7 ciganskih

Cigani so najbolj filmski narod. oz. bolj pravilno rečeno etnična skupina (občutek imam, da neprestano igrajo tudi v resničnem življenju, poleg tega pa jih ima kamera neverjetno rada) in kot taki si seveda z vsem spoštovanjem zaslužijo svoj zapis tudi na mojem filmskem blogu. Nad njimi so bili večinoma fascinirani predvsem balkanski in romunski režiserji, vmes pa se najde tudi nekaj hollywoodskih stvaritev. Dobrodošli v filmski svet umazane lepote.





Močno vam predlagam, da si to izjemno delo srbskega režiserskega virtuoza ogledate v različici, ki si jo zamislil sam. Emir Kusturica je namreč mojster, ko pride do upodabljanja ljudi odrinjenih na rob družbe in tako je režiserjeva različica, ki je sestavljena iz 5. epizod in je dolga neverjetne 4 ure in pol, prava študija in poklon ciganskemu življenju. Res da na dokaj humoren način, ki je po dolgem in počez prepreden s stereotipi (predvsem s tistimi negativnimi), vendar energičnost in dinamika, ki ju uspe Kusturica ujeti na filmski trak, vas bo pokonci držala vseh slabih pet uric. Obljubim. 













Sam pa bi se rad temu režiserju razpetemu med rodno Srbijo, Hollywoodom in Parizom rad zahvalil, ker je zame osebno naredil dva izmed najlepših glasbeno filmskih prizorov, se pravi prizorov, kjer se filmska slika in glasbena podlaga ujameta do potankosti in nas kot gledalce pripeljeta do ekstaze. Govora je seveda o pesmi, ki opeva Đurđev dan. Prvič jo zapazimo ob ciganskem slavju omenjenega praznika, drugič pa v nekem še bolj prelomnem in bridkem trenutku. Pravi ciganski melos. Jp, cigani so kljub svoji pregovorni agresivnosti zelo ljubeča etnična skupnost, ki je veliko bolj odprta in čustvena kot pa mi otopeli Evropejci.



















Bob Hoskins je mnogo boljši igralec kot pa režiser, kar je še posebej dobro dokazal s svojim celovečernim prvencem. Sicer si je celotno zadevo, ki naj bi izpadla kot nekakšna vojna antipropaganda, zamislil dokaj konkretno, a kaj ko ta celuloidni izdelek peša v tistem najbolj pomembnem delu, se pravi izvedbi. Tako celotna stvar deluje dokaj prisiljeno, k čemur močno pripomore šepavi scenarij ter predvsem neavtentičnost ciganskega plemena. Le – to izgleda vse preveč sterilno in vsakdanje in bolj kot občutek, da spremljam neko energije polno in na akcijo pripravljeno skupnost, sem dobil občutek, da gledam brezizrazne apatične hipije.













Jah, ponudba med ciganskimi filmi ni ravno pestra in v sili še hudič muhe žre. Tako se je tokratni film na lestvici znašel bolj v opozorilo kot pa v predlog, saj zgodba o mladem dezerterju, ki psihično pretresen in preoblečen v groteskno vojno karikaturo, ne prinaša ravno tistih največjih filmskih užitkov. Vzrok je med drugim tudi pretencioznost, saj je režiser z neumeščenostjo zgodbe v čas in prostor, poskušal narediti neko brezčasno cigansko pravljico, ki pa se je tako rekoč povsem izjalovila. Škoda, kajti vizualni del filma (v mislih imam predvsem fotografijo) je povsem na mestu, vendar nič hudega Bob, vaja dela mojstra.

















 Tudi Francozi imajo svojega Emila Kusturico. Le – ta se je rodil v takrat še francoski Alžiriji in sliši na ime Tony Gatlif (rojen kot Michel Dahmani). V svoji karieri se je osredotočil predvsem na filme, ki opisujejo težko, a radosti polno življenje ciganov, pri tem pa mu je v veliko pomoč to, da se tudi po njegovih žilah pretaka ciganska kri. In ravno tu gre iskati tisto dodano vrednost, ki jo nosijo njegovi filmi. Kljub temu namreč, da v njih gospod Gatlif močno simpatizira z brezbrižno in marginalno etnično skupino, je avtentičnost, ki jo ujame na filmsko platno, naravnost neverjetna. Kako tudi ne bo, saj povečini snema na realnih lokacijah in s pravimi cigani.

















The  Crazy Stranger a.k.a. Gadjo Dilo (1997) je zadnji v režiserjevi ciganski trilogiji, ki jo sestavljata še Les Princes (1983) in Latcho Drom (1993). V njem lahko spremljamo zgodbo, ki namiguje kako je ciganska skupnost v mešani vasi diskriminirana s strani Romunov, zgodbo o francoskemu boemu, ki ga očara ciganski način življenja ter zgodbo o mladem ciganu, ki je obdolžen in zaprt »po nedolžnem«. Navsezadnje nas poskuša film prepričati tudi o tem, da so cigani tistemu bolj socializiranemu prebivalstvu na nek način celo enaki, kajti tako kot oni, so tudi sami sprva nezaupljivi do prišlekov. Skratka o ciganih samo dobro.






















Za začetek bi vam rad predstavil anekdoto, ki se mi vedno nariše pred očmi, kadar se spomnim na tokratni film. Ko sem še kot malinovc delal v lokalni videoteki, je bila kaseta na kateri je bil posnet Crna Mačka, Beli Mačor a.k.a. Black Cat, White Cat (1998) najbolj zaželena roba s strani lokalnih ciganov. Njihove prve besede, ko so stopili skoti vrata, so namreč vedno bile:« A maš uno Crno Mačko, al pa kaj od Rambota?« Največji hec pri tem pa je bil, da je omenjena kaseta že zdavnaj romala v njihovo posest in tam tudi ostala, le da po vsej verjetnosti niso vedeli pri kateri familiji je. Zgodba z DVDjem je bila kakopak identična.


















In le kdo bi jim (poleg mojega šefa seveda) sploh lahko zameril, kajti gre res za izvrstno ter že kar malček kičasto cigansko komedijo, ki je kot taka, njim dobesedno pisana na kožo. V njej lahko najdejo večino ciganskih stereotipov, ki jim mi »civilizirani« državljani pripisujemo negativno konotacijo, predstavljenih na šaljiv in komičen način. Kot veste pa ljudje ravno s smehom najraje prekrijemo naše nelagodno počutje in pomanjkljivosti (samo spomnite se kakega stand up komika, ki na polno kritizira našo družbo, publika pa pri tem krepava od smeha). Izdelek, ki ga ima večina za tisti naj ciganski film in ki prikazuje, da pri ciganih na starih svet stoji.
























Nadvse nenavadno se mi zdi, da je film v katerem nastopajo zvezde tipa Sterling Hayden, Susan Sarandon, Judd Hirsch, Brooke Shileds, tako malo poznan oz. za širšo publiko kar neznan. Poleg vseh že omenjenih igralskih ikon je med drugim služil tudi kot odskočna deska Ericu Roberstu. Kot kaže je režiser s samo zgodbo preveč podrezal v tabu temo, ki opisuje življenje ciganov v New Yorku. Tudi sam o njih še nikoli nisem slišal niti besedice in kot kaže so izredno dobra varovana skrivnost ali pa so se odlično pomešali med newyorško množico. Če so vsaj malo podobni svojim filmskim impresionacijam, jih bi človek res težko opazil kar tako zlahka.













Vizualno so namreč bolj podobni kakšni italijanski mafiji kot pa ciganom kot si jih predstavljamo sami in tudi njihovo križanje z zakonom je mnogo bolj kapitalistične narave (med drugim vsebuje že razne zavarovalniške prevare) kot pa tisto stereotipnega evropskega cigana. Sam sem med ogledom kar pozabil, da gledam pripadnike te povečini odrinjene etnične skupnosti (med drugim so k temu zagotovo pripomogli tudi zvezdniški obrazi). Kot kaže smo vse preveč navajeni, da mora biti cigan umazan in zanemarjen, oblečen v raztrgane cunje in pošvedrane čevlje, ob sebi pa more imeti plesočega medveda. Jok brate odpade. Dandanes je cigan stanje duha.



















Jp, tudi v Sloveniji imamo cigane, česar se je zavedal tudi zadnji dobitnik Badjurove nagrade (nagrada se podeljuje za življenjsko delo na filmskem področju in je najvišja slovenska strokovna nagrada na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture) Filip Robar Dorin, ki je posnel več dokumentarcev o tej na rob družbe odrinjeni skupnosti (med njimi je najbolj znan Opre Roma (1983)). Za razliko od Dorina, ki je v svojih delih opisoval predvsem dolenjske cigane, ki večinoma živijo v povsem nemogočih razmerah, se je režiser tokratnega filma Andrej Mlakar odločil, da bo predstavil tiste najbolj civilizirane, se pravi Prekmurske.

















Posledično je tudi film precej mlačen, kajti manjka mu tiste ciganske surovosti, naslednja največja pomanjkljivost samega izdelka pa je manko podnapisov. Že sama prekmurščina je namreč strašno zagoneten dialekt, kaj šele ciganska prekmurščina. Zatorej se boste ob ogledu filma ako niste ravno cigan, ki je doma onkraj Mure ali vsaj prebivalec tega skrajno severovzhodnega dela Slovenije, prekleto namučili. Vendar glede na to, da gre zaenkrat za edini igrani slovenski film, ki se ukvarja s cigani (v kratkem ga bo nasledil do sedaj najdražji slovenski film Šanghaj (2011)), je trud vsekakor na mestu. Ali bo poplačan pa ne morem trditi tako z lahkoto.






















Cigani imajo v svetu precej bipolarno podobo: ali so zanikrni delomrzneži ali pa čustveni glasbeniki. Tokratni izvrstni glasbeni dokumentarec se ukvarja s tisto drugo, bolj prijazno platjo ciganskega življenja, saj nam v dobri urici in pol predstavi 5 izjemnih ciganskih glasbenih skupin iz Indije, Romunije, Makedonije in Španije, ki se odpravijo na 6 tedensko skupinsko turnejo po ZDA. Gre za dokumentarni film v katerem režiserka Jasmine Dellal spretno združuje varietejske glasbene nastope s pretresljivimi osebnimi izpovedi nastopajočih umetnikov. Življenje, glasba, umetnost, smeh, solze, trpljenje,… na ciganski način.













Tekom dokumentarca nam je dovoljeno tudi, da pogledamo v nekaj domačih okolij iz katerih izvirajo predstavljeni glasbeniki, kar je povsem dovolj za nek hiter vpogled v različne ciganske kulture širom sveta. Skratka če želite za nekaj časa okusiti tisto pravo cigansko umetniško strast, ki so jo ustvarila stoletja odrivanj, stigmatiziranj, posmehovanj, borbe,… je When The Road Bends: Tales Of A Gypsy Caravan (2006) kot nalašč za vas. Kdo ve, morda pa vam odpre celo drugačen pogled na življenje ciganov. Življenje, ki je v Sloveniji označeno predvsem s tisto bolj negativno polarno oznako, vendar vsaka medalja ima dve plati.













Objavljeno pod |

16 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Črna mačka beli mačkon ^_^ :avadodo:
"Aj tink dis iz di begining ov ej bjutiful frendšip." (iz Casablance)

Ja sam, mala, pitbul (terier!) :avadodo:
http://www.youtube.com/watch?v=zRvVzGR9RUc

Simply awesome, Kusturica je vsekakor naj car. Njegovi pokloni Hollywoodu in reference na svetovno filmografijo so genialni.

Sadako pravi ...

Kot kaže sem eden redkih, ki mu bolj dogaja Dom Za Vešanje in legendarne Đurđev dan sekvence. Redkokdaj mi ob filmu kane solza, ne pravim sicer, da mi ob tem filmu je, ampak... :D

t-h-o-r pravi ...

najbolj carski ciganski lik v filmih pa je vsekakor brad pitt v snatch :D

Sadako pravi ...

Jp, a kaj ko sem ga že ponucal v 7 kot presta prepletenih filmov. Jebat ga, življenje ni potica.

jst pravi ...

Pri mlačnem Halgatu (in sploh pri ''prekmurskih filmih'') pa šteje čudovita glasba. ;) Glede carskih likov bi pa omenila še pojoča cigana v Ko to tamo peva.

filmoljub pravi ...

Pa tudi Chocolat (2000), kjer je Johnny Depp kao "cigan", je čisto simpatičen filmček. Alfred Molina pa itak car, kot vedno in povsod.

Paucstadt pravi ...

Kul izbor! Seveda Dom za vešanje, klasika prve lige. Kaj pa Skupljači perja (nekaj takega?), kolikor mi spomin pravi je tudi precej ciganov tam, a?

Sadako pravi ...

@jst: mnja ta Halgato je res mlačen, ampak kokr si rekla, glasba je pa tista prava ciganska in ga seka po duši.

@Filmoljub: ja, če maš [american accent]vagino[/american accent] :p

@Paucstadt: ej veš, da ne poznam, ampak izgleda precej interesantno tole.

filmoljub pravi ...

Ne se hecat, ti zdajle spustim enega fartnerja, boš vidu. ;P

muffin_ pravi ...

Odlicen vpis! Drugace pa stojim ob tebi, kar se tice navdusenosti nad Djurdjevdanom v Domu za vesanje, breathtaking, oz kar celim filmom nasplosno. Skupljaci perja pri meni sicer niso zapisani tako visoko, kot zgoraj omenjeni ali pa Bela macka, vendar, kot ti je napisal ze Paucstadt, je tudi Petrovicev izdelek vec kot le vreden ogleda.

JASMINA pravi ...

Ob ciganskem filmu vedno znova pride na misel meni osebno eden ljubših - Šutka: the book of records. V bistvu je tak pol dokumentarec in pol igrani film...kot si zapisal na začetku v bistvu cigani v realnem življenju kar igrajo. http://www.youtube.com/watch?v=yJPZywtFnIo&feature=related

Sadako pravi ...

y0 Jasmina, sem si mal pogledal tole in je res jako gledljiva in zanimiva zadeva. Tenks.

Sadako pravi ...

Zadeveo, ki jo omenja Paucstadt in si jo priporočil tudi ti muffin pa sem dal na waiting listo :D

Band3 pravi ...

He he, jaz sem pa v rosni mladosti v Domu za vešanje celo statirala. Ampak so na koncu tisti kader izrezali zaradi pritožb lokalnega prebivalstva. Tudi iz ta dolge verzije. Jebiga, pa je šla filmska kariera po gobe.

Sadako pravi ...

Kje pa je bilo to, zvezda? :D

Band3 pravi ...

Britof v Mirnu pri Novi Gorici

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji