7 nesimuliranih seks prizorov

Ali lahko eksplicitni seks scena v filmu dvigne njegovo kvaliteto? Zelo težko, je pa zagotovo dobra reklama. V kinematografe zna privabiti tudi tiste ljudi, ki si morda filma brez golote in seksa ne bi ogledali. Ain't no business like show business.








Film zaradi katerega je tokratna lestvica sploh nastala se je v končni fazi izkazal za nateg (do you see what I did there?). Težko je namreč reči ali so nesimulirani seks prizori v filmu resnični ali ne. Lars von Trier je namreč ponovno v tistih najbolj eksplicitnih prizorih uporabil dvojnike, a tokrat na do sedaj najbolj prefinjen način. S pomočjo digitalne obdelave v postprodukciji je namreč združil tiče in muce profesionalnih porno igralcev s telesi »dejanskih« igralcev. Precej domiselno in prepričljivo moram reči. Se pravi seks v filmu je pravi, a Shia LaBeouf kljub temu ni vtaknil svojega premoženja (ki zaradi CGI-ja še vedno ostaja skrivnost) v Stacy Martin.












Danski režiser je naredil tako dolg filmski izdelek (režiserjeva različica je dolga spoštljivih pet ur in pol), da ga je bilo potrebno razdeliti na dva dela. Dokaj premišljena zadeva glede na to, da je Nymphomaniac: Vol I (2013) doživel svojo premiero na filmskem festivalu v Berlinu, Nymphomaniac: Vol II (2013) pa v Benetkah. Kot da ni bil napovednik, ki je obljubljal goro seksa že sam po sebi dovolj velika reklama. A kljub dokaj eksploatacijskemu naslovu, napovedniku ter nenazadnje sami vsebine in formi filmskega izdelka, je dotični film mnogo več kot le zbirka seksualnih prizorov iz življenja samooklicane nimfomanke. Je zgodba o iskanju ljubezni.
















Če je na tokratni lestvici lahko zgornji film, ki s pomočjo napredne CGI gulfije pričara nesimulirani seks, potem lahko brez problema nanjo vključim tudi Blue is the Warmest Color (2013) pa čeprav filma na večini podobnih popisov ne boste našli. Je že res, da je lezbična scena med Leo in Adele zaradi svoje eksplicitnosti in dolžine izredno provokativna, a režiser filma, v Tuniziji rojeni Abdellatif Kechiche, se je odločil, da bo v prizoru uporabil umetne genitalije. Le-te umetne muce so nato namestili na prave. A ne glede na to prevaro, ki je v filmu ni moč opaziti, je omenjeni prizor zaradi strasti, erotike in dolžine, zelo avtentičen. Za nekatere filmske kritike celo preveč.












Kot vedno pri takih prizorih se namreč pojavljala vprašanje, kakšen je bil namen prizora. Je bil dodana vrednost filma ali pa je bil v film vkomponiran zgolj za to da šokira in služi kot cenena reklama. V našem primeru bi rekel, da je seks prizor pomemben kamenček v mozaiku ljubezenske štorije med mlado in naivno Adele ter izkušeno Leo. Dodatno namreč poudari strastno ljubezensko razmerje, ki se je razvilo med omenjenima protagonistkama. Nasploh je Blue is the Warmest Color (2013) ena najboljši filmskih zgodb o prvi ljubezni, katera je nemalokrat povezana z iskanjem identitete. Film je leta 2013 zasluženo prejel Zlato palmo s strani žirije v Cannesu. 





Sex & drugs & rock & roll. Kontroverzni angleški art film, ki si je edini izmed mainstreamovskih otoških filmskih izdelkov drznil prikazati dejansko penetracijo in ejakulacijo. Po nekaterih ocenah pa naj bi šlo celo za najbolj seksualno eksplicitni filmski izdelek na sploh. In res, seks je v pričujočem filmu na sporedu vsakih pet minut. V bistvu je celotna sestava zelo preprosta in zagotovo gre za izdelek v katerem je forma pred vsebino. Spremljamo namreč izmenjujoče se sekvence koncertnih posnetkov (fantastičen soundtrack) devetih nastopov, katerim sledijo seksualne prigode mladega Angleža in ameriške študentke na izmenjavi.














Morda bi lahko celo rekli, da gre za »art« pornografijo (ne, ne mislim X-Art), ki zna gledalce zaradi predvidljivosti dolgočasiti. Tega se je zagotovo zavedal tudi režiser filma Michael Winterbottom, saj je 9 Songs (2004) dolg zgolj (pun intended) 71 minut. Na mestu je torej vprašanje, kaj je režiser s filmom poskušal povedati. Sam sem mnenja, da zgolj novodobno romanco, ki temelji na seksu brez obveznosti in ki ponavadi ne more trajati prav dolgo. Če je bil to njegov namen, je opravil odlično delo. Matt (Kieran O'Brien) in Lisa (Margo Stilley) sta namreč moderna Romeo in Julia, ki svojo ljubezen potrjujeta s strastnim fukom. Precej avtentičen izdelek na vseh področjih.




Po uvodnih filmskih uspehih v svoji domači Nizozemski s filmoma Turkish Delight a.k.a. Turks fruit (1973) ter Soldier of Orange a.k.a. Soldaat van Oranje (1977), je Paul Verhoeven svojo usodo zapečatil s pričujočim filmom. Le-ta je bil namreč preveč kontroverzen tudi za pregovorno liberalne Nizozemce. Zaradi protestov, ki jih je sprožil film ter fiaska na kino-blagajnah, se je nizozemski režiser odločil, da bo svojo srečo poskusil še onkraj Luže. In kaj je tako zmotilo gledalce, da so odšli na ulice? V prvi vrsti prikazovanje gejev (kot nasilnežev), skorumpiranih policistov, nadležnih novinarjev ter hedonističnih kristjanov. Kaplja čez rob pa je bilo eksplicitno prikazovanje spolnosti. 















Z njimi se Paul Verhoeven trudi, da bi tekom filma obdržal našo pozornost, ki zaradi nedogajanja na filmskem platnu pojenja zelo hitro. Spremljamo zgodbo o odraščanju, ki v ospredje postavi tri najboljše prijatelje. Le-ti upajo, da bodo s pomočjo svoje strasti in uspehov v motokrosu uspeli zapustiti rodni Rotterdam. Med zabijanjem časa v lokalni diskoteki in mehanični delavnici se zapletejo s hotno deklino, ki pa se izkaže za pravo fatalko. Vsi trije se namreč v njeni bližino pošteno opečejo, kar za vedno spremeni njihova življenja. V filmu se v stranski vlogi pojavi tudi Rutger Hauer, ki se je kmalu za tem tako kot režiser, odpravil v deželo sanj.




Eksplicitnih seks prizorov je v tokratnem filmu zelo veliko, a prav vsi imajo nekakšno dodano sporočilnost in niso tam zgolj zaradi provokacije oz. reklame. Nekateri izmed njih so otožni, drugi zabavni, spet tretji nadrealni, prav vsi pa nam razkrivajo nekaj o glavnih akterjih filma. Le-ti so vsi po vrsti poškodovano blago, ki s seboj nosi prtljago, nemalokrat povezano z zadovoljenostjo (tako seksualno kot tudi povsem življenjsko). Režiser filma John Cameron Mitchell se je namreč odločil, da seks v filmu ne bo sam sebi namen, ampak da bo služil kot metafora za tegobe, ki pestijo njegove junake. [Freud_mode]Navsezadnje nam to kako se ljubimo oz. seksamo lahko razkrije marsikaj o naši osebnosti.[/Freud_mode] 















V ospredje so postavljeni naslednji liki: gejevski par (kasneje trojček) v katerem se eden bori z manično depresijo, drugi pa s spomini na staro slavo in posesivnostjo (situacija, ki jo prav po hitchcockovsko opazuje četrti gej); heteroseksualni par v katerem se ženska na vse pretege trudi, da bi doživela svoj prvi orgazem; nazadnje pa je tu še nesrečna domina. Pisana druščina, ki poskuša svoje probleme potlačiti s pomočjo orgij v newyorškem lokalu Shortbus. Gre za precej nadrealistično okolje, ki pa je svoje korenine našlo v newyorških artistično-seksualnih underground zbiranjih. Enega izmed njih je organiziral celo režiser tokratnega filma.





Francoska erotična drama, ki se je na tokratnem seznamu poleg dejstva, da v njej najdemo nesimuliran seks, na seznamu znašla predvsem zaradi tega, ker v filmu nastopi italijanska porno ikona Rocco Siffredi, the real Italian Stallion. In ravno Rocco (rojen sicer kot Rocco Antonio Tano, a je svoje ime spremenil in ga povzel po liku francoskega igralca Alaina Delona v filmu Borsalino (1970)) je tisti, ki v filmu poskrbi za pravi seks. Od zadaj si vzame seksi Marie (Caroline Ducey), a akcije je kar hitro konec. Jp, za razliko od porničev v katerih Rocco s svojo preko 20 centimetrsko batino divje nabija tudi preko pol ure, tukaj svojo predstavo zaključi v dobri minuti.
















Zgodba se vrti okoli mlade Marie, ki ni zadovoljna s svojim spolnim življenjem, od tu pa izvirajo praktično vse njene frustracije in teh ni malo. Razlog za nepotešenost tiči v njenem odmaknjenem in impotentnem fantu, ki se raje kot z njo, ukvarja s šarmiranjem pred drugimi deklinami. Tako je Marie potešitev primorana iskati drugje: v obdarjenih žrebcih, S&M možakarjih, črnih prostitutih … poleg tega pa rada pobegne tudi v svoj fantazijski svet, v katerem se prepušča mesenim nasladam. Skratka še ena ženska, ki ne ve povsem točno kaj bi rada, ve pa kaj ne bi rada, ampak glede tega ne naredi ničesar. Raje kot da bi se s težavami spoprijela, od njih beži.




Ljubitelji romana Moby-Dick francoskega pisatelja Hermana Melvilla so bili milo rečeno šokirani, ko je le-ta izdal svoje naslednje knjižno delo. Peirre; or, The Ambiguities (naslov pričujočega filma je akronim naslova romana), ki je izšel zgolj leto po slavnemu Moby-Dicku, se pravi leta 1852, se vrti okoli incesta. Jp, ljubitelji belega kita so bili pošteno presenečeni. Približno 150 let kasneje se je francoski režiser (Francozi tudi prevladujejo na tokratni lestvici) Leos Carax odločil narediti filmsko adaptacijo. Ljudje so bili šokirana in nekateri so Pola X (1999) celo uvrstili v francoski novovalovski ekstremizem, a v svoji eksplicitnosti raznim Martyrs (2008), Frontier(s) (2007), Inside a.k.a. À l'intérieur (2007)… ne seže do kolen.
















Že sam seks prizor, ki sicer pokaže penetracijo, je posnet v izredno temačnem okolju. Kot da bi se filmski ustvarjalci bali biti preveč eksplicitni. Sicer pa je mene osebno bolj kot omenjeni seks razvnela Catherine Deneuve, ki v filmu igra mater glavnega lika, razvajenega Pierra. Med njima vlada dokaj sumljiv odnos, ki na trenutke nakazuje (a nikoli ne pokaže) na incest. Catherine se pred svojim odraslim sinom namreč brez zadržkov kopa gola in se pred njim nasploh vede dokaj zapeljivo. Bog si ga vedi kaj vse se dogaja za zidovi domačega dvorca. Kot se izkaže kasneje, nekaj tako nedopustljivega, da se mladi Pierre z lahkoto odloči, da bo zapustil družino in raje živel v revščini.















9 komentarjev:

PaucStadt pravi ...

No, to pa je prava tema! Videl le tri, bo potrebno nadoknadit!

Rado Mikolič pravi ...

dobra izbira. po moje so take scene velikokrat samo vaba oziroma oglaševanje. Spomnim se kako so o "resničnem" seksu govorili glede filma "Zadnji tango v Parizu", čeprav je menda Maria Schneider izjavila, da se je resnično čutila posiljeno, saj naj bi počeli stvari, ki niso bile v scenariju.

Kje je meja med običajnim porničem in art filmom je pa težko reči. Spomnim se kako smo stali v vrsti na čopovo za Kaligulo ali pa še prej Cesarstvo čutil.

V spominu pa sta mi iz otroštva ostala dva prizora, čeprav sta v resnici daleč od nocojšne teme ampak takrat sem jih gledal z odprtimi usti: uvodni seks iz Betty blue ali 37,2 zjutraj, in, ne boš vrjel, Milena Zupančič in Cavazza v Krču.

Sadako pravi ...

Rado se kar strinjam. Malokrat so ti seks prizori dodana vrednost filma in bolj kot ne služijo reklami. Je pa to zgolj zaradi tega, ker je seks v naši družbi še vedno tabu in posledično predstavlja nek prepovedan draž. Le-ta pa v kinematografe oz. k ogledu filma privabi mnoge ljudi.

Seks scena v Betty blue je kar precej nazorna ja, še posebej če si film gledal s starši (gledanje seksualnih prizorov s starši je bila vsaj meni ena največjih muk pa še skoraj v vsak film navržejo seks), medtem ko Krča še nisem videl (ampak glede na to, da gre za slovenski film imam v glavo neko določeno sliko o prizoru).

Spomini na otroštvo pa pri meni prikličejo Basic Instinct ter The Crying Game.

filmoljub pravi ...

Tudi Von Trierjev Antikrist (2009) je precej nazoren, čeprav ne gre za genitalije obeh igralcev (ali sploh prava spolovila) in celo rekel bi, da ni sam sebi namen, ampak ima neko sporočilno vrednost.

Rado Mikolič pravi ...

Oh, Krčmi nič posebnega samo dotlej sem imel igralca v glavi v drugačnih vlogah in se mi je zdelo skorajda mučno, češ, "kako morta" Kar se prizora tiče je natanko tak kot si v glavi predstavljaš.
Nasprotno je bil prizor v Betty nekaj posebnega. Gledal sem ga vkinu in treba je vedeti, da sem dotlej poznal erotične prizore zgolj iz Sloginih filmov, ki jih dandanes na RTL ali SAT1 vrtijo ob nedeljah popoldne. Kar v se pa erotike v prisotnosti staršev tiče je pa bilo njim vedno bolj nelagodno kot meni, pa saj kaj več od Dekamerona itak ni bilo.

Rado Mikolič pravi ...

*Krč ni

Blaarp pravi ...

Zanimivo, da na seznam nisi dodal Ai No Korrida (In the realm of the senses), ki je bil za casa nastanka blazno kontroverzen predvsem zato, ker so vse seksualne aktivnosti v njem nesimulirane.

duje pravi ...

Klip – Clip (2012)

Sadako pravi ...

@blaarp: preveri moj zapis: 7 neromantičnih razdevičenj.

@duje: če se ne motim je bila v Klipu uporabljena protetika, tako da je težko reči, da gre za the real deal, ampak če sem dal na lestvico Blue is the Warmest Color ...

Sicer pa imata oba filma zelo eksplicitne seks scene ja. Še posebej zapomnjiva je tista z jajcem iz Realm of Senses

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji