Nekaj mističnega spremlja te morske razbojnike, ki so svoj čas predstavljali strah in trepet gospodarsko najbolj obiskanih morskih ožin. Kot taki so bili in še vedno so zelo hvaležen material za filmsko platno.

Ko so prizori v Ameriki in Angliji najboljši v filmu o Petru Panu, je kaj hitro jasno, da film ni izpolnil svojih pričakovanj. Jp, tudi Steven Spielberg ga kdaj pihne mimo in včasih filma ne rešijo niti filmske zvezde kova Robin Williams, Dustin Hoffman, Julia Roberts, Bob Hoskins … Glavna problema tega visokoletečega filmskega izdelka sta dva. Kot prvo se je Spielberg projekta lotil kot nadaljevanja kultne zgodbe o dečku, ki ne želi odrasti, a Hook (1991) nam z izjemo samega začetka zgodbe in starejšega Petra Pana ne ponudi prav nič novega. Druga težava pa se skriva v tem, da je v filmu preveč opazno dejstvo, da je bil praktično v celoti posnet v studiu. Dežela Nije tako še nikoli ni izgledala bolj izumetničeno.

Kot edino svetlo točko filma velja izpostaviti zgolj Robina Williamsa, ki na trenutke celo zadane žar Petra Pana. Po drugi strani je Hoffman s svojo impersonacijo kapitana Hooka povsem zgrešil, saj le-ta izpade kot nekakšna parodija samega sebe, Robertsova pa v filmu ne izžareva niti kančka energije. Tako je sicer iskriva zamisel o odraslem Petru Panu, ki je povsem pozabil na otroško doživljanje sveta, splavala po vodi. Na kino-blagajnah se je film sicer odrezal dokaj solidno, a vsekakor pod pričakovanji, glede na to, da je za režisersko taktirko stala kura, za katero je Hollywood navajen, da nosi zgolj zlata jajca. Film je bil sicer nominiran za kar pet zlatih kipcev, domov pa seveda ni odnesel nobenega.

Ena najdonosnejših filmskih franšiz vseh časov in prva, ki se lahko pohvali z dejstvom, da sta vsaj dva njena dela prinesla več kot milijardo zaslužka, je verjeli ali ne, nastala na podlagi atrakcije v Disneyjevem zabaviščnem parku. A to seveda ni bil glavni razlog za uspeh. Le-tega gre po mojem iskati v odlični interpretaciji Johnnyja Deppa, ki na izjemno zabaven način upodobi gusarja Jacka Sparrowa. Ekscentrični liki so mu preprosto pisani na kožo. Žal pa si je s to vlogo Johnny Depp kot kaže na nek način tudi zapečatil svojo igralsko usodo, saj v praktično vseh filmih igra zgolj še imitacijo omenjenega filmskega lika. Glede na zaslužek dvomim, da se kaj pretirano sekira.

Do sedaj so bili posneti že štirje deli, peti pa je napovedan za prihodnje poletje. Kot pri vseh serijah pri katerih je glavni namen služenje vrtoglavih vsot, tudi pri Pirates of the Caribbean kvaliteta pada iz dela v del. Tako je pričujoči film najkvalitetnejši izdelek v seriji, ostali pa delujejo že nekako brezidejni. Zgodba v prvem delu se vrti okoli zakletega azteškega zlata in kultne gusarske ladje Bleack Pearl, tako kot v kasnejši delih pa tudi tokrat Deppu družbo delajo Orlando Bloom, Keira Knightley in Geoffrey Rush (v četrtem delu se ekipi pridruži tudi nesmrtni Keith Richards, ki je Deppu služil kot inspiracija pri snovanju njegovega lika). Le kako bi se stvar obrnila, če bi Sparrowa igrala prvotna izbira, Hugh Jackman?

Kar nekaj filmskih zvezd je ugasnilo, še preden so do konca pokurile svoje igralsko kurivo. Med njimi je vsekakor tudi zvezda tokratnega filma Tyrone Power. Igralec, čigar življenje se je končalo pri njegovih 44. letih (kje drugje kot na snemanju fima). Čeprav ga najpogosteje povezujemo z vlogami v katerih je vihtel meč in osvajal na prvi pogled nedostopna dekleta – kot npr. v tokratnem filmu ali pa v The Mark of Zorro (1940) – se je njegov igralski razpon razprostiral praktično čez vse žanre. Poleg igralskega talenta pa se je lahko pohvalil tudi s prelestnim stasom in zapeljivimi obraznimi potezami. Nič čudnega torej, da so ga oboževale tako kamere kot tudi gledalke.

Ob boku mu tokrat stoji še en vizualni bombonček in sicer Maureen O'Hara, ki pa je v nasprotju s Powerjem dočakala častitljivo starost. Njuna lepota je še toliko bolj poudarjena, saj je bil film posnet v prečudoviti Technicolor tehniki, ki jo je dandanes moč dobiti v restavrirani verziji. Za izjemno fotografijo prepolno toplih barv, je film prejel tudi oskarja. Sicer pa gre za klišejsko filmsko zgodbo, v kateri se med seboj spopadejo gusarji. Na eni strani oportunistični spreobrnjenci in na drugi strani tisti, ki ne morejo opustiti starih navad. V ta spopad je vpletenih še nekaj zgodovinsko avtentičnih dejstev in kakopak ljubezenska štorija. A vsi tej klišeji so predstavljeni na sila zabaven način, tako da je film vsekakor vreden ogleda.

Glede na to, da je proračun filma znašal za tiste čase visokih milijon ameriških zelencev, je imel Jack Warner kar velika jajca, ko se je odločil, da v glavno moško in žensko vlogo postavi dva praktično povsem neznana igralca. A še enkrat več se je izkazalo, da sreča spremlja hrabre, saj sta se tako Olivia de Havilland kot tudi Errol Flynn odrezala naravnost fantastično. Film je postal uspešnica, studiu Warner Bros. Pictures prinesel ogromen zaslužek, de Havillandovo in Flynna pa je izstrelil med zvezde (skupaj sta nato nastopila še v sedmih filmih). Sicer pa je šlo za rimejk nemega Captain Blood (1924), ki je nastal po istoimenskem romanu spisanim dve leti poprej.

V središče zgodbe je postavljen na Irskem rojeni zdravnik (Errol Flynn), ki se sredi angleških turbulentnih dogodkov konec 17. stoletja znajde na napačnem kraju ob napačnem času. Posledično je spoznan za upornika proti kroni in kot suženj poslan na plantažo v Karibskem morju (kjer kot kaže delajo samo beli sužnji). Seveda se po krivem obsojeni zdravnik ne more sprijazniti s svojo usodo in zato s skupinico somišljenikov izvede pobeg. Po spletu naključij se prebežniki prelevijo v gusarje in v hitrem času postanejo strah in trepet Karibskega morja. Simpatičen in razburljiv film, ki mu lahko očitamo zgolj to, da je njegov tempo precej nekonsistenten.

Kot že ničkolikokrat poprej je bila tudi tokrat najprej knjiga in sicer pustolovski roman škotskega avtorja Roberta Louisa Stevensona. A knjiga o piratih z naslovom Treasure Island je malenkost posebna, saj gre za eno največkrat adaptiranih knjižnih del. Sam sem se odločil, da na seznam uvrstim ekranizacijo iz leta 1950. Pa ne toliko zaradi dejstva, da bi po kvaliteti kaj posebej odstopala od ostalih, ampak predvsem zaradi njenega zgodovinskega mejnika. Treasure Island (1950) je namreč prvi v celoti igrani celovečerni film iz kultne produkcijske hiše Walta Disneya in kot tak je v piratski filmski žanr vnesel kar nekaj kasneje do onemoglosti reproduciranih stereotipov.

Kot pri večini gusarskih filmov je tudi tokrat glavna zvezda oz. gonilo zemljevid, ki vodi do skritega zaklada. Po spletu naključij le-ta pristane pri mladem fantiču, ki tako postane glavna atrakcija za gusarje, kot tudi za požrešne vladne oblasti. Skupinico gusarskih pijančkov vodi enonogi Long John Silver (markantni Robert Newton), ki ga brez težav označimo za enega izmed najbolj simpatičnih filmskih negativcev. Samo iskanje zaklada ni preveč razburljivo, saj obstajajo sekvence (predvsem tiste na ladji), ko se v filmu ne dogaja praktično nič. Tako da ne boste naredili nikakršne napake, če se odločite za katerokoli drugo filmsko adaptacijo kultnega romana.

Burt Lancaster se je v igralske vode podal dokaj pozno (v svojih 30. letih). Pred tem se je ukvarjal z akrobatiko, kar je še kako vidno v pričujočem film. The Crimson Pirate (1952) je namreč lahkoten filmček shizofrenega scenarija, pri katerem zapleti v zgodbi služijo zgolj namenu, da lahko Lancaster razkazuje svoje akrobatsko znanja. Na nek način bi lahko celo rekli, da gre za nekakšno parodijo, kar nam na začetku z neposrednim nagovorom nakaže tudi sam Burt. Veliko gledalcem se je ta lahkotnost precej dopadla, sam pa nad njo nisem bil najbolj navdušen. Je že res, da so liki (še posebej glavna dva pirata) precej simpatični, a celoten film izpade precej posiljeno.

Lancaster je kapitan Vallo a.k.a. Crimson Pirate, ki s svojo posadko zajame ladjo britanske mornarice. V želji po čim večjem zaslužku se odloči, da bo orožje prodal uporniški skupini, ki jo vodi El Libre. A želja po še večjem zaslužku ga privede do tega, da upornika raje ugrabi, toda že kmalu po ugrabitvi se ponovno premisli in se odpravi na reševalno misijo, v želji osvoboditi zapornika, ki ga je sam zajel. Tu nekje se skriva še napol dodelana zgodba o britanski kolonialni represiji ter kakopak ljubezenski interes našega pirata. A kot že omenjeno ta scenaristična čorba služi zgolj za izgovor, da se pred našimi očmi odvijajo cirkuški vložki in piratski filmi so za to kot naročeni.

Po kritiško zelo opevanem Chinatown (1974) je imel Roman Polanski na mizi že nov scenarij, a se mu je življenje čez noč obrnilo na glavo. Marca leta 1977 so ga namreč na podlagi suma o podtikanju droge in posilstva mladoletnice aretirali (Samantha Gailey je bila v času dogodka stara 13 let, posilstvo pa se je zgodilo v hiši Jacka Nicholsona medtem ko je le-ta dopusoval). Polanski se je sprva izrekel za nedolžnega, a je ob spremembi obtožnice seks z mladoletnico priznal. Toda tik pred izrekom sodbe po kateri bi zagotovo pristal v zaporu je Polanski pobegnil v Francijo. Vse od takrat se izogiba ZDA ter državam, ki imajo z njo sklenjeno mednarodno pogodbo o izročanju obdolžencev.

Vsi ti dogodki so ga za kar nekaj časa odvrnili od snemanja filmov in tako je v predalu obležal tudi zgoraj omenjeni scenarij. Škoda, ker ni tam ostal za zmeraj. Pirates (1986), ki je nastal na njegovi podlagi je namreč eden izmed najslabših filmov v Franciji rojenega režiserja (nisem si še ogledal vseh njegovih filmskih izdelkov, a upal bi se trditi, da je morda celo najslabši). V njem v glavni vlogi nastopa Walter Matthau, ki mu vloga krvoločnega gusarja nikakor ne pristoji (gledalec niti ne ve ali bi morala biti njegova interpretacija lika sarkastična ali ne), a to vsekakor ni glavni problem filma. Le-ta se skriva v zmedenosti, prenatrpanosti z raznimi liki in predvsem prenatrpanosti z brezsmiselnim besedičenjem.