7 rodeo jezdecev

Tako kot kavboje so tudi tekmovanje v katerem se le-ti pomerjajo, Američani ukradli Mehičanom in ga naredili za svoj simbol oz. simbol Divjega zahoda. A za razliko od kavbojev, katerim je Hollywood namenil ogromno filmov, se rodeo jezdeci le redko pojavljajo na filmskih platnih.







Rodeo je precej nevaren šport (še posebej, ko je govora o jezdenju in krotenju podivjanih bikov), ki se nemalokrat konča z resnimi poškodbami ali celo s smrtjo jezdeca. A želja po adrenalinu, slavi in denarju je kot kaže za te drzne kavboje pač prevelika. Eden izmed takih neustrašnih krotilcev podivjanih živali je bil tudi Lane Frost. Nadarjeni mladenič, ki je že pri svojih 24-ih letih postal državni oz. kot to radi rečejo Američani kar svetovni prvak v jezdenju bikov. S svojo simpatičnostjo in dostopnostjo je hitro pridobil množice oboževalcev, ki so ga ponesli do zgoraj omenjene slave in denarja. A sam se s tem na hitro pridobljenim statusom zvezdnika ni znal najbolje spoprijeti.

















Tako je pričujoči film morda bolj kot zgodba o rodeu, zgodba o družinskih težavah s katerimi se je soočal mladi Frost (simpatični Dylan oz. Luke Perry). Pri tem je treba omeniti, da je kljub dejstvu, da gre za biografski film, odnos med njim in očetom povsem izmišljen. Lane in njegov oče Clyde sta imela namreč dokaj ljubeče oče-sin razmerje. So pa po drugi strani povsem resnične težave, ki so pestile Frostov zakon z mično Kellie in ravno to škripajoče razmerje in ne rodeo, je glavni element filma. Niti ne tako presenetljivo dejstvo, ko izvemo, da je režiser filma John G. Avildsen. Ja, točno tisti, ki je tako elegantno mešal šport in dramo v legendarnem Rocky (1976).





















Junior Bonner (1972)



Tudi ekscentrični ameriški režiser Sam Peckinpah, ki je znan predvsem po svojih surovih, nasilnih in krvavih filmih ala The Wild Bunch (1969) ali pa Straw Dogs (1971), je s pričujočim filmom dokazal, da zna posneti tudi povsem umirjeno dramo. Še več, Junior Bonner (1972) na trenutke meji celo na komedijo. Toda kljub temu se v filmu najdejo razpoznavni Peckinpahovi elementi, med njimi tudi njegovi razpoznavni počasni posnetki, le da so tokrat uporabljeni za prikazovanje jezdenja bikov (zaradi tega stilskega prijema jezdeci nemalokrat izpadejo zgolj kot klovni). Navsezadnje pa je idejo za zgodbo dobil pri svoji razbiti družini.












Zgodba govori o ostarelem rodeo šampionu Juniorju (Steve McQueen), ki se vrne v domače mesto v želji, da bi na lokalnem tekmovanju poravnal račune s podivjanim bikom (premisa praktično vsakega rodeo filma). A vsa ta napetost, ki se gradi okoli ukrotitve na videz neukrotljivega je porinjena na stranski tir takoj, ko spoznamo Juniorjevo družino. V bistvu bi tej skupnosti individualistov le stežka rekli družina. Tu je šarmerski oče, večni sanjač, ki še vedno ni našel smisla svojega življenja; povzpetniški brat, kateremu je svet samo denar in pa seveda lik matere (Ida Lupino), ki kljub svoji navidezni odsotnosti vleče vse niti iz ozadja. Morda najbolj nežen Peckinpahov film.
















The Honkers (1972)




Če ste videli zgolj en film o rodeu, ste videli praktično vse. Podobni so si namreč kot jajce jajcu. Edina razlika je ponavadi zgolj o tem ali se rodeo jezdec šele vzpenja po poti slave ali pa je svoje najboljše dni že doživel. Ob njihovem boku so vedno ali žene ali ljubice (najpogosteje kar oboje) in njihovi rodeo prijatelji (najpogosteje v podobi rodeo klovnov). Tudi The Honkers (1972) se lahko »pohvali« z vsemi naštetimi klišeji, a je kljub temu malenkost drugačen od ostalih rodeo filmov na tokratni lestvici. Razlog za to se skriva v dejstvu, da šov glavnemu liku (v pričujočem primeru James Coburn) ukradeta stranska lika pa čeprav jima film tega ni želel dopustiti.


















In tu nastane problem. James Coburn v podobi Lewja Lathropa in še bolj režiser filma (seveda na podlagi scenarija) se namreč na vse pretege trudita, da bi bil omenjeni igralec glavna zvezda filma. A tu sta Lewjeva najboljši prijatelj (Slim Pickens) in njegova žena (Lois Nettleton). Oba imata nastopaškega Lawja neizmerno rada in to kljub dejstvu, da jima s svojimi arogantnimi izpadi uničuje življenje. Tako so ravno čutne sekvence med Slimom in Lois srčika filma. A žal režiser tega ni opazil, o čemer najbolj očitno priča konec, ki je povsem posvečen Jamesu Coburnu in njegovi osamljenosti ter nesreči. Ah ta hollywoodski zvezdniški sistem.























Filmi Nicholasa Raya so najboljši takrat, ko je v središče zgodbe postavljen izobčenec, ki ne najde svojega prostora in miru pod Soncem. Najbolj je to prišlo do izraza pri They Live by Night (1948) ter še bolj pri Rebel Without a Cause (1955). Tudi tokrat je v ospredju zgodbe outsider, kar pomeni, da lahko pričakujete kvaliteten izdelek in ga boste tudi dobili. Tudi zavoljo dejstva, da je v glavno vlogo postavljen karizmatični Robert Mitchum. Njegov lik je ostareli rodeo jezdec, ki je svoja največja leta slave že doživel. A kljub temu dejstvu in izredno veliki želji po bolj umirjenem načinu življenja, le-tega ne more spremeniti. Adrenalin je pač izredno zasvojljiva zadeva.













Film se tako trudi prikazati blišč in bedo rodea. Blišč, ki ga ustvarjajo predvsem fanatični navijači ter hedonistične zabave namenjene predvsem zmagovalcem, in bedo, ki se skriva predvsem v dejvu, da so jezdeci pripravljeni tvegati svoje življenje za drobiž. Velike denarne nagrade, ki jih ponujajo, namreč vzamejo le tisti najboljši, medtem ko večina prireditve zapušča praznih rok. Potem pa so tu še obupane žene jezdecev, ki nikoli ne vedo, kdaj se bo njihov mož zadnjič povzpel na hrbet podivjane živali. The Lusty Men (1952) odlično ujame ta moreč trikotnik med rodeom, jezdeci in njihovimi ženami, ki so glede na videno še največje žrtve rodeo šova.



















Arena (1953)



Glede na to, da naj bi šlo za prvi 3-D vestern (vsaj tako piše na MGM-jevem propagandnem posterju), je presenetljivo, da je tokratni film širšemu občestvu gledalcev povsem neznan (tudi na IMDb-ju ima zgolj 141 glasov). Verjetno za to, ker gre za zlajnano melodramo, medtem ko si je večina kino-obiskovalcev želela akcije. Še toliko bolj, ker gre za 3-D film. A roko na srce Arena (1953) je ravno eden izmed najslabših kandidatov za omenjeno tehniko. Ideja je sicer zanimiva, saj rodeo in 3-D tehnika, na prvi pogled pašeta skupaj, a ne na tak način kot je to izvedeno v pričujočem filmu. V njem namreč prevladujejo dolgočasni pogovori in še bolj dolgočasni rodeo posnetki.



















Celotna zgodba se namreč odvije tekom rodeo tekmovanja v Arizoni. V ospredje je postavljena rodeo zvezda Hob Danvers, ki je tako popularen, da ga po tekmovanjih spremlja celo groupika (v bistvu to v resničnem življenju ni bilo nič nenavadnega, saj so tisti najboljši rodeo jezdeci v nekaterih državah uživali status polbožanstev). Situacija se zaplete, ko se na prizorišču tekmovanja pojavi še njegova žena ter njegov dobri prijatelj, tudi sam včasih zvezda rodea, ki se je zaradi poškodbe prekvalificiral v rodeo klovna (mimogrede, klovni so v bistvu najbolj spretni med vsemi nastopajočimi na rodeu, a to Hollywooda ne zanima). Do konca filma se bo zgodilo nekaj dobrega in nekaj slabega, a prav nič nepredvidljivega.
















Oskar za glavno moško vlogo v filmu Charly je Cliffu Robertsonu (kipec je sicer v njegovem imenu sprejel sloviti Frank Sinatara) omogočil precej proste roke pri njegovem celovečernem prvencu. Tako se je Robertson podpisal tako pod režijo kot tudi del scenarija, namenil pa si je tudi glavno vlogo. Z njeno pomočjo je upodobil rahlo ostarelega rodeo jezdeca, ki se po desetih letih prebitih za rešetkami, ponovno želi vrniti na pota stare slave. Kako tudi ne, saj naj bi tisti najboljši jezdeci s tekmovanji po raznih manjših rodeo festival zaslužili okoli 60.000 ameriških zelencev na leto. Več kot dovolj za povsem spodobno življenje z nekaj priboljški.















To mu uspe dokaj hitro in tako gledalci v naslednji urici spremljamo deset mesecev v življenju rodeo jezdeca, ki nas popeljejo od njegovega ponovnega vzpona do bridkega konca. Vmes se lik Roberstona J.W. Coop spopada z razno raznimi težavami med katere spadajo tudi ljubezen s svobodomiselno Bean (Christina Ferrare) in merjenje moči s svojim rodeo nasprotnikom. Kljub dejstvu, do so v film vstavljeni resnični posnetki rodea (pri filmu je namreč sodelovala celo predhodnica Professional Rodeo Cowboy Association, krovna organizacija za rodeo), in da ima Cliff Roberston odličen občutek za avtentičen prikaz malih ameriških mestec, sam film ni prav nič posebnega.


















Vestern ni žanr, ki bi ga nekdo tradicionalno asociiral s črno raso oz. črnci, v njem namreč kot podoba prevladuje beli anglosaksonski protestantski moški. Soustvarjanje kulture Zahoda v drugi polovici 19. stoletja s pomočjo črnega prebivalstva, je v vesternih povsem izpuščeno. In povsem logično je, da če se lik črnca v vesternih ne pojavlja pogosto, da je tako tudi s črnimi rodeo jezdeci. Resda je bila vloga črncev pri soustvarjanju kulture Divjega zahoda majhna, vendar jim vestern znotraj žanra ni namenil niti te majhne vloge. Posledično boste zelo težko našli igrani film o rodeu, ki bi imel v eni izmed vlog znotraj arene črnca. Pričujoči film je namreč dokumentarec.

















Le-ta se osredotoči na prvi rodeo, ki je bil organiziran zgolj za črnce, kje drugje kot v Harlemu. Pripovedovalec je igralec Woody Strode, ki poleg komentiranja rodea, razlaga tudi o vlogi črncev pri soustvarjanju Divjega zahoda. Pa se za trenutek odmaknimo od fikcije Divjega zahoda in si oglejmo njegovo realno stran. Večina prvih črnih kavbojev, ki so prispeli onkraj »meje« je bilo v resnici sužnjev, ki so jih kupili lastniki rančev iz Teksasa. Navsezadnje se je znalo celo zgoditi in ni bilo prav nič nenavadno, če je nekdo opazil ekipo rančarjev, ki so jo sestavljali zgolj in samo črnci. Pomembno je torej dejstvo, da so črnci na Divjem zahodu obstajali.
















Objavljeno pod |

3 komentarjev:

paucstadt pravi ...

Bravo! Mislim, da prvič (zagotovo pa ne več kot 3krat) nisem videl niti enega filma na listi.

Sadako pravi ...

Iskreno povedano ne zamujaš veliko. Pogledaš enega in si videl praktično vse. Če se že odločiš za kaj takega pa predlagam Junior Bonner ali pa The Lusty Men.

Sadako pravi ...

SI nor al kaj :D V bistvu me je navdušil članek v Ekranu o Samu Peckinpahu in njegovem Junior Bonner.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji