7 predstavnikov italijanskega neorealizma

Meje v filmskih zgodovinskih obdobjih je težko določiti  in obdobje italijanskega neorealizma ni pri tem nobena izjema. Glavnina teh počasnih a pretresljivih filmov, ki so poskušali zajeti vsakdanje življenje v vseh morbidnih odtenkih krute borbe za preživetje v tistih najtežjih časih za italijansko prebivalstvo (proti koncu in po koncu II. svetovne vojne), lahko sicer uvrstimo znotraj letnic 1945 in 1954, vendar se moramo pri tem zavedati, da so se zametki pojavljali že med samo vojno pa tudi po omenjeni letnici je bilo še moč najti umetniške prvine te realistične težnje. Dobrodošli v svet filmskih podob, ki so se očetu filmske kritike Andréu Bazinu, zdele najperfektnejše utelešenje filmske umetnosti.






Med širšo množico priznan kot tisti prvi temeljni kamen italijanskega neorealizma, na katerem so gradili vsi kasnejši ustvarjalci. Kar niti ne čudi, saj je bil film kljub mitu, ki ga je okoli njega zgradil sam režiser Roberto Rossellini (trdil je namreč, da je bil film ob svoji premieri sprejet izjemno slabo), tako med kritiki in občinstvom, tako doma kot tudi po svetu sprejet fantastično. In tako se je začel ponovni vzpon italijanske kinematografije (prvi vrhunec je film naših zahodnih sosedov doživel v dobi nemega filma), ki je zrasel na pogorišču II. svetovne vojne in posledično pripeljal do tako imenovanega zlatega obdobja med leti 1954 in 1976.
















Veliko ljudi misli, da so glavne prvine italijanske filmskega gibanja po II. SV ala snemanje na realnih lokacijah, uporaba naturščikov, dokumentarni slog,… , dodobra naštudirane in uporabljene načrtno, vendar je resnica mnogo bolj praktične narave. Famozni in velecenjeni filmski studio Cinecittá je bil namreč med spopadi za italijanski škorenj tako poškodovan, da so bili filmski ustvarjalci primorani snemati na ulicah, kar pa za seboj potegne še celo kopico tehničnih komponent, značilnih za italijanski neorealizem. Tako je bilo tudi v tem prvem predstavniku, ki se dotika trpljenja Italijanov med okupacijskim obdobjem, v katerem sta si za narodov blagor roke podala celo krščanstvo in komunizem. 






















Po II. svetovni vojni se trpljenje za obubožani in pretreseni italijanski narod ni končalo temveč se je sprevrglo v vsakdanje životarjenje. Italijo je namreč zajel val brezposelnosti in recesije, borbo za vsakdanji kruh v tem negotovem obdobju pa je najbolj živo in avtentično upodobil za prenekatere najboljši predstavnik obravnavanega filmskega obdobja, ki ga zrežiral priznani Vittorio De Sica. Režiserju je namreč s pomočjo scenarista Cesare Zavattinija, ki je v italijanski kinematografiji pustil izjemen in neizbrisen pečat, odlično ujel povojne razmere skozi katere se trudoma prebija težak korak vsakdanjega delavca.

















In tako jima je s skupnimi močmi uspelo narediti dramsko izjemno močan in razgibano zanimiv film, kar je nadvse nenavadno glede na to, da praktično celotno urico in pol kolikor traja omenjeni film, opazujemo brezupno pohajkovanje po mestu. Fora je predvsem v tem, da se nam revni delavec Antonio s svojo poštenostjo močno prikupi. Posledično kot gledalci skupaj z njim trpimo in navijamo za njegovo ugodno rešitev problema, ki je nastal zaradi kraje kolesa. Toda obdobje italijanskega neorealizma ni poznalo hollywoodskih pravljic, zatorej se pripravite na pretresljivo realen konec. Jah, prilika dela tatu ali kako že pravijo?























Isti scenaristično režiserski dvojec je 4 leta po svoji prvi neorealistični mojstrovini posnel film, katerega tako kot Ladri Di Biciclette (1948) mnogi uvrščajo na sam prestol italijanskega filmskega Parnasa. Nič nenavadnega, saj se je Vittorio De Sica dobro zavedal dejstva, da se zmagovalnega konja ne menja. Poleg scenarista Cesare Zavattinija je namreč ohranil tudi samo jedro zgodbe (le da tokrat upanja polnega sina zamenja upanja poln pes, dogajanje pa je praktično identično), tako da se je lahko osredotočil le na izpopolnjevanje kinematografskega sloga. V veliki meri mu je to tudi uspelo, tako da ga je André Bazin označil za tistega največjega med največjimi.
















Ponovno je zgodba strašljivo preroška oz. aktualna. Umberto D. je upokojeni gospod v jeseni svojega življenja, čigar pokojnina ne zadošča niti za osnovno preživetje. Edino svetlo luč v njegovi borbi za preživetje tako predstavlja simpatični in dobro natrenirani človekov najboljši prijatelj, ki v tem depresivnem filmu dobi tisti pravi pomen. Zatorej pozor, gre za enega izmed najbolj morbidnih in pesimističnih filmov, kar jih je uzrlo moje filmsko oko (jp, primerljiv je celo s slovensko kinematografijo). Na svoj repertoar ga torej uvrstite le, če imate za sabo že dobršen del slovenskih filmov oz. ste ljubitelj tistih počasnih in morbidnih filmov v stilu italijanskega neorealizma.  





















Posnet istega leta kot nadvse čislani Ladri Di Biciclette (1948), je tokratni film še eden v vrsti tistih, ki prikazuje kako se zaradi neuresničenih upanj in želj po družbenih spremembah sanje spreminjajo v prah. S to razliko, da je vsa povojna italijanska problematika v tem že skoraj dokumentarnem filmu (predvsem zaradi vsevednega pripovedovalca, ki nam s pomočjo voice overja dodatno razlaga nastale situacije) prenesena iz mest na podeželje, kjer pa so bili navadni kmečki ljudje prav tako bili krvavi boj za njihov vsakdanji kruh kot njihovi sonarodnjaki v mestih. Jah, povojni čas v svoji bedi ni ločeval med urbanim in ruralnim prebivalstvo in neorealizem se je tega dobro zavedal.

















Bolj natančno je dogajanje tokrat prestavljeno v majhno obmorsko vasico na otoku, ki je v filmskem svetu največkrat povezan z mafijo. Znotraj tega idiličnega geografskega okolja lahko spremljamo tradicionalno ribiško družino, kateri je dovolj kapitalističnega izkoriščanja podlih ribiških trgovcev. Odločijo se torej, da se jim bodo uprli ter začeli z lastno prodajo rib. Vendar kruta usoda nikoli ne počiva, še najmanj pa v že tako kislih časih in tako se tudi že omenjena poštena od morja odvisna družinica, kmalu znajde na robu eksistencialnega preživetja. Morje da in morje tudi vzame, kar pa ne vzame pa si prilastijo pogoltni trgovci. Izhoda v lepšo prihodnost v neorealizmu ni.























Italijani so začeli furati safr že kmalu po začetku II. svetovne vojne (le kako ga tudi ne bi, saj so bili njihovi uspešni vojaški podvigi stari še skoraj desetletje, ko so si podredili Etiopijo, kjer so se jim zoperstavili domačini s palicami in kamenjem pa še tu je šlo na knap), ko so začele v tej fašistični državici, ki jo je vodil poskočni Mussolini, stvari uhajati nizbrdo. Takrat je ne več tako mladi italijanski režiser Luchino Visconti ustvaril svoj odlični režiserski prvenec, ki bi ga lahko poimenovali tudi neorealizem pred neorealizmom, zakaj vseboval je že vse tiste glavne elemente, ki jih je mogoče zaslediti v kasnejših predstavnikih in to kljub temu, da sam ni spadal v tisto klasično ero obravnavanega obdobja.
















Film je sicer nastal po knjižni predlogi znanega pisatelja hard boiled kriminalno detektivskih zgodb Jamesa M. Caina, ki je posledično odgovoren za kar nekaj prvovrstnih film-noirjevskih klasik in je tako posledično dobil še ameriški različici: The Postman Always Rings Twice (1946) in The Postman Always Rings Twice (1981). Kot kaže je bila zgodba o mačo vagabundu, ki se pusti zapeljati preračunljivi fetalki, katera ima v svoji glavi skovano kruto zaroto,... skratka klasični noirjevski zaplet tokrat zapakiran znotraj začetkov italijanskega neorealizma. Film, ki ga kmalu ne bi bilo, saj so fašisti zasegli in uničili filmski negativ. Še dobro, da je en izvod shranil sam režiser, kajti bila bi res škoda, če bi bila filmska zgodovina prikrajšana za takle biserček. 





















Čeprav so k italijanskemu filmskemu gibanju neorealizma pripomogli številni filmski režiserji in scenaristi, gre največja zasluga za tako nagel razvoj in mednarodni uspeh, predvsem tisti najbolj plodni peterici, ki so jo sestavljali režiserji Vittorio De Sica, Federico Felinni, Robert Rossellini ter Luchino Visconti in scenarist Cesare Zavattini. Med vsemi temi filmskimi umetniki pa je sam prestol zasedal De Sica in zatorej niti ne čudi, da je k tokratnem zapisu doprinesel kar 3 filme. V dotičnem nam je hotel pokazati, da kruti realnosti obubožane povojne Italije, niso mogli uiti niti otroci. Beda pač ne pozna starostnih razlik in ne prizanaša nikomur.


















Pasquale in Giuseppe sta navihana mulca, ki si v svojem življenju želita zgolj eno stvar. Želita si namreč posedovati konja s pomočjo katerega bi lahko parodirala po rimskih ulicah. Za trenutek ali dva celo okusita to neizmerno srečo in veselje, a kaj ko sta se do njega dokopala na nezakonit način. In glej ga zlomka, čeprav pravica ni najbolj domač element v neorealističnih filmih, je v tem primeru, ko je treba nepridiprava kaznovati za njuna dejanja in jima dodatno zagreniti že tako trpko življenje, hitro priskočila poravnati storjeno krivico. Film v katerem se je Vittorio De Sica poslužil tudi snemanja s pomočjo studia, kar za filmsko gibanje med leti 1945 in 1954 ni bilo ravno v navadi.























Prvi film, ki je prejel Oskarja za najboljši tujejezični film (te nagrade namreč pred letom 1956 niso podeljevali), je hkrati tudi film, ki je nekako simbolično zaključil tisto klasično obdobje italijanskega neorealizma med leti 1945 in 1954. Sicer pa je bil ravno Federico Fellini tisti, kar se goloritih zlatih kipcev tiče, najbolj profitabilen italijanski režiser (v že omenjeni kategoriji je pobasal kar 4 zlate kipce, 2× je pobasal Oskarja za kostumografijo, leta 1993 pa je prejel tistega najbolj cenjenega, se pravi Oskarja za življenjske dosežke, seveda kot je bilo to večkrat v navadi, šele post mortem). Dobrodošli torej v svet italijanskega filmskega umetnika, čigar filmi prav gotovo niso za vsakogar.

















Vsekakor pa so za tiste, ki orgazmirajo ob počasnih artfagovskih stvaritvah. Pri njih bo Fellini (velikokrat imenovan tudi mojster bizarne kinematografije), ki si z veseljem vzame čas za vsako še tako majhno filmsko podrobnost, kotiral zelo visoko. Tako kot si je Il Maestro vzel čas, da nam je v pričujočem filmu predstavil zgodbo krhke in mučeniške Gelsomine (fantastična Giulietta Masina), ki jo pod svoje okrilje vzame robustni in nečimrni orjak Zampanó (odlična upodobitev avtodestruktivnega pouličnega šarlatana). Znotraj nje lahko spremljamo bridko popotovanje ljudi, ki jim življenje nič ne da zlepa. Tega tlačenja so celo tako navadili, da druge poti kot tiste, ki vodi v osebni propad, ne vidijo.   


















7 komentarjev:

filmoljub pravi ...

O, fantastično, zelo zelo dobro. :D :avadodo:

Anonimni pravi ...

RES HUDO

lpc

Paucstadt pravi ...

U, videl šele sedaj O_o Super izbor, italijanski neo-realizem sem svoj čas kar oboževal, še posebno De Sicove klasike. Ampak sem imel vedno težave s podnapisi :s Vsekakor kolesarja in starca s psom iz Umberdo D. ves čas nosim v sebi in jih imam za primer izjemne zgodbe na filmskem trakovju.

Iztok Gartner pravi ...

Na pravo mesto bi postavil La strado

Sadako pravi ...

Najbrž si imel v mislih na prvo?.

Nekatere moje lestvice sploh niso takšne, kjer bi bili filmi rangirani s pozicijo na kateri se nahajajo. Gre namreč za tiste najbolj reprezentativne izdelke, katerih pozicija je povsem naključna oz. se na svojem mestu nahajajo zaradi kakega drugega pomena. V tokratni sta npr. prvi in zadnji film na svojih pozicijah, ker nekako omejujeta obdobje italijanskega neorealizma. Kajti drugače bi bil na prvem mestu Ladri Di Biciclette :p

Anonimni pravi ...

Why bother explaining?

Sadako pravi ...

O Filmoljub :D

Imam rad, da so stvari dorečene in da vemo pri čem smo.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji