7 filmov moje punce

Zadnjo sezono Filmskega platna št. 7 pričenjam s skromnim posvetilom moji največji (edini?) fenici, ki me je tekom preteklih šestih sezon bodrila, navdihovala in nenazadnje za menoj tudi popravljala napake. Pred vami je 7 filmov, ki jih je izbrala moja punca. Gre za njej zelo ljube, morda celo najboljše filmske izdelke, in glede na naslove lahko z lahkoto zatrdim, da nima odličnega okusa zgolj za nasprotni spol.

Hvala!








Film, ki praviloma ni ugajal filmskim kritikom in tistim filmskim recenzentom, ki so v njem predvsem iskali Oliverja Stona. Je že res, da se je omenjeni režiser s Savages (2012) vrnil v bolj temačne filmske vode, a ko imaš enkrat na svojem repertoarju filme ala Salvador (1986), Platoon (1986), JFK (1991), Natural Born Killers (1994) … z novo ponudbo le stežka zadovoljiš razvajene filmske sladokusce. A če ob strani pustimo pričakovanja in renome, ki sicer pritičejo k kultnemu režiserju, nas zna predstavljeni film prijetno presenetiti. Gre namreč za več kot soliden akcijski triler, ki ga povrhu razburljive zgodbe krasita še zanimiva igralska zasedba in poživljajoča fotografija.











Film seveda ima svoje pomanjkljivosti, ki so najbolj opazne pri igralskih sposobnostih glavnega trojčka (Taylor Kitsch, Blake Lively in Aaron Taylor-Johnson), tu pa tam pa se opazi tudi kakšna luknja v scenariju (film bi pri meni še pridobil na veljavi, če bi se končal deset minut preje kot se). Omenjeni trio je odgovoren za prodajo najboljše marihuane na zahodni obali ZDA, kar kmalu zavoha tudi narko kartel onkraj zidu (vodita ga Salma Hayek in Benicio Del Toro). V želji, da bi svoj posel razširili, losangeleškim proizvajalcem prepovedane substance dostavijo ponudbo, ki je le-ti ne morejo zavrniti. Lahkotno in očesu prijazno (tako za moški kot ženski spol) poletno filmsko razvedrilo.



















V prvi vrsti gre za odlično reklamo za italijansko pokrajino Toskano. Le kdo si ne bi želel svojega oddiha preživeti v prečudoviti vili z bazenom, ki se nahaja med zelenimi toskanskimi griči obsijanimi z zlatim Soncem? Še toliko bolj, če bi si prenočišče delili z deklino božanske lepote v podobi Liv Tyler. Le-ta je tudi glavna zvezda filma (v svoji prvi veliki igralski vlogi) v tem filmu o odraščanju. V Toskani se znajde zaradi dveh razlogov; da bi poiskala svojega neznanega očeta in izgubila nedolžnost (po možnosti ne naenkrat). Mnogi filmski kritiki so ji očitali bledo igro, spet drugi so se spravili na preveč plastične like, dolgočasen scenarij … Prav vsi pa so se strinjali, da gre za izredno lep film.











Poleg očarljive in rahlo čudaške Liv je v ospredje potisnjen še Jeremy Irons, čigar lik za rakom umirajočega umetnika je daleč najbolj kompleksen. Med njima se vzpostavi močna vez, ki je posledica tega, da je Alex (Jeremy Irons) gej in posledično edini, ki ne sili v Lucy (Liv Tyler) v želji po seksu. Nad lepoto Tylerjeve je bil zagotovo očaran tudi režiser filma Bernardo Bertolucci, a žal njenega potenciala ni znal izkoristiti v celoti. Lepota je tu, žal pa je več ali manj to tudi vse. Poleg že omenjenih Jeremyja Ironsa in Liv Tyler je v filmu v svoji zadnji filmski vlogi nastopil tudi slavni francoski Jean Marais, ki je bil najbolj znan po sodelovanjih s Cocteaujem in Viscontijem.



















Ko sem že pošteno obupoval nad hollywoodskimi komedijami, je kot strela z jasnega udarila Forgetting Sarah Marshall (2008). Skrušen od vseh preteklih razočaranj in sit humorja, ki se vrti zgolj okoli dreka, pijančevanja, seksa … sem se v ogled podal brez pretiranih pričakovanj in to kljub temu, da je igralska zasedba kar obetala. V mislih imam predvsem Jasona Segela, čigar lik Marshalla v humoristični nanizanki How I Met Your Mother (2005 – 2014), mi je bil daleč najbolj simpatičen. Le-ta tudi tokrat ni razočaral in ponovno dokazal svoj dar za filmsko komedijo, sploh tedaj, ko je potrebno upodobiti simpatično zmedene like velikega srca. To, da je bil poleg tega še scenarist filma, pa je vsekakor vredno še dodatne pohvale.














Morda najbolj presenetljivo pri samem filmu pa je dejstvo, da je gledalcu že praktično od samega začetka jasno kako se bo zgodba končala, a film kljub temu preseneča iz kadra v kader. Živ dokaz, da je včasih res pomembna pot in ne cilj. Poleg komičnih momentov za katere poskrbita že omenjeni Jason Segel in Russell Brand, kot velik plus filma priznavam tudi vizualna bombončka v podobi Kristen Bell in predvsem Mile Kunis. Zasluge za prijetno filmsko popotovanje pa je zagotovo potrebno pripisati tudi koproducentu filma Juddu Apatowu, ki je kot producent in tudi režiser že večkrat dokazal, da ima naraven občutek za filmsko komedijo. Skratka film, ki je do ogleda naslednje komedije povrnil upanje v ta povsem iznakaženi žanr.






















Ob prvem ogledu filma sem zaspal že kmalu po začetku, zbudil pa sem se povsem premočen. Prestrašeno sem se še ves čukast ozrl naokoli in opazil, da je za poplavo v sobi odgovorna moja punca. Ja, The Notebook (2004) je pravi tearjerker, še posebej zaradi zaključnega kadra. Tekom filma spremljamo zgodbo zaljubljenega para Allie (Rachel McAdams; Gena Rowlands) in Noaha (Ryan Gosling; James Garner) iz dveh različnih časovnih perspektiv. Večjo minutažo dobi že minula zgodba mladostniške prepovedane ljubezni, a tista prava, življenjska drama, se odvija v sedanjosti. Obe obdobji pa sta čudovito prepleteni in povezani s pomočjo subtilne montaže in čarobne fotografije. 











Gre za film s pomočjo katerega se je Ryan Gosling izstrelil med filmske zvezde in v srca filmskih gledalk. Pred dotičnim filmom so bile njegove vloge namreč bolj robustne in prav nič romantične. Tudi Rachel McAdams je naredila velikanski preskok, saj je malo pred izidom predstavljenega filma, nastopala v najstniški trapariji Mean Girls (2004). Za grenko-sladko zgodbo, ki poganja film je odgovoren ameriški pisatelj Nicholas Sparks, ki je odgovoren za kar nekaj knjižnih uspešnic. Romantične štorije so dandanes precej predvidljive in izdelane po istem kalupu in zato se redko kateri uspe dvigniti nad sivo povprečje. Tokratna hvala bogu ni ena izmed takih.



















There is no such thing as too much Ryan Gosling bi rekla moja punca in vsekakor ji ne morem oporekati. Možakar pač zažge praktično v vsakem filmu v katerem nastopi in to iz leta v leto bolj. Dodal bi samo; there is no such thing as too much Steve Carell in vem, da sva tudi tu povsem složna. Za naju je slednji tudi glavna faca filma, saj s svojim občutkom za komedijo poskrbi za slave smeha, nemalokrat zgolj z obrazno mimiko. Po drugi strani pa Ryan Gosling poskrbi predvsem za zasanjane vzdihljaje, še posebej takrat ko pokaže svoje izklesano telo. Glavnima akterjema je potrebno dodati še glavni akterki in to sta tokrat Julianne Moore in Emma Stone, tu pa se nabor filmskih zvezd še ne konča.











K tej že tako visokoleteči igralski zasedbi je potrebno dodati še Kevina Bacona in Mariso Tomei, ki se sicer znajdeta v bolj obrobnih, a za filmsko zgodbo prav tako pomembnih vlogah. Le-ta se vrti okoli propadlega zakona, ki je plod večletne banalnosti, čustvene otopelosti in dolgočasja. Še en scenaristični nastavek, ki ima vse predispozicije, da bi nas zapeljal že v tisočkrat preplute filmske vode, a nas preseneča iz sekvence v sekvenco. Vmesna in končno pristanišče so kakopak znana, a plovba je polna skritih čeri in nepredvidljivega ter razburkanega morja. Gre torej za dobrosrčno in domiselno komedijo, pri kateri si boste določene sekvence zapomnili za vse življenje.



















Zame največje presenečenje med tokratno sedmerico, saj sem pričakoval, da bodo vseh sedem mest zapolnili filmi z vsaj delno romantično vsebino, medtem ko je Ong-bak (2003) zgolj in samo akcija. A to kakšna. Tony Jaa (človek mnogoterih imen) je udaril kot strela z jasnega in filmskemu svetu nakazal, da se njegovo znanje borilnih veščin z lahkoto kosa z legendarnimi imeni ala Bruce Lee, Jackie Chan, Jet Li … Veščine muay Thaija (podzvrst kickboxa) je namreč izpilil do potankosti in tako kot njegovi predhodniki, je v vseh borilnih sekvencah nastopil sam. Glede na to, da gre za tajski film, je tu pa tam pričakovati kakšno tehnično pomanjkljivost, a ne, ko je govora o akcijskih sekvencah. 














Je že res, da je večina spopadov spretno podkrepljenih z domiselnimi snemalnimi koti, montažo, pripomočki (a brez dandanes vse prevečkrat uporabljenega CGI-ja) … a vse to zgolj pripomore k celostnemu izkustvu, v katerem gledalec zares uživa. Kot v vseh filmih, ki se zanašajo predvsem na spretno koreografirane borilne sekvence, tudi pričujoči ni nikakršna perla, ko je govora o scenariju. Zlikovci izmaknejo kipec Bude in na našem glavnem junaku je, da ga vrne na svoje mesto. Tony Jaa je že kmalu po svojem »prvencu« nastopil v stilsko še mnogo bolj dodelanem The Protector a.k.a. Tom Yum goong (2005), potem pa je njegova kariera z na silo narejenimi nadaljevanji hitro utonila v pozabo.






















Edini film na tokratni lestvici, ki si ga s punco nisva ogledala skupaj, saj je nekako ušel mimo mene, kar je glede na njegov renome precej nenavadno. Tako sem si ga ogledal šele na njen predlog oz. v namene tokratne lestvice in moram reči da mi ni žal. Le kako bi mi lahko tudi bilo, saj v njem nastopi božanska Keira Knightley, ki ima v tem filmu marsikaj za pokazati (prizor ob fontani je eden najbolj erotičnih kar sem jih videl), a seveda to ni edini razlog. Za začetek Keira v filmu odlično tudi odigra, ob boku pa ji stojita prav tako odlična (če ne še boljša) James McAvoy in Saoirse Ronan, ki je bila v času snemanja filma (posnetega po svetovni knjižni uspešnici) stara zgolj 12 let.














Največja hiba filma leži v njegovi strukturi, ki se ne razlikuje od tiste v knjižni predlogi. Tako je vsaj meni prva polovica filma, ki prikazuje življenje v hermetično zaprti graščini, filmsko bolj dovršena kot druga, ki prikazuje bedo druge svetovne vojne. Obe sicer spremlja čudovita fotografija (poleg nominacije za fotografijo, je film prejel še šest drugih nominacij, tudi za najboljši film leta, a je domov odnesel le kipec za izvirno glasbeno podlago), a dogajanje v prvi polovici filma je precej razburljivejše, kot v drugi. Tu se tudi postavijo temelji za celotno zgodbo, katero zakuhata mladostniška zatreskanost in bujna domišljija. Ta dva na videz nedolžna atributa deklic, imata včasih lahko katastrofalne posledice.

Objavljeno pod |

2 komentarjev:

Rado Mikolič pravi ...

No, se pa vidi, da si ocenjeval filme svoje drage... manj kot 4 si ne upaš dati! (hec).

Sadako pravi ...

5 pa tudi ne, da si ne bo še kaj domišljala.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji