7 slasher morilcev

Za noč čarovnic se spodobi, da zapis posvetim žanru, ki se najbolj povezuje z omenjenim praznikom. Odločil sem se torej za morilce, ki kraljujejo v omenjem podžanru grozljivk. Ker pa sem izvirnike povečini že porabil, so pred vami njihova nadaljevanja z  dvema izjemama. 









Verjetno najbolj znan morilcev slasherjev, ki se skrit za hokejsko masko svojih žrtev praviloma loteva z mačeto, je kdo drug kot Jason Voorhees. A verjetno le najbolj zagriženi oboževalci grozljivk oz. dotične franšize vedo, da se Jason vse do tretjega nadaljevanja (ki naj bi mimogrede bil – tako kot še kar nekaj drugih – zadnji) ni skrival za kultno masko. Še več, v prvem delu Friday the 13th (1980) ni še niti moril, medtem ko je v nadaljevanju Friday the 13th Part 2 (1981) svojo iznakaženo podobo skrival pod platneno vrečo. Pri snemanju tokratnega filma pa je bila filmska ekipa preveč lena, da bi stestirala, kako se pod umetno osvetlitvijo obnese mejkup in je Jasonu čez glavo poveznila kar hokejsko masko.











Vse ostalo je zgodovina, saj je ravno ta podoba Jasona tista, ki je najbolj znana in je iz filmskih vod prodrla tudi v druge pore modernih medijev. Sicer pa je Friday the 13th Part III (1982) v kinematografe prispel kot 3-D film (ker je številka tri tako priročna, je bilo to skoraj da pravilo pri tretjih delih), kar je pomenilo, da se je filmska ekipa posvečala predvsem tehničnim aspektom filma in to je še kako vidno. Kot prvo so igralci po vsej verjetnosti tokrat najslabši v celi franšizi, kar pa sploh ni tako lahko doseči. Tudi zgodba se od prvih dveh delov ne razlikuje praktično v ničemer. Edino pohvalo lahko tako namenim zgolj nekaterim smrtim, ki jih zagreši Jason, saj so le-te precej nazorne in krvave.



















Michael Myers je moj osebni favorit, ko je govora o slasher morilcih. Kot 6-letni otrok je Michael na noč čarovnic oblečen v kostum klovna s kuhinjskim nožem do smrti zabodel svojo starejšo sestro. Dogodek za katerega se predvideva (pojasnjen pa dejansko ni nikoli), da ga je sprožila spolna frustracija v povezavi s poželenjem, ki ga je mladi Michael gojil do svoje sestre. Po 15. letih preživetih v lokalni umobolnici se mu uspe izmuzniti na prostost in kot kaže želja po ubijanju mladenk – v katerih vidi svojo sestro – v njem ni nikoli umrla. Oblečen v delavski kombinezon, z obrazom skritim za brezizrazno masko (modificirana maska Williama Shatnerja) in z mesarskim nožem se neopazno začne potikati po mestecu.













Tako nekako je potekal zaplet zgodbe v kultnem Halloween (1978), ki še dandanes velja za eno najboljših grozljivk vseh časov. Le-temu je hitro sledilo direktno nadaljevanje (1981), ki je želelo izkoristiti slavo svojega predhodnika. Franšizo je nato za kratek čas presekal Helloween III: Season of the Witch (1982), ki je želel ubrati povsem drugačen koncept. V njem namreč našega protagonista sploh ni. Film je na kino-blagajnah pogorel in Michael sej je bil primoran vrniti. To je tudi storil v priročno naslovljenem Halloween 4: The Return of Michael Myers (1988). Izbrani film je direktno nadaljevanje svojega predhodnika in velja za enega slabših v seriji. Povsem upravičeno.
 




















Možakar opečenega obraza s fedoro, oblečen v krvavo-zelen pulover, ki svoje žrtve praviloma trajno zaključi z rokavico na katero so nameščena kot britev ostra rezila, je znan predvsem po tem, da se lahko v trenutku iz neškodljivega šaljivca spremeni v grozečega ubijalca. Tudi zato, je Freddy Kruger za mnoge eden najbolj sofisticiranih slasher ubijalcev. Še preden je to postal, je po mestecu Springwood maltretiral in zlorabljal mlade otroke. Njegova dejanja so bila razkrita, a se je zaradi luknje v zakonu izmuznil roki pravice. Le-to so razočarani starši vzeli v svoje roke in ga živega zažgali. Željan maščevanja se od takrat pojavlja v nočnih morah lokalnih otrok ter jih v njih preganja in ubija.













Žal pa se vse kar se zgodi v sanjah manifestira tudi v resničnem življenju. Se pravi, če Freddy nekoga zaštiha v deželi sanj, ta oseba umre (tudi) v resničnem življenju. Kot otroci smo se zelo bali dotičnega filma in Freddyja. Posledično smo marsikatero noč le stežka zatisnili oči, nemalo katero pa smo kar prebedeli. Podobno se trudi storiti tudi mladina v pričujočem filmu. Zavedajoč se dejstva, da jih želi Freedy v želji po maščevanju spraviti na oni svet, jim ne preostane drugega, kot da stanejo budni. A spanec je vedno močnejši in ravno zaradi tega je A Nightmare on Elm Street (1984) tako grozljiv. Le koliko časa lahko namreč zdržite preden vas sen popelje v svet kjer vas čaka Freddy Kruger.
 




















Naj sprva omenim, da ne gre za tipičen slasher, ampak za grozljivko, ki je na nek način spremenila oz. nadgradila omenjeni podžanr. Le-ta je bil konec 80. let prejšnjega stoletja namreč že precej izpet. Gledalci so tako znova in znova gledali že stokrat prežvečene filmske prijeme na čelu z morilci, ki so se iz zastrašujočih prelevili v komične. Nato pa je udaril Hellraiser (1987), ki ga je spisal (The Hellbound Heart) in zrežiral Clive Barker, za katerega je sam Stephen King rekel: »I have seen the future of horror, and his name is Clive Barker.« Po vsej verjetnosti odličen tudi zaradi tega, ker je režiser adaptiral svoje lastno knjižno delo. Nezavedajoč se potencialnega uspeha, je Barker pravice za franšizo prodal že pred prvencem.













Naslednjih osem delov so tako režirali drugi režiserji. Njihova kvaliteta precej niha, a nihče od njih seveda ne doseže izvirnika. Njegova glavna odlika je atmosfera, ki je na moč podobna klasikam iz 30. let, ko sta na velikih platnih kraljevala Dracula (1931) in Frankenstein (1931). Prav tako so na zelo visokem nivoju specialni efekti, zaradi katerih film brez težav uvrščamo v podžanr grozljivk imenovan body horror. A glavna atrakcija franšize je vsekakor Pinhead oz. Hell Priest. V prvem delu ima to izven zemeljsko bitje, zadolženo za nudenje zadovoljstva onkraj cone udobja, še precej obstransko vlogo, a tekom nadaljevanj postane glavni protagonist. A kot rečeno gre za precej netipičnega (če sploh) slasher morilca.
 



















Je že res, da je bilo izvirnik zaradi renomeja in pomembnosti znotraj filmske zgodovine praktično ne mogoče ponoviti kaj šele prekositi, a kljub temu so bila pričakovanja dokaj visoka. Nenazadnje je na režiserski stolček sedel isti režiser, se pravi Tobe Hooper, ki je zakuhal že The Texas Chain Saw Massacre (1974). Morda se he tega dejstva zvedal tudi sam režiser in je posledično poskušal ustvariti nekaj povsem drugačnega. Nadaljevanje tako nima tistega dokumentarnega stila in creepy atmosfere, ki pričara grozljivost brez pretirane uporabe eksplicitnega nasilja. Ravno nasprotno. The Texas Chainsaw Massacre 2 (1986) je kriče, nazoren in precej izumetničen filmski izdelek.













Tako je bolj kot grozljivka pričujoči film črna komedija z elementi splatterja; inovacija napram izvirniku, ki pa ni obrodila sadov. Še več, na nek način je celo razvrednotila kultnega Leatherfaca. Zgodba se dogaja 13 let po tem, ko je izprijena teksaška družina hladnokrvno pobila skupinico razuzdanih najstnikov. Tokrat je na udaru lokalna radijska voditeljica, ki po spletu naključij v eter ujame umor, katerega je zagrešila omenjena družina. Moči združi z upokojen teksaškim nadzornikom gozdnega parka (Dennis Hopper), ki je stric dveh v prvem delu umorjenih najstnikov in veselica se lahko prične. A žal ima ta veselica bore malo občutka za takte po katerih poplesujejo spodobnoe grozljivke.
  



















Tokratni zapis je zgolj potrditev dejstva, da filmska nadaljevanja le stežka zapolnijo čevlje svojih predhodnikov, a tu pa tam se najde kakšna svetla izjema. Scream (1996) Wesa Cravena, ki se je na tokratni lestvici že pojavil kot režiser, je bil inovativen slasher. Zavedajoč se žanrskih klišejev, se je Craven odločil, da bo s taistim zavedanjem opremil tudi svoje filmske like. Le-ti so tako točno vedeli kaj je potrebno storiti za preživetje, ko za teboj teka zamaskirani morilec, a kaj ko se je tega  zavedal tudi on sam. V drugem delu je režiser ohranil te zametke meta filma in jih nadgradil s klišeji, ki so značilni za slasher nadaljevanja. Scream 2 (1997) je posledično poslat zgoraj omenjena svetla izjema.













Še več, filmski liki so tokrat celo videli film, posnet po dogodkih, ki so se zgodilo v prvem delu. Toda tudi to jim ne pomaga kaj prida, kajti Ghostface je vedno korak pred njimi (tudi on si ga je namreč ogledal in to celo na premieri). V primerjavi s prvim delom je nadaljevanje malenkost bolj krvavo, poleg tega pa so bolje razdelani tudi glavni akterji. Le-ti v izvirniku namreč niso bili kaj več od klišejev slasherja. Morda najbolj dopadljiva pa je glavna ideja tokratnega filma, ki govori o tem, kako medijsko donosno in tudi obče dopadljivo ter sprejemljivo je nasilje. Ghostface tako postane prava zvezda in nemalo kateri mladostnik si želi odeti njegovo ogrinjalo, v roke vzeti nož in postati slaven, tudi za ceno umorov.
 



Kot mulca me je Child's Play (1988) precej napsihiral, saj se mi je zlobna lutka, ki vsake toliko časa oživi, naselila v nočne more. Seveda nisem bil edini, saj se večina mojih vrstnikov še danes s strahom v očeh spominja majhnih nožic, ki tekajo po stopnicah. Chucky je bil pač izredno creepy, a to bolj ali manj samo v izvirniku. Nadaljevanje, ki je predstavljeno tokrat namreč ni tako temačno kot predhodnik in tudi Chucky je malenkost bolj vedre narave. A pozor, film je še vedno daleč od tega, da bi bil primeren za majhne otroke. Tako kot se za slasherje spodobi, je zgodba precej podobna tisti v prvem delu. Chucky oz. Charles Lee Ray še vedno išče novo telo in ubije vsakega, ki mu stoji na poti.













Kljub temu pa nadaljevanje ne zaostaja dosti za izvirnikom, kar je navsezadnje pokazal tudi izkupiček na kino-blagajnah, le za ponuditi nima praktično nič novega, a to je roko na srce rak rana vse slasher franšiz. Je pa zanimivo, da je serija sprožila val protestov na katerih so ljudje trdili, da bo film v otrocih zbudil poželenje po nasilju. Moram reči, da je bil pri meni učinek ravno obraten, si pa brez težav predstavljam, kako se taka želja sproži pri odraslih, ki v glavi nimajo vseh stvari na svojem mestu. Na koncu pa še pohvale sami lutki oz. mehanikom, ki so jo izdelali in tistemu, ki je z njo opravljal, saj pri filmu niso uporabili nikakršnega CGI-ja, kar dodatno pripomore k avtentičnosti, pri grozljivkah pa avtentičnost pomeni dodatno grozo. 
 












Objavljeno pod |

1 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Itak, da se tak seznam spodobi za Noč čarovnic. Naštel si seveda vse, mogoče je s seznama izpadel le kakšen Bloody Valentine ali Jeepers Creepers, če govorimo izključno o sequelih. Pa lep in zabaven Samhain ti želim.

p.s. Sori za en moj tečen komentar (ga že ni več), je bilo nerodno zastav.ljeno in je izpadlo, kot da je namenjeno tebi, pa je drek v resnici letel na Fartnerja. :)

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji