7 luštnih kužatov


In memoriam.








Lassie je po vsej verjetnosti najbolj znan filmski kuža na svetu, kajti od resničnih kosmatih štirinožcev ga po vsej verjetnosti prekaša psička Lajka. Lahko pa rečemo, da je Lassie najbolj znan pes, saj je filmsko psico »odigral« dolgodlaki škotski samec Pal (baje naj bi bilo pse lažje natrenirati kot pa psice). Kot zanimivost naj povem še to, da je bila njegova tedenska plača ($250) višja kot pa tedenska plača takrat sicer še zelo mlade Elizabeth Taylor ($100). Film je zaradi svoje topline kmalu po izidu postal globalna uspešnica, kar je med drugim rezultiralo tudi v porastu škotskih ovčarjev v ZDA. Koncem 40. let prejšnjega stoletja je namreč njihovo število iz približno 3.000 narastlo na okoli 18.400.


















Med drugim tudi zavoljo dejstva, da je Lassie Come Home (1943) samo do leta 1951 dobil kar šest nadaljevanj, prav v vseh izmed njih pa je nastopil Pal oz. nekdo izmed njegovih potomcev. Prav vsi deli pa so se poigravali z močno navezanostjo med Lassie in njenim človeškim gospodarjem. Škotski ovčar si za gospodarja namreč izbere le enega člana družine kateremu je popolnoma vdan in potrebuje človeško družbo, zato ga ne smemo puščati samega zunaj ali še huje v pesjaku. Ravno to pa se zgodi v tokratnem filmu, ko je Lesi zaradi finančnih težav yorkshirske družinice prodana bogatemu zbiralcu prestižnih pasem. Ni čudno, da pobegne in se začne vračati proti svojemu ljubečemu domu.























Benji (1974)



Pasja franšiza o malem potepuškem mešančku Benjiju po številu delov ne zaostaja prav veliko za zgoraj omenjeno, saj jo sestavlja kar devet delov (Lassie se po drugi strani lahko pohvali z 11. deli, rimejkom in TV serijo). Sam si nisem ogledal niti eno izmed nadaljevanj, saj mi je bil že Benji (1974) precej dolgočasen. Večinoma je namreč sestavljen zgolj iz tekanja simpatičnega kužka, zgodbe pa je v filmu zgolj za odtenek. Povrhu vsega pa je ravno Benji daleč najboljši igralec, kar veliko pove o sami kvaliteti filma. Kljub temu pa je film s svojim skromnim proračunom okoli pol milijona ameriških zelencev, širom sveta pridelal kar $45.000.000. 

















Vseeno pa je potrebno režiserju tega finančno najbolj uspešnega neodvisnega filma 70. let prejšnjega stoletja Joeju Campu, nameniti nekaj pohval. S pomočjo nizkih snemalnih kotov mu je namreč uspela dokaj domiselna in posrečena ideja, s pomočjo katere je gledalcem približal sveta malega kosmatinca. Poleg tega, da je Benji igralsko najbolj podkovan član ekipe, je hkrati tudi glavna zvezda, ki praktično sam razreši kriminalno zagato nastalo znotraj filma. Snemalni koti, ki prikazujejo svet iz njegove perspektive, so tako edina prava izbira. Navsezadnje pa gre tudi za film, ki naj bi veljal za guilty pleasure slavnega mojstra suspenza Alfreda Hitchcocka. Meni ni dogajal.






















Hachi: A Dog's Tale (2009)



Šele po ogledu filma sem ugotovil, da sem gledal rimejk japonskega Hachikô monogatari a.k.a. Hachi-ko (1987), ki je nastal po resnični zgodbi. Kmalu pa mi je postalo tudi jasno, od kod je sedmi del četrte sezone futuristične serije Futurama (1999 - ) črpal svoj ganljivi konec. Posledično sem tudi malček jezen, ker ne vem, če sem se ponovno pripravljen spustiti po tako intenzivnem čustvenem vrtiljaku. Hachi:A Dog's Tale (2009) je namreč eden izmed tistih filmov, ki z lahkoto omehča še tako kamnito srce in na obraz prikliče solze. A nikoli ne reci nikoli, kajti ameriški filmski izdelki so znani po svoji čustveni manipulaciji in morda Japonci niso posneli tako melodramatičnega filma.   













Hachiko je bil pes japonske pasme Akitu. Gre za pasmo, ki je na japonskem proglašena za nacionalni zaklad, psi te pasme (tudi zgolj kot samo majhni kipci) pa v japonske domove prinašajo srečo in veselje. Gre za zelo zahtevno pasmo, ki pa s pomočjo pravilne dresure lahko postane ena najbolj hvaležnih in zvestih, kar je navsezadnje pokazal ravno Hachiko. Da vam zaradi kvarnikov ne bi preveč priskutil filmske izkušnje, naj vam izdam le-to, da je Hachiko živel v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, za svojo zvestobo pa si je na eni izmed železniških postaj prislužil bronasti kip, vsako leto 8. aprila pa na tej isti postaji slavijo njegov dan. 

















Old Yeller (1957)



Vsekakor je bilo za pričakovati, da se bo na tokratnem seznamu znašel tudi filmski izdelek studia Walt Disney. Zgodbe o luštnih kužkih so namreč kot naročene za filmsko hišo, ki se bavi predvsem z družinskimi filmi. Tokratni je njihov najbolj znani, saj bi ob njegovem izidu in nekaj let po tem le stežka našli filmskega ljubitelja, ki ne bi poznal zgodbe o rumenem labradorcu in ob njej potočil kakšne solzice (pa čeprav glede melodramatičnosti zgoraj opisanemu ne seže do kolen). Gre za tipičen waltdisneyjevski družinski filmček, ki je poln toplote, živalic in družinskih vrednot, nastal pa je po istoimenski knjižni predlogi Freda Gibsona.














Glavna zvezda v filmu je že omenjeni kuža Old Yeller pasme labradorec. Gre za izjemno priljubljeno pasmo posebno med mladimi družinicami, saj so labradorci znani po svoji izredni dobrotljivosti, živahnosti, inteligenci in privrženosti. Gre za lastnosti, ki so ga naredile za idealnega družinskega psa. To je pes, ki zna oprostiti, ni agresiven ali strahopeten, je družaben in vedno pripravljen na igro. Je simpatičnega izgleda, miren z uravnoteženim karakterjem, poslušen in prilagodljiv. A ne takrat, ko nastopi v Disneyjevem filmu. V pričujočem izdelku je labradorec namreč pošteno nagajiv in predrzen, a kljub temu vedno pripravljen za igro. Old Yeller (1957) je dobil tudi nadaljevanje Savage Sam (1963), ki pa ni doživel slave predhodnika.


















Beethoven (1992)



Otroci si velikokrat želijo kužata, saj mladički izgledajo izredno simpatični, a ko le-ti odrastejo znajo njihovi lastniki na žalost za njih izgubiti zanimanje. Gre torej za velik preizkus otroške odgovornosti, ki pa se ne konča vedno po željah še do nedavno občudovanega hišnega ljubljenčka. Tudi junak tokratnega filma je kot mladiček izredno luškan, a odraste v pravo pasjo mrcino, ki lomasti po hiši in njeni okolici. Beethoven namreč spada v eno izmed največjih pasem in sicer gre za pasmo bernardinec, ki tehta preko 80 kilogramov. Velikan, ki izvira iz Švice je po naravi sicer zelo ljubeč in miren, a zna biti tudi zelo živahen.













In ravno ta njegova karakteristika njegovi družini oz. še posebej očetu družine Newton povzroča največ sivih las, kar pa je seveda odlično izhodišče za solidno družinsko komedijo. Beethoven (1992) je na pozitiven odziv naletel predvsem pri svojih gledalcih, medtem ko mu kritiki praviloma niso bili preveč naklonjeni. A kot vedno veliko več kot zapisi kritikov štejejo gledalci in posledično je izvirnik dobil kar šest nadaljevanj. Prvega Beethoven's 2nd (1993) že takoj naslednje leto. Hkrati pa je bilo to tudi edino nadaljevanje, ki je dočakalo kino-distribucijo, vsi ostali deli so namreč pristali zgolj na ploščkih. Temu primerna je seveda tudi njihova kvaliteta, ki pada iz dela v del. 

















Marley & Me (2008)



Še en razposajen labradorec, tokrat še mnogo bolj nagajiv in podivjan, kot tisti iz Old Yeller (1957), kar pa je po eni strani tudi znak za igrivega in zadovoljnega psa. Tako kot Lassie Come Home (1943) je tudi tokratni film nastal po knjižni uspešnici, le-ta pa je tako kot Hachi: A Dog's Tale (2009) nastala po dogodkih, ki jih je zakuhal resnični pes. Marleyja, ki je svoje ime dobil po slavnem regi pevcu iz Jamajke, je baje igralo kar 22 psov, česar sam z izjemno njegovih mladih in starih let nisem opazil. Poleg njega v filmu nastopita še simpatična Owen Wilson in Jennifer Aniston, ki sta dokazala, da med njima na filmskem platnu poteka izvrstna kemija. 











Nič nenavadnega, saj sta vlogi iz tokratnega filma odigrala že stokrat in prav neverjetno se mi zdi, da je bil tole šele prvi film v katerem sta nastopila skupaj. Skupaj z Marleyjem nas popeljeta skozi pomembno obdobje njunega življenja, ko se postavita na svoje noge, si ustvarita kariero in družino in ker je njuno življenje brez pretiranih padcev in vzponov z redkimi izjemami, za razburjenje v njunem življenju s svojimi dejanji skrbi ravno Marley. Gre namreč za psa, ki bi ob živce spravil marsikaterega pasjega ljubitelja, a Jennifer in Owen sta preveč pozitivna igralca, da bi jima nekaj raztrgane garderobe, polomljenega pohištva, javnih blamaž … prišlo do živega. Vseeno pa Marley v njunem življenju pusti neizbrisljiv pečat.
 













My Dog Skip (2000)



Terierji so majhni a zelo živahni psi, ki se ponašajo s svojo inteligenco. Nič čudnega, da jih lahko najdemo v kar nekaj filmskih izdelkih. Poleg tokratnega so med bolj znanimi še The Mask (1994), Water for Elephants (2011) ter The Artist (2011), ne gre pa pozabiti niti na sitcom serijo Frasier (1993 - 2004). Gre pač za štirinožnega prijateljčka, ki se poleg inteligence in simpatičnosti ponaša še z živahnostjo, pogumnostjo, ubogljivostjo ter učljivostjo. Skratka v njem se skrivajo (seveda, če odmislimo njegove negativne strani kot sta lajanje in uničevanje) res tiste najboljše lastnosti, ki si jih želimo pri človekovem najboljšem prijatelju.














Tudi v tokratnem filmu ni prav nič drugače saj Jack Russell terier Skip dominira skozi celoten film in s svojo simpatičnostjo ukrade prav vsak kader. Zgodba nas popelje v majhno ameriško mestece zvezne države Misisipi v čas 2. svetovne vojne. Tu spoznamo mladega Willieja, katerega edini človeški prijatelj je njegov sosed, lokalni športni heroj Dink Jenkins (Luke Wilson). A ko je le-ta vpoklican na služenje vojaškega roka onkraj Atlantika, ostane Willie sam s svojim terierjem, kar pa pravzaprav ne predstavlja nobene tragedije. Skip je namreč tako očarljiv, da mladi Willie kmalu pridobi prijatelje z vseh vetrov. Še ena ganljiva zgodba o navezanosti med človekom in njegovim najboljšim prijateljem.














Objavljeno pod |

15 komentarjev:

filmoljub pravi ...

No offense, meni je bil Marley tako nepopisno dolgočasen film, da sem skoraj naredil samomor z ubijalskim porom iz zasede. Mi je bil pa zato kar všeč npr. Turner & Hooch (1989), pa tudi I Am Legend (2007) mi ni bil tako zelo napačen, vsaj kar zadeva pse.

Sadako pravi ...

Itak, da no offense. Priznam, sam sem kar sucker na te pomehkužene pasje konce.

Domen Srebot pravi ...

where the fuck is cujo? :D

filmoljub pravi ...

Saj res, the man's got a point: Cujo.

Goodfella pravi ...

Priznam, Hachiko mi je naredil knedl v grlu.
Zanimivo bi bilo videti, koliko lastnikov psov je v 80-ih imelo Benjija. Mislim, da je takrat vsak mulc poznal tega kuštravca.

Sadako pravi ...

Cujo je tu: Cujo

Jp, Hachiko je močan ko ps.

PaucStadt pravi ...

Hachiko mi je tako tresel brado, da... uf... pes čaka lastnika vsa ta leta. Sploh tista scena na koncu, ko potem lastnik vendarle pride ponj. Ne vem no. Jaz sem se skoraj zlomil.

Drugače pa: To je Kuža! Heheh, best VHS ever.

Sadako pravi ...

Aja, pa da ne bo kdo mislil, da sem pozabil na slovenski doprinos. Nisem, ampak ga hranim za nek drug zapis.

Also: PaucStadt, izgleda sila povabljivo :D

Also2: jp, prizor, ki si ga omenil je pravi tearjerker moment.

newfka pravi ...

Uuu, najs zapisek. :)

Se pridružujem vsem, ki jim je Hachi prišel do živega, meni je tudi. Pa originalna japonska verzija Hachiko Monogatari iz 1987 tud ni švoh.
Za ogled tistim, ki mate radi take sweet štorije o kužkih, priporočam še celovečerno risanko My Dog Tulip (2009). Res huda.

@PaucStadt, u tole sem pa gledala še v časih, ko je si je blo moderno izposojat VHSe, in takrat sem bla res fascinirana nad tem filmom. Sam sem bla stara kakih 11, 12 let. Si morm zdej en dan še enkrat pogledat, pa ne vem, če si ne bom pokvarla spominov. :)
Also, White dog je tud hud film o luštnih kužijih http://www.imdb.com/title/tt0084899/

Sadako pravi ...

Po moje si ga boš. Podobno se je meni zgodilo s kar nekaj filmi moje mladosti. Le-ti imajo svoje mesto v naši nostalgiji in priporočam ti, da naj tam tudi ostanejo.

Aleksander Hropot pravi ...

kje je pa c.h.o.m.p.s.?:)

Anonimni pravi ...

"Tjaramdadam, zlat je ta dan, steci z mano vanj..." ;)

Sadako pravi ...

@g. Hropot: pa res izgleda luškano tale robo-kuža. Morda pade ob kakšnem cheesy večeru, ker drugače se mi zdi, da sem že zamudil vlak, na katerem bi mi tak film lahko dogajal.

@:anonimni: eden izmed najlepših in bi si zagotovo zaslužil mesto tudi na tokratni lestvici, a ga imam prišparanega za nek drug zapis, kjer ga bom še krvavo potreboval.

Band3 pravi ...

Kje hudiča je Sreča na vrvici?

Sadako pravi ...

Poglej komentar nad seboj, čeprav bolj kot razmišljam bolj se mi zdi, da mi res moral pristati na tokratni lestvici, a sedaj je kar je.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji