7 obetavnih dvobojev, ki so se izjalovili

Ob spodnjih naslovih sem pričakoval, da bodo dvoboji, ki so se kanili odviti pred mojimi očmi, za vedno ostali v mojem spominu. No, saj v bistvu so, ampak v tistem negativnem kotičku. Počutil sem se namreč tako kot se počutim ob zadnjih dvobojih Dejana Zavca. Opeharjeno. Zatorej tokratni zapis bolj v opomin čemu se izogniti kot pa kaj si ogledati.



Ponavadi nimam kako velikih pričakovanj, ko zaslišim, da je iz Hollywooda pricurjal nov štanc neustavljivih slasher franšiz. Toda, ko sem izvedel, da si bosta v 8. nadaljevanju legendarne koljačine The Nightmare On Elm Street ter 11. delu prav tako nepozabnega Friday The 13th, iz oči v oči stala šaljivi ter mehurjasti Freddy Kruger in visokorasli ter mrki mongoloid Jason Voorhees, je moj upanja poln števec naredil salto mortale. Vendar zaman. Kljub temu, da so nam filmski ustvarjalci obljubljali epski spopad dveh ikon krvavega podžanra grozljivk, se iz tega ni izcimilo prav nič. Tresla se je gora, a rodila se je miš.











Je že res, da sta obe seriji izgubili svoj čar že kmalu po začetku, toda izneveriti se takemu naslovu, je za moje pojme pravo filmoskrunstvo. Pričakoval sem namreč nekaj več kot pa trop brezmožganskih najstnikov, ki mislijo, da so pojedli vse znanje sveta ter skoraj boksarski fight (vendar tisti v neki tretji ligi) glavnih protagonistov. Kje je režiser pozabil ambient (ok malček odobravanja mu namenim zgolj za trud pri uporabi barvnih filtrov), karizmo, vzdušje, napetost, grozo, stil,…? Upam, da ga Freedy & Jason poiščeta ter ga družno naučita kozjih molitvic, da bo videl kaj se pravi delati norca ne samo iz ene, ampak kar dveh legendarnih ikon slasherja.
















Povsem identičen debakel kot tisti zgoraj, razlika je le v tem, da se je tokratni zgodil znotraj znanstveno-fantastičnih filmskih vod. Ponovno so bila v igri velika pričakovanja, morda celo večja kot v filmu Freddy Vs. Jason (2003), vendar ob letu osorej se situacija ni zasukala na nam filmoljubcem ljubo stran. Skupni (5. del Alien franšize in 3. del Predator franšize) je bil pač prevelik zalogaj za režiserja, ki je imel za sabo predvsem po videoigrah posnete filme ala Mortal Kombat (1995) ter Resident Evil (2002). Škoda, kajti pri obeh je opravil za dotično zvrst nadvse solidno delo in če iz njegove režiserske malhe potegnemo še Event Horizon (1997), lahko zapazimo, da njegova umetniška krivulja izgublja na moči.











Se je pa tokratno skropucalo napovedovalo že vse od filma Predator II (1990), ko je znotraj vesoljske ladje v trofejni sobi moč zapaziti lobanje karakterjev, ki so se popreje soočili s krvoločnimi mehansko-organskimi e.t.-ji. Še več. Vsa ideja je svojo moč črpala tudi iz stripov, igrač, videoiger,… vendar je bil rezultat vseeno dokaj porazen. Edina stvar, ki rešuje film je predvsem dejstvo, da so tako predatorji kot alieni vizualno zelo atraktivni stvori, vse ostalo pa je ščiš, med katerim prednjači predvsem debilni in za lase privlečeni scenarij, ki nas (vsaj tak občutek sem dobil sam) poskuša imeti malček za norce. 





Trčenje ameriške in azijske pop ideologije, ki ni pustilo kakšnih vidnih in daljnosežnih posledic. In čeprav je bil to tisti film, ki je najbolj znani filmski megalomanski pošasti prvič prikazal v barvah, je vsa stvar pustila dokaj trpek priokus. Morda predvsem zaradi dejstva, da so japonski filmski ustvarjalci v preveliki želji, da bi s filmom ugajali čim večjemu številu občinstva, celoten projekt nagnili na malček preveč komično stran. Še več. V svoji novi, hiperkapitalistični naravnanosti so celo pozabili, katera izmed pošasti predstavlja kolektivne strahove njihove kulture in zaradi takratne priljubljenosti velikanske opice, celo odkrito navijali za njeno zmago.











Druga stvar pa so idiotizmi, ki jih lahko občudujemo tekom ogleda. Na to, da pošasti v kaiju filmih upodabljajo ljudje, ki ne nosijo najbolj posrečenih kostumov, ob tem pa gazijo po najbolj očitnih miniaturnih setih, sem se sicer že dodobra navadil, toda tokrat je to norčevanje preseglo vse meje dobrega okusa. Sam bi bil veliko bolj zadovoljen s stop motion animacijo. Navsezadnje gre za ikoni, ki sta s svojim prvim prikazom na velikih platnih poželi goro odobravanja in v filmski zgodovini pustili globok pečat in takole brezglavo ravsanje v dokaj amaterskem filmu ne koristi nikomur, še najmanj pa nam kot gledalcem.  

















Če za trenutek odmislimo dejstvo, da pogledam tako rekoč vsak film, ki se znajde pod mojimi rokami (bolj obskurno pompozen je naslov, bolj neučakan bom z ogledom), sem si pričujoči film ogledal predvsem zaradi dejstva, ker me je neizprosno mučila želja izvedeti, kako se bosta v finalnem spopadu pomerila glavna protagonista. Adolescenčni upornik z razlogom Billy The Kid in krvoželjni prijatelj noči Dracula, namreč prihajata iz povsem različnih filmskih svetov in to kljub dejstvu, da sta bila oba resnični zgodovinski osebi, ki pa ju je filmska industrija v svoji predelovalnici spremenila do nerazpoznavnosti. 


















Toda poglej ga zlomka od tega izredno obetavnega spopada ni bilo v končni fazi nič pretresljivega. Je že res, da je celoten film kljub trapastemu naslovu precej zabavne sorte, vendar na žalost film pogori ravno tam, kjer bi od njega pričakovali največ. Del, ko si iz oči v oči zreta drzna mladost Divjega zahoda in uglajena starost Divjega vzhoda, je namreč daleč najslabši. Ustvarjalci so namreč pri tej epski konfrontaciji pozabili na kakršno koli merico domišljije, tako da se Billy The Kid in Dracula (oz. znotraj filma zaradi avtorskih pravic neimenovani vampir), preprosto zravstata kot dva pijana kmečka pobalina. Škoda. 























Morda ste že slišali za filmski studio Asylum, studio ki je bil ustanovljen leta 1997, v ustanovitvenem statutu pa je pisalo, da bo izdeloval nizkobudgetna straight to DVD sranja. In ne glede na to, da je tokratni film prvi, ki je dočakal svojo premiero na velikih platnih, se Asylum tistemu delu svoje politike, ki govori o štancanju filmskih skropucal, ni izneveril. In kako lahko tak studio sploh preživi se vprašate? Jah, vedno se najdemo filmski manijaki, ki pogledamo prav vse, poleg tega pa se je omenjeni studio spomnil prav posrečene propagandne finte. Njegovi naslovi so namreč povečini ripoffi znanih mega filmskih uspešnic in nekateri so zato njihove filme poimenovali kar mockbusterji.














So vam kaj znani naslovi: The Da Vinci Treasure (2006), Snakes On A Train (2006), Transmorphers (2007), Battle Of Los Angeles (2011),...? Gre za filme, za katere vam predlagam, da jih mirne duše izpustite, razen če niste kak filmski mazohist v stilu Marcela Štefančiča mlajšega. Izpustite pa tudi tokratni film, katerega pokonci drži le udarni naslov (sam spopad je sicer odlična uspavanka s ponavljajočimi se posnetki) ter legendarni Lorezno Lamas a.k.a. Renegade. No, sicer ima sam film kar nekaj svojih trenutkov (morski pes napade potniško letalo, pregrizne Golden Gate, hobotnica klati ameriška lovska letala...), vendar so specialni efekti porazni. Moje oči so mi bile bolj hvaležne, ko sem narezal 10 kil čebule za golaž kot pa ob ogledu tegale ščisa.



















Priznam, tokrat so me pa konkretno našponali in to na suho. Da pa ne boste bili istih neprijetnih občutkov ob ogledu deležni tudi sami, na tem mestu velja pomembno opozorilo. Omenjenega filma se izogibajte vsaj tako krčevito kot se Hilda Tovšak izogiba roki zakona. Kajti gre za film v katerem je režiser, ki je hkrati tudi »scenarist«, iz scenarija izbrisal vse tiste logično povezovalne narativne komponente (druge razlage za prave tektonske jarke v manku zgodbe ne vidim). Zatorej poziv vsem tistim, ki so vsaj približno razumeli poanto tokratnega filma. Bodite prosim tako prijazni in mi pomagajte razumeti to »zgodbo«.

















»Zgodbo« v kateri se vampirji in zombiji sploh nikoli ne spopadejo. Občutek sem dobil, da so živi mrtveci v filmu zgolj po nesreči, saj delujejo kot povsem nedolžni statisti. No, tudi vampirjev boste v tem celuloidnem izdelku nevrednem ogleda zasledili bolj malo. Gre morda torej za najbolj zavajajoč naslov v vsej filmski zgodovini? Precej verjetno, saj nam filmski ustvarjalci iz tako preprostega in obetavnega naslova niso ponudili praktično nič. In če ne bi v filmu pokazali tistih dveh parov ženskih jošk, bi jim znal celo zameriti. Film debelih pogledov in prisiljenih nasmehov skozi katerega se bodo prebili le redki muvi fanatiki. 























Pa se poslovimo s še enim filmom v katerem ne štima ama nič in je najboljši dokaz za to, kako so se filmska imena in ikone eksploatirala do tiste najbolj bizarne in dolgočasno nerazpoznavne ravni. Sicer ne vem kaj se je dogajalo konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, da so luč sveta zagledali kar trije izdelki s skoraj povsem identičnim naslovom (eden slabši od drugega), ki so čutili potrebo, da dokončno iznakažejo podobo slavnih Universalovih pošasti (proces, ki se je sicer začel že kmalu po huronskem uspehu filma Dracula (1931) ter Frankenstein (1931)), ampak kot kaže je divje konzumiranje prepovedanih substanc, na nekaterih filmskih ustvarjalcih pustilo katastrofalne posledice. 













Pa začnimo z grofom Draculo, ki so mu tokrat nadeli zelo funky afro frizuro, kateri kot modni dodatek manjka le glavnik zapičen v divje kodre, mu pustili rasti brke ter ga odeli v enega najbolj cheap kostumov. Oh, in da ne omenjam njegovega odmevajočega glasu. In to je šele začetek. Pravi WTF?! pogled se bo namreč na vašem obrazu narisal, ko se bo pred vašimi očmi prikazala pošast, ki jo je ustvaril nori Frankenstein. Pošast, ki je še najbolj podobna dvometrskemu gomolju, ki ga je napadla neko čudna gobavost. Ampak tisti največji kiks se skriva v sami zgodbi. Bolj smiselne stvari sem namreč prebral v zgodbicah, ki so jih za jubilej spisali otroci lokalnega vrtca iz skupinice Korenčki.














0 komentarjev:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji