7 peplumov

Beseda peplum izvira iz Grščine in v prostem prevodu pomeni tuniko. Gre za izraz, ki so ga filmski kritiki nadeli italijanskim filmom sproduciranim med letoma 1958 in 1965. Gre za zgodovinske drame v katerih so glavni junaki praviloma nosili tuniko in sandale, v rokah pa so vihteli meč. Glede na to, da gre za italijansko eksploatacijo najbrž ni potrebno poudarjati, da so jih naklepali malo morje.







V peplumih so praviloma nastopali bodybuilderji, bolj ali manj uvoženi iz ZDA. Trendsetter za ta razpoznavni element italijanskega podžanra je bil Steve Reeves. V Montani rojeni Reeves se je že kot najstnik pričel ukvarjati s prestavljanjem uteži, leta 1947 pri svojih 21. letih pa je že postal zmagovalec tekmovanja Mr. America. Leta 1950 je osvojil najbolj prestižno titulo v svetu napihnjenih mišic, Mr. Universe. Pojavljati so se začele ponudbe za filmske vloge in Reeves se je odpravil v filmske vode. Na začetku svoje filmske kariere je nastopil celo v filmu kultnega Eda Wooda Jail Bait (1954), še istega leta pa tudi v mjuziklu Athena (1954), kjer ga je opazila hčerka režiserja tokratnega filma. Ostalo je zgodovina.











Film je osnovan na grških mitih o Herkulu ter Jazonu in argonavtih, kar pa je hkrati tudi eden izmed glavnih problemov. Gledalec ima namreč občutek, da se režiser ni zmogel povsem odločiti koga postaviti v prvi plan; glavna zvezda filma je namreč Steve Reeves in njegov Herkul, o čemer priča tudi naslov, zgodba pa je napisana po mitu o Jazonu. Posledično določeni filmski liki (med njimi tudi Herkul) s filmskega platna izginjajo na precej sumljiv in nenaraven način. Tudi od 12. Herkulovih preizkušenj smo gledalci deležni zgolj dveh. Hercules (1958) tako še zdaleč ni Reevesov najboljši peplum, a je za podžanr tako pomemben, da si lestvice brez njega praktično ni mogoče predstavljati.















Ursus (1961)



Po relativnem uspehu peplumov o Herkulu so Italijani iskali novega junaka, ki bi ga lahko vključili v svoje filme in našli so ga v Ursusu. Le-ta je kot lik nastopil že v filmski klasiki Quo Vadis (1951). Da bi gledalcem omogočili lažji preskok na novega mišičnjaka so se na ameriškem tržišču odločili, da ga nekako povežejo s Herkulom. Tako je kar nekaj filmov o Ursusu dobilo ameriški naslov, ki je vseboval Herkula. Tokratni film se je tako onkraj Luže imenoval Ursus, Son of Hercules pa čeprav omenjena lika nimata nikakršne povezave. Šli so celo tako daleč, da so v filmu Hercules, Prisoner of Evil a.k.a. Ursus, il terrore dei kirghisi (1964) Ursusa tudi v samem filmu preimenovali v Herkula. 

















Tako kot praktično v vseh peplumih je tudi tokrat v glavni vlogi mišičnjak dvomljivih igralskih talentov in tako ni čudno, da so kritiki Eda Furyja precej popljuvali. A roko na srce, njegova igra ni prav nič slabša od ostalih bodybuilderjev podžanra, morda celo za odtenek boljša, saj liku vdihne prepotrebno karizmo in šarm. Tudi scenografija in snemalne lokacije so za tako nizek proračun, kot ga je imel film, precej solidne. Posebne omembe pa je vsekakor deležna sekvenca in nje montaža, v kateri se Ed Fury spopade z bikom. Za nameček so tu še brhke dekline med katerimi velja izpostaviti predvsem Moiro Orfei in mlado Soledad Mirando, prezgodaj preminulo muzo Jesusa Franca. 























Goljat je bil za Ursusom drugi biblijski junak, ki se je znašel v peplumih, a je bila njegova življenjska doba krajša. Kljub temu pa so filmi o Goljatu navrgli morda celo najboljši peplum v katerem je nastopila njihova ikona Steve Revees. V njem namreč najdemo precej solidno akcijo podkrepljeno s kar nekaj krvi, na trenutke celo gora in tisto najpomembnejše, prelestne ženske oz. bolje rečeno žensko. Krasotica zaradi katere se splača pogledati omenjeni film tudi če niste ljubitelj podžanra je Kubanka Chelo Alonso (rojena kot Isabella Garcia). S svojimi oblinami in drznim plesom bo začarala vsakega moškega. Škoda le, da ženske v peplumih niso smele pokazati toliko kože kot moški.

Leta 568 severno Italijo zavzamejo in naselijo Langobardi, kar privede do spora s staroselci. Ker barbari ne želijo pretirano parlamentirati z njimi se odločijo za najhitrejšo rešitev spora, t. j. poboj. Med preživelimi staroselci, ki se zatečejo v bližnji gozd je tudi Emiliano, ki si je zaradi svoje nadčloveške moči prislužil vzdevek Goljat. Skupaj s svojimi somišljeniki se zakolne, da bo maščeval smrt svojih sovaščanov, med katerimi je bil tudi njegov oče. Film nekje na pol poti dobi dodatno dimenzijo, ko se v zgodbo vplete zgoraj omenjena lepotica, hčerka plemenskega šefa Langobardov. Med njo in Goljatom namreč preskoči ljubezenska iskrica. Ja, ljubezen ne pozna meja.
















Italija je svoj prvi val peplumov doživela v svojem nemem filmskem obdobju, ki jih je spočel Quo Vadis? (1913). Svoj vrhunec je ta nemi val doživel z razkošnim in tehnično prelomnim filmom Cabiria (1914), v katerem se prvič pojavi tudi lik Maciste. Le-ta je bil sprva črnski suženj rimskega viteza, a s svojo atraktivnostjo si je prislužil svojo serijo avantur, ki se je pričela že leto po zgoraj omenjam filmskem izdelku in sicer s filmom Maciste (1915). Nič čudnega torej, da so se italijanski filmski ustvarjalci nanj spomnili že kmalu po začetku zlatega obdobja peplumov. V nasprotju z ostalimi junaki peplumov se Maciste ni kaj dosti menil za zgodovinski čas in ga je moč najti od ledene dobe do 16. stoletja.











Pa ne samo to, serija o Mačistu se s 25. deli, ki so jih Italijani naštepali v zgolj dobrih petih letih, lahko pohvali kot serija peplumov z največ deli. V večini peplumov je bil Mačist sin Herkula, a v svoji prvi ponovni upodobitvi so ga Američani prekvalificirali v sina Samsona (seveda ne z enim ne z drugim ni imel nikakršne povezave). Pri filmu je osvežujoče predvsem to, da je postavljen v antični Egipt ter da so se filmski ustvarjalci odločili snemati na dejanski lokaciji (vidi se, da so bili proračuni prvih peplumov na precej visokem nivoju v primerjavi s kasnejšim obdobjem). Mačista je upodobil Mark Forest, ki je to kasneje storil še šestkrat, skupaj pa je nastopil v 12. peplumih.  















Samson a.k.a. Sansone (1961)



Tipičen peplum, ki vsebuje vse podžanrske klišeje, od nabildanega junaka preko tiranskega monarha, katerega je treba vreči iz njegovega prestola. Posledično nima za ponuditi praktično nobenih presežkov in bi ga priporočil zgolj die hard ljubiteljem tokratnih filmov. Pa poskusimo kljub temu poiskati nekaj pozitivnih elementov. Najbolj zagotovo izstopa sama produkcija filma, saj je scenografija dobro dodelana, prav tako pa je v filmu uporabljeno veliko število statistov, kar gledalcu daje občutek, da bi morebiti res lahko šlo za zgodovinski spektakel. Omembe vreden je tudi režiser filma Gianfranco Parolini, ki je kasneje presedlal na špageti vesterne in ustvaril kultno sago o Sabati.  














Najboljši oz. vsaj najbolj zabaven prizor nas pričaka že kmalu po uvodni špici. V njem se Samson zaradi lastništva nad ustreljenim merjascem spopade z odpadnikom, ki sliši na ime Millstone. Med dvobojem si podelita toliko sumljivih komplimentov, da sem iskreno mislil, da gre za nekakšen italijanski gej pornič. Precej zabavno. Sprva nasprotnika kasneje v želji po povrnitvi pravice v deželo združita moči in postaneta zaveznika v boju proti prevratniškim monarhom. Tudi tokrat je mišičnjaka upodobil ameriški igralec in sicer Brad Harris, ob boku pa mu kot Millstone stoji ena izmed redkih italijanskih omar Alan Steel, ki je kasneje postal prava zvezda peplumov.  



Podžanr pepluma se je kakopak napajal z drugimi podžanri, ki so mu bili blizu, predvsem s piratskimi, barbarskimi, mongolskimi, vikinškimi filmi ter kakopak z raznimi Zorroti, Sandokani, Tarzani, nenazadnje pa tudi s kičastimi porno orgijami. Večina peplumov je bila seveda postavljena v antični Rim, kjer so prevladovali filmi o gladiatorjih, med katere spada tudi pričujoči film. Gre za zadnji del trilogije o priljubljeni gladiatorski deseterici h kateri spadata še The Ten Gladiators a.k.a. I dieci gladiatori (1963) ter Spartacus and the Ten Gladiators a.k.a. Gli invincibili dieci gladiatori (1964). Zame osebno je izmed trojice najboljši ravno opisani.
 










Zaradi svoje zvestobe in lojalnosti Rimu je deseterica s strani prefekta province Sirije najeta, da odpotuje v nevtralno kraljestvo Arbela. Njihov cilj je, da izvejo čim več o sosednjem kraljestvu Parthie, ki se pripravlja na vojno z Rimom. Seveda se deseterica po žanrskem ključu kaj hitro zaplete v razne spletke prefriganih aristokratov in njihovih prelestnih priležnic. Filmu se sicer pozna, da je nastal že povsem na koncu peplum obdobja, ko je podžanr že pošteno izgubljal sapo. Posledično so bili tudi proračuni za omenjene filme precej nižji kot v zlatem obdobju. Na pohodu je bil namreč že nov podžanr z Apeninskega polotoka, ki je svet zaznamoval še precej bolj kot peplumi. Čas je bil za špageti vesterne.  

















Preden je Sergio Leone posnel svoj prvi celovečerec je kot asistent režije sodeloval pri že kar nekaj filmih in preden je posnel svoj prvi vestern A Fistful of Dollars a.k.a. Per un pugno di dollari (1964) je režiral svoj prvenec. Zanj pa bi le stežka trdili, da ga je posnel režiser, ki bo v zgodovini filma s svojim razpoznavnim stilom pustil tako velik pečat. The Colossus of Rhodes (1961) je namreč povsem generičen izdelek, ki bi ga lahko posnel praktično vsak režiser kateremu so osnove poklica vsaj kolikor toliko znane. Ne pričakujte torej divjih zumov, napete glasbene podlage (pri filmu namreč ni sodeloval Ennio Morricone) ter čemernih capinov. Film je posnet by the book, kar za prvenec niti ni tako nenavadno.











Poleg te banalne vsakdanjosti pa zna gledalca zmotiti tudi katastrofalna igra glavnih akterjev, med katerimi imam v mislih predvsem Roryja Calhouna. Le-ta je po sporu med Leonejem Johnom Derekom nadomestil slednjega in kot igralec pustil zelo slab vtis. Njegov lika Dariosa, ki je primoran rešiti otok Rodos pred notranjim in zunanjim sovražnikom, je namreč povsem neizrazit ter lesen. Je pa po drugi strani eno izmed sedmih čudes antičnega sveta, se pravi, Rodoški kolos precej dodelan. Tudi drugače kar se tiče scenografije filmu težko kaj očitamo, spet druga zgodba pa je kostumografija, ki deluje precej izumetničeno. A navkljub vsemu, še vedno gre za prvi uradni film Sergia Leoneja.  










Objavljeno pod |

0 komentarjev:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji