7 alpinističnih

Čas je, da se kot velik ljubitelj gora, z zapisom poklonim tudi tako imenovanim alpinističnim filmom. Le-ti so ponavadi precej klišejski in morda bi celo lahko uporabili pravilo, da če si videl enega si videl praktično že vse (kaj ni tako z vsemi podžanri). Toda ne glede na to, me podobe vršacev vedno znova navdušijo in popeljejo v neko prijetno stanje miru.









Clint Eastwood je znan kot pravi mačo, ki želi popolno kontrolo nad svojimi filmi. Tako ni nič čudnega, da je hotel vse tokratne kaskaderske poteze posneti brez svojega dvojnika in jih tudi je. Še več. Tudi v resnici je želel splezati na goro Eiger (3.970 visoka gora v švicarskih Alpah), a so ga strokovni sodelavci k sreči ustavili (morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da se je med snemanjem smrtno ponesrečil 27 letni škotski plezalec David Knowles, ki je bil hkrati tudi snemalec in dvojnik igralcev pri Clintovem Projektu). Tako je akcijo, ki se odvija na filmskem platnu, naredil precej avtentično in če k temu dodamo še čudovito scenografijo ter fotografijo, se pred našimi očmi znajde eden izmed boljših pustolovskih trilerjev.










Da bi se iz zelo dobrega prelevil v vrhunskega pa mu onemogoča dokaj luknjičast scenarij. Še posebej neverjeten je finalni twist, ki nikakor ne pije vode. Clint tokrat nastopa v vlogi upokojenega profesionalnega hitmana, ki se v penzionu ukvarja s poučevanjem umetnostne zgodovine, poleg tega pa je tudi vrhunski plezalec. Seveda mu zle (albino naci) sile ne dovolijo uživati v jeseni svojega življenja, ampak ga prisilijo v še eno akcijo. Vloga Clintu pisana na kožo (kako tudi ne, saj je poleg glavne vloge prevzel tudi režisersko taktirko) in prav lahko bi bilo dogajanje postavljeno tudi na Divji zahod in ne v evropske Alpe. Skratka The Eiger Sanction (1975) je vestern, ki se dogaja v Švici.














Nordwand a.k.a. North Face (2008)



V Alpah ima 6 severnih sten zaradi težavnosti in strahospoštovanja, ki ga vzbujajo, prav poseben renome. To so stene naslednjih gora: Cima Grade di Lavaredo, Petit Dru, Piz Badile, Matterhorn, Grandes Jorasses in Eiger (slednje tri kot tiste najtežje so ponavadi poimenovane kot Trilogija). Tako kot prejšnji tudi tokratni film govori o zadnji izmed naštetih, bolj natančno o njeni severni steni a.k.a. Nordwand (zaradi mnogih smrtnih žrtev (od leta 1935 naj bi pri osvajanju vrha preko severne stene življenje izgubilo že 46 plezalcev) preimenovana kar v Mordwand - morilska stena). Gre za 1.800 m visoko vertikalo pred katero zastane dih tudi najbolj izkušenim alpinistom.











Film nas popelje v leto 1936, ko je naskok na vrh preko severne stene Eigerja poizkušala dvojica izvrstnih bavarskih alpinistov Toni Kurz in Andi Hinterstoisser, katerima sta se na poti pridružila še dva avstrijska ljubitelja gora. 30. leta prejšnjega stoletja so bila za Srednjo Evropo zelo turbulentna, še posebej za Nemčijo, ki jo je zajemal val nacizma. V dokazovanju svoje superiornosti in pred bližajočimi se OI v Berlinu leta 1936, so Nemci potrebovali senzacijo. Poskušali so jo doseči s prečenjem severne stene gore Eiger, podvigom, ki do takrat ni uspel še nikomur (vrh je bil osvojen že leta 1858), a žal se odprava ni iztekla po njihovih načrtih. Odličen, toda proti koncu preveč melodramski film.  















K2 (1991)



Priznam, ljubitelji gora smo mazohisti. Za vikende se sredi noči, ko večina ljudi še trdno spi, z nekaj kilskim nahrbtnikom odpravimo za nekaj ur hoditi v hrib. Alpinisti pa gredo ponavadi še korak dlje v tem samotrpinčenju in k že omenjenim nesmislom (pogosto) dodajo še ogrožanje lastnega življenja. Samo pomislite na vse nesreče, ki se zgodijo v gorah ali pa na število filmskih gorskih ekspedicij, ki se končajo brez smrtne žrtve. Tokratna gora K2 je glede na razmerje uspešno osvojen vrh/smrt v samem vrhu (vsak 5., ki je poskušal osvojiti vrh je umrl in glede na smrtni davek je pred K2 zgolj Anapurna) in velja za tisto, ki je deležna največ strahospoštovanja.














Samo kot zanimivost bom navrgel podatek, da je do leta 2010 najvišjo goro na svetu Mont Everest osvojilo preko 2.700 ljudi, drugo najvišjo K2 pa 302 človeka (vzpona pa ni dokončalo približno 80 ljudi). Tudi v tokratnem precej klišejskem plezalnem filmu (2 prijatelja, ki se kljub prepovedi žene odpravita na najbolj nevaren in kot zatrjujeta zadnji podvig njunega življenja ter pri tem naletita na nemalo ovir potenciranih z melodramatičnimi govori in glasbo) odjavne špice ne dočakajo vsi nastopajoči. A kljub precej predvidljivi zgodbi je film precej simpatičen, za kar poskrbi predvsem 80's filing (obleke, glasba, frizure) v katerega je ovit film.   


















Vertical Limit (2000)



Hollywoodske filme pred nižjimi ocenami ponavadi rešuje ogromen proračun, ki poskrbi da kot gledalec uživam v CGI bombardiranju akcijskih sekvenc, prečudoviti pokrajini ali pa vsaj seksi dekletih. Tudi tokratni film svojo trapasto zgodbo opravičuje z dvema od treh zgoraj naštetih (manjkajo seksi dekleta) olajševalnih okoliščin (film je bil v večini posnet na Novi Zelandiji in tudi specialni efekti so na zelo visokem nivoju), a je hkrati s svojimi akcijskimi debilizmi in dramatiziranjem izredno žaljiv do vseh tistih, ki so famozno goro K2 osvojili ali pa pri poskušanju plačali davek s svojim življenjem. Ne pomaga niti nasvet, da naj film vzamem kot visokoproračunski cheesy B izdelek.













Prisiljeno dramatiziranje se začne že na samem začetku, ko se družinica pri plezanju znajde v smrtni nevarnosti in edina rešitev je, da iz štrika odrežejo očeta. Od tu gredo stvari samo še na slabše in pred našimi očmi se začne odvijati naspidirana akcija. Film namreč ne prikazuje nekega  klasičnega alpinističnega vzpona na želeni vrh. O ne, protagonisti nam poleg katastrofalne igre ponudijo še skakanje preko ledeniških razpok, plezanje po pečinah s pomočjo zgolj ene roke, skakanje iz helikopterja sredi najhujše nevihte … In kot da vse to še ni dovolj, na reševalno misijo za tremi ponesrečenci, ki so ostali ujeti v breznu, vzamejo nitro. Kar tako za štos. Sramota in posmeh vsem tistim, ki so v gorah pustili svoje življenje.  

















Sfinga (2011)



Slovenci smo veliki ljubitelji gora, za kar je v veliki meri odgovorna predvsem naša z izjemnimi vršaci posejana dežela. To dejstvo se je v veliki meri odražalo tudi v naši filmski zgodovini. Takoj, ko smo namreč s pomočjo filma odkljukali našo primarno lastnost, t. j. krščanstvo in je g. Karol Grossman posnel Odhod od maše v Ljutomeru (1905), posnetek, ki velja za prvi slovenski film, smo se Slovenci odpravili v gore. Prvi slovenski celovečerni film je namreč V kraljestvu Zlatoroga (1931), ki je v 70-ih letih prejšnjega stoletja za ta častni naziv premagal Triglavske strmine (1932). S tokratnim igrano-dokumentarnim filmom se je slovenska filmska scena torej vrnila k svojim koreninam.














V njem nastopijo znana imena slovenskega plezanja in ne profesionalni igralci. Posledično je ravno igra tisti najšibkejši člen izdelka, ki pa ga rešujeta dih jemajoča fotografija in scenografija. Praktično celotno dogajanje je namreč postavljeno v samo triglavsko severno steno, ki mimogrede ni najdaljša slovenska stena (od nje je s 1500 metri daljša stena Kanjavca), a zaradi simbolike velja za najbolj cenjeno. Še posebno strahospoštovanje vzbuja smer, ki vodi preko Sfinge in ravno tej se poklanja dotični film. S hkratnim dogajanjem nam predstavi tako sploh prvi (Ante Mahkota in Peter Ščetinin) kot tudi prvi prosti vzpon (Grega Kresal in Miha Kajzelj) preko te najtežje smeri v Steni.  


















The Mountain (1956) 



Pravijo, da je kar se tiče finančnih stroškov, film najceneje in najenostavneje posneti v studiu, kjer filmskih ustvarjalcev ne ovirajo zunanji dejavniki. A kljub temu obstajajo žanri, ki bi se morali filmskim studiom ogniti na veliko in pustolovski filmi (kamor spadajo tudi tokratni izdelki) so zagotovo eni izmed njih. The Mountain (1956) se tega dobronamernega nasveta ni držal, kar za tako imenovano klasično obdobje Hollywooda ni prav nič nenavadno, a posledično gledalec kaj hitro opazi, kdaj je dogajanje postavljeno v resnično okolje in kdaj so sekvence nastale v studiu. Nekateri se za to ne zmenijo kaj dosti, toda meni so take zadeve precej moteče, saj prekinjajo iluzijo filma.
















Poleg tega pa je v tem filmu, ki ga je inspirirala resnična letalska nesreča pri kateri je letalo iz Indije trčilo v Mont Blank, malček sfaljena tudi igralska zasedba. Skozi celoten film se namreč nikakor nisem mogel navaditi, da sta Zachary (Spencer Tracy) in Chris (Robert Wagner) brata. Razlika v letih (v resničnem življenju znaša okoli 30 let) je namreč preočitna in mnogo bližje so bili ljudje, ki so jima v filmu Broken Lance (1954) dodeli vlogo očeta in sina. Sicer pa je kljub omenjenima pomanjkljivostima film povsem soliden in prizori posneti na gori (le-ta v filmu sicer ni nikoli poimenovana) in ob njenem vznožju (departma Haute-Savoie), so prelepi.  




















Third Man on the Mountain (1959)



Pustolovski filmi so odličen material za studio Walt Disney in če si želite ogledati alpinistični film, ki je bolj lahkotne narave od ostalih na tokratni lestvici, je Third Man on the Mountain (1959) prava izbira za vas. V njem je predstavljeno osvajanje izmišljene gore Citadel, za katero pa so v bistvu uporabljeni posnetki 4.478 visoke švicarsko-italijanske piramide. Matterhorn je bil eden izmed zadnje osvojenih velikanov Alp. Leta 1865 je na njegov vrh stopila ekspedicija pod vodstvom Edwarda Whymperja (pri sestopu so se smrtno ponesrečili štirje njeni člani) in tako končala zlato ero alpinizma. Obdobje med leti 1854 in 1865 v katerega je postavljen tudi tokratni film.

















V njem se z že omenjeno goro med drugim spopade mladi Rudy (James MacArthur), ki želi goro osvojiti v spomin na svojega preminulega očeta. Le-ta je življenje izgubil ravno pri vzponu na Citadel (jp, pri alpinističnih filmih tudi Walt Disney ne more mimo smrti). Poleg njega je tu še mlada in simpatična Lizbeth (Janet Munro) ter izkušeni John Winter (Micahel Rennie). Ob dih jemajoči fotografiji, ki je zaščitni znak praktično vseh alpinističnih filmov postavljenih v visokogorje, je ravno omenjena igralska zasedba najkvalitetnejši element filma. Žal pa film ni bil dobro sprejet med gledalci in velja za nekakšen skriti biserček, na katerega danes spominja predvsem Matterhorn vlak smrti v kalifornijskem Disneyladnu.


















Objavljeno pod |

10 komentarjev:

Cosmopapi pravi ...

No, ta tematika pa je bila pričakovana. Čudno le, da si tako dolgo čakal.

Mogoče še ne poznaš, mogoče se boš tolkel po glavi, ker si oba pozabil omeniti, mogoče pa boš le zamahnil z roko ... torej: kultni doku Touching the Void in nemški Nanga Parbat (ojoj, na Messnerja si pozabil :()

Sadako pravi ...

Ne ne, nikakor nisem pozabil na ti 2 mojstrovini, ampak sem se odločil, da ju bodem uporabil, ko bo govora o alpinističnih dokumentarcih. Tokrat sem se osredotočil zgolj na filme.

Cosmopapi pravi ...

Nanga Parbat imaš tudi film: http://odvisni-od-neodvisnih-filmov.blogspot.com/2010/12/nanga-parbat.html

Sadako pravi ...

Ups vidiš, tole pa do tega trenutka nisem poznal. Thanks.

Sadako pravi ...

Še preden sem kliknil sem vedel kateri se skriva za linkom :D

Premalo plezanja in preveč traparij.

Andrej pravi ...

V določeni meri bi tudi ta šel skozi...

http://www.imdb.com/title/tt0083947/?ref_=nm_flmg_act_31

Sadako pravi ...

Ga ne poznam in to kljub odlični režiserko-igralski navezi. Bo potrebno preveriti.

Wega pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.
Wega pravi ...

Vertical Limit (2000) ima napačen link na imdb

Sadako pravi ...

Hvala za opozorilo. Popravljeno.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji