7 šolskih izobčencev
sep
09
Začelo se je novo šolsko leto, ki je ogromno pompa doživelo predvsem zaradi medijev. Žal pa so le-ti povsem prezrli najpomembnejši problem za katerega je odgovorna šola in ne, to ni cena šolskih potrebščin. Šola (tako osnovna kot srednja) namreč močno zaznamuje otroška oz. mladostniška življenja in kot insider lahko izdam, da vse prevečkrat žal tudi v negativnem smislu.
Če se vam zdi, da vaš adut manjka na seznamu, je povsem možno, da se nahaja tu: 7 šolskih masakrov
Če se vam zdi, da vaš adut manjka na seznamu, je povsem možno, da se nahaja tu: 7 šolskih masakrov
Učenci, ki so
zaznamovani z motnjo v duševnem razvoju, pogosto postanejo šolski izobčenci.
Velikokrat so namreč nezmožni obrambe pred psihičnim in fizičnim nasiljem in so
posledično lahke tarče bulijev. Še težje je, ker se praviloma ne znajo, ne
upajo ali pa ne želijo zaupati nikomur. Tako dan za dnem ponižno prenašajo
maltretiranje, medtem ko se v njih nabira bes, vse dokler se ne zlomijo ali pa
eksplodirajo. Medtem si psihične in fizične bolečine nemalokrat lajšajo z
odmikanjem v domišljijski svet. Včasih so si morali ti nesrečniki izmišljati namišljene
prijatelje in namišljene svetove, danes pa jim je zaradi nešteto video iger ta
pobeg precej olajšan.
Še
posebej s pomočjo iger, ki spadajo v žanr MMORPG (Massively multiplayer online
role-playing game), saj poleg likov oblikovanih po lastnih željah ponujajo
tudi interakcijo z ostalimi anonimneži. Poleg tega pa z raznimi questi nudijo tudi možnosti za doseganje ciljev, nekaj kar se tem šolskim izobčencem v resničnem
življenju tako izmika. V to virtualno zanko se ujame tudi antijunak tokratnega
belgijsko-nizozemskega filma Ben. Srednješolec zaznamovan z Aspergerjevim
sindromom (perfektno ga odigra Greg Timmermans), ki je žrtev brutalnega
maltretiranja s strani sošolcev. Posneto po knjigi osnovani na resničnih dogodkih,
ko si je nesrečnik zaradi teže izživljanja vzel življenje.
Večina tako imenovanih novodobnih komedij pri meni doseže ravno nasprotni učinek od želenega. Namesto, da bi se ob ogledu sprostil in zabaval, nemalokrat postanem živčen in zdolgočasen. Razlog gre iskati predvsem v sodobnem razumevanju humorja, ki temelji na nenormalno posiljenih forah, začinjenih z dobršno mero vulgarnosti vseh vrst. Tokratnemu filmu slednje sicer manjka in gledalci smo tako varni vsaj pred skatološkimi forami, a kaj, ko je po drugi strani Napoleon Dynamite (2004) doktoriral v posiljevanju humorja. Ne vem, če sem v svojem življenju že videl film, ki bi se tako hudičevo trudil biti smešen, a pogorel na celi črti. In ja videl sem že ogromno filmov Adama Sandlerja.
Tako
mi ni povsem jasno kako je ta zgodba o šolskem izobčencu požela tolikšno odobravanje
na festivalu neodvisnega filma Sundeance in prerasla v pravi kult. Mene namreč
zgodba o ekscentričnem nerdu in njegovi debilni žlahti ter latino prijatelju
kot že omenjeno ni prepričala. Film sicer ima kakšen svetel trenutek ali dva in
morda so se mi tekom ogleda kotički ust ob kakšni domislici celo zavihali
navzgor, a spremljanje naduteža, ki se ne zaveda, da je v bistvu karikatura
samega sebe, je bilo v celoti gledano neprijetna filmska izkušnja. Ne vem, kot
kaže še nisem dovolj filmsko dozorel, da bi lahko v celoti štekal novodobno indie filmsko sceno ali pa je
po drugi strani film res za en drek. Odločite se sami, jaz sem se že.
Odgovor se namreč ponuja že v tokratnem filmu, ki je svojo pot slave prav tako kot Napoleon Dynamite (2004) pričel na priznanem festivalu Sundeance. Vendar za razliko od prejšnjega ima Welcome to the Dollhouse (1995) všečne in realistične like, ki vam ne gredo na živce ter subtilen humor, ki je daleč od tega, da bi bil na prvo žogo. A kljub omenjenemu humorju gre v bistvu za neke vrste grozljivko, saj nam film do potankosti predstavi življenje, ki ga morajo trpeti nepriljubljeni otroci v osnovnih šolah. Morda ne boste verjeli, ampak otroci v OŠ znajo biti prekleto bolj nesramni od tistih v srednji šoli in tudi rane, ki jih puščajo za seboj znajo ostati za celo življenje.
Najlažje
in najpogostejše tarče osnovnošolskih otrok so vedno tisti, ki se že na videz
razlikujejo od ostalih in »Wiener Dog«, zvezda tokratnega filma, je zaradi
svojega izgleda pravi magnet za žaljivke. Poleg tega pa ni niti pretirano
bistra oz. nima nikakršnih posebnih talentov (za razliko od večine ostalih
filmskih izobčencev), nepriljubljena pa je celo v lastnem domu. Vendar kljub
vsem tem negativnim oznakam film ne zapade v največji nevarnosti omenjenega
podžanra, sentimentalnost in klišejski konec. Največja tolažba, ki jo lahko
ponudi maltretiranim osnovnošolcem je ta, da bodo tudi v srednji šoli deležni
prenekaterih opazk, ampak na srečo te ne bodo letele direktno v njihov obraz. Ja,
tudi to je šolsko življenje.
Za outsiderje je ponavadi najboljša rešitev to, da se kar se da urno infiltrirajo v skupino, ki ima v družbi višji status kot pa je njihov. S tako asimilacijo namreč lahko kar hitro in neboleče splezajo po družbeni lestvici in se znebijo negative stigmatizacije. Po drugi strani pa obstaja nevarnost, da na tej točki izgubijo lastno identiteto in prevzamejo identiteto nove skupine. Tako je za izobčenca najbolj optimalno, da so člani skupine nezaželenemu prišleku kar se da podobni oz. da so tudi sami nekakšni outsiderji. In ravno to je ena izmed osrednjih idej tokratnega izvrstnega filma o odraščanju, posnetega po istoimenskem mladinskem romanu (film je režiral kar sam avtor romana Stephen Chbosky).
Charlie
(Logan Lerman) je depresiven mladenič, ki ga kot fazana na njegovo veliko srečo
pod svoje okrilje na samem začetku njegove srednješolske kariere vzameta
starejša Sam (Emma Watson) in Patrick (Ezra Miller). Igralska zasedba je
fantastična in med njimi vlada odlična kemija. Posledično sem si malček bruhnil
v usta, ko sem prebral, da je bil za vlogo glavnega protagonista sprva mišljen
Shia LaBeouf. Le stežka bi namreč prenašal njegovo antipatično persono pri
osvajanju simpatične Emme, ki je s tem filmom nekako tudi simbolično prešla v svet
odraslih. Film odlikuje tudi nekaj izvrstnih posnetkov, ki bodo za vedno ostali
z vami (še posebej tisti za katerega je glasbeno podlago ponudil legendarni
David Bowie).
Čeprav je film poln klišejev in precej predvidljiv kar je še posebej razvidno v izteku samega izdelka (spopad zatiranega s šolskim bullyjem), gre za odličen prikaz težav s katerimi se soočajo šolski izobčenci. Na eni strani imamo namreč učenca, ki je zaradi nedavne selitve novinec na srednji šoli, na drugi pa učenca, ki zaradi svoje skrivnostne preteklosti velja za šolskega čudaka (v obeh vlogah se odlično znajdeta Chris Makepeace ter Adam Baldwin). Zaradi spleta okoliščin kaj kmalu ugotovita, da drug drugemu lahko pomagata (novinec Clifford potrebuje zaščito s strani orjaškega čudaka Lindermana, Linderman pa osebo, ki mu bo prisluhnila) in med njima se razvije iskreno prijateljstvo.
Poleg
igralcev in njihovih likov (častno omembo si zasluži vsaj še antipatični
polizanec Matt Dillon) pa lahko filmu v čast štejemo tudi to, da se ne
pretvarja in ne poskuša biti neko pretenciozno moralistično sranje. Gre zgolj
za preprost, hudomušen in zabaven celuloidni izdelek, čigar filmskost se skriva
tudi v njegovi dvojnosti. Šolskim maltretiranjem kot protiutež namreč služijo
navihani prizori v hotelu katerega vodja je Cliffordov oče. V njem se dogajajo stvari, ki bolj kot v dramo sodijo v žanr komedije (tu ima glavno
besedo predvsem igriva ostarela zapeljivka v podobi Cliffordove babice), kar My Bodyguard (1980) uvršča med idealne
družinske filme. Preprost, zabaven, a hkrati poučen in življenjski.
Film Petra Bogdanovicha, ki je veliko prahu dvignil tudi zaradi zapletov okoli soundtracka. Režiser filma je namreč želel, da bi v svojem delu lahko uporabil glasbo Bruca Springsteena, na kar nakazujejo tudi plakati, ki jih je moč najti v filmu. Zaradi sporov okoli avtorskih pravic se mu želja vse do leta 2004, ko je izšla režiserjeva različica DVD-ja, ni izpolnila. Nič zato, kajti ne gre za enega izmed tistih filmov, ki bi si moral pomagati s prepoznavnim soundtrackom. Namesto tega ga pokonci drži več kot solidna igralska zasedba (Cher ter Eric Stoltz) in srce parajoča zgodba o dečku Royu L. »Rockyju« Dennisu, osnovana na njegovem resničnem življenju.
Rocky
se je rodil z izjemno redko boleznijo, ki zaradi nabiranja kalcija v kosteh
lobanje le-to pošteno deformira in hkrati skrajšuje življenjsko dobo. Naš junak
se je s to boleznijo predvsem zaradi razumevajoče matere na bolezen praktično
povsem navadil in se z njo sprijaznil. Posledično je bil bolje pripravljen tudi
na vse žaljivke, ki so nanj letele praktično kjerkoli se je pojavil. Še več.
Zaradi svoje prijaznosti, pristnosti in inteligence je v šoli postal zelo
priljubljen. S pomočjo svoje močne osebnosti mu je torej uspelo svojo vizualno
hibo potisniti na stran, tako da je šolskega izobčenca predstavljal le tistim,
ki ga niso oz. niso želeli spoznati. Toda ali ni vedno tako?
Včasih so lahko šolski
izobčenci tudi k00l kot v tokratnem primeru, ko osamljencu iz šolskih klopi
svoj glas in stas posodi v usnje odeti Christian Slater. Kot takšen ta novinec
s svojo misterioznostjo v šolskem okolišu predstavlja magnet in hkrati tudi
pobeg za simpatično Veronico (Winona Ryder). Le-ta ima namreč dovolj svoje
podrejene vloge v najbolj priljubljeni, a hkrati tudi najbolj pokvarjeni
skupinici deklet in bi se rada vrnila med svoje stare piflarske prijatelje. Skupaj
z drznim izobčencem tako skleneta načrt, kako se bosta odkrižala nadutega tria
imenovanega Heathers in ta njuna odločitev film ponese iz klasičnih
srednješolskih romantičnih vod, v bolj temačne vode črne komedije oz. satire.
Gre za
film, ki bo vsekakor najbolj odgovarjal srednješolcem, ki so roko na srce tudi
njegova ciljna skupina. Prav vsak se bo namreč lahko poistovetil s kakšnim
izmed likov, še najbolj pa bodo uživala dekleta, katerih srednješolsko
življenje se lahko primerja z Veronicinim. Dekletom, ki se je na vse pretege
želela povzpeti po srednješolski letvici priljubljenosti, a kaj kmalu spoznala,
da je s tem izdala sebe in svoje resnične prijatelje. Glede na ves vrstniški
pritisk, ki se trenutno dogaja v naših srednjih in seveda tudi že v osnovnih
šolah menim, da takih gledalk ne bo malo. Morda kakšni izmed njih celo odpre
oči in jo popelje nazaj na prava pota. Tista, ki jih vodi lastno srce in ne
zunanji pritiski ter podrejanje.
7 komentarjev:
Introvertiranost je nekaj slabega. Sporočilo, ki ga takšni filmi (Perks... je lep primer) mnogokrat zelo jasno posredujejo gledalcem. Žal. Močno dvomim, da imajo introvertirani mladeniči kakšno korist od tega. Razen kakšnih kokrih sanj o Emmi, ki jih bo rešila njihovega prekletstva.
Jp, ampak k temu nekako teži celotna zahodna družba, češ ne zadržujte stvari v sebi, ampak jih dajte na plano. Blebetajte in izražajte čustva. Kot tipičnemu introvertirancu se mi zdi takšno razmišljanje napačno, je pa res, da nobena skrajnost ni dobra.
Problem je predvsem pri filmih, ki ne prikazujejo skrajnih primerov, pa so vseeno zelo jasni v svojih obsodbah. Perks recimo... sicer so neke skrajnosti, a introvertiranost, ki je tarča reformiranja, ni med njimi.
Introvertiranost ima mnogo zelo pozitivnih posledic, večja refleksivnost, verjetno bolj jasni življenjski cilji, življenjska filozofija. Predvsem pa je manj tiste ostudne plehkosti, ki krasi večino populacije...
Se povsem strinjam, si pa pozabil napisati lp, introvertiranec :D
Je pa The Perks of Being a Wallflower praktično edini tak primer tu gor (pa še tu je v ozadju veliko več in ne zgolj enostranska oznaka osebnosti. Problem nastane, ko večina gledalcev depresijo oz. še huje željo po samomoru poveže z introvertiranostjo pa čeprav gre za hruške in jabolka. Češ poglej ga tega fantiča, ki nemo molči (in razmišlja). Zagotovo je nekaj narobe z njim.
U sedaj si me spomnil, da sem jih kar nekaj že porabil za 7 šolskih masakrov. Thanks.
Aha, tole je pa bolj iz prakse ;)
Nisem videl veliko filmov na izboru, Perks se mi zdi sijajen. Sploh scena s tunelom in komadom Heroes! Res fina sekvenca.
Jp.
Poglej si še vsaj Ben X. Močan film.
Objavite komentar