Leta 1967 je bilo leto, ko je bila vsakodnevna glavna novica vojna v Vietnamu, katero takrat večina Američanov ni več podpirala. Med njimi so bili dokaj glasni predvsem umetniki, tudi filmski. Zatorej ni čudno, da je veliko filmskih kritikov v pričujočem filmu videlo aluzijo na odpor proti nesmiselnim spopadom v tropskih gozdovih južnoazijske države. Po vsej verjetnosti povsem upravičeno. Luke (vedno šarmantni Paul Newman) je namreč upornik (ter hkrati tudi vojni veteran), ki se nikakor ne pusti podrediti sistemu pa čeprav ga ta s pomočjo svojih represivnih vzvodov neusmiljeno pritiska k tlom. Za svoja prepričanja, ki so protest proti sistemu, je pripravljen tudi umreti.

Pohvaliti je potrebno odličen izbor glavnega igralca, saj sem mnenja, da je bil Paul Newman eden izmed redkih ali pa morda celo edini, ki je vlogo uporniškega zapornika Luka odigral tako prepričljivo. Glavni adut, ki mu je pri tem pomagal, je bil seveda njegov očarljivi nasmeh. Le-ta ne izgine iz njegovega lica niti takrat, ko ga sistem oz. v našem primeru zaporniški pazniki povsem potolčejo in ravno omenjeni nasmeh je tisti, ki konstantno dokazuje zapornikovo psihološko zmago nad sistemom. Za konec pa še slavni citat, ki lepo prikazuje odnos avtoritet do svojih podrejenih objektov: »What we've got here is failure to communicate.« 

Tihotapljenje droge je zelo rizkanten posel, toliko bolj, če kaj takega poskušamo v državi, ki ima za tako početje zagrožene zelo visoke kazni. Kot npr. Turčija v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Svojo srečo je takrat preizkusil tudi ameriški študent Billy Hayes, ki so ga turške oblasti ujele tik preden se je želel vkrcati na letalo za domov (v filmu ga sicer spremlja njegova punca, a v resničnem poteku dogodkov po katerih je Hayes še pred filmom napisal knjižno uspešnico, se je po Turčiji potepal sam). Obsojen je bil na 4 leta in 2 meseca zapora, a so turške oblasti le nekaj tednov pred potekom prestajanja, njegovo kazen podaljšale na doživljenjsko.

Film odlično prikaže življenje obdolženca in njegovih kompanjonov znotraj zaporniških zidov, a se film po drugi strani pretirano trudi s tem, kako vse vpletene Turke in ne zgolj paznike zapora, prikazati kar se da negativno. Seveda z namenom, da bi se gledalci lažje poistovetili s trpljenjem Billyja Hayesa, a scenarist (Oliver Stone) je šel korak predaleč, s čimer se je strinjal tudi sam Hayes, kasneje pa mu je skesano prikimal tudi Stone. Hayes pa je priznal, da njegovo prestajanje kazni še zdaleč ni bilo tako razburljivo kot to prikazuje Midnight Express (1978) z eno izjemo. Homoseksualnega seksa, ki pa se ga film ni upal pokazati. Seks je pač večje zlo kot nasilje kajne?

Dokaj zavajajoč naslov glede na to, da je razvpiti zapornik Robert Franklin Stroud več kot polovico svojih 54-ih let za rešetkami preživel v zaporu Leavenworth. V Alcatrazu je svojo kazen sicer služil med leti 1942 in 1959, a zaradi spremenjenega zakona v njem ni smel vzrejati ptičev. Stroud je bil namreč znan po tem, da si je v svoji celici v Leavenworthu ustvaril ptičji živalski vrt sestavljen pretežno iz kanarčkov. Človek si pač mora najti hobi, še posebej, če se nahaja za rešetkami in ima na voljo ves čas tega sveta (Stroud je bil namreč zaradi umora paznika, medtem ko je že prestajal kazen zaradi umora, obsojen na doživljenjsko zaporno kazen in to celo v osami).

Njegova zagnanost je iz njega naredila enega največjih strokovnjakov na področju ornitologije. A ob tem ne smemo pozabiti na tisto na kar je pozabil pričujoči film, t. j. Stroud je bil hladnokrvni morilec. Film se sicer na vse pretege trudi, da bi v nas vzbudil simpatijo do zapornika (igra ga vedno najmanj solidni Burt Lancester), kar mu konec koncev tudi uspe, a že bežno brskanje po medmrežju nam razkrije, da so filmski ustvarjalci priredili kar nekaj podatkov iz Stroudovega življenja in ga tako naredili bolj človeškega. Morda povsem nepotrebno, saj bi bila ta zaporniška zgodba polna simbolike, zanimiva tudi v svoji originalni različici.

Gonilna sila filma, ki je letos prejel Oskarja za najboljši film, je zgodbo svojega celovečernega filmskega debija postavil onkraj zidov zapora v Belfastu, glavnem mestu Severne Irske. Kljub temu, da gre za dokaj nežanrski in nekonvencionalen filmski izdelek, je srž dogajanja precej jasen. Spremljamo stavko zapornikov, ki so se za rešetkami zapora znašli zaradi svojega političnega prepričanja oz. pripadnosti organizaciji IRA. Z gladovno stavko želijo zaporniki doseči, da bi Margaret Thatcher ponovno uzakonila odvzeto posebno zaporniško kategorijo političnih zapornikov, ki je borcem za odcepitev Severne Irske od Združenega kraljestva Velike Britanije omogočala nemalo zaporniških privilegijev.

A zunanja ministrica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske ni bila proglašena za Železno Lady kar tako. Pasti je moralo kar nekaj žrtev, da si je ta neomajna gospa premislila. Prva izmed njih je bil Robert Gerard »Bobby« Sand, vodja leta 1981 izvedene gladovne stavke. V filmu ga upodobi muza Steva McQueena, odlični Michael Fassbender, ki je za prepričljivost in relevantnost filmske vloge izgubil dobrih 17 kilogramov. Njegova igra je naravnost fantastična in ni čudno, da ga je McQueen do sedaj vpoklical v vse svoje celovečerne filmske projekte. Gre za eno izmed trenutno najboljših režiserko-igralskih navez.

Španska filmska produkcija se lahko v zadnjih letih pohvali s kar nekaj izvrstnimi trilerji. Med njih zagotovo sodi tudi tokratni zaporniški film, ki se ponaša s kar osmimi Goya (poimenovanimi po španskem slikarju iz obdobja romantike) nagradami (glavna moška vloga, stranska ženska vloga, prva moška vloga, režija, montaža, fotografija, prirejeni scenarij ter zvok; film pa je bil nominiran v še kar osmih drugih kategorijah) španskimi ekvivalenti Oskarjev. Poleg vseh omenjenih kategorij pa film odlikuje še ena vrlina, ki je ni mogoče objektivno nagraditi, a je vseeno poglavitni del tistih vrhunskih trilerjev, t. j. spontanost. Presenečenja si namreč eden za drugim sledijo že od samega začetka.

Juan se z željo po vtisu na svoje nove nadrejene na svoje novo delovno mesto v lokalnem zaporu odpravi že dan prej, kot bi se moral. Napaka, kajti ravno na ta dan v zaporu izbruhnejo nemiri s pomočjo katerih zaporniki prevzamejo nadzor nad stavbo. Juanu tako ne preostane nič drugega, kot da se pretvarja za enega izmed zapornikov. Tako kot v prejšnjem filmu tudi v tem eno izmed vlog odigra separatistična skupina. Zaporniki se namreč odločijo, da bodo oblasti izsiljevali s pomočjo zajetih pripadnikov baskovske separatistične organizacije. A ta poteza je zgolj postranskega pomena, glavna psihološka vojna se ne odvija med policisti in zaporniki, ampak me zaporniki in Juanom. 

Ali verjamete, da se nekateri ljudje že rodijo zlobni in da za svoja kruta dejanja ne potrebujejo nobenih izgovor oz. opravičil? Jaz zelo težko. Sam sem namreč mnenja, da smo v veliki meri produkt naše okolice in da ne obstaja nekakšen »gen« za zlobo, ki bi determiniral našo željo po uničevanju. Tokratni film trdi ravno nasprotno. Michael Gordon Peterson a.k.a. Bronson (vzdevek si je nadel, ker ga je tako močno impresioniral brkač Charles Bronson) je mazohist nagnjen k avtodestrukciji. Njegov največji zaporniški hobi je namreč pretepanje z zaporniškimi pazniki, a več kot je paznikov, ki ga želijo umiriti s pomočjo udarcev, bolj uživa v mlatenju.

V naslovni vlogi Bronsona, zapornika, ki je praktično celotno svoje življenje preživel onkraj zaporniških rešetk nastopi angleški igralec Tom Hardy. Le-ta tudi tokrat prikaže fenomenalno igro (najboljšo do sedaj). Meni osebno je bil ravno on jeziček na tehtnici, ki je odločil v prid temu, da sem film Bronson (2008) označil za mojstrovino. Še posebej močan je v prizorih, ki mešajo humor z nasiljem, kar je praktično skozi celoten film. Opozoriti pa velja tudi na režiserja filma Nicolasa Windinga Refna, ki je poleg tokratne mojstrovine odgovoren še za: Pusher trilogijo, Valhalla Risning (2009), Drive (2011) ter Only God Forgives (2013). Filmi, ki zagotovo niso za vsakogar.

Več kot 200 milijonska Brazilija (glede na število prebivalcev peta najgosteje naseljena država na svetu) je znana predvsem po nogometu, sambi, karnevalu, lepih dekletih, plažah na eni ter favelah, kriminalu in kršenju človekovih pravic na drugi strani. Slednje je pereč problem tudi v brazilskih zaporih, med katerimi je zagotovo najbolj znan leta 2002 porušeni Carandiru. Zapor v največjem brazilskem mestu Sao Paulu (mesto šteje preko 20 milijonov ljudi) je bil namreč priča enemu najbolj črnih madežev v brazilski zgodovini. Leta 1992 se je tu namreč zgodil masaker v katerem je policija obračunala z nemirnimi zaporniki. Življenje je izgubilo 111 zapornikov in noben policist.

Kamera nas onkraj omenjenih zidov popelje v dneve pred masakrom. Poleg zapornikov je glavna zvezda filma njihov zdravnik, ki jih poskuša ozavestiti o problematiki močno razširjenega aidsa. Doktor Drauzio Varella je svoje delo dejansko opravljal v omenjenem zaporu, kasneje je o svojih dogodkih oz. pričevanjih zapornikov napisal knjigo, ki je postala predloga za tokratni film. V njem s pomočjo krajših vinjet spoznamo nekaj ekscentričnih zapornikov (verjamem, da je v masi 8.000 ljudi, ki so svojo kazen preživljali v zaporu, takih osebkov kar mrgolelo) ter njihovo pot, ki jih je privedla v zloglasni in prenatrpani Carandiru. Vrhunsko.