7 fikcijskih predsednikov ZDA

Nezadržno se bližajo volitve, katere z nestrpnostjo pričakuje ves svet in preko katerih bodo državljani ZDA izbrali manjšega izmed dveh tepčkov. Vsekakor so se znašli v precej nezavidljivi situaciji in že kandidati iz sponjega seznama so nekaj stopenj nad ameriškima spačkoma.









»I did not have sexual relations with that woman, Miss Lewinsky.« Po vsej verjetnosti najbolj znane besede ameriškega predsednika Billa Clintona oz. vsaj tako znane kot tiste, ko je zatrjeval, da ni inhaliral. Govora je seveda o seksualnem škandalu imenovanem tudi Monicagate, ko je pripravnica Monica Lewinsky priznala, da je s takratnim ameriškim predsednikom imela spolno razmerje. Podobna afera je v ospredju tudi v tokratnem filmu, le da je obtožena ženska, ki se bori za položaj podpredsednice, njen greh pa se je zgodil v daljni preteklosti. Na začetku svojega študentskega življenja naj bi namreč sodelovala v skupinskem seksu. Jo lahko taka poteza stane funkcije? Clintona vemo, da ni.














A Clinton je bil vendarle moški in nam je oproščeno marsikaj, medtem ko je zgodba pri ženskah malenkost drugačna. Še posebej zato, ker naj bi Hansonova (Joan Allen, ki si je z odlično interpretacijo napadene  a pokončne ženske prislužila nominacijo za oskarja) postala prva ženska podpredsednica. Na ta položaj jo je v želji po svojem labodjem spevu predlagal poslavljajoči se predsednik (prav tako zelo solidni Jeff Bridges), ki pri svoji odločitvi ne misli popuščati. A daleč najmočnejšo igralsko predstavo ponudi Gary Odlman v vlogi neizprosnega republikanskega zasliševalca omenjene kandidatke. Redkokdaj se zgodi, da se igralec popolnoma zlije s svojim likom. Oldmanu je ta perfekcija uspela.
 



Nikoli nisem bil preveč navdušen nad filmskimi romancami, saj je njihovo dojemanje in prikazovanje zaljubljenosti v precejšnji meri skregano z realnim svetom in dodobra popačeno. Posledično me tudi pričujoči film ni pretirano impresioniral in to kljub dejstvu, da pri njem štimajo praktično vse stvari. Daleč najmočnejša je seveda igralska zasedba z Michaelom Douglasom na čelu kot ameriškim predsednikom, za katerim prav tako ponosno stopajo Annete Bening, Martin Sheen, Michael J. Fox … Povsem ob bok lahko brez težav postavimo tudi scenarij ter samo režijo za katero je odgovoren mojster romantičnih filmov Rob Rainer. A celota deluje preveč sentimentalno, klišejsko in neverjetno, malodane pravljično.











Andrew Shepherd (Michael Douglas) je ovdoveli ameriški predsednik, ki se pripravlja na ponovne volitve in odkrito naskakuje svoj drugi štiriletni mandat. Kako tudi ne, saj vse javnomnenjske nakazujejo, da naj bi zmagal brez kakršnih koli težav. A njegova priljubljenost prične upadati, ko se čez noč zaljubi v lobistko za okoljevarstvene pravice (Annete Bening). Ameriška javnost kot kaže ne more prenesti dejstva, da bi se lahko njihov izvoljenec naroda po smrti svoje žene ponovno zaljubil. Od tu naprej je najbrž vsakemu gledalcu, ki si je že ogledal kakšno romantično (komedijo) jasno kako se bo zgodba zapletala in razpletala vse do svojega srečnega konca.
 



Vprašanje, če je izbrani film sploh upravičeno na tokratni lestvici, saj se njegov sicer fikcijski predsednik oz. bolje rečeno kandidat za predsednika ZDA nevarno blizu približuje resničnemu ameriškemu predsedniku. Tudi če ne poznamo zgodovinskega ozadja oz. predvolilne kampanje omenjenega predsednika, ki jo spremljamo praktično skozi celoten film, nam je že po prvih nekaj kadrih jasno, da gre za Billa Clintona. Za to poskrbi John Travolta, katerega maska, kretnje in predvsem način govora izdajata za katero osebo gre. A meni osebno je šla ta over the top impersonacija pošteno na živce in Travolta je še enkrat več pokazal, da ni najbolj primeren za bolj resne filmske vloge.











Poleg igre pa Clintona izdajajo tudi dejanski dogodki, ki so se zgodili med njegovo volilno kampanjo, ko je želel postati demokratski kandidat za predsednika. Kot prvo so ga že takrat obtoževali nečednih spolnih dejavnosti, katere je Hillary stoično prenašala (v filmu njen lik upodobi Emma Thompson) ter izogibanju služenja vojaškega roka. Stvar je še toliko bolj očitna, ker je knjigo po kateri je nastal film napisal Joe Klein, ki je bil kot novinar odgovoren za pokrivanje Clintonove kampanje. A kljub temu ostaja dejstvo, da se v filmu veliko resničnih dogodkov prepleta s povsem fikcijskimi in za to sem se odločil, da si film kljub svoji povprečnosti zasluži prostor med sedmerico.
 



Obstajajo filmi, ki jih morebiti niste videli še nikoli, a o njih veste že praktično vse. Po vsej verjetnosti zaradi vsakoletnega predvajanja na komercialni televiziji, pri čemer ste morda vsako leto ujeli zgolj drobec ali pa videli zgolj samo napovednik. Air Force One (1997) je zagotovo eden izmed takih. Pred ogledom sem bil namreč povsem prepričan, da sem dotični film že videl, a sem že kmalu po začetku ogleda uvidel, da temu ni tako. Žal pa to dejstvo ni spremenilo moje gledalske izkušnje. Film se je pred mojimi očmi namreč odvrtel do pikice enako, kot pred tem že nekajkrat v moji glavi. Morda je bil celo malenkost bolj klišejski in na nek način nerealen, kot pa sem pričakoval.











Praktično celotna štorija se odvije na letalu Air Force One (predelan Boeing, ki služi zgolj prevozu ameriškega predsednika in njegove delegacije), a scenografija gledalca v to le stežka prepriča. Večinoma se igralci namreč gibljejo po prostoru za prtljago. Medvedjo uslugo pa avtentičnosti delajo specialni efekti, ki so preveč izumetničeni in to v najbolj pomembnih delih filma. Nenazadnje pa je tu še ameriški predsednik (Harrison Ford), ki kot vojni veteran rutinirano opravi z manjšo skupinico teroristov. Tudi on svoj posel opravi na precej za lase privlečen način. A kljub vsem tem klišejem je bil film precej priljubljen, pohvalil pa ga je tudi sam predsednik Bill Clinton.
 



Dolgo časa sem kolebal ali si film glede na mojo lestvico zasluži 4 gledalce, kar bi pomenilo, da je k00l ali si zasluži 2 gledalca, kar bi pomenilo, da gre za traparijo. Film ima namreč elemente obojega in spada ravno nekam na mejo tistih, ki so tako slabi, da so že dobri. Kot je razvidno sem se odločil za kompromis, a dejstvo ostaja, da Big Game (2014) vsebuje eno najbolj trapastih akcijskih scen, kar sem jih videl v svojem življenju in verjemite, videl sem jih že ogromno (če si boste oz. ste si film že ogledali, ne bi smelo biti dileme za katero sekvenco gre). Pa da ne bo pomote, to dejstvo štejem filmu v čast. Prav tako mu v plus štejem, da v njem nastopi Samuel L. »Mr Motherfucker« Jackson.











Pri njem se večkrat vprašam po kakšnem principu izbira vloge, saj ga najdemo tako v filmskih mojstrovinah, kot tudi v filmskih polomijah, zadnje čase pa še raje v že zgoraj omenjenih filmih, ki spadajo v tako imenovano so bad it's good kategorijo. Tokrat Jackson upodbi samega predsednika ZDA, ki se po terorističnem napadu na Air Force One postane ujetnik finskih prostranih gozdov. Njegovo edino upanje je trinajstletni Laponec, ki se ravno takrat po taistih gozdovih potika zaradi iniciacijskega obreda. Film, ki želi nekako spominjati na tiste najbolj nore akcije 80. in 90. let prejšnjega stoletja, a iz minute v minuto postaja bolj trapast, malo da ne risankast.
 



Praktično ne obstaja država (z izjemo Severne Koreje), kjer bi bili vsi zadovoljni z dejanji predsednika in ZDA pri tem niso nobena izjema. Najlažje je ponavadi kritizirati njegove najbolj drzne reforme in le-te so tudi odlična priložnost za vzpon lažnih prerokov, ki ne verjamejo v spremembe, ponavadi pa se želijo tudi sami zavihteti na oblast. Kot v tokratnem filmu, posnetem po knjižni predlogi, general James Mattoon Scott (Burt Lancaster), ki ne verjame v podpis razorožitvenega sporazuma s Sovjetsko Zvezo. Prepričan je namreč, da bodo ZDA s tem, ko se bodo odrekle jedrskemu orožju, postala lahka tarča rdeče pošasti, ki naj zagotovo ne bi spoštovala sporazuma.













Seven Days in May (1964) je torej paranoični triler posnet na vrhuncu hladne vojne in posledično se njegova zgodba, kljub temu, da je izmišljena, ne zdi daleč od resnice. Režisersko taktirko je v roki vihtel John Frankenheimer, ki se je dve leti pred tem že izkazal s fantastičnim trilerjem paranoje The Manchurian Candidate (1962), dve leti za tokratnim pa je posnel prav tako solidni Seconds (1966) in tako sklenil svojo paranoično trilogijo. Poleg odličnega občutka za ustvarjanje napetosti, mu je potrebno tudi priznati, da je odličen, ko je pred filmsko kamero potrebno voditi igralske alfa samce. Poleg že omenjenega Lancasterja v filmu namreč najdemo tudi Kirka Douglasa, Fredrica Marcha, Edmonda O'Briena …




















Raja, ki v večini držav predstavlja večino, si ponavadi želi ljudskega in preprostega predsednika, takšnega, ki bi bil karseda podoben njim. Vplivneži, lobisti, podjetniki, strici iz ozadja … pa imajo seveda drugačna pričakovanja. Nič nenavadnega torej ni, da se praktično vsi politični kandidati tekom kampanje s sladkimi obljubami poskušajo prikupiti množici, le redki pa se teh obljub tudi držijo. Ob izvolitvi na njih praviloma pozabijo in podležejo pritiskom zgoraj naštetih interesnih skupin. Raja se malenkost razburja, se s tem sprijazni in pozabi. Vse do novih predsedniških volitev. Dejstvo, ki je še kako pomembno za razumevanje priljubljenosti izbranega filma.













V njem namreč predsedniško mesto zasede neskorumpirani predstavnik preprostega in vsakdanjega človeka. Kljub že stokrat videni zgodbi je to povsem dovolj, da film ljudem praviloma ugaja, saj jim daje upanje, na nek način pa pomeni celo izpolnitev njihovih sanj in pričakovanj. Dave (Kevin Kline) je na las podoben hladnemu in odtujenemu ameriškemu predsedniku, ki se ne zmeni kaj dosti niti za svoj narod niti za svojo ženo. Tako brez slabe vesti skače čez plot, a pri enem izmed takih dejanj ga doleti pravičniška kazen in predsednik pade v komo. Na njegovo mesto vpokličejo Dava in vladavina pravičnosti in ljudskosti se lahko prične. Jp, gre za film o Borutu Pahorju.
  













2 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Z naskokom mi je najljubši prav zadnji, Kevin Kline je briljanten igralec, sposoben katerekoli vloge bodisi v komediji ali drami ali mešanici obojega. Sicer pa gre omeniti še novejšega W. (2008), kjer je Josh Brolin kot George Bush Jr. prav tako izjemen.

Sadako pravi ...

Kevin Kline je res srčika tega filma in precejšnja dodana vrednost.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji