7 gostujočih peres

Ob zaključku svoje prve blog sezone na svetovnem medmrežju sem se odločil, da pripravim čisto poseben zapis oz. bolje rečeno, zapis so pripravili moji blog kompanjoni, s pomočjo katerih često širimo vaša filmska obzorja. Na tem mestu jim gre moja prav posebna in iskrena zahvala, da so mi kot pritepencu v gredico njihovega filmskega zelja, izkazali to zame še kako pomembno čast. Nekatere izmed njih bi namreč lahko imenoval kar internetni big bang, ki je navsezadnje pripeljal do mojega blog udejstvovanja. Hvala & cenim.


IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○
 G  "Da ne bo pomote, filmska ekranizacija kultnih Transformerjev ni le poseben efekt brez duše in globine. Je film, ki spretno meša dramatizacijo,* komedijo in dih vzemajoče efekte."Iztok

Da ne bo pomote: docela se zavedam in strinjam, da je film predvsem vizualno pripovedno sredstvo. Če mu odvzamete prvi dejavnik, vam ostane le gola fabula brez ustrezne umetniške vizije oz. oblikovne interpretacije. Odvzemite mu drugi del enačbe, dramaturgijo, pa dobite filme producenta in režiserja Michaela Baya — dovršene videospote, ki bi sicer zlahka oglaševali nov moški dezodorant AntiSmrd Forte ali revolucionarni mehčalec za perilo Poof, a kljub očesnim bombončkom in do bobničev neprizanesljivemu hrupu žal ne povedo ničesar o ničemer.

Ironično, to govori nekdo, ki je rastel ob japonskih robo-animejih tipa Goldrake ali Mazinga Zeta (na zasebnih TV postajah mladega Silvijota, ki smo jih Primorci lovili na tedaj aktualne strešne antene) in je po božje častil zvedavim deškim očem fascinantno, pravljično mecha tehnologijo ter nje junaške protagoniste. (Tega si ne izmišljujem zavoljo svoje verodostojnosti, ta pločevinko je bil moj favorit.) Ampak ti šment, potem sem — ah, ti krivica — kako bi rekel, no, skratka — odrastel pač.

















Obotavljivo sem se lotil vnovičnega ogleda tukaj omenjenega umotvora, z edinim namenom, da ne bi ob jeznem šklopotanju zobne proteze in škripanju lesene noge upokojensko robantil nad nečim, česar nisem videl (dvakrat); marveč da bi dobronamerno in s strokovnim steklenim očesom našel kaj, kar bi pri filmu ocenil kot pozitivno. Pravim "lotil", saj mi je kljub povišanju glasnosti na slušnem aparatu do maksimuma poskus žal spodletel nekako na polovici sila zanimive fabule, ko sem med kinkanjem pridelal modrico spodnje čeljusti ob trku z ostrim robom svoje lesene sprehajalne palice. Ampak nisem se dal (smo se zato borili, porkamadona?), vražjo opornico sem s kolostomsko vrečko vred zadegal v na zofi spečo soprogo (itak jo zbudijo kvečjemu lastni vetrovi) in tukaj je dolg, mukotrpno premišljeno sestavljen seznam odlik (da ne rečem kakršnihkoli zapomnljivih lastnosti nasploh) filma Transformers:

— CGI in posebni učinki

Michaelu Bayu, ki je kinematografsko kariero dejansko začel (in jo žal tudi nadaljuje) prav z videospoti, ne zamerim toliko tega, da se norčuje iz odraslih gledalcev, temveč bolj to, da gromoglasno podcenjuje celo intelektualno skromnejše najstnike, ki so jim njegovi umotvori namenjeni. (In to ni zgolj cinična pripomba, saj ciljnega občinstva za svoja skrpucala pravzaprav nikoli ni skrival. "I make movies for teenage boys. Oh, dear, what a crime."M. Bay) Ampak če tega ne počne niti Disney niti studio DreamWorks ali studio Pixar, da o genialnem Hayau Miyazakiju ne govorim in celotne industrije "družinskih" franšiz ne omenjam, kakšna je potemtakem njegova pretveza (motiv je dovolj očiten)?














Nekaj mu gre priznati: odlično uravnovešeno razmerje zgodbovne substančnosti in tinejdžersko oko roseče vizualne forme (naphane s trendovskimi izdelki, hitrimi avtomobili in razgaljenimi koitalnimi samicami). Namreč: sčasoma je vedno bolj hlapela prva in jo je kompenzirala druga spojina, seštevek pa je ostal enak. Tako nas je Zalivski Miha kot režiser sprva kratkočasil z dokaj gledljivimi, če že pošastno puhlimi akcijskimi peresnokategorniki tipa Bad Boys (1995) ter The Rock (1996); nakar je, opogumljen s cingljanjem blagajn (when money talks, the bullshit walks), udaril naravnost v mehko tkivo hipotalamusa z mastnim popkornom kot Armageddon (1998), Pearl Harbor (2001) in Bad Boys II (2003). In ko smo že mislili, da nižje bržčas ne gre, saj bi se težko domislil česa še bolj patetičnega ter infantilnega, nas iznajdljivi Bay spet preseneti: s filmom, posnetim na osnovi "kultnih" razstavljivih igrač, s katerimi se pred vrstniki ponosno bahajo smrkavi šestletniki. BAM!
 G  "In predstavi jim film, kjer posebni efekti še nikoli niso izgledali tako zelo divje, noro, tobogansko in adrenalinsko. Tako kot da bi jih posneli na Marsu. V neki drugi galaksiji. Tam, kjer so nekoč živeli naši roboti. Vrhunski kopirni stroji, ki se lahko spremenijo v karkoli se jim zahoče. V tisto, kar sem jim zdi kul. Recimo v avto, letalo, helikopter, tovornjak in tank. Eni so hudobni, drugi prijazni."Iztok

Prisrčne čestitke Bayu, da je strumno pristavil piskrček — kaj lonček, velikansko golido brez dna — k neusahljivemu trendu instantne MTV-jevske hollywoodske produkcije, kjer hipnotizirana generacija katatonično bolšči v filmska platna in med vizualnim onaniranjem pozablja na to, da je svojčas film prinašal nekaj, čemur smo rekli "vsebina".
"I know critics have been tough on my movies. And that's why I've taken Jerry Bruckheimer's advice: I don't read them, I really don't."Michael Bay, v nekem intervjuju

O nadaljevanju mojstrovine brez primere več preberite pri kolegu Janu G., jaz grem zbudit soprogo, saj dnevna soba že nemarno zaudarja.



V svojem skromnem gostujočem prispevku na Filmskem platnu št. 7,  sem sprva želel pisati o kašnem trenutno aktualnem naslovu, toda filmsko gradivo, pregledano v zadnjih tednih, mi ni ponudilo veliko razlogov za zadovoljstvo, zato sem se raje odločil za nekoliko starejši naslov. In Julia je primerna izbira predvsem zato, ker sodi v tisto kategorijo meni najljubših filmskih umotvorov. Spregledanih, podcenjevanih, neodvisnih, nedobičkonosnih … V središče pripovedi je postavljena Julia, ženska s hudo odvisnostjo od alkohola, na katero se posledično navezujejo še ostale nečednosti. Julia se navadno zbuja v postelji kakega neznanca ali na zadnjem sedežu avtomobila. Zaradi finančne stiske sprejme ponudbo znanke, ki ji obljubi 50.000 $, če ji pomaga dobiti (ugrabiti) otroka, ki so ji ga odvzeli bivši mož in njegova premožna družina. Verjetno ni potrebno poudarjati, da zadeve že od samega začetka ne stečejo tako, kot je to sprva bilo načrtovano.  











Julia je vrhunska mešanica drame in suspenza, ki jo od začetka do konca izjemno suvereno krmari francoski režiser Eric Zonca, ki ima v svojih vitrinah med ostalimi nagradami tudi Vodomca, ki so mu ga podelili leta 1998, na domačem LIFFu. Pred kamero blesti Tilda Swinton, ki z neverjetno prepričljivostjo odigra zelo zahtevno vlogo. Kajti Julia je najprej alkoholičarka in kurba, nato ugrabiteljica in detektivka in na koncu ženska, ki ne želi ignorirati svojih materinskih čustev. Za naslovno vlogo si je Tilda v mojih očeh prislužila najgloblji možni naklon, s to vlogo je dosegla vrhunec, četudi so ji leto prej podelili oskarja za stransko vlogo v Michaelu Claytonu. Julia je film, ki me je popolnoma posrkal vase, me mučil, mi dvigal kocine pokonci, me spravljal v obup, me priklenil na sedež, skratka me držal popolnoma skoncentriranega celih 140 minut. Zonca pokaže izjemen čut za strukturo  in nadgradnjo že povedanega in se pri tem odlično izogiba predvidljivim rešitvam. Ustvaril je dinamičen in napet,čustveno zahteven film, vreden vsake minute pred tv zasloni. V odkrivanju takšnih in podobnih filmov vidim največjo korist, ki jo s seboj prinaša bloganje. Vesel sem, ko me kakšen izmed kolegov s svojim prispevkom opozori na kakovosten film, ki ga še nisem videl in obenem upam, da tudi sam kdaj ponudim kakšen zanimiv naslov, vreden vaše pozornosti. 














zda 1988, komična drama, režija: Barry Levinson, igrajo: Tom Cruise, Dustin Hoffman, Valeria Golino, Barry Levinson

Ko pri kakem filmu zapišem, da je najboljši film vseh časov, ponavadi ne mislim resno. Ko to zapišem pri Rain Manu, pa gre zares kot še nikoli poprej.

Rain Mana sem prvič videl leta 1988, pri svojih štirinajstih letih. V rosno mladem obdobju, ko sem imel za sabo tudi filme Amadeus, Človek slon in Let nad kukavičjim gnezdom. Ko sem bil nor na Jamesa Coburna, na bondiado Samo za tvoje oči in na Brucea Leeja ter Rockyja, ki sem ju pridno oponašal med šolskimi odmori in uro telesne vzgoje. In potem je prišel Dustin Hoffman, najboljši igralec vseh časov, ki je daleč za sabo pustil tudi Ala Pacina, Roberta De Nira in Jacka Nicholsona. Ki je Raymonda Babbitta, avtističnega brata Toma Cruisea, igral tako dobro, da nisem mogel verjeti svojim očem. Ki je Rain Mana pripravljal vrsto let in na koncu komaj prepričal studijske šefe, da so dali zeleno luč. Film mu je potem seveda prinesel drugega oskarja, se spremenil v najuspešnejši celovečerec leta 1988 in pobral tudi oskarja za scenarij, režijo in najboljši film leta. Jasno, Amadeus, Človek slon, Let nad kukavičjim gnezdom, James Coburn, Samo za tvoje oči, Rocky in Bruce Lee me niso več zanimali, v vseh videotekah pa sem začel iskati filme Dustina Hoffmana, ki je postal moj najboljši prijatelj. In samo pomislite, Dustin je hotel sprva igrati vlogo Toma Cruisea, po štirih tednih snemanja pa je režiserju Levinsonu dejal, da hoče ven, da igra strašno slabo in da naj raje pokliče Richarda Dreyfussa. Tako je, igral je tako dobro, da je mislil, da igra slabo. Tako briljantno, da je začel iskati napake. Tako vrhunsko in prepričljivo, da se je ustrašil samega sebe. In prav vsi prizori, ki jih doživita s Tomom Cruiseom, vase zagledanim japijem in prodajalcem avtomobilov Charliejem Babbittom, ki ne more verjeti, da je njun pravkar umrli oče tri milijone dolarjev zapustil retardiranemu sinu, so čista klasika. Nepozabne kultne mojstrovine, ki jih na tako fenomenalen način ni ponovil noben drug film. Ideja, da bi brata Babbitt igrala Dennis in Randy Quaid je hvala bogu padla v vodo. Predlog, da bi se v Raymonda prelevil Jack Nicholson, je ostal na papirju. Želja, da bi Charlieja odigral Bill Murray, ni šla skozi. Steven Spielberg pa je raje režiral tretjega Indiano Jonesa. 











In Rain Man je brez napak. Od začetka do konca. Na sredini, ne levi, na desni, vodoravno in navpično. Še posebej, ko Dustin in Tom hodita po drevoredu. Ko Dustin prešteje zobotrebce. Ko gresta v Las Vegas igrat karte. Ko Dustin zakriči na letališču in ob odprti vodi. Ko se izkaže, da je bil Dustin »deževni človek« iz Tomovega otroštva. Ko ga Tom uči plesati. Ko se poljubi s Tomovo punco Valerio Golino in pove, da je bilo mokro. Ko ga Tom nadere, da naj se ne obnaša kot zajebani retardiranec. Ko Dustin venomer ponavlja iste stavke in trdi, da je odličen voznik. Ko se vozita po premičnih stopnicah. Ko se Dustin na koncu z glavo stisne k njemu. Ko sede na posteljo, kjer Tom seksa z Valerio Golino. In ko mu Tom v restavraciji skrije sirup za palačinke. Zares fenomenalni prizori najbolj fenomenalnega filma v zgodovini, ki mi je prirasel k srcu bolj kot srce, če malo karikiram. Bolj kot katerikoli drug film. Bolj kot katerakoli pesem. Bolj kot katerikoli dogodek, ki mi je zaznamoval otroštvo.  Rain Man je nekaj posebnega. V vseh pogledih. Najboljši film na svetu, če povem na kratko. Film, kjer tudi Tom Cruise, po zaslugi katerega se je prodaja rayban očal povečala za petnajst odstotkov, igra kot namazan. Nič slabše od Dustina, ki igra najbolje od vseh igralcev v zgodovini. In pozor, Raymonda Babbitta je vzel gospodu po imenu Kim Peek, resničnemu avtistu, ki je znal na pamet prav vse dogodke iz svetovne zgodovine. In gospodu Leslieju Lemkeju, slepemu retardiranemu cerebralnemu paralitiku, mojstru za igranje klavirja, ki ga je spravil v jok. Film, zaradi katerega prav vsi filmi izgledajo slabo. In brez dvoma moj najboljši in najljubši film vseh časov. V svojem bistvu sila preprost, gledljiv in simpatičen, kot celota pa brezhibna mojstrovina, ki je ni po letu 1988 ponovil še nihče. 

















O čem govorim, ko govorim o precenjenem filmu.

Živijo, ime mi je Bojana Bregar, pišem za Kinotečni blog, kjer so moji prispevki trenutno na dopustu :) Na povabilo filmofila, ki kraljuje nad blogom, ki ga ravnokar berete, bom ta dopustniški oddih za trenutek prekinila s prispevkom o temi, ki se mi zdi precej zanimiva, predvsem pa ponuja velik potencial za nadaljnje razpravljanje v komentarjih – ali morda celo za kakšen apologetski kontra – prispevek? Odločila sem se namreč pozornost posvetiti filmu, ki velja za nekako novo kultno klasiko, a po mojem mnenju tako visoko leti brez pravega razloga, s čekom brez kritja, bi lahko rekli. Poznate ga – to je film, ki vam ga bo skoraj brez izjeme priporočil vsak, ki se vsaj približno lahko pohvali s svojo „filmogledsko“ kilometrino. O njem se je veliko govorilo, kritiki so mu povečini naklonjeni, podeljevalci nagrad tudi. V splošnem velja, da tudi če niste posebno razgledani v filmskem smislu, ga lahko mirne duše omenite in pohvalite vašemu snobovskemu „artfag“ prijatelju/prijateljici in vaša cinefilska kredibilnost bo ostala neomajana. Meni pa je ostal v spominu prav zaradi pričakovanj, ki so bila resnično visoka in so nato obležala nekje med razočaranjem in razdražljivostjo, ki se nas polasti ob stvareh, za katere vemo, da bi bile lahko z malce dodatne pozornosti veliko boljše.

Prisrčna scena, ki nas pospremi v začetek filma, nemalo obeta ciljnemu gledalcu, za katerega lahko varno predvidevamo, da goji simpatije do t.i. novega ameriškega neodvisnega filma oz. Indiewooda.  Juno ima vso pravico, da se počuti udobno v družinskem krogu zvenečih indie avtorskih imen, kot so npr. Wes Anderson, Spike Jonze, Paul Thomas Anderson, Sophia Coppola in drugi. Tako kot njihovi izdelki se tudi sama ponaša z igrivo fotografijo bogatih barv, brilijantnim soundtrackom in nekonvencionalnimi, a nenevarnimi karakterji, ki jih vsebinsko najbolje povzame angleška beseda „quirky“. Vendar pa Juno v primerjavi z deli naštetih avtorjev kronično primanjkuje občutek življenja, ki se v hiperaktivni verbalni zmešnjavi second-hand citatov in obskurnega slenga ter v zgodbi, ki poleg  zdolgočasenosti vedno bolj noseče najstnice bore malo ponuja, nima prostora, da bi zadihalo. 




















Kaj se zgodi?

Juno, ki jo igra dežurna frikica Ellen Page, v začetni špici prehodi par ulic, popije približno pet litrov soka Sunny-D in vstopi v lokalno drogerijo. Tam si izbere test nosečnosti in ga ob prijateljskem „podjebavanju“ s strani prodajalca reši z odliko. „Preggo!“ 
Ah, si mislimo, tole izgleda kot epizoda „Gilmore Girls“ iz vzporednega, PG „free“ vesolja.
Sveža najstniška mamica nato o svojem blagoslovljenem stanju obvesti BFF, ki je ob novici bistveno bolj pretresena kot naša navihana in odrezava nosečnica. Naj gledalci pričakujem, da bi bilo šestnajstletno dekle, ki se odloča za splav, hladno kot špricer? Doooh, nam sporoča film, to je vendar Juno, najbolj kul tinejdžerka na filmu evaaah.
Ok … Pa je res nujno, da o svoji prvi nosečnostni govori z nonšalanco štiridesetletne kalifornijske prostitutke nižjega razreda in vokabularjem nekoga, ki je najboljšo polovico prejšnjega stoletja preživel prilepljen na TV ekran?
„Šur“, pravi Diablo Cody, scenaristka filma, „ če še niste dojeli, Juno je posebna najstnica, saj veste, zrela za svoja leta in take stvari.“  Šur, bi rekli mi, „You made your point.“ Toda potem nam še razloži, kako taisto brilijantno bitje v 21. stoletju na svoje razdevičenje pozabi prinesti kondom ali kakršnokoli drugo zaščito pred nadlogicami, kot so zarodki ali spolno prenosljive bolezni? Ali v svoj očitno natrpan TV urnik res ni uspela stisniti Mularije Larryja Clarka?  Aaah, dude, that's just freakin' too bad!

Daleč od tega, da bi bil Juno slab film. Lahko pa bi bil zares dober, če bi bil boljši tudi scenarij, ki mu kronično manjka perspektive. To se pač zgodi, če je scenaristka pretirano zaljubljena v svoj lik ter je vsako dejanje v filmu tam zgolj zato, da ne ostaja senca dvoma o genialnosti tega izrodka njene domišljije (ki naj bi sicer koreninil v resničnih izkušnjah scenaristke same). Namesto Juno, simpatične punce, ki se na idiosinkratičen način sooča s problemom, se tako skušamo kar najbolje čustveno navezati Juno-indie-kul robotko, ki ji je o življenju že vse jasno in ji preostane zgolj še, da nekako zabije tisto uro in pol do konca filma. Kar je od začetka še nekako zabavno, a proti koncu izgubi svoj čar.
Kljub vsemu še vedno raje pogledam Juno, če se znajdeva ob istem času na nasprotnih straneh TV ekrana, kot večno zimzeleni šopek tako imenovane filmske zabave, ki nam jo vztrajno potiskajo nasproti naše domače televizijske hiše. Čim manj tv-ja torej, in čim več dobrih poletnih (tudi filmskih) zgodb želim vsem, ki ste prišli do tega odstavka :) 

Podobni filmi s podobnimi težavami: Moja mala miss (Little Miss Sunshine, Jonathan Dayton, Valerie Faris, 2006), Kick-Ass (Matthew Vaughn, 2001).

Kaj (namesto zgornjih) res želite videti: Rushmore (Wes Anderson, 1998), Little Darlings (Ronald F. Maxwell, 1980), Adventureland (Greg Mottola, 2009).
















Spomnim se, da je nekoč nekdo spametoval: „hja otroci, pritožujete se že, če novega (recimo) Fast Five gledate mesec dni kasneje kot Američani..., kaj pa nekoč? Nekoč smo na filme čakali tudi do leto dni, preden je končno prišel na naša platna.“ Nisem siguren, če je to takrat bila repriza, ampak ko smo si s šolo šli ogledat to legendarno francosko/angleško komedijo z naslovom La grande vadrouille, smo bili v začetku 80-ih, imdb letnica ob filmu pa nas uči, da je ta „vojni“ film o RAF pilotih, ki so bili sestreljeni nad Parizom ter so tako bili odvisni od pomoči domačinov ('Allo 'Allo! vas pozdravlja), nastal leta 1966. Torej smo v Sloveniji na ta film čakali skoraj 20 let! Heh, pa ne da se je filmu takrat starost poznala, še več – zimzelen in večen je še danes.









In prav ta ponovna stvaritev nepozabnega dvojca Bourvil/Louis de Funès (pred tem sta sodelovala že v La traversée de Paris in Le corniaud) je moj prvi ne-angleški (če seveda odštejemo vso ex-Yu klasiko) kino film oz. tujejezični film, kot radi povemo. Vrsta filmov, katere še najraje omenjam na mojem odvisnem blogu neodvisnih filmov. Že res, da je od tega dogodka minilo kar nekaj, ampak kako naj bi pozabil na eno najboljših car chase scen na filmu, kjer pa avtomobila sploh ni bilo. Le tovornjak, jezni nemški motorist, nuna in pa par buč. Prizor, na katerega se je kasneje spomnil tudi Spielberg. Ali pa tipična „Funès“ slapstick situacija v hotelu in predhodnim rajanjem na stolih. Ali pa škilavi snajperist, žvižganje v savni ali pa le edinstven, mali, večno vzkipljivi Lujzek. Hmm, mogoče se je prav v tem filmu naučil tako lepo izgovarjati besedo „Muskatnuss“(link - http://www.youtube.com/watch?v=7GkZFBmBYSM).














Potem, ko so se devetdeseta počasi bližala koncu je trg poplavil veliki val, ki ga je sprožil potres resničnostnih šovov. Resničnostni šovi so spremenili kulturo gledanja televizije, spremenili so ljudi, teza o petnajstih minutah slave se je pretvorila v 15 sekund slave. Na televiziji je lahko uspel vsak, ki je bil vsaj malo nor. In ta fenomen razgaljenja več kot odlično povzame, karikira in antologijsko zapečati Trumanov šov (1998), izjemen film Petra Weira, ki je ob koncu 90ih nakazal smernice novega tv formata.  Pokazal je vse tisto kar so mnogi resničnostni šovi prikrivali. Pokazal je kdo tu pije in kdo plača. 














Truman, osrednji lik, velika zvezda in prvo ime televizije, svoje vloge ni poznal in je slepo verjel v svoj obstoj, kar je resda čisto nasprotje od tistih zvezd resničnostnih šovov, ki jih poznamo mi. A po drugi strani je vpliv in motiv medijske hiše oz. v tem primeru stvaritelja, Christofa, ki na svoj »izdelek« gleda skozi percepcijo kapitalizma in dobička, še kako soroden tistemu kar velja tudi danes v naši družbi med vsemi Velikimi brati, Kmetijami in Talenti. Človek, lik v tej igri, je le orodje s katerim si nekdo zgoraj polni žepe. In ko Truman vendarle spozna, da ga celotno okolje okoli njega le omejuje in duši, se odloči temu narediti konec. Vse znano želi pustiti za seboj; ljudje ob tem ploskamo in kričimo, kajti ta Trumanov beg je očiten in simboličen udarec kapitalizmu in nadzoru. Ta Trumanov beg in odhod je dokaz, da nam je kapitalizem vzel svobodo, a upanja in poguma ne, pa čeprav nas od rojstva oblikuje po svojih željah in zahtevah. Če pa na vse skupaj pogledamo skozi percepcijo religije, lahko filmu podelimo status večnega čaščenja.



















Bez panike – Kitano je i dalje na vrhu!

Svi koji ste se uplašili priča po kojima je novi Kitano skrenuo s putanje bilo čijih očekivanja, ne strepite: doduše, ako ste očekivali da će nastaviti pravcem variety nansensu komedije posljednja dva naslova, nemojte više; isto tako, ako ste mislili da ovaj treći dio autoreferencijalne trilogije o 'patnji umjetnika' nema pretjerano puno veze s prva dva, posve ste u krivu.

Kako bih to objasnio u svega nekoliko rečenica... Pa, otprilike ovako – 'Achilles And The Tortoise' je klasični Kitano koji je u isto vrijeme i najbolji mogući zaključak trilogije, iako s oružjem prva dva dijela nema baš toliko puno veze, mada je meta ista. 'Achilles And The Tortoise' je tako priča o Kitanu kao slikaru, tj. ako su 'Takeshis' i 'Glory To The Filmmaker!' bili njegov obračun s onim po čemu ga najbolje poznaju inozemna (filmovi) i japanska (TV komedija) publika, 'Achilles And The Tortoise' je nemilosrdno obrušavanje na 'art establišment' i Kitanov najpoznatiji hobi, slikarstvo. I ne samo to – kad je u Veneciji (gdje sam ga propustio pogledati pa sam to sada nadoknadio posjetom ovogodišnjem Ljubljana film festivalu) najavljivao da će ovaj film biti njegov masterpis koji će ga svrstati među velikane filmskog arta, nitko nije očekivao da će ovo biti predivan fuck you! istom tom elitizmu koji se otkad je 'arta' pa sve do danas preozbiljno shvaća. A svi znamo da Kitano sebe mrzi shvaćati ozbiljno pa kroz humor i podjebavanje kaže više pametnih stvari od većine velikana s metlom duboko nabijenom u šupku. 




















Sva tri filma bave se motivom 'kraja puta' – kuda dalje nakon što su sve ideje potrošene i svi ekstremi isprobani?, pita se i ovog puta Kitano, pričajući priču o slikarskom luzeru kroz razne faze njegova života: djetinjstva, studentskih dana i sredovječne krize. Realizacija te priče ima dvije mane – prvih pola sata, kao destilirana i depresivnija verzija 'Kikujira', ne korespondira, blago rečeno, najbolje s ludim ostatkom, a i estetika većine je na razini prosječne J-Dorame. No u konačnici, 'Achilles And The Tortoise' je urnebesan, emotivan, pametan i jedinstven – baš kao što se od Kitana i očekuje. Overdose predivnog i kao ugljen crnog humora ne treba ni spominjati.



Objavljeno pod |

27 komentarjev:

iztok gartner pravi ...

Vidim, da sem kar dvakrat v igri :)

Šalo na stran, škoda da niti pri tako okej zapisu in dobri ideji ni šlo brez tega Filmoljubovega dreka.

Sadako pravi ...

Hvala vam vsem še enkrat!!!

@filmoljub: piker in z besednim zakladom potegnjenim iz dedove skrinje s sedaj že razpoznavnim love/hate odnosom do Iztoka.

@Filmski kotiček: filma pred tvojim opisom nisem poznal in moram reči, da je res med tistimi boljšimi. Ima sicer svoje pomankljivosti, a kaj ko je Tilda tako noro f00kabilna.

@IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS: večni zanesenjak, ki mu je Rain Man top of the pop. Meni ni, a nič za to, tudi njemu ni The Good, The Bad And The Ugly. Ni on kar tako top bloger v Sloveniji.

@Kinotečni blog: edina predstavnica nežnejšega spola med tokratnimi gostujočimi peresi in zato še toliko bolj cenjene, vedno pripravljena na soočenje argumentov.

@ODVISNI OD NEODVISNIH FILMOV?: tudi tega filma pred tokratnim zapisom nisem poznal. Nisem ravno največji privrženec francoskih komedij, a ob ogledu filma in tvojem zapisu, sem sam pri sebi rekel:" Glej ga zlomka, poba ima povsem prav!"

@PaucStadt: blog na katerega se obrnem, ko želim pogledati kaj modernega in obenem slišati kakšno ostro na račun naše družbe.

@Žuti titl: legendi Velimir in Marko, katerih prva knjiga je bila tista, ki me je popeljala v filmske vode in za vedno spremenila moj pogled na film.

filmoljub pravi ...

Hvala za homage, se bomo trudili še naprej. :) Sicer pa gre nekemu cenjenemu kolegu filmskemu retardistu verjetno v nos to, da se moj prispevek pojavi pred njegovim. (Ko pa vendar on že 18,5 let piše o filmih, dočim jih je videl že 7,004.258 + √⅝³.) Če ne bi trpel za kronično disleksijo, bi sicer vedel (kar mu je bilo eksplicitno tudi že razloženo), da lestvice Filmskega platna niso razvrščene kvalitativno, od najboljšega prvega do najslabšega sedmega mesta, temveč bolj naključno in pavšalno reprezentativno.

S tem seveda že namigujem tudi na to, da se nikakor nimam za NAJ v kakršnemkoli smislu. (Glede na to, da sem še vedno občasno deležen takih očitkov.) Vsi filmski blogerji, vključno z avtorjem Filmskega platna, smo NAJ -- no ja, vsaj tisti, ki se ne trudimo vzbujati pozornosti z infantilnim kvazi-provociranjem in butalskim senzacionalizmom za umsko skromnejše najstnice, temveč si prizadevamo objektivno razumeti in ljubiti film v vseh njegovih dimenzijah; ter seveda skušati pisati duhovito, zanimivo in informativno.

Paucstadt pravi ...

Odlično in hvala tudi z moje strani!

Cosmopapi pravi ...

čestitke za jubilej! Dobra ideja, pri kateri sem rade volje sodeloval... Mnogokrat so tvoje lestvice narejene po občutku, naključju.. tokrat pa si izbral (kot opažam) raje politično, ter postavil kar po abecedi:)

filmoljub pravi ...

p.s.
Ampak priznam, pri Transformerjih sem bil malce pristranski in sem pozabil omeniti najboljši del filma (žal traja prekratko):

http://www.youtube.com/watch?v=yrKdDLhtvls

iztok gartner pravi ...

Filmoljub, zakaj za vraga ne nabaviš res velikih količin prozaka, da se ti ne bo redno dogajala taka živčnost.

Pa predlagam še kaj proti paranoji, ta je zadnje čase tudi močno prisotna pri tvojih komentarjih.

Da mojega komentarja ne boš razumel, pa je bilo itak jasno že v naprej, saj si spet tako zelo predvidljiv, da se ti ne bi bilo treba niti podpisati pa bi vedel, da si ti.

Kot sem rekel, žalostno je, da tudi pri takem kul zapisu kot je tale, vse skupaj zadrekaš s to obsesijo do mene in nisi zmogel avtorju tega bloga poslati ene normalne recenzije, ki ti res dosti pomeni kot so to storili vsi ostali.

Mar res edino ti ne zmoreš nehat biti razvajen froc in stara počena plošča, ki v nedogled ponavlja eno in iste žalitve, ki so zanimive le še njemu samemu?

Daj no, Transformerje si izbral le zato, da se lahko kao norca delaš iz mene. Froc, res en kurčev froc.

filmoljub pravi ...

Jaz sem predlagal ene par različnih svojih prispevkov, dokončno pa se je odločil kar sam avtor tega bloga.

So pa Transformerji (oz. tvoje mnenje in opis filma) res dober primer tega, kako infantilen si. Koliko si že star? 36, 37, nekaj takega?

bojana pravi ...

Živela filmska strast! ;b

Hvala še enkrat za povabilo, super je videt (in prebrat :) ) sedem različnih filmskih tekstov na kupu. Skoraj kot mini filmska revija. Plus, treh omenjenih filmov še nisem videla, torej bo kaj za počet v teh pasje vročih dneh ...

Uživajte!

Sadako pravi ...

yp, prov hudo je vidt vse te različne stile na kupu. NORO!!!

iztok gartner pravi ...

Sadako, izziv za naprej, pripravi nas, da ocenimo isti film, to bo šele zanimivo branje :)

Sadako pravi ...

Fantastična ideja. Jo speljem ob letu osorej.

Cosmopapi pravi ...

Aja, sem pozabil dodati, da je "moj" film v Franciji držal rekord gledanosti vse do Titanika, torej 30 let!

jst pravi ...

Odličen prispevek. Oznaka blogerjev je pa sploh zadela vse ''v nulo''. :D Pa vse najboljše Filmskemu platnu! ;)

Sadako pravi ...

Mogoče pa bodeš drugo leto tudi ti med njimi (če boš seveda sprejela povabilo), kajti tvoj blog mi deluje zelo interesantno pa še ženska družba vedno paše :D

filmoljub pravi ...

p.s. Ampak nekaj pa moram še dodati. Škoda, da je Jan G. nehal (redno) pisati, sicer bi si po mojem mnenju vsekakor zaslužil biti na zgornji lestvici.

jst pravi ...

Ha, hvala za dvig ega, čeprav se mi zdi, da sama ne spadam med tole elitico kritikov. Sem bolj na faktografski ravni. ;)

filmoljub pravi ...

Tudi meni je tvoj blog všeč. :) Še posebej, ker večinoma pišeš o preteklih zadevah in dejstvih. Sicer pa se (vsaj jaz) nimam za kritika, temveč bolj za subjektivnega komentatorja - med drugim tudi zato, ker o aktualnih filmih (ki se trenutno vrtijo v kinih) pišem redkeje in izjemoma.

Sadako pravi ...

Iskreno povedano tudi jaz sam sebe ne vidim kot nekega filmskega kritika, ampak bolj kot širitelja filmskih obzorij :D

Pri meni se filmi z novejšo letnico tako redki kot sočni dnevi na otoku onkraj rokavsekga preliva. He, zaradi teka tudi velikokrat dobivam razne očitke od mojih kolegov, češ kaj se osredotočam samo na tiste stare filme in bolj jim razlagam, da je filmska zgodovina stara že preko 100 let in se ni začela leta 2000, bolj gonijo svojo lajno.

Paucstadt pravi ...

jst :) tudi meni je tvoj blog precej všečen in večrat skočim nanj. Pa tudi na blog roberta l. tuve, kadar s svojo modrostjo modruje o filmu.
hm... opažam, da me imate za ljubitelja novodobnih, aktualnih filmov. sem, seveda, ampak moje obdobje je noir in so 70-a. klinc je ker sem vse te filme videl pred blogom in sedaj o njih ne pišem, razen, če naredim kakšno retrospektivo :D vseeno bom skušal biti bolj širok in spisati še kaj drugega kot od aktualnega. ;)

jst pravi ...

Ooo, stari filmi so pa moja velika ljubezen. Nekako se mi zdi, da je bilo takrat v filmih več duše, ker jih vseeno niso delali kot po tekočem traku. Film mora dozoreti, najprej v glavah filmske ekipe, nato pa še na traku.
No, saj kdajpakdaj pogledam tudi kakšnega z letnico nad 2000. :)

Paucstadt pravi ...

se povsem strinjam, samo poglej tiste stare spoof komedije, koliko enih čustev je notri, ali pa filme jacka lemmona, če ostanem pri komediji. tega danes ni več in nikoli več ne bo.

Sadako pravi ...

Mata povsem prav ja. Meni je recimo Some Like It Hot ena najbolj toplih in prisrčnih komedij EVAH!!!

Pa PuacStadt, s tem ko sem omenil, da pišeš o bolj sodobnih stvareh nisem milsil prav nič slabega. Ravno nasprotno.

Goodfella pravi ...

Tudi z moje strani (zaradi dopusta nekoliko zapoznele) čestitke ob jubileju. Z veseljem sem sodeloval v zelo zanimivem prispevku, ki le potrjuje izvirnost in domiselnost avtorja Filmskega platna.
Vse najboljše Filmsko platno št. 7!

Sadako pravi ...

Hvala za čestitke. Se beremo ponovno ob novem šolskem letu.

ninja pravi ...

neverjetno presenetljivo sem užival v recenziji bojane bregar

Sadako pravi ...

Dej malček razloži tole trditev no.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji