7 resničnih oseb Divjega zahoda; part I

Zgodovine oz. preteklosti nikoli ne moremo zares spoznati. Dogodkom, ki so se že zgodili, lahko zgolj dajemo nek pomen. Zavedati pa se moramo tudi, da ekran oz. platno nista okni v preteklost, a kljub temu lahko s pomočjo vesterna in zgodovinskega predznanja, izkusimo zgodovino na povsem novi ravni.




,



Billy the Kid je v filmih največkrat predstavljen kot upornik brez razloga, ki so ga okoliščine privedle do njegovih morilskih pohodov. Poznan tudi pod imenom Henry McCarty oz. William Bonney je živel med letoma 1859 in 1881. Svoj prvi umor je zagrešil pri rosnih osemnajstih letih. Pravi morilski pohod pa se je za Billya začel, ko je prisegel, da bo maščeval smrt svojega prijatelja, mentorja in šefa ranča Johna Tunstalla. Le - ta je bil namreč ubit pred Billyevimi očmi. Na svojem maščevalnem pohodu je ubil 8 ljudi, nakar so ga pahnili za rešetke, ki pa ga niso zadržale za dolgo. Iz ječe je pobegnil, vendar ga je roka pravice dočakala v podobi šerifa Pata Garretta in Billy the Kid je svoj večni mir dočakal pri rosnih dvaindvajsetih letih.











Sprva sem hotel na lestvico uvrstiti film The Left Handed Gun (1958), v katerem Billyja upodobi Paul Newman, a sem se v zadnjem trenutku vseeno odločil za bolj znanega Pat Garrett & Billy the Kid (1973). Gre za kultni vestern izpod režiserske taktirke ekscentričnega Sama Peckinpaha, v katerem med drugim nastopi sam Bob Dylan, ki je tudi spisal nekaj pesmi za film. Jedro zgodbe je postavljeno v obdobje, ko Billy the Kid (Kris Kristofferson) beži pred roko zakona Pata Garreta (James Coburn). Za razliko od zgoraj omenjenega, kjer je večji del zgodbe postavljen v obdobje, ko sta bila Billy in Pat še dobra prijatelja. Slednji je tudi poskrbel za legendo, saj je trdil, da je the Kid ubil 21 mož. Le-ta je tako postal ikona katere lik se nahaja v preko petdesetih vesternih.

















Vestern je od nekdaj veljal za moški žanr, kjer je bila ženska praviloma deležna zgolj dveh vlog; ali prostitutke ali pa gospodinje/učiteljice/matere. Njena glavna naloga v vesternu je bila, da je k dejanjem spodbudila moške. Sama namreč ni imela kakih revolucionarnih ali drugače pomembnejših vlog. Divji zahod je bil pač svet bojevanja, vojske, odpadniških band, živine, dolgih potovanj, težaškega dela … in tu je bilo za ženske zelo malo prostora. Seveda z nekaj svetlimi izjemami kot je npr. tudi The Belle Story (1968). Le-ta naj bi bil celo edini špageti vestern, ki ga je režirala ženska. Na žalost pa je to tudi edini razlog za ogled pričujočega vesterna. 


















Belle Starr (rodila se je pod imenom Myra Belle Shirley), ki je po Divjem zahodu blodila med leti 1848 in 1889, je bila odpadnica prostranih prerij in prašnih mest.. Na Teritoriju Indijancev je ustanovila svojo bando s pomočjo katere je živela na napačni strani zakona. Za časa svojega življenja je bila najbolj znana po razvpitih ljubimcih, kateri so bili vsi po vrsti nepridipravi in ravno zaradi njih je po svoji smrti dosegla slavo ter naziv »kraljica banditov«. Njeno fikcijsko osebnost, ki je v večini primerov prenapihnjena lahko zapazimo v kar precejšnem številu vesternov, med katerimi pa tako rekoč ni omembe vrednega. Kot že omenjeno, tudi opisani ni pri tem nikakršna izjema.

























Majhna pločevinasta zvezda je v vesternih sveti simbol šerifove avtoritete, a malokdo se zaveda, da so obstajale različne vrste teh simbolov avtoritete. In kakšna je sploh bila razlika med šerifom in maršalom, se pravi med različnimi pločevinastimi zvezdami? Slednji je bil uradnik okrožnega sodišča, katerega jurisdikcija je lahko pokrivala zelo veliko območje, na svoje delovno mesto pa je bil odposlan direktno s strani predsednika. Na drugi strani pa je bil šerif izvoljen s strani okrožja, ki mu je služil in je bil na nek način lokalni policist. Da pa vsa zadeva vseeno ne bi bila tako preprosta, so nekatera mesta izvolila svojega maršala. Znan je primer Wyatta Earpa.

Wyatt Earp je že za čas svojega življenja spoznal, da filmski ustvarjalci pograbijo prav vsako zgodbo, najraje pa pograbijo tiste, ki ponujajo akcijo in na podlagi te ugotovitve je Earp pričel s samopromocijo mita o spopadu pri staji OK. Ko je svoj delež s pričujočim filmom pristavil še John Ford, je ta siromašen spopad nadvse dvomljive narave postal bajka o zmagi pravice in herojstva na Divjem zahodu. Zakaj siromašen in dvomljive narave? Predvsem zato, ker je resnični strelski obračun 26 oktobra 1881 trajal približno 30 sekund, poleg tega pa je bila resnična želja Earpa in njegovih pajdašev med katerimi je bil tudi znameniti ter razvpiti Doc Holliday, ohranitev zaslužka in ne ohranitev časti.

























Wild Bill Hickok je bil legenda Divjega zahoda rojena pod imenom James Butle Hickok. Za čas svojega življenja je bil tako revolveraš kot tudi delilec zakona. Gre za eno redkih legend čigar sloves dejansko izhaja kot posledica njegovega življenja in resničnih zgodovinskih dejstev. Izvidnik, delilec zakona, hazarder, vohun in revolveraš je svoje strahospoštovanje že v ranih letih gradil s pomočjo svoje podobe. Njegove prodorne modre oči, lična obleka ter pištoli s kopitoma obrnjenima naprej so bili strah in trepet kjer koli se je pojavil. Maršal je postal v Državljanski vojni, vendar je priznal, da te službe ni opravljal z veseljem. Njegov lik je bil v vesternih deležen vseh mogočih karakterizacij: od heroja do razbojnika.



















Njegovo razburljivo življenje se je končalo leta 1876 med igro pokra, ko ga je v hrbet ustrelil hazarder Jack McCall, ki je trdil, da naj bi maščeval smrt svojega brata, vendar se je izkazalo, da ga ni imel. In tako se je v skrivnosti končalo življenje enega izmed najboljših revolverašev Divjega zahoda, pod katerega streli je življenje končalo najmanj 7 ljudi. Kar se tiče njegove filmske slave pa je le - ta že zelo zgodaj začela bledeti s filmskega platna, kar je nadvse nenavadno za osebo takega kalibra. Ne glede na njegovo slavo pa so si filmski kritiki enotni, da sta njegovi najboljši upodobitvi v filmih Little Big Man (1970) ter Wild Bill (1995), kjer je prikazan kot nevrotični revolveraš prostaškega pogleda.


























Tako kot si je vesterne nemogoče zamišljati brez kavbojev in njim pripadajoče črede živine, prav tako so sestavni člen dotičnega filmskega žanra tudi Indijanci. Možje z orlovskimi obrazi katerega so krasili lasje speti v kite, z bojnimi peresi ter prodornimi očmi, ki ne poznajo strahu. Ti poslikani jezdeci s puščicami in loki so bili vse do petdesetih let prejšnjega stoletja v vesternu predstavljeni nadvse zaničevalno. Plemena, ki so se upirala in borila najbolj zavzeto ter trdoživo, so močno udarila po domišljavosti ameriške vojske. Apači, Suji, Komanči, Šajeni in drugi so zaradi svoje borbenosti pridobili mitske razsežnosti in bili zategadelj tudi največkrat upodobljeni na filmskih platnih.











Po drugi strani pa so se vesterni le redkokdaj trudili prikazati etnično raznolikost domorodnih skupin, kar je še posebej neavtentično, ko je govora o staroselskih plemenih, še posebej Apačih. V nasprotju s fikcijskimi, so bili tisti pravi Apači razdeljeni na šest skupin, ki so bile jezikovno povezane, vendar so se razlikovale v kulturi ter običajih. Nekateri med njimi so kombinirali lov s kmetovanjem ter so živeli v kočah, spet drugi pa so se preživljali izključno z lovom na bizone. Je pa vesternu in Divjemu zahodu kar se tiče Apačev skupna zagotovo vsaj ena zadeva in to je Geronimo, ki je zagotovo najbolj znan Apač in tokratni film njegovo življenjsko zgodbo prikaže na zgodovinsko precej avtentičen način.

















Kultni belgijski strip o hitropoteznem kavboju in o štirih bratih Dalton, je košček svoje popularnosti prenesel tudi v Slovenijo. Malo ljudi pa se je ob branju stripa zavedalo, da je četverica nekoč res postopala po Divjem zahodu, a kot že nič kolikokrat poprej, je bila tudi tokrat zgodovinska resnica drugačna od tiste filmske. Največja napaka pri poznavanju tolpe bratov Dalton, je ponavadi ta, da ljudje to tolpo dojemajo kot tolpo štirih bratov. Pa vendar stvari niso tako preproste. Najstarejši brat je služil kot oficir in ko je bil ubit na dolžnosti so se trije bratje Grattan (1865-1892), Robert (1870-1892) in Emmet (1871-1937) odločili da se bodo preizkusili kot branilci zakona.











Kmalu pa so ugotovili, da je življenje na drugi strani zakona mnogo bolj profitabilno. V svojo druščino so sprejeli še Billa Doolina in pričeli z ropanjem bank ter vlakov. Leta 1892 so načrtovali velik rop banke v Coffeyvillu, vendar so oblasti izvedele za njihov namen. Pri poskusu ropa sta bila Grattan in Robert ubita, Emmet ujet in zaprt, medtem ko se Bill ropa ni udeležil. Ko je bil Emmet leta 1907 spuščen na prostost, se je lotil filmske kariere. Njegov najbolj znan film je Beyond The Law (1918), v katerem igra samega sebe ter tudi preostale člane tolpe. Skratka njihova življenjska zgodba je bila precej bolj tragična, kot pa jo prikazuje tokratna precej povprečna komedija.















Vse do pričujočega filma, se je odpadnike znotraj vesterna dalo spreobrniti. Še več, spreobrnjeni odpadniki so bili vse do tega leta enodimenzionalno zlo žanra. Leta 1939 pa so postali kliše Divjega zahoda. Znotraj filmov so se najpogosteje lotevali kriminala v obliki ropanja bank in vlakov. V primeru, da se je vestern ukvarjal z ropi, ki so se resnično dogodili na Divjem zahodu, se je seveda najraje ukvarjal s tistimi, ki so šli narobe kot npr. tisti ki ga je na Prvo nacionalno banko v  kraju Northfield, Minesota leta 1876 izvedla banda Jasseja Jamessa. Na tem mestu velja tudi omeniti, da so bili ravno Jesse James in njegova banda tisti, ki so leta 1866 izvedli prvi oborožen bančni rop sredi belega dne v času miru v Ameriki.


















Jesse in Frank James sta bila vodji najbolj opevane bande v zgodovini Divjega zahoda. Jesse, ki se je rodil leta 1847, si je hitro pridobil sloves Robin Hooda Divjega zahoda. Leta 1882 je Jesse spoznal, da viteštvo kakršno je bilo opevano v novelah in kasneje v filmih na Divjem zahodu ne obstaja. Pokosil ga je namreč strel v hrbet, strel ki je prišel iz pištole njegovega pajdaša. Visoka nagrada, ki so jo ponujali za njegovo glavo je bila namreč preveč mamljiva celo za člane njegove tolpe. Pol leta kasneje se je oblastem predal tudi njegov brat James, kateremu so sodili za več zločinov, vendar je simpatija do množic prevladala in tako ni bil nikoli obsojen. Po tokratnem filmu je Jesse James začel postajati najbolj popularen filmski bandit Divjega zahoda.

















13 komentarjev:

filmoljub pravi ...

:avadodo:
Eden najboljših prizorov ever:
http://www.youtube.com/watch?v=HzAN5qkVOZY

Iztok Gartner pravi ...

Kje je Young Guns?

filmoljub pravi ...

Vsak film, kjer skupaj igrata debilna brata Estevez, je seveda drek (razen Badlands, kjer nista navedena in imata neopazni vlogi).

Sadako pravi ...

Se mi zdi, da je en Billy the Kid na lestvici povsem dovolj.

Iztok Gartner pravi ...

Young Guns je eden najboljših in najbolj frajerskih vesternov vseh časov. Če to ni jasno, bog pomagaj. Isto kot The Lost Boys za vampirje. Ni osemdesetih brez te jebene klasike!

Glede debilnosti Emilia Esteveza, če si videl njegov film Bobby, ti mora biti jasno, da je prekleto sposoben filmar.

filmoljub pravi ...

Young Guns ima na RT slabih 40%, Lost Boys pa celo 30% (pri najpomembnejših kritikih) in tudi med ostalo kritiško javnostjo veljata v najboljšem primeru za povprečna. "Jasno" pa je edino to (vsem razen tebi), da so ti filmi všeč izključno zato, ker rad gledaš mlade igralce v njih -- oz. ko govoriš o nečem "frajerskem", gre v resnici za tvojo prikrito homoseksualnost. Sicer nič hudega, ampak recimo že bobu bob, dragi kolega recenzist.

Mimogrede, tudi Bobby (2006) je povprečen, nadvse mlačen film, med kritiki sprejet z izrazito mešanimi občutki. Ti sploh bereš, medtem kot nekaj pišeš?

Iztok Gartner pravi ...

Poserem se na kritike. Oba filma veljata med folkom, ki je odraščal v osemdesetih, za jebeno dobre brat pack klasike. Daj se zberi no.
Prvi človek si, ki pravi, da sta ta dva filma sranje. Šokiran!

Bobby pa mojstrovina in eden najboljših filmov tistega leta. Seveda grozljivo podcenjen.

Iztok Gartner pravi ...

Za The Lost Boys skušaš manipulirat oceno na RT. Pri meni ti ne bo ratalo. Skupna je odličnih 72. In res me šokira, da ti da film ni super. Vsem je. Jebemti da vsem!
http://www.rottentomatoes.com/m/lost_boys/

Anonimni pravi ...

And so it begins. Yesss ...

filmoljub pravi ...

Saj sem lepo napisal, da gre za zgolj oceno top kritikov, samo ti imaš disleksijo. Sicer tebe verjetno šokira marsikaj, recimo to, da mi je Peter Pan otročji. In ne, Lost Boys ni super "vsem", samo tebi se to zdi. Meni se zdi povprečen, recimo soliden in tipičen izdelek osemdesetih. Ni pa, da bi se (tako kot ti) slinil in močil spodnjice nad mladim postavnim Kefirjem, ki pač ne bo nikoli in v ničemer dosegel svojega slavnega očeta.

sadako pravi ...

No, če smo že pri The Lost Boys moram priznati, da so mi kot mulcu precej dogajali in me tudi pošteno presrali. Definitivno gre za kult svojega časa in žanra, a pozor, niso vsi kulti tudi kvalitetni filmi. Glede na to, da sem ga nazadnje videl kot froc o njegovi kvaliteti ne bom sodil. Tudi ogledati si ga ne mislim ponovno, saj sem se že kar nekajkrat pošteno opekel, ko sem hotel uživati v filmih svoje mladosti. Raje ga nosim v nekem nostalgičnem kotičku moje filmske mladosti.

Iztok Gartner pravi ...

Filmoljub, zakaj že drugič omenjaš homoerotične reči, veš samo ti :)
Jasno, da Kiefer ne bo nikoli Donald, je pa tudi jasno, da je Donald zadnjih 20 let ali še več tako zelo prodana duša in tako zelo povprečen in len igralec, da komaj verjamem.

Pa niso samo vampirji, veš, sta tudi oba Feldmana, pa Dianne Weist, ma res legendarno, no, jebemti!

Kaj kurac ti je? Upam da pljuvaš le iz inata meni!

In zakaj omenjaš Pana, če veš, da je bil tudi meni zelo zanič! Si zadet?

Anonimni pravi ...

Shut the fuck up, Gartner. Imaš svoj blog, pa smeti tam.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji