7 potovanj skozi čas; part II






Trenutno najbolj aktualen film o popotovanju skozi časovne zanke, ki je ljudi navdušil predvsem zaradi precej disturbing mindfucka. Zame osebno pa se tista največja kvaliteta filma skriva drugje in ni tako površinska (če sem povsem iskren, mi je bilo kmalu po začetku filma jasno kam pes taco moli, poleg tega pa se mi je zdel finalni twist precej posiljen in nepotreben). Najbolj sem bil namreč navdušen na stilizirano fotografijo, ki nas s pomočjo atompunk scenografije (ena izmed mnogih podkategorij znanega cyberpunka, ki se osredotoča na čas po drugi svetovni vojni, ko je svet oz. predvsem ZDA v primežu držal strah pred rdečo pošastjo iz vzhoda). 












Še večji pečat pa je v filmu pustila dokaj neznana avstralska igralka Sarah Snook, kateri je uspelo zasenčiti celo glavno zvezdo filma Ethana Hawka. Slednji tako kot npr. Tom Cruise v Minority Report (2002) poskuša preprečiti zločine še preden se kanijo zgoditi. A nasproti mu stoji izmuzljivi Fizzle Bomber, ki bo oz. je teroriziral New York v 70. letih. Avstralska filmska ustvarjalca, brata Spierig, ki ju kar dolgo časa ni bilo moč zaznati v filmskih vodah (nazadnje sta v njih plavala z Daybreakers (2009)), sta idejo za film dobila v kratki zgodbi ameriškega sci-fi pisatelja Roberta A. Heinleina z naslovom -All you Zombies- in pripravila zelo solidno filmsko adaptacijo.


















Največja vrlina tega kultnega ekstremno nizkoproračunskega (celotni stroški naj bi znašali zgolj 7.000 ameriških zelencev) ameriškega filma je njegov realizem. Z lahkoto namreč trdim, da gre za najbolj realističen prikaz izumitve časovnega stroja in njegove uporabe, kar je bil nenazadnje tudi namen režiserja Shana Carrutha. Glavno režiserjevo vodilo pri ideji za film je namreč bilo, da se je večina največjih znanstvenih prebojev zgodila slučajno oz. po nesreči in to na krajih, ki niso prav nič bolj glamurozni od Aaronove garaže. Prav tako pa pri teh poizkusih ni uporabljena nikakršna pompozna oprema, ampak zgolj »preprosta« (v primerjavi z ostalimi svetlečimi in utripajočimi časovnimi stroji) elektronika.















Režiser filma se je tudi odločil, da celotnega postopka izdelave časovnega stroja ne bo poenostavljal. Posledično bo veliko aparatov ter procesov znanih zgolj kakšnim inženirjem elektrotehnike, fizikom, matematikom … Kot zapriseženemu in tudi poklicnemu družboslovcu na eni strani ter ljubitelju bolj stiliziranih filmskih izdelkov na drugi, mi film ni preveč dogajal, a zaradi zgoraj napisanega z lahkoto razumem val navdušenja, ki ga je sprožil pri nekaterih. Poleg tega pa ponuja kar nekaj materiala za razmislek, ko je govora o časovnih paradoksih in zankah. Posledično bo dogajal predvsem tistim največjim g33kom, zagotovo pa v njem ne bodo uživali ljudje, ki v filmih iščejo zgolj zabavo in sprostitev.





















Kot kaže Bruce Willis rad potuje skozi čas in srečuje mlajše verzije samega sebe. Tokratni film je namreč že tretji po Twelve Monkeys (1995) in The Kid (2000) v katerem Bruce kljubuje enemu izmed paradoksov povezanih s potovanjem v preteklost. A njegovo popotovanje je tokrat precej bolj zahtevno kot pa v prejšnjih dve filmih, saj ga na drugi strani časovnega portala s puško v roki pričakuje njegova mlajša verzija. Naloga mlajšega Bruca oz. Josepha Gordona-Lewitta (s prepričljivimi obraznimi dodatki) je namreč ta, da pokonča svojo starejšo verzijo, poslano v preteklost ravno s tem namenom. Zanimiva ideja iz katere se razvije napeta sci-fi akcija.












V to zgodbo prepleteno s časovnimi paradoksi so ustvarjalci filma (v prvi vrsti režiser in scenarist filma Rian Johnson) navrgli še romantičen element v podobi Emily Blunt. Posebna pohvala je namenjena precej kompleksnemu scenariju, saj je Johnson poskrbel praktično za vse morebitne scenaristične luknje in nesmisle, tako pogoste za tovrstni sci-fi podžanr (če za to ni poskrbel, pa dokončno razrešitev prepušča gledalcu). Tako npr. starejši osebek natančno ve kaj bo storila in kaj razmišlja njegova mlajša verzija. Skratka gre za film, ki s svojo napeto akcijo zabava tiste najmanj zahtevne gledalce, a hkrati za tiste najbolj skoncentrirane ponuja nekaj več.


















Glede na naslov in promocijski poster filma sem sklepal, da me čaka precej trapast filmski izdelek v stilu novodobnih infaltilnih komedij, a ko sem na plakatu oz. IMDb-ju zagledal Johna Cusacka nisem bil več tako prepričan. Delno se je moj strah upravičil, saj je v film vstavljenih kar nekaj skečev, ki poskušajo gledalčev smeh izvabiti s pomočjo dreka, scanja, kozlanja in sperme, a kljub temu je večina njih uporabljena na dokaj domiseln način (kolikor komedija temelječa na človeških izločkih to pač dopušča). Tudi Cusack me ni razočaral, čeprav mu šov v pričujočem filmu ukrade Rob Corddry, možakar ki je svoj humor pilil v The Daily Show.















Zagotovo pa je bilo največje presenečenje filma, ko sem ugotovil, da so štije kolegi s pomočjo masažne kopeli (jp, naslov ne laže) odpotovali v 80. leta prejšnjega stoletja. Desetletje v katerem sem odraščal in desetletje disko kugel, kajenja, brkov, šumečih in svetlečih trenirk, arkadnih iger, odlične cheesy glasbe, pajkic, aerobike ... in ta duh časa film kljub sprva precej sumljivi in oskubljeni scenografiji odlično ujame. Poleg tega se komedija duhovito poigrava s stvarmi, ki povečini ostalim filmom o časovnem potovanju morijo. Govora je seveda o paradoksih, ki nastajajo pri preskakovanju časovnih okvirjev. Hot Tub Time Machine (2010) se z njimi ne obremenjuje, ampak jih uporabi komediji v prid.





















Gre za prvi del tako imenovane »Imagination« trilogije Monty Pythonovca Terryja Gilliama v katero poleg dotičnega filma spadata še Brazil (1985) ter The Adventures of Baron Munchausen (1989). Vsi trije deli se ukvarjajo z možnostjo pobega iz vsakdanjega življenja, ki ga omejujejo rigorozna in čudna družbena pravila ter nje ureditev. Time Bandits (1981) je po mojem mnenju najslabši člen omenjene trilogije. Gre namreč za film, ki praviloma ugaja samo mlademu občinstvu, kar pa zagotovo ni bil cilj režiserja. Za moj okus je bil scenaristično preveč podhranjen, saj je zgodba sestavljena zgolj iz brezsmiselnega tekanja, prerivanja ter vpitja.














Za razliko od 2. in 3. dela trilogije, kjer izhod iz stresnega vsakdana iščeta moški zrelih let in starostnik, je tukaj v glavni vlogi deček. Skozi čas potuje skupaj s šestimi pritlikavci, ki so se dokopali do zemljevida črvin oz. lukenj v vesolju. Tako z njegovo pomočjo obiščejo obdobje Napoleona, Robin Hooda in Agamemnona ter se podajo na plovbo s Titanikom. Na tem mestu gredo pohvale scenografiji, saj je le-ta tako kot v večini Gilliamovih filmov precej dodelana in vidi se, da je bil zanjo porabljen kar zajeten kupček filmskega proračuna, ki mimogrede ni bil pretirano visok (dobra 2 milijona funtov). Škoda, da sta režija in (pre)hitra montaža to dodelanost v večini primerov izničili.




















H. G. Wells je bil med drugim tudi angleški pisatelj, ki je bil najbolj znan po svojih znanstvenofantastičnih zgodbah na prelomu 19. stoletja. Med njimi se je znašla tudi zgodba The Time Machine po kateri sta že bila posneta dva celovečerca in TV serija, inspirirala pa je tudi tokratni film. V njem je namreč v središču pozornosti sam H. G. Wells, ki se s pomočjo časovnega stroja katerega je izumil sam, poda na lov za Jackom Razparačem. Slavnega pisatelja je zelo solidno upodobil Malcolm McDowell (odlično je namreč ujel viktorijansko olikanost ter ji dodal ščepec zmedenosti, ki nastane zaradi kulturnega šoka, ko Wells odpotuje preko geografskih in časovnih meja).












S svojo omikanostjo je McDowell uspel očarati tudi glavno igralko Mary Steenburgen, ki je kmalu po zaključku snemanja postala njegova žena (ljubezen je sicer trajala zgolj desetletje). Mimogrede Mary se je kasneje pustila zapeljati še enemu popotniku skozi čas in sicer Dr. Brownu iz Back to the Future Part III (1990). Še trivie? OK, naslov filma je med drugim služil tudi kot inspiracija za znano balado Cyndi Lauper. Sicer pa gre za zelo soliden izdelek, ki v prvem delu svojo moč gradi na scenografiji in atmosferi (začetno dogajanje v Londonu), kasneje pa se bolj posveti komični romanci in suspenzu. Osebno mi je bolj dogajala prva polovica filma, v drugi namreč film kljub suspenzu izgubi na svoji ostrini.


















Po eni zmed klasifikacij bi lahko filme, ki se ukvarjajo s tematiko potovanja skozi čas, razdelili v tri podkategorije. V prvo bi lahko umestili tiste, ki ta znanstveno-fantastični element izkoriščajo za akcijo, v drugo tiste, ki ga izkoriščajo za komedijo in v tretjo tiste, ki ga izkoriščajo za eksistencialno dramo (teh slednjih je zaradi množice gledalcev, ki v kinematografih praviloma raje gledajo lahkotnejše tematike, kakopak najmanj). Izdelek Francisa F. Coppole Peggy Sue Got Married (1986) je nekakšna mešanica zadnjih dveh podkategorij. Eksistencialnih stisk se namreč loteva na dokaj lahkoten način, a kljub temu v razmislek ponuja kar nekaj zanimivih iztočnic.















Peggy Sue (zelo solidna Kathleen Turner) se na svoji 25. obletnici zaključka srednje šole zaradi vseh pritiskov onesvesti. Ko se zave, spozna da se je znašla natanko 25 let v preteklosti, se pravi v obdobju, ki je dodobra zaznamovalo njeno življenje. V svoje najstniško telo (filmskim ustvarjalcem je brez kakršnihkoli posebnih učinkov in zgolj z igro Turnerjeve uspelo pričarati njeno mladost) je s seboj odnesla vse izkušnje in vedenja. Tako ji je kristalno jasno, da se bo s fantom v katerega je bila noro zaljubljena (mladi Nicholas Cage s precej nadležnim glasom) v prihodnosti ločila. Kaj storiti? Kaj bi storili vi, če bi imeli priložnost srečati ljubezen vaših najstniških let v preteklosti.














7 komentarjev:

Rado Mikolič pravi ...

Bi se pa tvoj favorit iz Part I lahko končal čisto drugače:
http://youtu.be/r5aRcwHULaI

:)

Sadako pravi ...

Skoraj tako disturbing kot v nekem drugem filmu iz tokratnega seznama ;)

filmoljub pravi ...

V prvem, ja. ;) Ampak je vseeno zanimiv, če odmisliš njegovo paradoksalnost -- ki pa je seveda ravno point cele zadeve.

Sadako pravi ...

Vsekakor gre za zanimivo in provokativno idejo, ki pa po mojem mmnenju večino gledalcev prikrajša za ostale bonbončke, ki so bolj kot z vsebino povezani s formo.

filmoljub pravi ...

Ja ...? Povej, povej, me zanima.

Sadako pravi ...

Mnja, saj ni kaj veliko za filozofirati. Tako kot sem že napisal, meni osebno sta predvsem fotografija in scenografija tisti najboljši del filma.

Aja, pa ne pozabimo na super igro Snookove.

Me pa čudi, da tak twist (vsaj kolikor je meni znano) še ni bil uporabljen v time travel filmih.

filmoljub pravi ...

Misliš na »I'm my own grandpa« zadevo? :D verjetno res ne, tudi jaz se ne spomnim. mogoče zato, ker je tako nezaslišan.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji