7 brkotov

Pred dobrim tednom se je simpatični štajerski brko odpravil malo rekreirati v Kreischberg in ob tem postal še svetovni prvak v smučarskem krosu. Legenda!








Charles Bronson je v svoji bogati filmski karieri nastopil v preko 50. filmih, v katerih je večinoma igral policiste, revolveraše ali pa maščevalce. Tako kot v tokratnem kultnem filmskem izdelku, ki je za seboj potegnil še štiri filmska nadaljevanja. Death Wish (1974) je film, ki je ob izidu dvignil veliko prahu, a ne toliko zaradi same vsebine, kot bi si lahko morebiti narobe predstavljali (navsezadnje so nasilje in umori v filmih za današnje razmere prikazani na precej medel način), ampak zaradi sporočila, ki ga je film posredoval množicam. To se glasi, ni nič hudega, če državljan čigar srce je napolnjeno s sovraštvom in maščevanjem, vzame zakon v svoje roke. Navsezadnje se s tem strinja celo policija. 















Brkati Paul Kersey (Charles Bronson) je umirjeni arhitekt, ki skupaj s svojo ženo in hčerko živi na Manhattnu. Življenje se mu obrne na glavo, ko nekega dne dva nepridiprava napadeta njegovi dve ženski ter ju spolno nadlegujeta. Žena zaradi posledic vandalizma umre, medtem ko hčerka pade v travmatski šok. Kersey sprva zgolj žaluje, a globoko v njem tli iskrica maščevanja. Le-ta se razplamti, ko za darilo prejme Colta. Odloči se, da bo ulice New Yorka očistil golazni. Večina kritikov je film zaradi že omenjene negative sporočilnosti raztrgalo, a gledalci so bili drugačnega mnenja in njihova beseda je bila glasnejša od kritiške. Paul Kersey je tako postala najbolj prepoznavna vloga Bronsona.






















Obstajajo filmi, ki so slabi na dober način in so filmi, ki so preprosto slabi. Potem pa je tu še Ninja Terminator (1985), ki spada v povsem svoje vesolje. Gre za enega najbolj nesmiselnih ninja filmov, kar sem jih do sedaj uspel uzreti. V glavni vlogi se nahaja brkati Richard Harrison (v vojaškem ninja kostumu), ikona evropske B eksploatacije 70. let prejšnjega stoletja. Njegove kung fu veščine so naravnost presunljive; s katano zna nasekati lubenico. Potem je tu še glavni negativec, brkati črnec v rdečem ninja kostumu s svojim zloveščim A-HAHAHAHAHAHAHA smehom. Največji WTF?! moment filma pa sledi, ko gledalci odkrijejo od kod morda izvira precej zavajajoč naslov filma.




















Hongkonški režiser Godfrey Ho je bil mojster filmskega recikliranja. Tudi pričujoči film je v bistvu sestavil iz sekvenc precej neznanega korejskega filma The Uninvited Guest of the Star Ferry (1984) ter vanj dodal posnetke Richarda Harrisona. Kot da to ne bi bilo dovolj, si je brez privoljenja v film drznil dati tudi glasbeno podlago Pink Floydov. Kljub vsej filmski zmedi in nesmislom pa se v filmu najde tudi nekaj pozitivnih stvari. Za to poskrbita akterja zgoraj omenjenega korejskega filma Hwang Jung-Lee ter Lim Ja-Ho (Jack Lam), ki dejansko obvladata borilne veščine in poskrbita, da film s tako mamljivim naslovom, ne ostane zgolj pri razkosavanju lubenic.



























Prijetno je, ko te filmi od katerih nisi pričakoval ničesar oz. v najboljšem primeru to, da ne bodo najedali, presenetijo. Suburban Commando (1991) je že eden izmed takih. Le kaj je namreč za pričakovati od sci-fi filma v katerem nastopa brkati Hulk Hogan? A pozor, gre za sicer trapasto, a dokaj simpatično filmsko stvaritev, kateri dodaten zagon poleg lesene gore testosterona daje Christopher Lloyd (trčeni profesor iz Back to the Future trilogije). Prvotno sta bila za njuni vlogi mišljena Arnold Schwarzenegger in Danny DeVito, ki pa sta se odločila, da bosta raje nastopila v filmu Twins (1988). Tako smo namesto enega trapastega filma dobili kar dva. Not bad.














Hulk Hogan igra medzvezdnega lovca na glave, ki po sili razmer pristane na Zemlji. Nevajen običajev in življenja na modrem planetu (Hulk namreč ni Zemljan) se zapleta v razno razne pripetljaje, iz katerih se napaja polovica humorja v filmu. Je pravo nasprotje svojega gostitelja (Christopher Llyod), ki je plašen, švohoten in spužvast; tu tiči druga polovica komičnih vložkov. Skupaj tako tvorita precej posrečen par, vreden tudi slavnega Arnolda Schwarzeneggerja in Dannyja DeVita. A pozor, kljub navideznemu hvalospevu gre za zgolj povprečen izdelek, ki zagotovo ne bo po godu vsakemu gledalcu. Konec koncev je film (še enkrat več poudarjam) precej trapast.





















Nekje na polovici 70. let prejšnjega stoletja se je v ZDA pojavil poseben akcijski podžanr, v katerem je bilo moč spremljati neskončne prazne ceste brez prometnih zamaškov, po katerih so se podili naviti avtomobili in tovornjaki. Podžanr zaradi katerega so z avtomobili obsedenimi Američani drli v kinematografe, s pomočjo serije The Dukes of Hazzard (1979 - 1985) pa so ob hrumenju motorjev lahko uživali tudi ob gledanju televizije iz udobnega domačega naslonjača. Eden izmed bolj kvalitetnih predstavnikov omenjenega žanra je bil zagotovo pričujoči film, katerega je režiral bivši kaskader Hal Needham, v glavni vlogi pa je nastopil brkati Burt Reynolds.















S filmom je nastopilo obdobje v katerem je bil Reynolds deležen odobravanja množic in na drugi strani negodovanja kritikov. Povsem razumljivo, saj se je začel pojavljati v filmih, ki so tako kot Smokey and the Bandit (1977) gledalce zabavali na precej enostaven način. To preprosto pomeni, da so gledalci omenjene filme med katere spada tudi pričujoči oboževali predvsem zaradi puhle akcije prepredene s komičnimi vložki in ne zaradi dovršenega scenarija, igre, režije, sporočilnosti filma … Tudi v tokratnem filmu glavna zvezda ni Burt Reynolds ampak so to avtomobili (črni Pontiac Trans Am) in tovornjaki ter bežanje pred roko pravice. Nadaljevanji raje preskočite.






















Leta 1889 v Londonu rojeni Charles Chaplin je že kmalu na začetku svoje filmske kariere postal ena izmed prvih globalnih filmskih zvezd, ki je tekom let prerasla v morda največjo filmsko ikono vseh časov. A njegovo težko otroštvo je nakazovalo vse kaj drugega. Že kmalu po njegovem rojstvu je družino zapustil oče, ki je kasneje umrl zaradi posledic odvisnosti od alkohola. Njegova mati pa je zaradi izgube svojega pevskega glasu s katerim je preživljala družino, doživela živčni zlom in je bila hospitalizirana. Charles je tako skupaj s svojim bratom pristal v sirotišnici. Naključje je naneslo, da se je mladi virtuoz kmalu po tem znašel v potujoči pantomimski družini in njegova usoda je začela dobivati znane obrise.





















Njegova nadaljnja kariera ga je vodila k nastopanju v kratkih komičnih filmih. Tektonski premiki v filmski zgodovini so se začeli, ko je v enem izmed takih filmskih izdelkov, v Kid Auto Races at Venice (1913) nase prvič nadel opravo Potepuha. A kljub temu je svoj prvi celovečerec The Kid (1921), posnel šele osem let kasneje. Njegov lik Potepuha velja za najbolj markanten lik filmske zgodovine in njegove največje odlike so vidne ravno v pričujočem filmu. Gre za grenko-sladko mešanico slapstick komedije in spokojne tragedije. Zame osebno je City Lights (1931) ena najboljših romantičnih filmskih zgodb, v kateri se vidi vse mojstrstvo Chaplina, tako pred kot za kamero.





























Danny Trejo, Američan mehiških korenin, je v svoji dolgi filmski karieri nastopil v preko 200 filmih, a šele vloga v pričujočem, je bila njegova prva glavna. Zahvala za to gre izključno režiserju Robertu Rodriguezu. Le-ta je Dannyja prvič spoznal na snemanju lastnega rimejka Desperado (1995), v katerem je Trejo nastopil v majhni stranski vlogi. A s svojo prezenco mu je uspelo zasenčiti celo glavno zvezdo filma Banderasa (domačini so celo mislili, da je glavna zvezda omenjenega filma Trejo in ne Banderas). Rodriguez je takrat izjavil, da bi Danny Trejo moral biti mehiški Jean-Claude Van Damme oz. že omenjeni brkač Charles Bronson, ki bi vsako leto nastopil v novem akcijskem filmu.














S tokratnim se je Rodriguez stilsko in tudi vsebinsko vrnil v eksploatacijsko ero 70. let prejšnjega stoletja. Ideja se je v njegovi glavi porodila že ob sodelovanju s Tarantinom, ko sta skupaj pripravljala Grindhouse (2007), Tarantino je bil odgovoren za Death Proof (2007), Rodriguez pa za Planet Terror (2007). Pred filmom je bilo moč videti tudi takrat še nekaj lažnih napovednikov, med drugimi tudi za tokratni film. A občinstvo je bilo neizprosno, trailerji so bili preveč rajcajoči in Rodriguezu ni preostalo drugega, kot da dejansko posname celovečerec. Nalogo je opravil z odliko in Machete (2010) je postal instantni kult tudi zaradi igralske zasedbe: Steven Seagal, Robert De Niro, Cheech Marin, Jessica Alba, Michelle Rodriguez … ter seveda brko Danny Trejo.





















Eddie Murphy je s svojimi komičnimi nastopi navdahnjeni s strani Richarda Pryorja začel že v svojih zgodnjih najstniških letih. Kot 16-letnik je že imel svojega menedžerja, pri 19. pa je postal najmlajši član kultne NBC-jeve Sturday Night Live zasedbe. A tudi ta medij je zanj hitro postal premajhen in Murphy se je na zečetku 80. let prejšnjega stoletja odpravil v Hollywood. Njegova mešanici seksapila in humorja se ni bilo moč upreti in že leta 1982 (star 20 let) je nastopil v svojem prvem celovečercu 48 Hrs. (1982) in povsem zasenčil glavno zvezdo Nicka Nolteja. Žal je njegova kariera dokaj hitro dosegla tudi svoj zenit in to že dve leti kasneje s tokratnim filmom.















Ne samo, da je Beverly Hills Cop (1984) postal največji hit leta, lahko bi celo rekli, da je lastnoročno postavil temelje za žanr akcijske komedije. Pustimo ob strani dejstvo, da je bila vloga detektiva iz Detroita Axla Foleyja spisana za Sylvesterja Stalloneja (kar se filmu precej pozna, saj je Axel kljub svoji barvi polti eden izmed najbolj »belih« policistov), kajti dandanes si je v omenjeni vlogi nemogoče predstavljati koga drugega kot Eddieja Murphyja. Je namreč gonilna sila filma, ki celotno breme tako akcije kot komedije prevzame na svoja ramena. Poleg njega pa ne smemo pozabiti niti na brezčasno glasbeno podlago Axel F in The Heat Is On Harolda Faltermeyerja.














Objavljeno pod |

4 komentarjev:

duje pravi ...

Što je muškarac bez brkova -2005
Torrente, el brazo tonto de la ley

Anonimni pravi ...

Donald Sutherland manjka med sedmerico!!! Kakšen Eddie Murphy...

Sadako pravi ...

Mogoče je res malo izven konteksta, ampak so mi njegove brčice tako simpatične pa še malo na Flisarja spominja s svojimi izjavami v predstavljenem filmu.

Also: filmoljub, precej lep nabor brkotov. Sploh Tom Selleck pa brkati Sean Connery sta mi legendarna.

Vidim pa da je tudi tebi City Lights ena največjih mojstrovin. Pošteno.

Sadako pravi ...

Ja kadar je Gartner prišel dodati delček svojega filmskega veleuma je bilo vedno zabavno. Škoda da je ratal zvezda svetovnega formata (sem slišal, da mu na Twitterju čivkajo neki vele pomembni ljudje pa neke oddaje vodi in skoke v vodo komentira, baje je tudi v nekem zelo znanem slovenskem filmu igral; skratka ni da ni) da nas ne povoha več.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji