnim razredom in omenjena polkovnika sta izumirajoča rasa, česar se tega potihoma zavedata. Film, ki je inspiriral kopico POW filmov.

























Christian Bale je svojo filmsko kariero začel že zelo zgodaj, kot 13-letni mulc in to v kakšni družbi. Na režiserskem stolčku je sedel nihče drug kot Steven Spielberg (le-ta je bil sprva mišljen kot producent, režiser pa naj bi bil David Lean, a se je Spielberg čutil bližje filmski zgodbi), medtem ko so njegove soigralce predstavljali John Malkovich, Miranda Richardson, Nigel Havers … A verjeli ali ne, od vseh naštetih (vključno z režiserjem) me je najbolj impresioniral ravno C. Bale. Že takrat se je videlo, da je pred njim dolga in uspešna igralska kariera, saj v nekaterih prizorih njegova igra prav nič ne odstopa od dandanašnje. Poleg tega, pa teža celotnega filma tiči ravno na njegovih ramenih.














Ja, na nek način je Empire of the Sun (1987) film o odraščanju, čigar zgodba je postavljena v obdobje 2. svetovne vojne na območju vzhodne Kitajske. Le-to so v obdobju druge kitajsko-japonske vojne (med Republiko Kitajsko in Japonskim cesarstvom najbolj obsežen in krvav spopad na azijskih tleh v 20. stoletju), ki se je pričela leta 1937, okupirale japonske vojaške sile. Jim (Christian Bale) je otrok premožnih bogatih staršev, ki se jim s pričetkom 2. svetovne vojne življenje obrne na glavo. Družina je razbita in mladi, a nabriti Jim, se mora kar naenkrat znajti sam. Japonci ga kar hitro strpajo v vojaško taborišče, kjer pa zaradi svoje simpatične iznajdljivosti, kar hitro naveže stike s pomembnimi zaporniki.





















Povsem nezasluženo prezrt filmski biser ameriškega filmskega režiserja, ki je sicer ustvarjal tudi v Angliji, Sidney Lumeta, nam ponudi eno izmed najboljših igralskih predstav velikega Seana Conneryja. Režisersko-igralska naveza je sodelovala kar pri 5. več kot solidnih filmskih projektih, a The Hill (1965) lahko brez težav postavimo na sam tron njunega sodelovanja. Škotski igralec se je namreč na vse pretege poskušal znebiti igralskega stereotipa, ki si ga je nakopal s svojo vlogo  v bondiadi Dr. No (1962). Za kaj takega je bil pričujoči film kot naročen, saj je Sean Connery v njem v povsem podrejeni vlogi. Njegov lik je namreč lik vojnega zapornika, nad katerim se izvaja strašanski psihični in fizični pritisk. 














Tekom 2. svetovne vojne je Velika Britanija na območju Libije ustanovila vojaško taborišče, v katerega so pošiljali vojake iz lastnih vrst. Se pravi dezerterje in prestopnike oz. vse tiste, ki so kakorkoli kršili častni vojaški kodeks. Taborišču poveljujejo sadistični poveljniki, ki svoje lastne frustracije zdravijo na ubogih zapornikih. Na žgočem puščavskem soncu so tako zaporniku podvrženi izčrpajočemu maltretiranju, brez kakršne koli možnosti odrešitve. Nadzorniki želijo namreč iz njih ponovno narediti časti vredne vojake. Precej morbidna zgodba, katero še enkrat več s pomočjo atmosferske črno-bele fotografije, mojster Sidney Lumet uspe odlično prenesti na filmsko platno.





















Sicer je ta avstralski film bolj nekakšna sodna drama, kot pa vojni film, a se kljub temu dogaja znotraj vojnega taborišča. 2. svetovna vojna je končana in zavezniki počasi odkrivajo grozodejstva, ki so jih tekom vojne zganjale sile osi. Eno izmed njih odkrijejo tudi na indonezijskem otoku Ambon, kjer so imeli Japonci enega izmed svojih vojnih taborišč. V njih je bilo zaprtih ogromno avstralskih in nizozemskih vojakov, od katerih jih je konec vojne in osvoboditev dočakalo zelo malo. Večina je tako podlegla neživljenjskim razmeram v taborišču, zavezniki pa so med drugim odkrili tudi množična grobišča (okoli 300 žrtev), okoli katerih se vrti zgodba pričujočega filma.


















Gre torej za film, osnovan na resničnih dogodkih (oče scenarista in producenta filma Brian Williams je bil tožilec na predstavljenem primeru), ki pa ima z resnično zgodovino, z izjemo sojenja, ki se je dejansko zgodilo, malo skupnega. Sojenje je bilo izvedeno leta 1946, na njem pa so sodili 93. paznikom, kar omenjeni primer postavlja na sam vrh sojenj vojnim zločincem v Pacifiku. Tako je ravno zgodba najbolj opazna slabost filma, saj v veliko primerih nima smisla in gledalcu je kaj hitro jasno, da se dejansko sojenje in zadeve okoli njega, niso mogle odvijati tako kot je prikazano na filmskem platnu. Je pa Blood Oath (1990) zanimiv iz malček drugačnega vidika. V njem je namreč prvič zaigral Russell Crowe.

























Britanska kinematografija je sproducirala kar nekaj POW filmov, ki se dogajajo znotraj okvirjev 2. svetovne vojne in mnogi imajo The Colditz Story (1955) za njihovega najboljšega predstavnika omenjenega podžanra. Gre za film osnovan na avtobiografskem romanu Pata Reida, ki je bil zaprt v gradu Colditz imenovanem tudi Oflag IV-C in iz katerega je tudi uspešno pobegnil. Omenjeno vojno taborišče, je sicer znano ravno po tem, da je iz njega zabeleženih največ uspešnih pobegov (56), kar glede na sestavo zapornikov niti ni tako nepričakovano. V gradu Colditz so namreč pristali tisti vojni ujetniki, ki so bili ujeti pri tem, ko so poskušali pobegniti iz kakšnega drugega vojnega zapora.















Gre za solidno posnet in odigran film, a njegov problem tako kot pri večini zgodovinsko »resničnih« filmov je ta, da ne deluje resnično. Kot prvo zloglasni vojni zapor sploh ne deluje grozeče in gledalec se čudi, zakaj bi zaporniki iz njega sploh hoteli zbežati. Nadalje nemški stražarji delujejo povsem nekompetentno in nesposobno in zaradi obojega nekateri prizori pobega spominjajo že na burlesko. Seveda je vse to podkrepljeno z obilico angleškega humorja. Tako je gledalec prej kot ne zmeden ali se pred njegovimi očmi odvija komedija ali - kot trdijo uvodni napisi - avtentična drama o 2. svetovni vojni. Glavni adut filma tako ostaja njegova presunljiva črno-bela fotografija.






















Pričujoči film je vojni film za ljudi, ki ne dajo kaj dosti na omenjeni žanr. S svojo generično povprečnostjo meri namreč na kar se da široko občinstvo, kar se navsezadnje izkaže za njegovo največjo napako. Pa poglejmo zakaj. Kot kaže so se producenti ustrašili, da zgolj POW zgodba o načrtovanju pobega ne bo dovolj in so v film dodali še sodniško dramo. A njihov strah pred tem, da bi bil scenarij premalo kompleksen, se ni končal tu. Povrhu vsega so v scenarij navrgli še nekakšno podzgodbo o rasizmu med zavezniškimi vojaki. Tako kritiki kot tudi gledalci se na to scenaristično čorbo niso odzvali najbolje, a kljub temu je potrebno poudariti, da Hart's War (2002) ni slab film. 












Še posebej, če ste kot gledalec sposobni spregledati vse scenaristične luknje in nesmisle. V tem primeru vas zna film zabavati in dve urici bosta minili kot bi mignil. Predvsem po zaslugi glavnih igralcev, ki jih tokrat predstavljata avtoritativni Bruce Willis ter preračunljivi Colin Ferrell. Tudi lika, ki ju upodobita glavna igralca, sta dovolj kompleksna. A kaj, ko sta tudi ona dva ujetnika generičnega scenarija, ki se še enkrat več potrdi pri samem zaključku filma (tudi vsi tako imenovani plot twisti filma so bolj ali manj predvidljivi). Film je bil posnet po romanu Johna Katzenbacha in sicer na Češkem, kjer so produkcijski stroški kot kaže precej nizki. To se posledično odraža v enem najbolj dovršenih vojnih taborišč.











Objavljeno pod |

3 komentarjev:

Alja Margon pravi ...

Merry Christmas, Mr. Lawrence?

Sadako pravi ...

Ga še nisem pogledal, ampak priložnost skoraj ne bi mogla biti boljša.

Alja Margon pravi ...

Mogoče ni najboljši film o vojnih ujetnikih, ima pa zame definitivno najboljšo muziko od vseh filmov o vojnih ujetnikih (Ryuichi Sakamoto). Samo če se prav spomnim, ti Oshime ne ceniš ravno kaj dosti...

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji