7 Ealing komedij

Londonski filmski studio Ealing Studios je v svoji dolgi zgodovini sproduciral presenetljivo malo komedij, a je najbolj znan ravno po tem filmskem žanru. Zasluge za to gredo kratkemu povojnemu obdobju, ko so luč sveta ugledale premnoge filmske klasike.








Praktično vse Ealing komedije so vredne ogleda, tokratna še posebej, saj velja za prvo v seriji. A seveda ne zgolj zaradi tega. Kot prvo je to fantastično spisan scenarij nad katerim je svoje pero vihtel T.E.B. Clarke. Le-ta je med drugim spisal tudi Passport to Pimlico (1949) in Barnacle Bill (1957), ki se prav tako nahaja med sedmimi izbranci pričujoče lestvice. Kot drugo je tudi režiser filma Charles Chrichton kasneje še enkrat našel svoje mesto na lestvici in sicer s filmom The Lavender Hill Mob (1951). Kot tretje je film odlična mešanica komedija, akcijskega trilerja in socialne drame (na samem koncu celo grozljivke). Glavna zvezda filma pa je povojni London s svojimi ruševinami, ki odlično odraža duh nekega časa. 

















Mladenič Joe Kirby je pob bujne domišljije in nekega dne ob branju stripa ugotovi, da se zločini opisani v stripu, dejansko dogajajo na londonskih ulicah. Gledalec sprva še ne ve, da ne gre zgolj za plod njegove domišljije, ampak da lokalna banda dejansko uporablja strip za medsebojno komuniciranje za izpeljavo nečednih poslov. Mulci se hitro odločijo, da se bodo nepridipravom zoperstavili in jih pripeljali pred roko pravice. Film me je močno spominjal na mladinsko klasiko The Goonies (1985), tako da ni potrebno posebej poudarjati, da sem bil nad njim zelo navdušen. Kljub črno-beli fotografiji mu je namreč uspelo pričarati izjemno barvito vzdušje.

























Filmi o popolnem zločinu, ki se ni izšel, segajo že daleč nazaj v filmsko zgodovino, takisto pa bi lahko rekli tudi za kriminalne komedije. Vseeno pa je omenjena pristopa sedme umetnosti najbolje združil ravno zahodno-londonski filmski studio Ealing Studios. Kar dobršen delež njegovih predstavnikov lahko namreč kvalificiramo kot kriminalne komedije. V treh najbolj znanih je nastopil Alec Guinness, ikona britanske povojne kinematografije. Le-ti so Kind Hearts and Coronets (1949), The Lavender Hill Mob (1951) ter The Ladykillers (1955). Ko je govora o najboljšem izmed njih ima vsak izmed trojice svoje zagovornike, a splošno sprejeto dejstvo obstaja, da je najboljši izmed njih tisti najstarejši.

















Po drugi strani pa je opisani film tisti, ki se je znašel na kultni vatikanski filmski lestvici, skreirani ob 100-letnici filma (gre za lestvico zgolj 45. filmov razdeljenih v tri kategorije). Po vsej verjetnosti zaradi dejstva, ker je od vseh treh najmanj oporečen in najbolj nevtralen ter posledično sprejemljiv za bogaboječe čistune. Večina komedije v filmu izhaja iz preobračanja stereotipov ter nepredvidljivih dogodkov, glavna zvezda pa je kakopak Alec Guinness. Le-ta upodobi simpatičnega varnostnika blindiranega bančnega vozila, ki podleže skušnjavi in sanjam o drugačnem življenju. V filmu v eni izmed svojih prvih filmskih vlog za kratek čas uzremo tudi mično Audrey Hepburn.  

























Labodji spev britanskega režiserja Alexandra Mackedricka, ki je pred dotičnim filmom v malho Ealing komedij prispeval že Whisky Galore! (1949) in The Man in the White Suit (1951) (oba na tokratni lestvici). Po njem je omenjeni režiser svojo filmsko kariero nadaljeval v ZDA, kjer pa ni zaspal na lovorikah svoje britanske slave. Namesto tega je ustvaril prav tako odlični Sweet Smell of Success (1957). A hkrati z njegovim slovesom je počasi ugašalo britansko filmsko obdobje, ki je navrglo kar nekaj črnih komedij z velikim vplivom na prihodnje generacije filmskih ustvarjalcev. Tako kot za obe njegovi predhodni črni komediji, je tudi za tokratno značilna perfektna izbira igralcev.
 
Spet je njihov kolovodja kdo drug kot Alec Guinness, le da je tokrat zaradi načina igre in maske težje prepoznaven. Seveda ne za pozorno oko, ki zna morebiti opaziti, da je tudi slika generala, ki jo na steni ponosno razkazuje gospa Wilberforce (Katie Johnson), v bistvu slika Guinnessa in sicer iz filma Kind Hearts and Coronets (1949). Če je omenjenega igralca težko prepoznati pa moram priznati, da še enega filmskega kameleona nisem prepoznal. Jp, Peter Sellers se je izmuznil mojemu filmskemu očesu. Poleg igralcev je zvezda filma tudi njegova fotografija, ki je na trenutke precej temačna in ekspresionistična ter posledično spominja celo na žanr grozljivk. Skratka, prava črna komedija.





Ob omembi Škotske mi med prvimi asociacijami na pamet pade voda življenja oz. viski. In ravno ta opojna substanca je gonilna sila filma. Na sicer fiktivnem škotskem otoku Zunanjih Hebridov se med drugo svetovno vojno zgodi nesprejemljivo; prebivalci ostanejo brez viskija, kar predvsem med moškim delom otočanov povzroči pravo depresijo. Kot mana iz nebes ravno takrat na pečinah blizu obale nasede trgovska ladja, na kateri se nahaja 50.000 zabojev viskija. Problem je, da je le-ta namenjen zgolj izvozu in posledično si ga otočani ne morejo prilastiti. Najbrž vam je jasno, da ta majhna zakonodajna nevšečnost ne morete ustaviti obupanih in na viski usekanih Škotov.


Film je posnet po istoimenskem romanu, ki je mimogrede osnovan na resničnih dogodkih. Jp, ladja SS Politican je dejansko nasedla na obali Zunanjih Hebridov in tako prekinila lokalno malodušje (na njo so navalili prebivalci kar dveh in ne zgolj enega otoka, kot je to prikazano v filmu). Na tem mestu bi rad tudi pohvalil celotno filmsko ekipo, ki se je odločila, da bo snemala na dejanskih lokacijah. Odločitev, ki je zaradi nemogočega vremena grozila, da bo pokopala celoten projekt, se je na koncu izkazala za zadetek v polno. Poleg tega pa je vseh pohval vredna tudi izbira karakterjev, ki so neverjetno posrečeni (v mislih imam predvsem posesivno mamo ter lokalno avtoriteto). Zgodba zase pa je sam konec filma, ki je sprožil veliko deljenih mnenj.
 



Leto 1949 morda lahko označimo kot vrhunec zahodnolondonske filmske produkcije, saj so poleg opisanega filma tistega leta luč sveta ugledala še Whisky Galore! (1949) in Kind Hearts and Coronets (1949). Vsi trije kakopak izvrstni primerki Ealing komedij, ki novodobnim filmskim skrpucalom dokazujejo, da za tisto pravo komedijo ni potrebno nikakršnih ekscesnih skatoloških prizorov. Je že res, da marsikdo omenjene trojice (ali pa katerega koli predstavnika na tokratni lestvici oz. kar predstavnika Ealing komedij) žanrsko sploh ne bi označil kot komedijo. Še posebno ne novodobni gledalec, ki je navajen tistega najbolj agresivnega stila komedije. Škoda.

















V našem primeru pa komedija izhaja iz smelo spisanega scenarija, ki prebivalce majhnega dela Londona postavi v nepredstavljivo situacijo (no, niti ne toliko nepredstavljivo, glede na to, da je za idejo služil podoben resnični incident). Po spletu naključij odkrijejo listino, ki dokazuje, da so rezidenti Pimlica potomci Burgundcev oz. še več, da je njihova četrt de jure še vedno del Burgundije. Posledično so izvzeti iz medvojne racionalizacije, kar v zelo kratkem času sproži neverjeten razcvet črnega trga. Tudi tokrat je glavni igralec kar celotna skupnost oz. del povojnega Londona, a to še ne pomeni, da se med to skupinico ljudi ne najde zapomnljivih likov in odlične igre.
 




















The Man in the White Suit (1951) 



Še ena prav prijetna filmska čorba iz lonca Ealing Studios, v kateri je moč najti elemente znanstvene fantastike (v ospredje je postavljen nori znastvenik, ki s svojim izumom razburi lokalno skupnost), film-noirja (med pregonom znanstvenika po mokrih, temačnih in ozkih ulicah je moč razpoznati ta stilski prijem)  in komedija (za njo so ogovorni predvsem navihani dialogi ter celo nekaj slapstick materiala). Skratka odlična kombinacija. Kralj zgodbe je kdo drug kot Alec Guinness, ki upodobi bistrega profesorja. Le-ta si želi izumiti blago, ki bo neuničljivo in odporno na umazanijo. Ideja, ki se zdi lastniku tekstilne tovarne odlična, a ostali deležniki v proizvodnji kaj hitro prepoznajo potencialno nevarnost odkritja.

















Kot prva v zrak seveda skoči konkurenca, ki se zaveda, da bi odkritje in patentiranje takega blaga za njih pomenilo konec. Tu so seveda še sindikati, ki se borijo za pravice svojih delavcev. Le-ti bi ob proizvodnji neuničljivih oblek v večini zagotovo ostali brez svojega dela. Nazadnje pa so tu še perice, ki se prav tako zavedajo svojega potencialnega konca. Skratka, daleč najbolj bi nastradal delavski razred, za katerega je bil izum sprva mišljen. Precej preroški film glede na to, kaj se je v zadnjih 60. letih zgodilo s kapitalizmom in industrijo. Morda je za razliko od ostalih Ealing komedij tempo tokrat malenkost počasnejši, a je film še vseeno daleč od tega, da bi bil dolgočasen. 




Še bolj kot pri določanju prve Ealing komedije je zadeva pereča, ko je govora o tisti, ki je omenjeno obdobje zaključila, a večina internetnih strani, kot zadnjo omenja Barnacle Bill (1957). Ni torej nenavadno, da v njej najdemo nekakšno reciklažo že videnih stvari, začenši s kom drugim kot Alecom Guinnessom, ki se tudi tokrat tako kot v Kind Hearts and Coronets (1949) preizkusi v večih vlogah. Tu je tudi ideja, ki smo jo videli že v Passport to Pimlico (1949), ko se del Anglije odloči, da bo postal avtonomna in samostojna enota. Poleg tega je tu še kar nekaj že prežvečenih elementov, ki so glavni razlog za to, da tako gledalci kot kritiki filma niso sprejeli odprtih rok.

A če to dejstvo potisnemo ob stran, in če pred pričujočim filmom nismo pogledali že malo morje Ealing komedij, je Barnacle Bill (1957) več kot soliden film. V njem se lik kapitana Williama Horatio Ambrose (ki ga odigra daleč največja zvezda filma Alec Guinness) znajde v neljubi situaciji. Obremenjen z uspehi svojih prednikov, ki so bili vsi povrsti odlični pomorščaki (vse odigra ravno Guinness), se mora tudi sam izkazati kot morski volk. Obstaja zgolj en problem. Kapitan ima kronično morsko bolezen. A zahvaljujoč lastni iznajdljivosti se odloči, da bo v plovilo prekvalificiral kar lokalni pomol. Ja, luknje v zakonu dopuščajo mnogotere interpretacije.  













Objavljeno pod |

0 komentarjev:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji