7 potovanj skozi čas; part I

Po vsej verjetnosti je vsak odrasel človek v življenju ušpičil kakšno traparijo (ali pa še večkrat ne), za katero mu je dandanašnji presneto žal. Ali ne bi bilo fino, da bi lahko s pomočjo časovnega stroja odpotoval v preteklost, popravil napako ter posledično spremenil prihodnost? Najverjetneje da, a strah pred tem kakšne posledice bi to povzročilo v sedanjosti bi zagotovo ostal.








Za začetek moj osebni favorit, ko je govora o filmih, ki obravnavajo potovanje skozi čas. V bistvu se mi izredno dopade celotna Back to the Future franšiza (drugi in tretji del sta že bila deležna zapisa na blogu in sicer pod 7 badass avtomobilov ter 7 norih znanstvenikov), a izvirnik je tisti, ki kotira najvišje. Gre namreč za izredno zabaven film, ki spretno prepleta žanrske prvine znanstvene fantastike in komedije in to celo tako spretno, da mu kot humoristični element z lahkoto uspe prodati tudi incest. Vsekakor je razlog zato iskati tudi v navezi, ki je odgovorna za vse tri dele. Režiser filmov je namreč Robert Zemeckis, medtem ko je bil producent sam Steven Spielberg.













Pred kamero pa s svojo neverjetno energijo in medsebojno kemijo poskrbita Michael J. Fox, ki je s tem filmom tudi postal filmska zvezda, ter Christopher Lloyd, ki upodobi norega znanstvenika. Slednjemu uspe s pomočjo predelanega avtomobila DeLorean ustvariti časovni stroj, ki Martyja (Fox) spravi iz 80. let v 50. leta prejšnjega stoletja. Nič pretirano nenavadnega, če ne bi to bilo ravno obdobje, v katerem sta kot najstnika odraščala Martyjeva starša. Marty tudi sam odraščajoči najstnik torej dobi zanimivo priložnost, in sicer da svoja starša iz prve roke spozna kot srednješolca. Izhodišče, ki ponuja ogromno WTF?! momentov.



Ob gledanju filmov, ki se ukvarjajo s potovanjem skozi čas, se je vedno zabavno poigrati z raznimi paradoksi povezanimi s potovanjem skozi čas. Npr. kaj bi se zgodilo, če bi oseba, ki je odpotovala v preteklost spremenila tok časa? Ali bi potem sploh lahko odpotovala v preteklost in spremenila tok časa ter do kolikšne mere bi to lahko storila? Bi se v tem primeru ustvarila vzporedna realnost in bi vsak izmed likov živel svoje življenje v svoji realnosti? Kaj bi se zgodilo, če bi lik, ki je odpotoval v preteklost poskušal ubiti samega sebe? Bi mu zakonitosti vesolja to dopustile? Po vsej verjetnosti ne, ker potovanje v preteklost za razliko od potovanja v prihodnost v našem vesolju ni mogoče.













Timecrimes (2007) vam bo postregel ravno s tako miselno hrano za možgančke. Zaradi dejstva, ker morebiti obstajajo tudi ljudje, ki filma še niso videli in so po kakšnem čudnem spletu okoliščin zajadrali na Filmsko platno št. 7 in celo uzrli zapis o tokratnem filmu, o sami vsebini ne bom izdal praktično nič. S tem bi vam namreč dodobra pokvaril izkustvo pričujočega izdelka, ki je eden izmed najbolj napetih filmov o potovanju skozi čas. In to kljub dejstvu, da v njem nastopajo zgolj štirje igralci (znastvenik, ki mu je uspelo zgraditi napravo za potovanje skozi čas, je sam režiser Nacho Vigalondo). Ja, Španci so v zadnjih letih poskrbeli za nekaj zares kakovostnih trilerjev.

















Twelve Monkeys (1995)



Gre za drugi del v neformalni distopični trilogiji Terryja Gilliama, katero poleg tokratnega filma sestavljata še Brazil (1985) ter The Zero Theorem (2013). Kot podlaga je služila zgodba kratkometražnega francoskega filma La Jetée (1962), avantgardni izdelek skoraj v celoti sestavljen zgolj iz fotografij. Film je postal kult in kar je bilo za producente še bolj pomembno, tudi blagajniški hit. Po vsej verjetnosti pa se to ne bi dogodilo, če v filmu ne bi nastopila Bruce Willis, ki v Twelve Monkeys (1995) kljub drugačnemu žanru še vedno igra Johna McLaneja iz Die Hard trilogije, ter takrat vzhajajoča filmska zvezda Brad Pitt, čigar ekscentrična igra mu je prinesla tudi nominacijo za Oskarja.













Baje je Terry Gilliam njegovo napsihirano igro, ki izdatno pripomore k naelektreni filmski atmosferi, dosegel s pomočjo prepovedi kajenja. Sicer pa je glavni adut filma poleg obeh igralskih zvezd tudi scenografija. Le-ta je precej steampunkovska, predvsem v delih, ki prikazujejo filmsko sedanjost (gre za post-apokaliptično Filadelfijo leta 2035), a tudi okolica filmske preteklosti (leti 1990 in 1996 v Baltimoru) za njo ne zaostaja prav dosti. Človek na misiji je James Cole (Bruce Willis). Kaznjenec, ki mu je zaupana naloga, da v preteklosti poišče odgovorne za sprožitev smrtonosne virusne epidemije ter v prihodnost poskuša prenesti virus, s pomočjo katerega bi zdravniki lahko izdelali anti-virusno cepivo.  

















About Time (2013)



Ukvarjanje z že imenovanimi paradoksi, ki spremljajo potovanje skozi čas in posledičnimi luknjami v scenariju, je pogost spremljevalec obravnavanih filmov. Če ste eden izmed tistih, ki jih v filmu zmoti že najmanjša napaka oz. nedoslednost scenarija, tokratni film prav gotovo ne bo za vas, kar pa je po eni strani zelo velika škoda. Gre namreč za zelo solidno romantično dramedijo, kjer je sci-fi skoraj povsem postranskega pomena. Bolj pomembno je to, da je film zrežiral Richard Curtis, gospod, ki se je kot scenarist ali pa režiser podpisal pod nekatere največje romantične uspešnice kot so: Four Weddings and a Funeral (1994), Notting Hill (1999), Bridget Jone's Diary (2001), Love Actually (2003) …











Svoj razpoznavni pečat grenko-sladkih zgodb pa je pustil tudi v About Time (2013). V njem se potovanja skozi čas poslužuje Tim (Domhnall Gleeson, ki je več kot solidna zamenjava za ikono Curtisovih filmov Hugha Granta), a le takrat, ko je potrebno preurejati (predvsem svoje) ljubezensko življenje. Kaj več mu pravila potovanja skozi čas v tokratnem filmu ne dopuščajo (4. pravila, ki bolj ali manj omogočajo zgolj preurejanje lastne preteklosti). Poleg simpatično zmedenega Gleesona pa je potrebno pohvaliti še vsaj štiri vloge, in sicer: prelepo Rachel McAdams, svetovljanskega Billa Nighyja, kolerika Toma Hollanderja ter zasanjano Lydio Wilson.  














The Butterfly Effect (2004) 



Film si je idejo za naslov izposodil v znani teoriji kaosa, ki govori o tem, da že najmanjše malenkosti, kot je npr. metuljev zamah s krili, povzročijo velikanske spremembe, oz. v dotični teoriji kar orkan na drugem koncu sveta. Zanimivo, da se potem film od te ideje s svojimi dejanji povsem odmakne. Potovanje skozi čas Ashtona Kutcherja, ki lahko s pomočjo svojih dnevniških zapisov mentalno zavzame telo samega sebe v preteklosti in tako spreminja dogodke, ima namreč posledice zgolj na eno ali dve osebi. Posledično mu kljub mnogim poskusom praktično nikoli ne uspe, da bi zadovoljil vse vpletene, saj vedno nekdo izmed njegovih bližnjih potegne krajši konec.













Sicer pa so to stvari s katerimi se povprečen gledalec (med katere sem ob ogledu filma spadal še tudi sam) ne bo obremenjeval in če postavimo zgoraj omenjene scenaristične pomanjkljivosti ob stran, se pred nami znajde povsem soliden filmski izdelek. Izdelek, katerega so kritiki povečinoma ožigosali z negativnim predznakom, medtem ko so ga gledalci sprejeli odprtih rok (gledalke predvsem zaradi Kutcherja, gledalci pa zaradi Smartove). Sicer pa je ta solidni najstniški triler dobil še dve direkt-na-plošček nadaljevanji, ki pa z izvirnikom nimata praktično nobene povezave, razen tega, da se šlepata na njegov naslov in posledično na njegov uspeh. Po kvaliteti mu kakopak ne sežeta niti do kolen.  
















Safety not Guaranteed (2012)



Kako bi reagirali, če bi v dnevnem časopisju ali pa v kakšnem drugem mediju zagledali opis, ki bi vas vabil, da sodelujete v projektu, ki se ukvarja s popotovanjem skozi čas? Tak zapis (kot šala se je v resnici pojavil v eni izmed ameriških revij) je namreč zaplet za tokratni sila preprost, a zelo soliden filmski izdelek. Zapis: »WANTED: Someone to go back in time with me. This is not a joke. You'll get paid after we get back. Must bring your own weapons. I have only done this once before. SAFETY NOT GUARANTEED.«, nam na začetku nakaže, da bi se pred našimi očmi znala odvrteti komedija, a Safety not Gauranteed (2012) je vse prej kaj drugega kot to.











Zahvala za to gre domiselnemu scenariju, ki kljub kratkosti filma in na prvi pogled dokaj neresni tematiki, dodobra razvije filmske like. Poleg tega pa so ti odigrani vrhunsko. V mislih imam predvsem Marka Duplassa ter Aubrey Plazo. Prvi odigra paranoičnega, malo norega zanesenjaka, ki gradi napravo s katero bi odpotoval v preteklost in rešil svojo ljubezen, slednja pa je zbadljiva samotarka, ki počasi podleže iskrenosti prvega. Film, ki sprva nakazuje, da bo šlo za sci-fi komedijo, se tako kaj kmalu sprevrže v romantično dramo in to eno najboljših zadnjih let. Zasluge za to gredo predvsem sila domiselnemu koncu, ki se iznajdljivo izogne vsem pastem time-travel filmov.  














The Time Machine (1960)



Angleški pisatelj Herbert George »H.G.« Wells je eden izmed treh očetov znanstvene fantastike (poleg njega ta čast pripada še Julesu Vernu ter Hugotu Gernsbacku). Izpod njegovega peresa so namreč prišla legendarna sci-fi dela kot so: The War of the World, The Invisible Man, The Island of Doctor Moreau in seveda The Time Machine (vsa omenjena dela so doživela kar nekaj filmskih adaptacij). Slednji sicer ni ravno prvi film o potovanju skozi čas - ta čast naj bi pripadla priredbi romana Marka Twaina A Connecticut Yankee in King Arhur's Court (1921), a je zagotovo tisti, ki je izmed zgodnejši požel največ uspeha ter bil posledično tudi najbolj priljubljen.













Sicer pa se filmu močno pozna, da je nastal v 60. letih prejšnjega stoletja. Ko H. George Wells (precej očitno posvetilo pisatelju (v romanu njegov lik namreč ni nikoli poimenovan, ampak je predstavljen zgolj kot popotnik skozi čas) s pomočjo svojega časovnega stroja, ki zgleda kot disko sani pristane v letu 802.701, praktično vsi izgledajo kot da živijo v 60. letih. Filmu se namreč precej pozna manko specialnih efektov (kljub temu, da je za nekatere sekvence prejel Oskarja) ter kostumov, kar pa nadoknadi predvsem s svojo toplino in filmskim čarom. Če želite pa vam lahko ponudi tudi kritiko družbene ureditve in njeno delitev na naše in vaše.   














7 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Globok poklon prispevku :avadodo:

Zanimivost: šele pred kratkim (med ogledom Hitchcockovih Ptičev) sem porajtal, da je Rod Taylor iz Časovnega stroja v bistvu še živ in čil, nazadnje je igral Winstona Churchilla v Neslavnih barabah (Tarantino je sicer upokojenega Avstralca prepričal, da se je izjemoma pridružil igralski zasedbi).

filmoljub pravi ...

p.s. Še nekaj častnih omemb, kar tako, ker mogoče niso najbolj tipični time travel filmi: Terminator, Planet of the Apes, Deja Vu, Donnie Darko, Source Code, Groundhog Day, Peggy Sue Got Married, Flight of the Navigator, Les visiteurs, Looper, Lost in Space, Hot Tub Time Machine, The Jacket itd., in ne pozabimo seveda na nepozabni --ta-da-dam!-- Bill & Ted's Excellent Adventure.

dr.Wega pravi ...

Naša bi pa rekla, da "a The Time Traveler's Wife pa ne velja" ampak si kar mislim, zakaj ga ni...;

Sadako pravi ...

Tale zapis bo enkrat v prihodnosti sicer dobil part II, a ga po vsej verjetnosti tudi takrat ne bo na lestvici.

Bo pa nekaj tistih, ki jih je omenil filmoljub. Odličnih filmov o potovanju skozi čas je namreč kar nekaj.

PaucStadt pravi ...

Meni vedno všečna tematika!

Back to the future, film moje mladosti. Pika.

duje pravi ...

Timecop in prelepa Mia Sara

Sadako pravi ...

Timecop bi vsekakor pristal med izbranimi, če ga ne bi že uporabil pri 7 Van Dammovih špag :D

Se spomnim, da sem ga s starši gledal v kinu (Union če se ne motim ali pa morda komuna) in kako neprijetno mi je bilo ob deževni seks sceni :D Pa kar dost scary za moja leta je bil. Klasika.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji