7 odbitih mockumentarcev

Včasih je linija med dokumentarnimi in igranimi filmi tako tanka, da je ne zapazimo iz prve oz. je sploh ne zapazimo. Mojstri v tem vlečenju za nos so predvsem mockumentarci, ki imajo v filmskem svetu to nalogo, da nam na zabaven in hudomušen, nemalokrat tudi posmehljiv način predstavijo ljudi, dogodke in tematike iz vsakdanjega življenja.





Mockumentarec oz. rockumentarec, ki je naokoli prinesel kar nekaj svojih gledalcev (legenda pravi, da med drugim tudi ikono heavy metala Ozzya Osbourna, kar pa glede na njegove skurjene možgane po moje niti ni tako velik dosežek). Nič čudnega, kajti fantje, ki so upodobili to simpatično zmedeno skupino, so vsi po vrsti odlični glasbeniki, tako da so prav vse pesmi zaigrane tekom filma njihove avtorske. Po vrhu vsega pa je bila njihova po večini improvizirana igra tako naravna, dogajanje okoli samega benda pa tako verjetno, da ni nič nenavadnega če so za nos povlekli dobršen del gledalcev, ki verjamejo vsemu kar vidijo po televiziji.













Kot dokaz zgornji trditvi naj vam služi nedolgo tega ustanovljeno gibanje Zeitgeist, ki ima svojo podružnico zanesenjakov tudi v Sloveniji in je rezultat internetnega projekta in kasneje tudi filma Zeitgeist (2007), vendar o tem kdaj drugič. Vrnimo se raje k tej odpičeni komediji, ki med drugim parodira ikone glasbene industrije ala Jimi Hendrix, bobnarja skupine Led Zeppelin ter bobnarja skupine ACstrelaDC (v skupini Spinal Tap je namreč življenje izgubilo kar 32 bobnarjev, ki so se večinoma zadušili v lastnem kozlanju), The Beatles (s pomočjo ukazovalne žene frontmana, ki povleče na Yoko Ono), Black Sabbath (nezgoda s skulpturo Stonehengea), Jimmya Pagea (solo pri katerem je uporabljena violina),… Skratka, rock on!


















Belgijska filmska ekipa, ki je odgovorna za obravnavani film se ni kaj dosti obremenjevala z dobičkom na kino blagajnah. Man Bites Dog (1992) je namreč mockumentarec, ki plava v tistih bolj nekonvencionalnih vodah. Pa to ne samo zaradi črno bele fotografije, ki sicer temu kvazi dokumentarcu doprinese še dodatno stopnjo avtentičnosti, ampak predvsem zaradi tematike, ki jo obravnava. Tekom ogleda smo namreč priča vsakdanu serijskega morilca (briljantno ga upodobi Benoît Polevoorde), ki se zaradi obilice črnega humorja & do it yourself pridiha, močno nagiba na stran družbenokritične satire in posledično ne spada med tiste lahkotnejše primerke mockumentarca.

 














Kljub temu, da nam ekscentrik Ben svoje tako rekoč vsakdanje umore in dolžnosti čiščenja ter brisanja sledi, ki sledijo le - temu, predstavlja povsem lahkotno (med umori nas mimogrede seznani tudi s svojo nič hudega slutečo in dobronamerno družino oz. starši), so prizori, ki se odvrtijo pred našimi očmi povsem druge narave. V nasprotju z njegovo duhovitostjo in šarmom so namreč nadvse krute in brutalne narave in nas povečini zadenejo kot strela z jasnega (še posebej markanten je prizor posilstva in umora nosečnice ter njenega partnerja na božično noč). Ja, mockumentarec in psihopata je težko spoznati na prvi pogled.



















No tegale mockumentarca pa ni tako težko spregledati, za kar se imamo zahvaliti predvsem znanim facam, ki se nam kažejo znotraj filma (Preko Jennifer Coolidge pa vse do Eugene Levya a.k.a. Stiffler's mom in Jim's Dad). Morda se ravno zaradi vseh komični igralcev, ki so dobili svojo priložnost sodelovati v tem posmehu fanatičnim rejcem psov, Best In Show (2000) gleda tudi kot odlična črna komedija. In če do sedaj še niste razvozlali misterija, zakaj se nekateri ljudje pri čohanju psov vedejo kot nedorasli bebčki, vam bo ob ogledu dotičnega kvazi dokumentarca postalo popolnoma jasno. Naj vam samo malček namignem, da se jim ni potrebno pretirano truditi.













Že od nekdaj sem imel tiste ljudi, ki bolj skrbijo za svoje pse kot zase, rahlo na sumu, da niso med najbolj gladkimi predstavniki velecenjene vrste Homo sapiens sapiens. Res da velja rek 100 ljudi sto čudi, ampak tedensko vodenje psa k frizerju, pedikerju in celo psihologu? Za vas ne vem, ampak meni se to ne zdi povsem normalno. In ravno s temi fanatiki, ki svoje neuresničene sanje poskušajo podoživeti skozi lastne domače ljubljenčke oz. njihovo udeležbo na razno raznih lepotnih tekmovanjih, se ubada film, ki je pred vami. Porogljivo in neprizanesljivo, tako kot se za enega izmed top mockumentarcev spodobi. 

















Sacha Baron Cohen je najbolj znan po svojih fiktivnih likih, ki jih ustvarja za potrebe vragolij v svojih filmskih projektih. Le - ti se mu včasih posrečijo malček bolje kot npr. Ali G Indahouse (2002), včasih malček slabše kot npr. Brüno (2009) in včasih naravnost fantastično kot je v primeru kazahstanskega lika Borata, ki ga najdemo v tokratnem mockumentarcu. Mockumentarcu, ki si za svoje žrtve izbere nič hudega sluteče in ignorantske Američane. Ti se kot taki ter za povrhu vsega še polni sami sebe, zdijo kot najbolj primerna (najlažja) žrtev, ki jo pretkani Sacha baron Cohen pretkano izrabi v svoj prid. Salve smeha zagotovljene.













Le kdo drug kot pa stereotipno puhloglavi Američani bi nasedel liku Borata, ki izgleda kot da je ušel iz kakšne na hitro narisane risanke, po Ameriki pa potuje še z enim cartoonastim karakterjem (ki poseduje prav zavidljiv par men boobsov) ter gromozanskim medvedom, pri tem pa uporablja kar se da popačeno Angleščino s poudarjenim vzhodnoevropskim naglasom. Potegavščina pa je še lažja, če se med žrtvami znajdejo prepotentni in pijani študentje, snobovski predstavniki visoke družbe, zagrizene in zadrte feministke, zaplankani rednecki ali pa blondinke, katerih številka modrca je višja od njihovega IQja.


















Kanadski mockumentarec, ki sem ga na tokratni seznam uvrstil predvsem zaradi dejstva, da mi je noro po godu muzika, ki jo je moč slišati tekom samega ogleda. In ja OK, sramežljivo priznam, da sem si v svojih odpuljenih najstniških letih tudi sam želel in tudi poskušal živeti podoben način življenja, v katerem je prevladovalo predvsem pivo, zabava in metal, a sem nekje na prehodu v študentske vode opustil to avtodestruktivno misijo. Podobnih metod pa nista opustila (in jih kot kaže tudi ne mislita) glavna čupavca, katerih vodilo v zanimivem kvazi dokumentarcu je: » Drink beer like there is no tomorrow!« 













Tako smo skozi celoten film priča pravemu moškemu načinu pitja hmeljevega napitka in razno raznim traparijam, ki jih znajo povzročiti alkoholizirane glave. Vendar se tudi za to grobo in opito fasado skrivajo nežne in občutljive fantovske dušice z velikimi kompleksi, kateri so večinoma predpogoj za neprestano dekadentno pijančevanje in obnašanje nasploh. Če vas torej zanima kako bi izgledala Beavis & Butt-Head, če bi se osvobodila animacijskih okvirov in zakorakala v resnično življenje ali pa če ste zgolj ljubitelj piva, razgrajanja in trdih kitarskih rokerskih rifov, mora Fubar (2002) vsekakor pristati na vašem filmskem pladnju.


















Multipraktik Christopher Guest je mojster in čudežni deček, ko je govora o lažnih dokumentarcih. V tokratnem zapisu je svoj čarobni the touch dodal kar trem, dva od teh je celo režiral - pričujočega in malček višje opisanega Best in Show (2000) pri absolutnem zmagovalcu tokratne lestvice This Is Spinal Tap (1984) pa je pridodal levji delež (v vseh treh je kakopak tudi igral, jih opremil z glasbo, scenarijem,…). Poleg omenjenih treh pa boste v njegovi malhi našli vsaj še dva ali tri podobne projekte, ki bi se ob predpostavki, da bi se moj filmski blog preimenoval v Filmsko platno št. 10, z lahkoto znašli na njegovi velecenjeni lestvici.













In ponovno je govora o preprostih in nenavadnih ljudeh, ki se nam na prvi pogled zdijo kot da so stopili v kar nekaj številk prevelike čevlje oz. da so njihovi visoko leteči cilji praktično nedosegljivi. Toda glej ga zlomka, sreča prav zares spremlja hrabre in tako se tudi tokrat glavnim protagonistom, ki iz kadra v kader pridobivajo našo simpatijo, nekako uspe prešlepati skozi vse muke in težave do finalnega zmagoslavja. Zmagoslavja, ki pa se nam navadnim iz zdolgočasenim smrtnikom še vedno ne zdi nič posebnega oz. ga ne razumemo in se nam riše v povsem banalni luči. Toda ljudje zapomnite si, sreča se skriva v drobnih stvareh.



















Za konec pa še film, ki je tokratni podžanr ponesel v povsem nove vode in morda ustvaril celo nov podžanr, ki bi lahko slišal na ime prankumentarec. V njem je namreč britanski misteriozni ulični umetnik Banksy nadvse subtilno razkril, kako je za nos in pa tudi za denarnice pocukal dobršen del kalifornijskega prebivalstva. Ustvaril je namreč namišljen karakter s pomočjo katerega je prodal veliko svojih mojstrovin. Od tistih bolj vrednih unikatov pa tudi do čistih kičastih plagiatov in pri tem zaslužil milijonske zneske. Kot kaže je dandanes vsak izdelek odvisen od svoje reklame in bolj skrvnostno agresivna je ta, več uspeha se obeta reklamiranemu izdelku.













Za svojo potegavščino je izumil ekscentričnega Francoza Andréa, ki se nikakor ne more ločiti od svoje kamere. Da bi to svojo nenavadno strast čim bolje izkoristil se odloči, da bo kot senca spremljal ulične umetnike oz, grafitarje ter posnel vsak njihovo nezakonito spremembo mestne arhitekture. Nekega dne po naključju naleti na največjega med njimi, samega gospoda Banksya in tako se prične njuna skupna avantura, ki se konča z enim izmed največjih in najbolj drznih prankov oz. potegavščin v zgodovini. Potegavščin, ki nam v razmislek ponudi tudi idejo, kaj je sploh umetnost in kdo je tisti, ki jo določa. Kot kaže tokratni mockumentarec linija med kičem in umetnino ni tako ostra kot bi si sprva mislili.













Objavljeno pod |

7 komentarjev:

Sleipnir pravi ...

Škoda, da nisi na lestvico dal očeta vseh mockumentarcev Haxan: Witchcraft Through the Ages, ki je na voljo brezplačno na youtubu namesto Best in Show. Čeprav je res, da ga je dandanes malce mučno gledat

Ampak drugače carski zapis

Sadako pravi ...

Ej a veš, da se ga spravljam gledat že najmanj kako leto, ampak raje več in se nikakor ne morem pripraviti na ogled. Evo ga bom pa zdej res v kratkem :D

Anonimni pravi ...

ta bi si tud zaslužu častno omembo :D http://vimeo.com/4003108

Sadako pravi ...

Med slovenskimi zagotovo na prvem mestu :D

Priporočam vsem, ki ga še niso videli.

Cosmopapi pravi ...

O, lejga Fubar:)

Pri Boratu še eni vedno verjamejo, da statisti/sogovorniki niso bili plačani...

Fajn izbira, tukaj pa še nekaj poslastic (mojih top 10) http://img684.imageshack.us/img684/7236/mokumentarec.gif

Anonimni pravi ...

Exit Through The Gift Shop NI mockumentarec oz. še vedno poteka(jo) debat(e)a glede tega. There has been debate over whether the documentary is genuine or a mockumentary

Sadako pravi ...

Jp in te debate so se nekako zaključile v stilu, da je Exit Through The Gift Shop nekakšna nadgradnja mockumentarca oz. prankumentarec, saj je bila celotna razstava splanirana v smislu potegavščine po kateri je nastal "mockumentarec". Vsaj glede na vire, ki sem jih prečital sam.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji