7 ugrabitev ljudi

Ugrabitve ljudi so precej pogost filmski motiv. Praviloma nudijo zelo dobro izhodišče za napete trilerje, medtem ko se njihova največja past skriva v predvidljivem in že stokrat prežvečenem scenariju. 







Večina filmov o ugrabitvah ima dokaj enostavno začrtano zgodbo. Posameznik ali skupina se odloči za ugrabitev v upanju na profit (denarne ali pa mesene narave), a nemalokrat se ta preprosti načrt pošteno zakomplicira. Toliko lažje, če so na eni ali na drugi strani žrtve nesposobni amaterji in kaj drugega kot to, bi lahko pričakovali od likov, ki sta jih ustvarila brata Coen. Na eni strani imamo ugrabitelja, ki že na prvi pogled med seboj ne funkcionirata najbolje in nista vredna zaupanja (Peter Stormare in Steve Buscemi), na drugi pa neizkušenega in naivnega moža, ki z njuno pomočjo organizira ugrabitev svoje žene (William H. Macy). Vsi trije v svojih najboljših vlogah.














Obubožani mož pričakuje, da bo s pomočjo ugrabitve od svojega nesramno bogatega tasta izvlekel prepotrebne cekine, ki bi ga rešili bankrota. Seveda ugrabiteljema zamolči dejanko ceno odkupnine. Se sliši dokaj poznano kajne? Saj tudi je in ko v zgodbo dodamo še policistko, ki kaj kmalu stopi na sled zločincem, je vreča klišejev o filmskih ugrabitvah popolna. A kljub temu je Fargo (1996) morda celo najboljši film o ugrabitvah, k čemur poleg že omenjene igre (Frances McDormand je za vlogo policistke prejela Oskarja, William H. Macy je ostal zgolj pri nominaciji) pripomore tudi izvrsten scenarij (Oskar za oba brata). Le-ta prav vsako vlogo spremeni v do popolnosti dodelan lik.




















Nastop Liama Neesona v tokratnem filmu je poleg metamorfoze Matthewa McConaugheyja eno največjih pozitivnih igralskih presenečenj v zadnjem obdobju. Medtem, ko se je slednji iz poštrikanega loverboyja spremenil v nihilističnega razuzdanca, se je Liam iz močnega karakternega igralca prelevil v akcijskega one-man junaka. Njegovo preobrazbo pa je naznanil prav Taken (2008), ki je medtem že dobil svoje nadaljevanje Taken 2 (2012), v pripravi pa naj bi bil tudi že tretji del. Nič nenavadnega, saj se je Liam Neeson izkazal tako v prvem delu, kot tudi vseh kasnejših akcijadah v katerih je igral in ki so bile roko na srce zgolj nekakšni rip off pričujočega filma.












V znanilcu njegovo preobrazbe mu albanska mafija sredi Pariza ugrabi eindko. Zgolj s pomočjo kratkega telefonskega klica v katerem mu hčerka med samo ugrabitvijo navrže nekaj komajda relevantnih podatkov in svojih kolegov (Liam je namreč v filmu upokojen agent ameriške organizacije CIA), se kaj hitro znajde na sledi zlikovcev. Od tu najprej se začne njegov šov, saj nam prav v vsaki akcijski sekvenci servira presenečenje za presenečenjem. Le kdo bi si namreč mislil, da zna Liam tako spretno rokovati s strelnim orožjem, se bojevati z noži ali pa z golimi pestmi, dirkati z avtomobili … In vse to v tem več kot solidnem akcijskem trilerju počne na sila prepričljiv način.




Eden izmed bolj sumljivih filmov, ko je govora o erotiki in morali, ki se je izmuznil skozi sito cenzure. Vsebuje namreč kar dva gola prizora v katerih nastopa prelestna Samantha Eggar poleg tega [spoiler] pa je režiserju Williamu Wylerju mimo produkcijskega kodeksa spraviti tudi precej nekatarzičen konec[/spoiler]. Sicer nič nenavadnega gledano iz stališča današnje kinematografije, a za 60. leta prejšnjega stoletja so bile to precej pereče zadeve. Sam pa sem tudi mnenja, da je Freddie Clegg (odigral ga je odlični Terrence Stamp) eden izmed najbolj podcenjenih filmskih psihičev. Njegova čustvena nestabilnost, ki jo poskuša prikrivati z zlagano angleško omikanostjo je namreč creepy as fuck.














Film je nastal po knjižni predlogi istoimenske knjižne uspešnice iz leta 1963, za katero je bil odgovoren John Fowles. Za režiserko taktirko se je postavil legendarni William Wyler in mnogi so mnenja, da je ravno The Collector (1965) njegov zadnji veliki film. S svojimi dragocenimi izkušnjami iz sveta filmske industrije je med drugim poskrbel, da sta oba glavna igralca pred kamerami zasijala v vsem svojem sijaju. Še posej neizprosen je bil do takrat še dokaj neizkušene Samanthe, saj ji ni dopustil, da bi tekom snemanja odhajala iz seta, prizanašal pa ji ni niti v že omenjenih prizorih, ki so zahtevali goloto ali pa izživljanje nad njo. Vse to je rezultiralo v odlični predstavi, ki ji je navrgla nominacijo za Oskarja.





















Ugrabitelj se je v zgoraj opisanem filmu na vse kriplje trudil, da bi se ugrabljenka sčasoma zaljubila vanj. Ni mu uspelo, a obstaja kar nekaj izdelkov sedme umetnosti, ki imajo drugačen razplet. Eden izmed bolj znanih je tokratni. Neodvisni film Vincenta Galla, ki je sicer bolj kot režiser znan kot igralec. Sam je poleg režije, tako kot se za neodvisne film spodobi, prevzel še kar nekaj filmskih vlog tekom vseh treh stadijev nastajanja filma, predprodukcije, produkcije in postporudkcije. Tako je nastala simpatična črna komedija o zaporniku, ki si na vse pretege želi impresionirati svoja starša, predvsem mamo. In kaj si najbolj želijo mame za svoje zlate sinkote?














Zlato ženičko, ki bo poskrbela za vnučke, kaj pa drugega. Problem nastane, ko naš ravno kar na svobodo vrnjeni zapornik svoji mami v navalu jeze obljubi, da ji bo svojo izbranko predstavil, kljub temu, da je nima. Odloči se, da bo ugrabil prvo mimoidočo in jo prisilil, da pred starši igra njegovo zvesto in globoko zaljubljeno ženo. Na njegovo srečo je to Lalyla (izzivalna Christina Ricci), ki ped novo dodeljeno vlogo nima nikakršnih zadržkov. Še več, videti je, da v ugrabitvi naravnost uživa. Kje so razlogi za to nikoli ne izvemo, saj se film bolj kot njej posveča liku Galla in razlagi njegovih koleričnih izbruhov, ki povečini izvirajo iz njegovega otroštva.




Kljub temu, da je Ransom (1996) rimejk ekranizacije dramskega dela, gre za odličen triler. Pa pojdimo lepo po vrsti. Najprej je bilo odrsko delo Fearful Dicision iz leta 1954, ki so ga v živo predvajali kot eno izmed serij The United States Steel Hour. Omenjeni del je bil tako popularen, da je že dve leti kasneje dobil svojo čisto pravo filmsko verzijo Ransom! (1956), v kateri so med drugimi nastopili Glenn Ford, Donna Reed in Leslie Nielsen. Natanko 40 let kasneje se je z rimejkom predstavil še režiser Ron Howard, ki je glavne vloge dodelil Mel Gibsonu, Rene Russo ter Garyju Sineseju in kot že omenjeno gre za rimejk, ki je povsem dostojen naslednik svojima originaloma.















Razlog za to tiči v tem, da scenarij že kmalu na začetku filma izda kdo je glavni ugrabitelj in tako sproži napeto igro mačke z mišjo, v kateri pa se vloge približno na polovici filma zamenjajo. Oba glavna protagonista se odlično znajdeta v svojih vlogah, še posebej pa blesti Mel Gibson, za katerega je to ena izmed zadnjih pravomoških vlog, preden je nase navlekel modrček in žabe. Film sicer izgubi na svoji ostrini, ko se približuje svojemu ne preveč klimatičnemu in luknjičastemu zaključku, a ne glede na to, pot do zaključka je fantastična. Žal se je še enkrat več pokazalo, da je filmska ekipa v želji po pravični katarzi in happy endu, brcnila mimo.




Režiser filma Tony Scott (tisti izmed bratov, ki je avgusta leta 2012 skočil iz kalifornijskega mostu Vincet Thomas), naj bi po nekaterih govoricah bil že leta 1987 prva izbira za ekranizacijo romana Man on Fire. Baje naj bi Tony zahteval preveliko vsoto in na režiserki stolček je takrat sedel Élle Chouraqui in v francosko-italijanski koprodukciji ustvaril Man on Fire (1987). V glavni vlogi upokojenega CIA agenta, ki ima težave z alkoholizmom in samomorilskimi nagnjenji, se je takrat znašel Scott Glenn. Z vlogo je opravil dokaj solidno. Denzel Washington, ki je taisto vlogo prevzel v pričujočem filmu, pa je z njo opravil vrhunsko.












Kar se tiče kvalitete filma sta se razvili dve struji. V prvo spada večina filmskih kritikov, ki filmu očitajo pretencioznost, neizkoriščenost igralskega potenciala, skrivanje šibkega scenarija za stilističnimi prijemi … na drugi strani pa se najdejo zadovoljni filmski gledalci za katere je Man on Fire (2004) eden najboljših akcijskih trilerjev zadnjih let. Sam spadam med slednje. Prav nič me namreč ne moti, da se film iz globoko zastavljenih dramaturških nastavkov v prvi polovici spremeni v brezglavo akcijo v drugi, medtem ko mu robato stilizacijo štejem prej v plus kot v minus. Se pa popolnoma strinjam s kritiki, ko je govora o vrhunski Dakoti in vrhunskem Denzelu.




Filmov o ugrabitvah ljudi je malo morje in morda bo v bližnji prihodnosti sledil še part II tokratne lestvice. Predvsem zaradi tega, da ne bi rad delal krivice tistim predstavnikom dotičnega podžanra, ki so ostali zunaj zapisa, a bi si vsekakor zaslužili vsaj omembo. Zadnje mesto tako pripada (zaenkrat) najnovejšemu izdelku o ugrabitvah, ki sem si ga uspel ugledati. Gre za filmsko mojstrovino Prisoners (2013) kanadskega režiserja Denisa Villeneuva, na katerega kar se tiče filmske industrije polagam velike upe. Poleg tokratnega filma se namreč v svoji kratki filmski karieri (če za njegovo odskočno desko štejemo Polythechnique (2009) lahko pohvali še z odličnima Incendies (2010) in Enemy (2013).















Vsem trem njegovim velikim filmskim stvaritvam je skupno izjemno filmsko ozračje, ki ga Villeneuve zgradi s pomočjo premišljeno zastavljenih kadrov. Prav v vseh treh »velikih« z njihovo pomočjo pripravlja teren za zlovešče dogodke, ki se kanijo zgoditi. Praviloma so njegovi filmi podkrepljeni tudi z močno igralsko zasedbo. Tokrat sta zablestela predvsem Jake Gyllenhaal ter Hugh Jackman (ob njegovo igro se je spotaknilo kar nekaj filmskih recenzentov, meni se je zdela naravnost fantastična), ki kljub over the top predstavi nista šla predaleč. Edina slaba stran tokratnega filma (kar je za filme Villeneuva precej nenavadno) je scenarij. Le-ta je na trenutke preveč umeten, še posebej takrat, ko je potrebno zgodbo pognati naprej.














Objavljeno pod |

0 komentarjev:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji