7 nogometnih

Nogomet, najbolj igrana in priljubljena igra na svetu, je doživela tudi mnogo filmskih adaptacij, a ne toliko kot bi jih človek pričakoval od tako oboževanega športa. 








Tipični chick flick. V ospredju filma so namreč dekleta, ki se ukvarjajo s pregovorno moškim športom (nogomet), imajo probleme s svojimi starši (predvsem zaradi ljubezni) ter sanjarijo o svojih ikonah (David Beckham). Gre za sprva dokaj neopazen in nizkoproračunski angleški film, ki pa je kaj kmalu postal eden izmed najbolj priljubljenih britanskih izdelkov sedme umetnosti. Poleg svoje naivne simpatičnosti se za to lahko zahvali takrat še dokaj nepoznani Keiri Knightley, ki je kmalu za pričujočim filmom s pomočjo Pirates of the Caribbean: The Curse of the Black Pearl (2003) doživela svetovno slavo. Na njeno razpoznavnost pa se je šlepal tudi Bend it Like Beckham (2002).















Toda glavno iskrico filma je moč najti drugje in sicer v simpatični Parminder Nagri. Resnobna, a hkrati tudi precej navihana junakinja filma je obsedena z ikono angleškega nogometa Davidom Beckhamom in željo, da bi se nekoč profesionalno ukvarjala z nogometom. Žal ima za starša trdna tradicionalista, ki o nogometu nočeta slišati niti besede. Kot da ne bi imela že dovolj težav, se zagleda v simpatičnega trenerja, ki po rodu ni Indijec (vanj je zagledana tudi njena najboljša prijateljica), odpovedana je poroka njene sestre, njen najboljši prijatelj se izkaže za geja … Skratka tokratni film je vse prej kaj drugega kot pa film o nogometu.




Trilogija, ki se začne s tokratnim filmom (podnaslovljenim tudi The Dream Beegin) je nastala praktično pod okriljem FIFE. Posledično je v njem moč najti nekatere največje zvezde sodobnega nogometa (David Beckham, Ronaldo, Raul Thierry Henry in meni najljubši Zinedine Zidane), ki so filme počastile s svojimi cameo vlogami. Zaradi tega je predvsem prvi del požel kar nekaj svetovne pozornosti, medtem ko njegova naslednika nista bila deležna takšne pozornosti. Med drugim tudi za kvalitete, ki je padala iz dela v del (pa že v prvem delu ni bil kaj prida), tako da je bil zaključek trilogije Goal! III (2009) celo deležen izdaje direktno-na-plošček.












V vseh treh delih gre namreč za skupek klišejev iz športnih filmov. Spremljamo namreč zgodbo underdoga, ki se po spletu neverjetnih okoliščin prelevi v šampiona. V pričujočem filmu ta predvidljiva in pocukrana zgodba še nekako deluje, saj nas Santiago Munez (Kuno Becker) uspe prepričati s svojo nedolžno simpatičnostjo. A ta njegova mana začne popuščati že proti koncu prvega dela, saj je banalnosti in že stokrat videnega preprosto preveč. Tudi nogometni prizori v katerih nastopajo poznani poklicni nogometaši (Santiago podpiše za angleški Newcastle) niso preveč prepričljivi, kaj šele tisti v katerih nastopajo igralci, z ne preveč nogometno nadarjenim Beckerjem na čelu.




Trenutno se pri oz. ob nogometu dogajajo tri stvari, ki močno kazijo ugled tej sicer sila zanimivi igri. Najprej so tu simulacije s pomočjo katerih igralci vse prepogosto poskušajo ukaniti sodnike in nemalokrat jim to tudi uspe. Precej nepošteno, zahrbtno in nevredno tega športa. Nadalje je tu prirejanje tekem, ki pa naj ga bi bilo vsaj pri največjih klubih izjemno malo, saj je le-tem bolj kot denar pomembna čast. Nenazadnje pa je tu morda še najbolj temačna plat in to je huliganstvo, ki po mojem mnenju nima prav nikakršne neposredne povezave z nogometom, prej odvisnostjo od nasilja in alkohola ter odseva primitivizem človeške rase. 















Tokratni film posveti pozornost navijaški skupini londonskega nogometnega kluba West Ham United (prirejeno po skupinici nemških nogometnih navijačev). Najbolj me je presenetilo dejstvo, da se v glavni vlogi znajde drobni, dobrosrčni in preplašeni Elijah Wood. Frodo je namreč zadnji igralec, ki bi ga pričakoval v brutalnem filmu o huliganih, a izbira je izredno posrečena. Režiserka nemškega rodu Lexi Alexander nam namreč z njegovo pomočjo prikaže kako hitro lahko želja po pripadnosti človeka posrka vase ne glede na ostale okoliščine. Nenazadnje pa se kot kaže agresivnost in potlačena jeza skrivata prav v vsakem izmed nas, le sprožiti ju je treba.




Delo nogometnega trenerja je precej nehvaležno. Po eni strani ga ob največjih uspehih vsi kujejo v zvezde, po drugi pa že ob najmanjših neuspehih postane žrtveno jagnje in je ponavadi tisti prvi, ki je na udaru. Saj veste, lažje je odpustiti in zamenjati trenerja kot pa celotno ekipo. The Damned United (2009) odlično povzame to filozofijo in nam predstavi najboljšega selektorja angleške nogometne reprezentance, ki ga Anglija nikoli ni imela. Govora je o karizmatičnem Brianu Howardu Cloughu, ki je v navezi s svojim pomočnikom Petrom Taylorjem, veljal za enega najboljših, a hkrati tudi najbolj težavnih trenerjev angleških nogometnih klubov.














Clough je po prezgodaj končani karieri (poškodba) igralca nogometa presedlal v trenerske vode. Kariero je začel pri angleškem četrtoligašu, ki pa je za vedno zaznamoval njegovo prihodnost, saj je prav tam začel sodelovati s Taylorjem. Leta 1967 sta prevzela drugoligaša Derby County, ki je naslednje leto osvojil drugo ligo, v sezoni 1971/72 pa celo prvo ligo, danes znano kot Premier League. Tu pa se je zaradi osebnih interesov povezanih z maščevanjem, njegova pot obrnila navzdol in to kljub temu, da je Cough leta 1974 (brez Taylorja s katerim sta se malo pred tem sprla) prevzel takrat najmočnejši klub v prvi ligi Leeds United. V njegov svet nas z odlično igro popelje kameleon, ki ne potrebuje maske, Michael Sheen.



Nogomet veliko mladostnikom pomeni največ v življenju, saj z njegovo pomočjo pobegnejo od vsakdanjih domačih in šolskih tegob. Ponuja jim možnost za brezskrbno druženje z vrstniki ter spodbuja sanje, da bodo morda nekega dne postali nogometne zvezde in zaigrali za enega izmed velikih nogometnih klubov. Toda fantičom, ki v nogometu niso preveč spretni, le-ta lahko predstavlja pravo nočno moro (ponavadi jih najdete stati v golu ali kje ob robu igrišča v obrambi). Tako kot 13-letnemu Jou, plahemu norveškemu fantiču, ki ga je strah celo lastne sence. A vse se spremeni, ko v njegovo življenje vstopi simpatična Mari. Za njo bi namreč Jo naredil prav vse.














Gre za dokaj nepoznan, a sila simpatičen film, ki sem ga imel priliko videti v Kinodvoru. Zgodba bolj kot o nogometu, tako kot Bend It Like Beckham (2002), govori o odraščanju. Tudi tukaj so namreč v ospredju najstniške težave povezane s šolo, starši in prvimi simpatijami in kljub temu, da gre za skandinavski izdelek, je film precej topel in humoren. In z lahkoto trdim, da gre za enega najbolj očarljivih mladinskih filmskih izdelkov zadnjih let, ki se med drugim ponaša tudi z zelo premišljeno in dodelano režijo. Zaradi vsega naštetega je The Liverpool Goalie (2010) prejel kar nekaj nagrad v mladinski sekciji na berlinskem filmskem festivalu.




Nogometni svet vsake toliko časa pretrese kakšna tragedija, ki je povezana s poškodbo, boleznijo ali celo smrtjo kakšnega nogometaša oz. člana kluba. Ena izmed najbolj tragičnih in posledično tudi najbolj odmevnih se je dogodila 6. februarja 1958 na münchenskem letališču. Nogometaši Manchester Uniteda so se vračali iz povratne četrtfinalne tekme Evropskega pokala, v kateri so s skupnim izidom 5-4 izločili beograjsko Crveno zvezdo. Nesreča je hotela, da zaradi slabih vremenski razmer letalo (na vzletni pisti je bilo ogromno plundre, zaradi katere letalo ni uspelo doseči primerne hitrosti) ni bilo zmožno vzleteti. Trčenje je bilo neizbežno.















V nesreči ali pa zaradi posledic le-te je umrlo 23 ljudi (21 jih je preživelo), med njimi tudi dobršen del Manchestrske nogometne generacije imenovane Busby Babes (izjemno nadarjeni mladeniči nogometno vzgojeni v domačem klubu). TV film United (2011), ki je kasneje doživel tudi kinematografske predstave, nas popelje v čas malo pred katastrofo (z namenom, da bi se gledalci čustveno navezali na nekatere nogometaše) ter v dogodke, ki so sledili letalski nesreči. Žal pa se film kljub občutljivi temi kar precej odmakne od resnične tragedije in posledično ne počasti vseh ljudi, ki so tragično preminuli v münchenski letalski katastrofi. Škoda, kaj duh takratnega časa jim je uspelo prenesti na filmsko platno. 



Najprej sem nam tem mestu želel imeti kung fu klasiko Shaolin Soccer a.k.a. Siu lam juk kau (2001), a sem se spomnil, da sem ga še izrabil, ko sem se razpisal o 7 cheesy kung fu filmih. Škoda, kajti gre za izredno zabaven kult. Nič, pa dajmo na njegovo mesto neuradno nadaljevanje Shaolin Girl: Shaolin Soccer 2 a.k.a. Shôrins hôjo (2008), a glej ga zlomka, navkljub naslovu v njem ni nogometa, ampak se šaolinke ukvarjajo z lacrossom. OK, kaj pa The Cup a.k.a. Phörpa (1999), ki prav tako govori o tibetanskih menihih obsedenih z nogometom? Tudi ne in nazadnje sem se odločil za The Great Match (2006), ki nekako ponazarja zahtevno pot, ki sem jo pri izbiri prehodil tudi sam.















Nogomet je igra, ki jo ljudje spremljajo po celem svetu, a nekateri se morajo za to pošteno potruditi. Tako kot tri plemena (Kozaki, Tuaregi in amazonski domorodci) v tokratnem filmu, ki si na vse kriplje prizadevajo, da bi si ogledali leta 2002 odigrani finale svetovnega prvenstva na Japonskem (kjer se je finale tudi igral) in v Južni Koreji med Nemčijo in Brazilijo. Njihov največji problem se skriva v tem, da se prav vsi nahajajo približno 500 kilometrov od najbližje civilizacije. Film je dokaj zanimiv dokler nam prikazuje njihovo borbo, da bi usposobili televizorje za prenos tekme, a kmalu za tem, ko plemena pričnejo s spremljanjem tekme, izgubi na svoji ostrini in zabavnosti.














Objavljeno pod |

6 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Victory (1981) ^_^

Goodfella pravi ...

Med omenjenimi mi je najbolj všeč The Damned United.
Na to temo pogosteje snemajo V Južni Ameriki. Dva dobra od tam:
Linha de Passe (2008)
Hermano (2010).
Pa še odlični iranski Offside Jafarja Panahija
in odmevni srbski prispevek Montevideo, ki me ni preveč navdušil.
+ 2 Loachova, ki nista toliko nogometna, a vseeno pašeta zraven

Looking for Eric (zraven je Cantona in navijači, dovolj da pade v to kategorijo)
in
My Name Is Joe (Peter Mullan trenira mladino).

Sadako pravi ...

Goodfella kot vedno prava zakladnica filmskega znanja :kapo_dol: Se je pa tudi meni od teh najbolj dopadel The Damned United, nekako ob bok pa bi mu postavil še The Liverpool Goalie.

@filmoljub: jp, jp, ampak sem ga že ponucal ko sem govoril o Janš... pardon, o zapornikih, ki si na vse kriplje želijo na prostost.

paucstadt pravi ...

Class of 92, za fane ManUtdja, sicer doku, ampak vseeno.

Drugace pa res The Damned united, zelo soliden izdelek.

Seth pravi ...

Še ena nogometna komedija je Mike Bassett: England Manager.

Blogger pravi ...

+$3,624 profit last week...

Receive 5 Star verified winning bets on MLB, NHL, NBA & NFL + Anti-Vegas Smart Money Signals!

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji